Alain Badiou, (1937 -), se je rodil leta 1937 v mestu Rabat v Maroku. V petdesetih je študiral na znameniti école Normale Supérieure. Med leti 69 in 99 je predaval na pariški univerzi (Vincennes-Saint Denis), dokler se ni vrnil na svojo matično šolo ENS, na oddelek za filozofijo, kjer predava še danes. Še naprej uspešno predava tudi na popularnih seminarjih mednarodnega filozofskega kolegija. Teme, ki se jih loteva se gibljejo na osi od velikih antifilozofov (sv. Pavel, Nietzsche, Wittgenstein, Lacan…) do velikih konceptualnih inovacij 20. stoletja. Velik del njegovega življenja je bil zaznamovan z študentskim gibanjem leta 1968 v Parizu. Dolgo časa je bil tudi med vodilnimi v zvezi komunistov in leninistov Francije. Je avtor številnih uspešnih novel in iger kot tudi številnih filozofskih del. Čeprav učeni matematik, je Badiou danes eden najbolj originalnih francoskih filozofov na katerega so znatno vplivala dela Platona, Hegla, Lacana in Deleuzea. Pomembnejša dela: Manifeste por la philosophie (1989) (Manifest za filozofijo); L’Éthique (1993) (Etika – esej o razumevanju zla); Saint Paul, fondateur du sujet universel (1997) (Sveti Pavel – utemeljitev univerzalnosti); Deleuze (1997) (Deleuze).
Pavel, sv. (c. 3-62 n.š.), največji misijonar krščanstva in prvi teolog Cerkve. Rodil se je judovskim staršem na področju današnje Turčije. Že zgodaj se je zanimal za grško retoriko in pravo. Pavel postane kristjan po viziji Kristusa med potjo iz Jeruzalema. Po tem dogodku o tem spreobrnjenju govori kot o klicu Boga. Po virih, ki jih poznamo iz del apostolov, je Pavel v času širjenja krščanske vere opravil tri zelo pomembna misijonarska popotovanja. Prav tako je znano, da je bil Pavel aretiran v Jeruzalemu po nemirih, ki so jih povzročili njegovi židovski nasprotniki. Končno je bil prepeljan v Rim, kjer je umrl mučeniške smrti. Od četrtega stoletja naprej je sv. Pavlu posvečen 22 februar. Njegov vpliv je zaznaven skozi vso zgodovino krščanstva, posebej pa sta se njegovemu učenju posvečala Sv. Avguštin v 5 stoletju in Martin Luther v 16 stoletju. Tudi v današnjem času zanimanje za delo sv. Pavla v krščanski teologiji ostaja nespremenjeno.
Pavlovo spreobrnjenje
Alain Badiou
Sveti Pavel
Utemeljitev univerzalnosti
Pavlova sodobnost
Pavel zvede krščanstvo na eno samo izjavo: Jezus je bil obujen od mrtvih. Pavel krščansko pripoved zvede zgolj na njeno fabulativno točko in to z močjo nekoga, ki ve, če to točko vzamemo za realno, ne potrebujemo nobenega imaginarija, ki jo obroblja. Če je mogoče takoj govoriti o verovanju, povejmo, da nam je nemogoče verjeti v vstajenje križanega. Pavel je v trojnem pomenu oddaljena figura: zgodovinsko, glede na vlogo utemeljitelja cerkve in glede na provokativno osrediščenje mišljenja na njegov fabulativni element.
V delu svetega Pavla se bomo držali ob zvezi, ki jo je pravzaprav izumil, zvezi, ki vzpostavi prehod med neko propozicijo o subjektu in nekim razmislekom o zakonu. Bistvena je paradoksalna zveza med subjektom brez identitete in zakonom brez opore, ki v zgodovini utemelji možnost univerzalnega oznanjevanja. Pavlova nezaslišana gesta je v tem, da resnico izmakne komunitarnemu prijemu. Ostro ločiti vsak proces resnice od kulturne zgodovinskosti, katera jo želi raztopiti v mnenje, to je operacija h kateri nas vodi Pavel. Sodobnost zahteva, da premislimo to gesto. Iz česa sestoji ta aktualnost?
