UVOD
Zgodovina krščanske Cerkve je v marsikaterem oziru zgodovina človeštva, kajti prav krščanstvo je držalo svečo civilizacijskemu napredku zahodnega sveta, še posebej pa Evrope. Osebnosti, ki so oblikovale krščansko Cerkev, zato veljajo tudi v posvetni zgodovini, za izredno pomembne in vplivne. Gotovo je v vsakem pogledu, eden najvidnejših med temi, Avrelij Avguštin (sv. Avguštin), ki je Cerkvi takorekoč postavil temelje, na katerih stoji še danes in si s tem dejanjem priboril mesto med tistimi, ki so na človeštvu pustili največji vpliv.
SPOLNOST KOT SREDSTVO V BOJU ZA OBLAST
Cerkev je institucija, ki je morda edina uresničila vsaj del svojega sna in se polastila ogromne moči, ki jo je jasno znala učinkovito uporabljati v lastno korist. To, da je do te moči prihajala tako rekoč ne glede na žrtve, za vsako ceno, je stvar nečesa, kar je izven zanimanja pričujočega teksta, a je za naše gledišče vsekakor relevantno. Še toliko bolj, ker bomo pod drobnogled postavil temo, ki je preizkusila vso moč in sposobnost spletkarjenja Cerkve. Prisotnost t.i. poželenja v človeku je bila zadnji dve tisočletji domena Cerkve, ki je vedela kje poprijeti, da si nad ljudmi pridobi moč, vendar se je v tem primeru lotila skrajno težavnega primera. Spolnost je lahko orožje kadar je v oblasti individuma, še toliko bolj pa, kadar je v oblasti skupine ljudi ali organizacije. Orožje je na žalost lahko prav zato, ker je spolnost nekaj, kar v sebi nosi atribute vsega prvinsko človeškega in prav ta njena pomembnost (v sebi nosi človekov nastanek kot njegovo fizično komponento, ki ga opozarja, da je minljiv) je nekaj, česar se človek boji.
Avguštin med delom
Sodobni elektronski, kot tudi tiskani mediji v zadnjih desetletjih zasedajo v človekovem življenju vse pomembnejšo vlogo in ne bomo pretiravali, če bom dejali, da preraščajo že v pravo malo religijo. V želji povečati lastno medijsko konkurenčnost jih prav kakor nekoč Cerkve, ne ustavi noben predsodek takšnega ali drugačnega izvora, govorijo o stvareh, o katerih ljudje v svoji okolici slišijo malo, ali skoraj nič, ter jih ne glede na morebitna zgražanja, ki se jim vračajo kot feedback, predstavljajo v terminih, ki so javnosti najbolj na očeh. Povedano na kratko, podirajo tabuje, ki po možnosti kar najintimneje zadevajo človeka. Verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da je spolnost, kar se tiče frekvence emitiranja, med temi tabuji pri samem vrhu. Staro reklo pravi, da se klin s klinom izbija, po tem takem si lahko drznemo reči, da religija izpodbija religijo, in da pri tem uporablja identične, le morda nekoliko prefinjene metode, ki dejansko ubirajo isto logiko in služijo istemu cilju.
Kakor vemo, da je ta princip, pa če to odobravamo ali ne, diktat novodobnega mišljenja, tako vemo tudi zakaj je spolnemu poželenju, bil podeljen status tabuja. Vpliv Cerkve je bil v preteklosti nepojmljiv in posledice, čeprav vpliv na račun novega vidno peša, so več kot očitne še dandanes. Pri mnogih beseda poželenje asociaira sram, greh, grdo in podobne pridevnike, še posebej če gre za prvinsko poželenje po mesu. Izvir vseh teh pomislekov je kot vedno v človeku samem. Konec koncev, kot rečeno je spolnost sredstvo našega nastanka in obstanka, in je kot taka zavestno ali podzavestno vsem v mislih, ljudi, kot le malo tega druži v eno, ter nas medsebojno preodicira. Če nadziraš nekaj tako vplivnega, ti je pot do oblasti odprta, česar se je Cerkev, predvsem pa njeni graditelji, med katerimi izstopa sv. Avguštin, še kako dobro zavedala.
