Platon (427 – 347 p.n.št.) grški filozof, eden najbolj kreativnih in najvplivnejših mislecev v zahodni filozofiji. Rojen je bil v aristokratski družini iz Aten. Že v mladih letih se je zanimal za politično življenje Aten in bil do njega zelo kritičen. Postal je učenec že v tistem času razvpitega Sokrata, ki ga je vpeljal v filozofijo in dialektičen način podajanja znanja. Po »demokratični« smrti Sokrata, ki ga je zelo prizadela, je tudi zaradi strahu za svoje življenju zapustil Atene. Potoval je po Italiji, Siciliji in Egiptu. Leta 347 p.n.št. je v Atenah ustanovil svojo Akademijo, ustanovo, ki bi jo lahko šteli za prvo univerzo v Evropi. Eden najpomembnejših njegovih učencev je bil Aristotel. V želji po prakticiranju svoje filozofije in politike je leta 367 p.n. št. postal mentor novemu vladarju Syracusea, a njegov eksperiment ni prinesel želenih rezultatov. Zadnja leta svojega življenja je preživel v svoji Akademiji. Spekter tem s katerimi se je ukvarjal je v besedah skoraj nemogoče zaobjeti. Nemerljiv je tudi njegov vpliv. Večina njegovih del je pisana v obliki dialoga, kar njegovim delom ob nespornem filozofskem pomenu daje tudi veliko literarno vrednost. Pomembnejša dela: Menon, Kriton, Simpozium, Država, Apologija, Permenid, Zakoni, Timaj, Phaidon…
Aristotel (384 p.n.št. – 322 p.n.št.) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako krščanske kot islamske srednjeveške sholastične misli, do konca 17 stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska, a tudi po intelektualni revoluciji so njegove ideje ostale v jedru Zahoda. Spekter Aristotelove filozofije je bil širok kot je to le mogoče. Ukvarjal se je z znanostjo, umetnostjo, politiko, zgodovino, logiko, metafiziko, etiko in retoriko. Izumil je formalno logiko znano pod imenom Aristotelova silogistika. Aristotel kot filozof, je v svojih spisih o politiki in etiki kot tudi metafiziki in filozofiji znanosti, neprimerljive vrednosti. Aristotel kot sistematični utemeljitelj filozofije izhaja iz opazovanja in izkustva, ki sta pred vsakim abstraktnim mišljenjem. Bil je učenec Platona in med drugim učitelj Aleksandra Velikega. Pomembnejša dela: Organon: Kategoriai (Organon – Kategorije); Physike (Fizika); Peri psyches (Latin trans., De anima; O duši). Ta meta ta physika (Metafizika). Ethika Nikomacheia (Nikomahova etika); Peri poietikes (nedokončana; Poetika). Techne rhetorike (Retorika); Politika (Politika).
Mojca Küplen
BIVAJOČE PRI PLATONU IN ARISTOTELU
UVOD
V vsakem zgodovinskem obdobju so si filozofi znova in znova postavljali večno enigmatično vprašanje: Kaj je resnično oziroma dejansko bivajoče? Pri tem smo soočeni z metafizičnim vprašanjem eksistence oziroma tega kar dejansko biva. Ali je čutno zaznaven svet edini resničen ali pa obstaja resnica v nekem drugem svetu, v neki drugi realnosti, ki je večna in nespremenljiva?
Dva eminentna grška filozofa, Platon in Aristotel, sta bila tista, ki sta vztrajno iskala odgovore na ta ontološka vprašanja in vsak od njiju je zgodovino filozofije zaznamoval z nenavadnimi in silovitimi tezami o realnosti sveta. Platon je idealistično opozarjal na nadčutni svet popolnih form ali idej kot edino resnično bivajoče entitete, medtem ko je Aristotel svoj odgovor iskal v tukajšnjem, empiričnem ali fizičnem svet. Prav ta konflikt med Platonom in Aristotelom glede vprašanja subjekta realnosti je tisti, ki ga bom skušala v sledeči nalogi bolj eksplicitno razvijat.