Progresivna redukcija vprašanja resnice (mišljenja) na jezikovno formo sodbe, v čemer se ujemata analitična in hermenevtična tradicija, se izteče v kulturni in zgodovinski relativizem, ki je danes hkrati tema mnenja, politična motivacija in okvir za raziskave na področju humanističnih ved. Skrajne oblike relativizma, ki so na delu hočejo celo matematiko pripisati neki zahodni množici, ki ji kot enakovrednega lahko ob bok pripišemo katerikoli simbolni bedni dispozitiv, če smo le sposobni imenovati človeško podmnožico, ki nosi ta dispozitiv in če obstajajo razlogi za prepričanje, da to podmnožico sestavljajo žrtve. Prav na tem križišču med kulturalistično ideologijo in viktimološko koncepcijo človeka podleže vsak dostop do univerzalnega, ki ne tolerira, da ga pripišemo neki partikularnosti. Monetarna abstrakcija je skupni imenovalec te promocije kulturne vrline zatiranih podmnožic, abstrakcije, katere lažno univerzalno se lepo zadovoljuje s komunitaristično pisanostjo. Pustošenja ne bomo upočasnili tako, da se odpovemo konkretnemu univerzalnemu resnic, da bi tako afirmirali pravice rasnih, verskih, narodnih in spolnih manjšin. Ne, ne bomo pustili, da bi se pravice resnice-mišljenja opirale zgolj na instance svobodnomenjalnega monoterizma in njegovega ubogega političnega pendanta, kapitalo-parlamentarizma, katerega bedo vse manj uspešno zakriva lepa beseda demokracija. Ravno od tod zanimivost Pavla, ki je bil sam sodobnik neke monumentalne figure destrukcije vsake politike (rimski imperij), sprašuje se, s tem ko v univerzalnem destinira neko zvezo subjekta in zakona, o ceni, ki jo zahteva takšna destinacija, tako na strani subjekta kot zakona.
V modernosti lahko na primeru Francije opazujemo dvig nacionalizma, ki nepovratno zahteva razčiščevanje vprašanj kot so: kaj je to Francoz, kaj je to pripadnik neke nacije, ali še bolje, kdo to je. Vprašanje, ki v odgovoru ne ponuja alternative, kot preganjanje tistih, ki neki izbrani naciji ne pripadajo. V človekovem realnem življenju in tem, kar se jim dogaja, obstoji odvratna povezava med logiko kapitala in nekakšnim ideološkim fanatizmom, v katerem eden opravičuje ali pogojuje drugega. Zakon tako postane talec različnih pogojev in interesov, preko česar postane talec tudi država in slednjič tudi ljudje, krog, ki se tako sklene v nepriljubljeni status quo. Kako utopična se iz te perspektive rasne ali nacionalne nestrpnosti zdi izjava svetega Pavla: » Ni ne Grka in ne Juda, ni ne sužnja in ne svobodnjaka ni ne moškega ne ženske « (Gal. 3.28) in kako nam, ki brez težav Boga nadomestimo s to ali ono resnico in Dobro s služenjem, ki ga zahteva ta resnica, ustreza naslednja maksima: »slava čast in mir naj se zgrneta na vsakega, ki dela dobro, najprej na Juda, potem na Grka! Kajti Bog ne gleda na osebo.« (Rim 2.10-11) Naš svet še zdaleč ni tako kompleksen, v svojih potezah je celo povsem preprost.
Na eni strani obstaja kontinuirano širjenje avtomatizmov kapitala, ki predstavlja izpolnitev neke Marxove genialne teze: svet je končno izoblikovan, toda kot trg, kot svetovni trg. Ta konfiguracija, daje prevlado abstraktni homogenizaciji. Vse kar cirkulira pade pod neko števno enoto in obratno, cirkulira samo tisto, kar je na ta način mogoče šteti. Prav ta norma pojasnjuje nek paradoks, ki ga redko kdo izpostavi: v času posplošene cirkulacije in fantazme instantne kulturne komunikacije se povsod množijo zakoni in odredbe, ki prepovedujejo cirkulacijo oseb. Cirkulacija tistega, kar se pusti šteti, da! – in v prvi vrsti kapitala, tistega, kar je račun računov. Svobodna cirkulacija neštevne neskončnosti, ki je singularno človeško življenje, nikoli! To pa zato, ker je monetarna kapitalistična abstrakcija seveda neka singularnost, toda singularnost, ki se ne ozira na nobeno singularnost. Je singularnost, indiferentna do vztrajajoče neskončnosti eksistence, tako kot do dogodkovnega postajanja resnic.