AVGUŠTINOVA ŽIVLJENJSKA POT
Avrelij Avguštin je svoje osebno sovraštvo do sle povzdignil v vesoljni zakon in s tem trajno vplival na človeštvo. Kot je za vse svetnike več ali manj značilno, je tudi na njegovi poti v zgodovino, določen mejnik, ki mu rečemo spreobrnitev. Morda je specifično za Avguština le dejstvo, da ga je predhodno, nič kaj krščansko življenje, usodno zaznamovalo in mu dalo motiv, napram katerega je na novi poti še prav posebej uprl svojo kritiko.
Rodil se je leta 354 v Severni Afriki, materi, v krščanski mitologiji znani kot sv. Monika. Kazal je sicer precejšno nadarjenost, a se ni ravnal po materinih pričakovanjih, ravno nasprotno, živel je izredno boemsko življenje, od leta 371 je živel v zunajzakonski skupnosti z dekletom, ki materi ni bila nič kaj po godu. Že leta 372 mu je rodila sina Adeodata (od boga dan), ki pa ni bil načrtovan. Živela sta tako do leta 384, ko jo je v Milanu pod pritiski matere bil prisiljen odsloviti. Mati mu je določila za ženo primernejšo dekle, ki pa še ni bila godna za ženitev, tako si je Avguštin med čakanjem dobil drugo priležnico, prva, s katero je dobil sina, se je vrnila v Afriko in Avguštinu obljubila zvestobo in vzdržnost do konca življenja, dejanje za katerega Avguštin takrat še ni bil sposoben zbrati poguma, kar je pozneje pogosto obžaloval. Spreobrne se leta 386 v Milanu, ko po nizu srečanj z takratnimi Cerkvenimi teoretiki, le ti nanj napravijo takšen vtis, da se spusti v študij raznih krščanskih del, med temi še prav posebej nanj vpliva Pismo Rimljanom njegovega velikega vzornika apostola Pavla. Sam svoje spreobrnjenje komentira v svoji avtobiografiji Izpovedi, kjer pove, da je doživel razsvetljenje in srečanje z Jezusom na domačem vrtu v Milanu. Avguštin zasliši nenavadne glasove, ki mu pravijo: “Poberi in beri.” in res na tleh zagleda odprto Biblijo in bere: “Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistovanju in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si gospoda Jezusa in mesu ne strezite za poželjivost.”1 Naslednje leto se skupaj s sinom, ki kmalu zatem umre, krsti in preostalo življenje preživi kot škof v Hiponu, predan bogu, pišoč razna, za Cerkev še danes temeljna dela. Najpomembnejša De civitate Dei, Božja država (412 – 426) je nekakšna teološka filozofija zgodovine, svoje življenje najučinkoviteje popiše v avtobiografiji Izpovedi (397 – 401), poleg tega napiše ogromno spisov in se nanašajo na njegove številne spopade z njegovimi nasprotniki tedanjega časa, ki so se prav tako kot on, borili za čim vplivnejšo vlogo v Cerkvi. Kot škof umre v Hiponu leta 430. Kmalu ga povzdignejo v svetnika in s tem priznajo njegovo neizbrisljivo sled, ki jo je dobesedno zasekal v moderno Cerkev, ki je vsaj za nekatere bolj kot po božji, zgrajena po njegovi podobi.