Grška misleca se strinjata glede tega, kaj je resnično oziroma kar realno biva in to je substanca ali bitnost. Razlikujeta pa se v pojmovanju te substance oziroma vsak podaja svoj model realnosti. Medtem ko Platon deli realnost na dva svetova ali bitnosti, pa Aristotel apodiktično poudarja, da se bivajoče izreka oziroma kaže mnogostransko. Platon razlikuje materialni ali čutno zaznavni svet in nadčutni ali inteligibilni svet form, govorimo lahko tudi o bitnosti čutno zaznavnih teles in večni bitnosti oblik (form) ali idej. Medtem ko imamo dostop do čutno zaznavnega sveta preko čutov, ki nam dajejo informacije o spremenljivih in nepopolnih objektih, fenomenih, pa imamo dostop do nadčutne eksistence form preko uma ali razuma. Ta slednji svet je za Platona edini ultimalno resničen, permanenten, večen in duhoven.
Platon razume formo (grška beseda eidos, ideja, oblika) kot abstraktno lastnost kvalitete, medtem ko so materialni objekti kompleksi različnih lastnosti v konkretnem času in prostoru. Če primerjamo forme z materialnimi objekti ugotovimo, da je forma neka lastnost, ki je ločena od materialnega objekta in biva sama po sebi. Tak je primer, če ločimo okroglost žoge od same barve, teže in razmislimo o okroglosti sami, o formi okroglosti. Platon je menil, da ta lastnost biva ločeno od žoge, v drugačnem načinu eksistence. Forma ni le ideja okroglosti, ki jo imamo v mislih, forma ni le neka miselna entiteta, ampak biva ne glede na to ali na njo kdo misli ali ne, ne glede na posameznika. Ima neodvisno eksistenco. Vsi okrogli objekti, kot je žoga, participirajo oziroma imajo delež na tej sami formi okroglosti. Forme so nadčutne oziroma ne bivajo v času in prostoru, medtem ko materialni objekti, kot je žoga bivajo v konkretnem času in prostoru. Forma biva na drugačen način. To je tudi razlog njihove nespremenljivosti in večnosti.
Forme so tudi arhetipi oziroma popolni modeli vseh lastnosti, ki so prisotne v materialnih objektih. Forma okroglosti je popolni model okroglosti. Vsi okrogli materialni objekti so le kopije oziroma imitacije form. To pomeni, da so le forme univerzalno resnične. Materialni objekti so le kopije teh bolj resničnih objektov. To ponazarja Platonova prispodoba z votlino. Senca na steni predstavlja materialne objekte, medtem ko so realni predmeti, ki se sprehajajo mimo ognja, forme. Forme so pa še posebej vzroki vsega kar obstaja na tem svetu in sicer so vzroki našega znanja o vseh objektih in vzroki eksistence vseh objektov. Vzrok vseh stvari so torej po Platonu forme: »Če mi kdo reče, da je vzrok, zakaj je kak stvar lepa, recimo, cvetoča barva ali oblika ali kaj podobnega, ga sploh ne poslušam ne – vse take razlage me samo mešajo -, ampak se preprosto in pošteno in morebiti abotno držim razlage, da je edina reč, ki povzroča, da je kak predmet lep, pralepota po sebi, bodisi nje pričujočnost v njem ali skupnost z njim, v čemer in kakor se pač ta odnos izraža. V nadrobnosti se tu ne spuščam, gre mi le za dejstvo, da je vse lepo lepo po lepoti na sebi. V tem imam, se mi zdi, najzanesljivejši odgovor zase in za druge in, če se njega držim, čutim, da ne morem pasti: tako trdno in neomajno stoji zame in za kogar koli – ta moj odgovor, da so lepe stvari lepe samo po pralepoti. » (Platon, Faidon, 100c) Stvari torej obstajajo le kolikor imajo formo. Platon pri tem še posebej uporabi metaforo sonca kot razlago kako so forme v splošnem vzroki, še posebej forma dobrega. Kot daje sonce svetlobo, da vidimo objekte, tako daje forma dobrega nek red in intelektualno moč, da spoznamo forme in objekte: »Prav tako stvarem, ki jih je mogoče spoznati, dobro ne daje samo sposobnosti, da jih spoznamo, temveč so mu le-te dolžne hvalo tudi za svojo eksistenco, za svojo bit, čeprav samo dobro ni nič eksistentnega, vendar s svojo vzvišenostjo in močjo prekaša to, kar obstaja.« (Platon, Država, 509c) Forme so prav tako medsebojno povezane. Povezane so med sabo in z materialnimi objekti. Vsi tvorijo hierarhični sistem. Forme izhajajo iz najbolj splošne forme, to je forme dobrega, do najbolj posameznih form. O ideji dobrega piše Platon naslednje :«Moje mnenje je tole: v svetu, ki ga je moč spoznati, je ideja dobrega najvišja in je le s težavo spoznatna; če pa jo spoznaš, potem se pokaže, da je počelo vsega pravičnega in lepega; v vidnem svetu ustvarja svetlobo in njenega gospodarja, v miselnem svetu je sama gospodarica in nam pomaga do resnice in razumnosti; vanjo mora upirati svoj pogled vsakdo, kdor hoče razumno ravnati v zasebnem in javnem življenju.« (Platon, Država, 521c) Ideja dobrega se tako nahaja nad vsemi drugimi idejami kot njihov vir in vzrok. Ideja dobrega je tako splošni princip realnosti in resnice.