Na drugi strani obstaja proces fragmentiranja na zaprte identitete, ki ga spremljata kulturalistična ideologija ter relativizem, ki sta povsem prepletena, kajti vsaka identifikacija ustvari neko figuro, ki predstavlja snov za investicijo trga. Za trgovsko investiranje ni bolj privlačnega kot tisto, ki se ponuja izumljanju novih figur monetarne homogenosti, kot neka skupnost in njeno ali njena ozemlja. Da bi bila ekvivalentnost sama nek proces, je potreben dozdevek neke enekvivalence. Kakšno neizčrpno prihodnost predstavlja za trgovska vlaganja vznikanje – v obliki skupnosti s svojimi zahtevami in ki naj bi jim bila lastna kulturna singularnost – žensk, homoseksualcev, handikapiranih, Arabcev! In Neskončne kombinacije predikativnih potez, kakšna priložnost! V vsakem primeru socialna podoba avtorizira nove proizvode, specializirane revije, ustrezna trgovska središča, svobodne radijske postaje, ciljno usmerjene oglaševalske mreže in nenazadnje opojne družbene debate ob urah največje gledanosti ali poslušanosti. Deleuze je to natančno izrazil: kapitalistična deteritorializacija potrebuje neprestano reteritorializacijo. Da bi njegovo načelo gibanja homogeniziralo prostor, kjer se razvija, kapital potrebuje neprestano vznikanje subjektivnih in teritorialnih identitet, ki konec koncev vedno zahtevajo zgolj to, da so tako kot druge izpostavljene uniformnim prerogativam trga. Kapitalistična logika splošnega ekvivalenta in identitirna ter kulturna logika skupnosti ali manjšin tvorita artikulirano celoto, ki je toga v razmerju do vsakega procesa resnice, organsko je brez resnice.
Po eni strani je proces resnice prelom z aksiomatskim načelom, ki vlada situaciji in organizira njeno repeticijo. Proces resnice prekine ponavljanje in se torej ne more vzdrževati v okviru neke števne enote. Glede na dominantni zakon računa je resnica vedno izvzeta računu. Potemtakem se iz homogene ekspanzije kapitala ne more vzdrževati nobena resnica.
Če drži, da vsaka resnica vznikne kot singularna, pa je njena singularnost neposredno univerzalizabilna.
Da obstajajo različne zapletene zgodovine, različne kulture in sploh razlike, ki so že pri posamezniku ogromne, da je svet pisan, da je treba ljudem pustiti, da živijo, da se oblačijo, da jejo, si umišljajo in ljubijo, kot jim ustreza, sploh ni vprašanje, v tem sploh ni problem. Te liberalne očitnosti niso drage in želeli bi le, da bi tisti, ki to razglašajo za problem, reagirali manj nasilno, kadar se pojavi kak kolikor toliko resni poskus razlikovati se od njihove lastne male liberalne razlike. Sodobni kozmopolitizem je dobrodejna realnost. Želeli bi samo, da pogled na z ruto zastrto mladenko ne bi spravil v trans tistih, ki ta kozmopoliztizem zagovarjajo in za katere se v takem trenutku izkaže, da v resnici bolj kot resnično tkivo gibljivih razlik želijo uniformirano diktaturo tistega, za kar verjamejo, da je modernost. Razlike morajo biti odsotne iz procesa resnice, sicer nobena resnica nima možnosti, da vzpostavi svoje vztrajanje in da kumulira svojo imanentno neskončnost.
Sodoben svet je tako dvojno sovražen procesom resnice. Simptom te sovražnosti se oblikuje preko nominalnih prekrivanj, tja kjer bi se moralo nahajati ime nekega postopka resnice, pride drugo ime, ki ga potlači. Ime kultura zabriše ime umetnost. Besedna tehnika zabriše besedno znanost. Beseda upravljanje zabriše besedo politika. Beseda seksualnost zabriše ljubezen. Sistem kultura, tehnika, upravljanje, seksualnost, katerega velika prednost je, da je homogen trgu in katerega vsi členi označujejo neko rubriko trgovske prezentacije, je moderno nominalno prekritje sistema umetnost, znanost, politika, ljubezen, ki topološko identificira postopke resnice.
Toda manjšinska logika je daleč od tega, da bi se vrnila k prilastitvi te tipologije in predlaga zgolj neko različico nominalnega kapitalističnega prekritja. Polemizira proti vsakemu generičnemu pojmu umetnosti in ga tudi sama nadomešča s pojmom kulture, ki jo dojema kot kulturo skupine, kot subjektivni ali reprezentativni cement njenega obstoja, kot kulturo, ki je namenjena sebi in je potencialno neuniverzalizabilna. Ne obotavlja se trditi, da so konstitutivni elementi te kulture v celoti razumljivi zgolj pod pogojem pripadnosti zadevni podmnožici. Od tod katastrofične izjave tipa: zgolj homoseksualec lahko razume kaj je homoseksualec, Arabec kaj je Arabec. Če velja, kot smo prepričani, da zgolj resnice, mišljenje, omogočajo razlikovati človeka od človeške živali, na kateri sloni, ni odveč reči, da so te izjave barbarske. V primeru znanosti kulturalizem promovira tehnično partikularnost podmnožic kot ekvivalentno znanstvenemu mišljenju, tako, da poenoti različna šamanstva. V primeru politike je ta srž v osnovi odločanja. V primeru ljubezni se bo simetrično zahtevalo, da se prizna takšno ali drugačno posebno spolno vedenje, bodisi čisto enostavno vrnitev k življenju v paru. Primeri, ki so uspešni tudi ko jih kombiniramo, recimo zahteva homoseksualcev po monogamnemu življenju, družinskemu življenju.