POZICIJA NAPRAM POŽELJIVOSTI – VZROKI IN POSLEDICE AVGUŠTINOVEGA SPREOBRNJENJA
Avguštin je svojo pozicijo napram poželenju, posebej vneto zagovarjal v sporu s t.i. pelagijanci, oziroma njihovim vnetim zagovornikom škofom Julijanom (386 – 454). Slednji je ob vseh drugih bogokletnostih, opozarjal Avguština na njegov prvotni izvor spolne zatrtosti, kar ga je pozneje seveda stalo glave. Trdil je, da Avguštin s svojimi sli nenaklonjenimi spisi, poskuša popraviti napake svojih mlajših viharnih let, ko je bil sam pristaš sekte manihejcev, ki je bila tisti čas ob razpadanju Rimskega imperija izredno priljubljena in razširjena. Osnova njihovega nauka je bilo nasprotje med dobrim in zlim, posebnost v tem oziru pa je bilo dejstvo, da so med drugim zavračali oplojevanje, na določeni ravni so prakticirali tudi abstinenco, ki pa je veljala le za visoke predstavnike, med katere pa Avguštin ni spadal. Kot večina drugih manihejcev je vneto prakticiral svobodno ljubezen, za kontracepcijo pa uporabljal, kot se je kasneje izkazalo, nekoliko nezanesljivo metodo štetja dni. Rezultat tega je bil njegov sin, ki mu je prav zaradi njegovega prepričanja bil nekoliko odveč. Avguštin je sicer po spreobrnjenju z vso silovitostjo udaril po morali manihejcev, a je več kot očitno, da določenih situacij ni do konca premislil. Radikalen obrat v prepričanju, kot ga je izvedel Avguštin, pa naj je še tako popoln in iskren, ne more docela spremeniti starih prepričanj, ki so nedolgo nazaj bila del istega uma, kot so nova. Tako kot smo prepričani, da sled ostane, smo prepričani, da je bila Avguštinova kritika manihejstva, zgolj politična poteza. V ozadju njegovega spreobrnjenja je prežala pozicija moči in oblasti, ki jo je Avguštin razgrnil v Božji državi.
Metodo štetja plodnih dni partnerice, je leta 1980 papež priznal, kot edino legalno kontracepcijo pri spolnem odnosu, s tem je Cerkev skoraj po 2000 letih prvič prekršila Avguštinovo besedo, saj je sam pričujočo metodo označil za prešuštniško. Glavni cilj Avguštinovega udrihanja po spolnosti je bilo namreč prav nasprotovanje odnosu, ki temelji zgolj na zadovoljitvi poželenja, ki nima za cilj zaploditve. Ta njegovo nasprotovanje je simetrično nasprotno njegovemu mladostniškemu prakticiranju in presenetljivo podobno praksi v manihejstvo posvečenih mož. Je torej mogoče, da je podobno kot razne poganske religije, s tem, ko so sprejele krščanstvo, v njem zlile vse svoje poganske kulte in tako skozi nasprotje ohranjale svojo izvorno naravo, tudi Avguštin ohranjal svoj izvorni kult, še iz časov zorenja?
Temeljni pojem Avguštinove etike je ljubezen, ki sovpada z človekovo voljo in njegovim hotenjem, katerega končni cilj je v sreči. Bog je ustvaril človeka glede na sebe in le v njem je človek eventualno sposoben najti izpolnitev svojega stremljenja. Le v resnični k Bogu usmerjeni ljubezni, najde človek vodilo za svoje delovanje: “Ljubi in delaj, kar hočeš”, vendar pa človeku svoboda zatemni razsodno voljo in večinoma zapade samoljubju, ter zaradi tega izbira napačno dobro. Usmerjenost človeka v zlo, Avguštin utemelji z izvirnim grehom, ki se ga človek lahko osvobodi le s pomočjo božje milosti.
IZVIRNI GREH, ZAKONSKI STAN IN POŽELENJE
“Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt in tako je smrt po njem prešla na vse ljudi, v katerem so vsi grešili.”2 Izvirni greh, je po prvih dveh prebivalcih raja, po njunem grehu, prešel na vse ljudi in se nepretrgoma prenaša iz generacije v generacijo preko novorojenih otrok, ki ob rojstvu v sebi nosijo prav ta izvirni greh, ki ga je mogoče omiliti le z krstom.