Vidimo, da je po Platonu svet form neke vrste svet duhovnih objektov, zaznavamo ga z umom in ne s čuti kot materialni svet. Vse kar sprejemamo s čuti je spremenljivo in ker s čuti sprejemamo materialni svet, pomeni da je le ta spremenljiv. Svet form pa sprejemamo z umom in zato ni podvržen spremembam. Ta svet je zato po Platonu resničnejši, saj izhaja iz teze, da to kar je stalno in permanentno ter s tem bolj objektivno, bolj resnično od tega kar je spremenljivo.
Ta argument, da je svet form bolj resničen kot čutno zaznaven svet lahko zapišemo naslednje:
1. Bolj ko je stvar objektivna, bolj resnična je.
2. Forme ali ideje so bolj objektivne kot materialni, čutnozaznavni objekti.
SKLEP: Forme so bolj resnične kot materialni, čutnozaznavni objekti.
Ugotavljamo, da Platon zagovarja mnenje, da so forme ali svet idej najbolj bivajoče in resnične entitete. Ker so te forme nekaj nadčutnega oziroma ne bivajo v konkretnem času in prostoru kot čutnozaznavne stvari, spoznavamo, da je nadčutni svet bolj resničen od čutnozaznavnega.
1. Forme so bolj resnične kot materialni, čutnozaznavni objekti.
2. Forme so nadčutne oziroma ne bivajo v konkretnem času in prostoru.
SKLEP: To, kar je najbolj resnično je nadčutni svet form.
Po Platonu so tako forme ali ideje najbolj resnične bitnosti, medtem ko je materialni svet, ki je poln fenomenov in prividov le nepopolna kopija inteligibilnega sveta teh idej. Na eni strani imamo torej ideje ali forme, na drugi strani pa posamezne čutno zaznavne stvari, na eni strani splošne, obče forme (lepota, pravičnost..), na drugi individualni primeri materije, duhovnost in fizičnost. Te splošnosti, ki bivajo v svetu ločeno od prostora in časa, niso le neke mentalne ali abstraktne entitete, ampak imajo neodvisno realno eksistenco. Forme so torej arhetipi, originalni modeli, katerih posamezni objekti so kopije: »Po eni strani govorimo o mnogih posamičnih stvareh, ki so lepe, dobre itd., ter razločujemo drugo od druge.« (Platon, Država, 509c) In nadalje: «Po drugi strani pa govorimo o dobrem in lepem samem po sebi ter tako postavljamo tudi pri vsem drugem, kjer gre za posamične stvari, za vsako stvar idejo in označujemo stvari po njihovi ideji.« (Platon,Država, str. 509c)
Za Platona je torej svet idej tisti, ki je resnično resničen svet. Čutno zaznavni svet je malo več kot imitacija te ultimalne resničnosti. Za vsako posamezno in nepopolno stvar, ki eksistira v čutno zaznavnem svetu (miza, lep avto, pravično dejanje) obstaja ustrezna absolutna in popolna forma ali ideja (ideja Mize, Lepote, Pravičnosti). Vidimo, da svet idej sestavljajo forme, ki so neke obče stvari, splošnosti, čutnozaznaven svet pa posamezne, individualne materialne stvari.