Obe sestavini te artikulirane množice sta v razmerju zrcaljenja in se medsebojno vzdržujeta. Vsaka črpa v zalogah druge, kajti preobrazbi najbolj tipiziranih in najnovejših identitet v reklamne argumente in podobe, ki jih je mogoče prodati, odgovarja vse bolj izostrena kompetentnost kar najbolj zaprtih ali najbolj nasilnih skupin, ki špekulirajo na finančnih trgih ali vzdržujejo široko trgovino z orožjem. V prelomu z vsem tem se ponuja vprašanje, kateri so pogoji neke univerzalne singularnosti?
Na tej točki se obračamo k svetemu Pavlu. Kaj želi Pavel. Nedvomno iztrgati evangelij eksluzivnosti, strogi zapori, prav tako ne dovoliti, da bi ga določale generalije, bodisi državne ali ideološke. Pavel ni nikoli dovolil, da bi katerakoli pravna kategorija identificirala krščanski subjekt. Brez omejitev in privilegijev so sprejeti vsi. Kar zadeva ideološko generalijo, seveda gre za grški filozofski in moralni diskurz. Pavel vzpostavi odločno distanco do tega diskurza.
Pavlov postopek je sledeč. Če je prišlo do dogodka in če je resnica v tem da ta dogodek deklariramo in smo temu zvesti, iz tega sledita dve posledici.
Ker resnica pripada redu tistega, kar se zgodi, je singularna, ni ne strukturna, ne aksiomatska, ne legalna, pojasniti je ne more nobena razpoložljiva splošnost, kot tudi ne strukturirati subjekta, ki se nanjo sklicuje. Ne more torej obstajati noben zakon resnice.
Ker se resnica vpiše izhajajoč iz deklariranja, ki je po bistvu subjektivno, ni njen nosilec nobena predobstoječa podmnožica, nič vzpostavljenega ne daje svoje substance njenemu procesu. Resnica je diagonalna glede na podmnožice, ne avtorizira je nobena identiteta in tudi sama nobene ne konstruira.
Pavlova tematika neizprosno sledi zahtevam resnice kot singularne univerzalnosti:
– Ni krščanskega subjekta pred Kristusovim vstajenjem.
– Resnica je v celoti subjektivna.
– Zvestoba deklariranju je ključna, ker je resnica proces in ne razsvetljenje.
– Resnica je sama po sebi indiferentna do stanja situacije.
Med temi maksimami ni nobene, ki ne bi ustrezala filozofskim nalogam. Z odločitvijo, da nihče ni izjema glede na to kar zahteva resnica, in s tem, da je odlepil resnično od zakona, je sprožil kulturno revolucijo, od katere smo še vedno odvisni.
Sklep: Za Pavla dogodek resnica destituira filozofsko resnico, medtem ko za nas fiktivna razsežnost tega dogodka destituira težnjo k realni resnici. Univerzalno je mišljenje le tedaj, ko se naslavlja na druge in v tem se udejanji kot moč. Toda od trenutka, ko so vsi šteti glede na univerzalno, padejo kot Drugo pod isto. Univerzalno mišljenje, ki izhaja iz svetega bohotenja drugačnosti proizvede nekaj istega in enakega. Produkcija enakosti, odlaganje razlik v mišljenju, sta materialna znaka univerzalnega. Nujni pogoj mišljenja kot moči (ljubezen) je ta, da se aktivist resnice identificira izhajajoč iz univerzalnega. Univerzalno ni negacija partikularnosti, je vijuganje neke distance do partikularnosti, ki je konformizem. Gre pa za to, da vzdržujemo neko nekonformnost temu, kar nas konformira. Mišljenje je v preizkušnji konformnosti in te preizkušnje ga reši le univerzalno: » Nikar se ne prilagajajte svetu, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma« (Rim 12.2) Ne gre za to, da naj uidemo svojemu času, z njim je treba živeti, toda ne, da bi se pustili formirati, pod zapovedjo svoje vere se mora preobraziti subjekt, ne pa čas, ključ do te preobrazbe pa leži v umu, mišljenju. Mišljenje nikoli ne čaka in ni izčrpalo rezerve svoje moči, razen za tistega, ki je podlegel globoki želji po konformnosti, ki je pot smrti.