Poželenja ne bi bilo, ko človek ne bi grešil, kar se pa zakonskega stanu tiče, je le ta dan od Boga in obstaja tudi ob tem, da je po človekovi krivdi prežet z grehom. Čistost v zakonu pomeni božji dar, kar je tudi edina pot po kateri zakonski stan ni omadeževan. Adam in Eva sta v raju jedla od prepovedanega drevesa in se s tem pregrešila zoper gospodovo besedo, Bog ju je zato kaznoval z nepokorščino njunih spolnih organov, kakor sta bila prva človeka nepokorna Bogu, tako so se v njunih udih vzbudili sram in nepokorščina. Pred tem sta prva človeka v raju svoje spolne organe nadzorovala po lastni volji, ker pa sta hotela biti podobna Bogu, jima je bila ta sposobnost, kot prekletstvo, pozneje odvzeta. “Šele po grehu je nastal libido, šele po njem je narava, ki prej ni poznala sramu, začutila libido, ga opazila in se ga sramovala, ker je izgubila oblast nad telesom.”3 Avguštin zato razglasi spolnost za zlo, ker je iz greha nastala in po njem strmi, človek je s tem zapustil svoje častno mesto in se izenačil z živaljo, saj se plodi ravno tako kot žival, le s to razliko, da v človeku še vedno tli božja iskra upanja. Ta iskra je brez dvoma vera, saj je vse, kar ne izvira iz nje, greh. Toraj, ker je tako zakonski stan, kot razmnoževanje v dobro vere, je spolna sla usmerjena v ta namen, do neke mere dobra, toda le, če ima za namen oploditev. “Pojdita in se množita!”4 so bile besede Boga prvima zakoncema in te besede razume tudi Avguštin kot božji blagoslov razmnoževanju, kot edinega spodobnega udejanjenja moči nad svojimi, takrat še obvladanimi udi, ki so kmalu postali poželjivi. Poželenje je po Avguštinu to, zaradi katerega si meso želi, kar je zoper duha, vse kreposti krščanskega sveta pa izvirajo v duhu. Zakonski stan si lasti pravico, da iz zla, kar poželenje nedvomno je, naredi dobro, toda tako, kot ne moremo zakona grajati zaradi slabega, ki mu ga neredi čutna sla, tako ne moremo le te hvaliti zaradi dobrega , ki ga naredi zakonskemu stanu: “Zakaj to je božja volja, vaše posvečenje, da se zadržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohromi svoje telo v svetosti in časti, ne pa v razuzdanem poželenju, kakor pogani, ki ne vedo za boga.”5 Avguštinov ideal v tem smislu je devica Marija , ki je spočela nedolžna in zato tudi rodila brez bolečin, ki je sicer prekletstvo, ki ga mora zaradi Evinega greha plačevati sleherna ženska. Danes, ko je že mogoča umetna oploditev, smo vse bliže Avguštinovemu idealu, saj ta zadovoljuje marsikatero zahtevo o karseda brezmadežnem spočetju, tako je ob procesu umetnega oplojevanja, mati brez spolne sle, moteča je le masturbacija poželjivega očeta. Ideal frigidnosti je ideal tiste vrste, ki ga Avguštin nadvse priporoča, saj če že žena mora zaradi zahtev zakona nuditi moškemu, kar ta od nje zahteva, bo pri Bogu dobro zapisana, če ob tem ne bo čutila ničesar: “Kdor sploh ničesar ne občuti, se Bogu najbolj prikupi.”6 Če je spolni odnos v zakonu tisti, ki prispeva k trdnosti medsebojne zveze obeh zakoncev, je lahko le ta s posebnim privoljenjem duhovnika, tudi če nima za namen potomstva, dober. Za tiste, ki se tudi pred poroko ne morejo vzdržati svoje sle, Avguštin priporoči preprost recept: “Žena, ki se ne more obvladati, naj se moži.”7 prav tako velja za moškega: “Moški, ki ne obvlada svoje strasti naj se moži.”8 Zanimiva na tej točki je Avguštinova pozicija do onanije oziroma masturbacije, kjer se dobesedno drži mita o Onanu, ki je ob tem, ko bi po božjem ukazu moral oploditi vdovo po svojem bratu, kar je bilo tedaj v navadi, izlil svoje seme na zemljo in ob tem pri priči obležal mrtev.