Resničnost in obstoj konkretnih stvari je tako odvisna od obstoja idej oziroma fizičen svet je odvisen od duhovnega sveta idej. Konkretne stvari pa eksistirajo preko participacije. Če konkretiziramo, miza obstaja, ker participira na ideji Mize, lep avto obstaja, ker participira na ideji Lepote. V Faidonu Platon uporabi metaforo participacije, da razloži eksistenco posameznih stvari: »…da sleherna »prapodoba« (ideja) resnično biva, in da je razlog, zakaj se druge stvari imenujejo po prapodobah, v tem, da imajo delež na njih…« (Platon, Faidon, 102a)
Do spoznanja o formah ali idejah pa po Platonu pridemo preko spominjanja ali anamneze. Naše duše so rojene z apriornimi koncepti form in spominjanje poteka po asociaciji tako »…da utegne kaka vidna ali slušna ali kak druga čutna zaznava v zaznavajočem (po asociaciji) zbuditi predstavo česa drugega, kar je bil pozabil in s čimer je zaznava v zvezi bodi že po nepodobnosti ali podobnosti.« (Platon, Faidon, 76a) Da pa je učenje spominjanje pa je možno samo na ta način, da je naša duša nesmrtna: »Če imajo absolutne realnosti, kakor so lepota po sebi, dobrost po sebi in vse druge podobe bitnosti, ki jih nenehoma nosimo na jeziku, resnično bivanje, dalje, če nanašamo vse svoje čutne zaznave na te bitnosti, ker spoznavamo v njih svojo last iz nekega prejšnjega življenja, in če primerjamo z njimi čutne predmete kakor posnetke z izvirnimi vzorci, sledi iz tega z neoporečno nujnostjo, da je, kakor resnično bivajo te realnosti (ideje), tako resnično tudi naša duša bivala že, preden smo se rodili.« (Platon, Faidon, 76c)
Medtem ko Platon navaja dve vrsti bivajočega, čutno zaznaven svet in svet idej, ki je edini prvotno in absolutno resničen, pa nam Aristotel ponuja več pomenov bivajočega:«…bivajoče po naključju, neko drugo pa bivajoče kot resnično in nebivajoče kot napačnost, poleg teh dveh pa so liki naznanjanja (na primer eno bivajoče je bitje, drugo pa neka kakšnost, drugo neka kolikšnost, nekaj pa nekje in svoj čas in kaj drugega, če / nekaj označuje po tem obratu), nadalje pa je poleg vseh teh načinov bivajočega še bivajoče v možnosti in bivajoče v dejanskosti…« (Aristotel, Metafizika, 1026a 34) Tako imamo štiri vidike eksistence (bivajoče po naključju, bivajoče samo po sebi, bivajoče kot resničnost in nebivajoče kot neresničnost in bivajoče kot možnost in dejanskost). Filozof se še posebej osredotoči na raziskavo pomena bivajočega samo po sebi, saj vsi ostali ne razodevajo samo naravo bivajočega.
Bivajoče samo po sebi se izreka na več načinov. Aristotel navaja deset takih kategorij:
· Substanca ali bitnost
· Kvantiteta ali kolikost
· Kvaliteta ali kakšnost
· Relacija ali odnos
· Mesto v prostoru (kje)
· Časovnost (kdaj)
· Pozicija ali mesto
· Stanje ali imeti
· Delovanje ali akcija
· Trpeti ali pasivnost
Aristotel konkretizira vse te načine izražanja bivajočega samo po sebi in pravi:«…bitnost je na primer človek, konj, koliko je na primer dvolaktno, trolaktno; kakšnost je na primer belo, pismeno; stvar v odnosu je na primer dvostroko, polovično, večje; kje je na primer v Liceju, na trgu; kdaj je na primer včeraj, lani; biti položen je na primer stoji, sedi; imeti je na primer obut je, oborožen je; delati je na primer rezati, prižigati; trpeti je na primer biti rezan, biti prižgan.« (Aristotel, Kategorije, 1b31) Najbolj pomembna in primarna izmed teh kategorij oziroma likov razodevanja je substanca ali bitnost. Da pa je nekaj substanca mora imeti izpolnjene določene pogoje, in sicer mora biti zadnji osebek oziroma podlaga, mora biti neodvisno eksistirajoča, samostojna in ločena posamezna stvar (neko tole), ki biva sama po sebi. Aristotel definira takšno bitnost in pravi:«Tako se tedaj dogaja, da se bitnost izreka po dveh obratih, tako zadnji osebek, ki se ne izreka več o nečem drugem, in vse tisto, kar pač biva kot določeno posamezno bistvo in kar je ločeno in samostojno za sebe…« (Aristotel, Metafizika, 1017b 24) Substanca je torej neka individualna, posamezna samo eksistirajoča entiteta. Prav ta pogoj ločljivosti bitnosti pomeni, da je obstoj substance razložljiv brez sklicevanja na obstoj eksistence česa drugega (zato bela barva, ki ponazarja kvaliteto ali kakšnost ne more biti bitnost, saj je obstoj le-te odvisen najprej od objekta oziroma stvari, ki je obarvan belo). Aristotel v Kategorijah eksplicitno loči substance v prvotne oziroma individualne substance, ki zajemajo individualne stvari oziroma entitete (ta človek, ta konj), ki ležijo na dnu sveta v smislu, da jim nič ne podleži ali je subjekt za njih. Te posamezne stvari pripadajo drugi vrsti substanc, to so sekundarne ali drugotne substance, ki ju sestavljata vrsta (človek nasploh) in rod (živo bitje). Če konkretiziramo, individualni človek je prisoten v vrsti človek nasploh in rod te vrste je živo bitje. Aristotel piše: »Bitnost je to, kar se kaže kot najbolj pomembno, prvotno in najvišje, ter se niti ne kaže do nekega osebka niti ni v nekem osebku, na primer neki človek ali neki konj. Kot drugotne bitnosti se imenujejo vrste, v katerih je prisotno to kar se imenuje prvotnim bitnostim, te in njihovi rodovi. Na primer neki človek je prisoten v vrsti, človeku, a rod te vrste je živo bitje. Torej te se bitnosti imenujejo drugotne, na primer človek in živo bitje. » (Aristotel, Kategorije, 2a12) Med individualno substanco, vrsto in rodom tako obstaja neko hierarhično razmerje, v smislu da so najbolj bivajoče individualne bitnosti, ker so podlaga vsem drugim stvarem in vse druge stvari se izrekajo o njih ali v njih bivajo, od drugotnih bitnostih pa je vrsta bolj bitnost kot rod, saj je bližja prvotni bitnosti in je podlaga rodu. Rodovi se tako izrekajo o vrstah in ne obratno. In prav zato je vrsta bolj bitnost kot rod. Aristotel tako piše: » Na primer »živo bitje« se nanaša na človeka, torej tudi na nekega človeka, ampak če se ne nanaša na nobenega človeka, potem se ne nanaša na človeka nasploh. Tako je tudi barva na telesu, torej tudi na nekem telesu. Če ni na nobenem posameznem telesu, potem ni na telesu nasploh. Tako se vse ostale stvari ali kažejo do subjektov, prvotnih bitnostih ali so v njih kot subjektih. Če prvotne bitnosti ne obstajajo, potem je nemogoče da karkoli drugega obstaja. Saj se vse druge stvari ali nanašajo na njih kot subjektih ali so v njih kot subjektih. » (Aristotel, Kategorije, 2a37)
Vidimo, da je obstoj vseh ostalih bitnostih in bivajočih stvari odvisen od obstoja teh individualnih substanc. Aristotel tako izpostavlja individualne bitnosti kot najbolj bivajoče entitete. To pa je v popolnem nasprotju s Platonom, ki izpostavlja forme ali ideje kot prvotno bivajoče bitnosti. Oboji so vzrok vsega kar biva. Če so prvotne bitnosti neke posamezno bivajoče stvari, kot je ta človek, ta konj, vidimo, da so prvotne bitnosti v bistvu čutno zaznavne stvari.
1. Prvotne bitnosti so posamezne individualne stvari, kot je ta človek, ta konj.
2. Te posamezne stvari so primeri čutnozaznavnih stvari.
SKLEP: Prvotne bitnosti so čutnozaznavne stvari.
Ugotavljamo torej, da so prvotne bitnosti čutnozaznavne stvari. Ker Aristotel trdi, da so prvotne bitnosti najbolj bivajoče entitete, ki so kot smo ugotovili čutnozaznavne stvari, vidimo, da so pravzaprav čutnozaznavne stvari najbolj bivajoče entitete. To pa je v nasprotju s Platonom, ki trdi, da je nadčutni svet form bolj resničen od čutnozaznavnih stvari.
1. Najbolj bivajoče entitete so prvotne bitnosti.
2. Prvotne bitnosti so čutnozaznavne stvari.
SKLEP: Najbolj bivajoče entitete so čutnozaznavne stvari.
Vse čutne stvari pa so po Aristotelu sestavljene iz materije ali snovi in oblike ali forme. Tako Aristotel piše: »Bitnost pa je podlaga, na en način sicer snov (za snov pa štejem to, kar v dejanskosti ni določeno posamezno bitje, po možnosti pa je določeno posamezno bitje), na drug način pa bistvo in podoba, ki je, bivajoča kot določeno posamezno bitje, ločljiva z razumom, tretje pa je tisto, kar sestoji iz tega dvojega, ki mu edinemu pripada nastajanje in minevanje in ki enostavno biva samostojno po sebi…« (Aristotel, Metafizika, 1042a 26) Za Aristotela je snov ali materija sama po sebi brez oblike ali namena. Je čista potencialnost ali zmožnost, ki ne vsebuje nobene aktualnosti. Kot taka ima le zmožnost da se udejani, če konkretiziram, snov ima zmožnost, da postane nekaj. Na drugi strani pa je oblika ali forma tista, ki proizvede namen v snov. Oblika je popolna in tvori celoto, a sama po sebi nima substance ali trdnosti. Zato oblika in snov potrebujeta drug drugo. Oblika je tista, ki realizira oziroma aktualizira snov (podobno je razmerje med dušo in telesom; duša je tista, ki oživi telo, ji vdahne življenje).
Oba filozofa tako skušata odgovoriti na vprašanje kaj je resnično. Pri tem Platon ponuja odgovor, da je edino svet idej absolutno resničen, medtem ko čutno zaznaven svet ni. Po Platonu obstajata dve vrsti eksistence, vidna in nevidna oziroma splošne forme in posamezni objekti, ali forme in materija. Ti dve realnosti sta med sabo popolnoma ločeni. Kot edino resnične so nevidne forme ali ideje, medtem ko so individualne stvari le substance v drugotnem smislu, obstajajo le kot kopije, vzori. Medtem ko so po Platonu forme (splošnosti) tiste, ki prvotno bivajo, pa Aristotel kot prvotne entitete navaja individualne bitnosti oziroma posameznosti. To so torej konkretne stvari kot je ta človek ali ta konj. Aristotel zavrača možnost občih stvari kot prvotnih bitnosti in pravi: »Videti je, da je nemogoče, da bi bila bitnost, katerakoli že izmed stvari, ki se izrekajo kot obče. Prva bitnost vsake posamezne stvari je namreč tista, ki je svojstvena posamezni stvari in ne pripada neki drugi stvari, obče pa je nekaj skupnega; tisto se namreč imenuje obče, kar je po svoji naravi prisotno v več stvareh.« (Aristotel, Metafizika, 1038b 8) Aristotel zanika, da bi obstajale obče stvari, ampak meni, da je njihova eksistenca razumsko izpeljana. Če konkretiziramo, lepota obstaja, če bivajo bitnosti, ki so lepe. Obče stvari so torej odvisne od obstoja posameznih stvari. Aristotel se nam tu kaže kot empirist. Svet spoznavamo preko izkušenj, ki si jih pridobimo preko individualnih stvari. Šele preko spoznanja teh posameznih ali konkretnih stvari spoznavamo obče stvari, ki so to kar je skupno individualnim stvarem in zato ne morejo imeti neodvisno eksistenco oziroma ne morejo biti ločene od posameznostih. Tako vemo, kaj je forma neke stvari preko izkušenj, ker smo videli več individualnih stvari, ki imajo nekaj skupnega. To kar po Aristotelu prvotno obstaja so individualne stvari. Obči pojem človek ali konj, ki so za Platona univerzalne forme ali ideje, so za Aristotela le sekundarne substance, kamor uvršča vrsto in rod: »Zdi se, da vsaka bitnost označuje »tole«. Torej, kar se tiče prvotnih bitnosti, nedvomljivo in resnično je, da označujejo »tole«. Saj kar je tako označeno je posamezno in številčno eno.« (Aristotel, Kategorije, 3b9) Po Aristotelu je prvotna substanca sestavljena iz forme in snovi, je torej kombinacija obeh. Substanca kombinira formo in materijo v takem smislu, da forma izpopolni nujno funkcijo. Materija torej ni le neka iluzija, privid, kot o tem govori Platon. Forma biva v snovi, v individualni stvari. To pomeni, da če ta stvar razpade, razpade tudi njena forma ali oblika. Za Platona pa forme eksistirajo zunaj snovi in imajo samostojno eksistenco. Zato njihova eksistenca ne mine z razkrojem snovi. Za Platona je na primer ta konkretna miza miza zato, ker participira na ideji mize. Ta obča ideja je tista, ki da realnost posamezni mizi oziroma je njen vzrok. To pomeni, da četudi bi uničili vse mize na svetu, bi ideja mize še vedno obstajala, bo še vedno resnična, saj je ideja večna. Posamezna miza je resnična le zato, ker participira na resnični ideji mize. Realnost posameznih stvari je odvisna od resnično bivajočih idej ali občih entitet. Na drugo strani pa Aristotel pravi, da realnost te posamezne substance, v našem primeru mize, ne sloni le na participaciji na ideji ali formi mize, ampak tudi na materiji, ki izpopolni namen mize. Če bi to mizo uničili, potem to pomeni, da smo uničili substanco, realnost mize. V tem primeru bi bila materija sicer še vedno prisotna, ampak njena forma več ne bi obstajala kot miza. Za oba filozofa je torej ideja ali forma neke posamezne stvari nujni faktor v določanju realnosti te stvari. Ampak za Platona je forma sama zadostna, medtem ko pa je za Aristotela potrebna tudi materija v povezavi z formo.
Ugotavljamo tako, da Platonov model realnosti sprejema le formo ali obliko kot resnično, medtem ko je materija zanj le iluzija, ki je minljiva in spremenljiva. Na drugi strani pa Aristotelov model realnosti zapoveduje kombinacijo forme in materije oziroma bitnost individualnih stvari.
Vidimo torej, da je po Platonu realnost sestavljena iz številnih posameznih čutno zaznavnih stvari, ki imajo snov ali materijo, ki je pa le iluzija. Resnično eksistenco da vsaki stvari le forma ali ideja. Forme so tiste, ki resnično bivajo, ločeno od posameznih stvari. Forma kot je lepota resnično eksistira. Pri Aristotelu pa je realnost sestavljena iz številnih posameznih stvari imenovanih substanc. Vsaka substanca je sestavljena iz forme in materije, ki sta ločljivi le v logičnem smislu, ne pa v dejanskosti, realno. Tako lahko mi sicer abstrahiramo idejo mize od posamezne mize, ampak ta ideja ne eksistira ločeno v realnosti. Lepota je resnična, ampak ne biva neodvisno, ampak vedno le kot del resnično bivajočih stvari.
Po Platonu je obstoj posameznih stvari odvisen od občih idej ali form, ki so vzrok prvih. To pomeni, da če ideje ne bi obstajale, ne bi obstajale niti posamezne stvari. Aristotel situacijo obrne in meni, da so obče stvari odvisne od posameznih stvari. Če ne bi obstajale indivudalne bitnosti, potem ne bi obstajale niti obče stvari.
Platon opozarja, da so prvotne bitnosti, ki so ideje, nespremenljive in večne, v nasprotju s čutno zaznavnimi stvarmi, ki se spreminjajo, minevajo. Aristotel pa poudarja, da se prvotne bitnosti spreminjajo, ves svet je v nekem stalnem gibanju. Pri tem govori o štirih vzrokih sprememb, to so materialni vzrok oziroma materija stvari ali substance; gibalni vzrok oziroma gibanje ali energija, ki spreminja snov; oblikovni ali formalni vzrok oziroma bistvo, oblika ali esenca stvari in finalni ali smotrnostni vzrok oziroma namen ali teleologija stvari.
ZAKLJUČEK
Platon je učil, da nad vso končno eksistenco obstaja inteligenca ali um, ki je prvi princip vseh principov, najvišja ideja, substanca iz katere izhaja bistvo vseh stvari. To je svet idej. Te ideje, ki so forme stvari, so neodvisne, noumenalne in niso odvisne od spremenljivih objektov. Ti slednji so le prividi, fenomeni oziroma nepopolne posameznosti, ki so odvisne od naše percepcije.
Aristotel je na drugi strani kritiziral Platona in menil, da ne obstaja nič občega nad individualnimi objekti in ločeno od njih. Obče stvari so resnične le kolikor obstajajo v posameznostih. Ni mogoče, da bi občost sama po sebi bivala kot substance. Občost ne obstaja neodvisno od posameznosti. Aristotel tako sprejema realnost individualnih substanc. Tako forma ne more obstajati ločeno od materije, to sta dve entiteti, ki tvorita substanco. Po Aristotelu so forme ali ideje, ki jih Platon uvršča med prvotne bitnosti, le abstrakcije v našem umu, so le mentalne konstrukcije in nimajo neodvisne eksistence.