V zakonskem stanu so tri dobre stvari: otrok, zvestoba in zakrament, in to so tudi vodila za zakonsko življenje slehernega človeka, kar se telesnega poželenja v okviru tega tiče, je le to nekaj, kar je sicer zlo, a ga v zakonu po sili razmer moramo dopustiti. “Vse kar je v svetu, je telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedenje – ni od očeta, ampak od sveta. Svet je minljiv, kdor pa izpolnjuje, kar hoče bog, bo živel večno.”9
Jasno nam je predočeno, da je v Avguštinovi predstavi in teoriji, več ali manj vse reducirano na dvoje bolj ali manj nasprotnih si idej. Ideja božje države je prepredena s strogostjo in redom ter neskončno ljubeznijo do Boga, ter tako bolj kot nekakšno vodilo za krščansko življenje deluje kot kakšna od utopij, saj je razmak med dejanskim zemeljskim, ki ga Avguštin razumljivo prezira, in božjim vse prevelik, da bi bil premostljiv. Prav to dejstvo pa se zdi, da je v celoti tisto, ki je rezultiralo na eni strani dualnost in dvoumnost Avguštinove misli, kot na drugi, posledično dvoumnost krščanske Cerkve same. Avguštin kritizira človekovo smelost, da si osmišlja svojo podobnost z Bogom, v želji po čim vplivnejši poziciji v Cerkvi, pa namerno prezira, da je identifikacija z Bogom postala tudi njegova domena, če ne že kar obsesija. Podobno kot v zgodbi o Velikem inkvizitorju, postaja Bog vse bolj Avguštinov služabnik.
PREDESTINACIJA
V mesu ni ničesar dobrega, v moji moči je dobro hoteti, dobro doseči pa v celoti ni. Področje svobodne volje velja v Avguštinovem opusu za eno najspornejših in s tem tudi najzanimivejših. Avguštin jo na nek poseben način razloži v svoji teoriji o predestinaciji, teoriji, ki trdi, po definiciji, da je Bog usodo ljudi določil v naprej. Razlaga je izredno zanimiva, pravi, da je zlo nered, rana v stvarstvu, sveta in človeka, zlo je v nekem smislu manjko dobrega, ki pa ima svoj izvor v svobodni volji človeka, ki je bila podarjena od Boga, a jo je človek obrnil prav napram Boga, sam je hotel biti kakor Bog, zato se človek po svoji svobodni volji zmore odločati le za zlo, medtem ko mu k dobremu pripomore le božja milost, dana od Boga.
POSLEDICE ČLOVEKOVEGA GREHA V RAZMERJU Z AVGUŠTINOVIM POJMOVANJEM ZGODOVINE
Za Avguština je bil padec človeka v raju ne le greh telesa ampak predvsem duše, ki je hotela, da bi bil človek kakor Bog, ter da bi se počutil samozadostnega. Ta duhovni upor je imel za posledico človeka kakršnega poznamo danes. Nepokorščina je bila kaznovana z neredom v stvarstvu, človeku in njegovem mesu – neposlušnostjo njegovih organov. Spolna sla je del skvarjenosti človeške narave, je nastala iz greha in k njemu vodi – k odvračanju od Boga in obračanja vase. V zgodovini so ti nazori pustili neizbrisljivo sled, ki je morda še bolj kot se zavedamo, oblikovala človekovo kolektivno osebnost, nazori ki jih morda lahko obsojamo, a spremeniti jih kmalu ne moremo, za vedno so zaznamovali naše gene.
Če združimo poznavanje Avguštinove pozicije do Božje države z dejansko obstoječo tu zemeljsko državo in primerjamo obe skozi zgodovino, saj v praksi je le malo držav v Evropi vladalo brez t.i. Božje pomoči, vidimo moč Avguština kot osebnosti in njegovega dela. Njegovo pojmovanje zgodovine, ki zaobjema pojma obeh oblik oblasti, tako božje, kot zemeljske, razloženo v njegovi Bibliji De civitate dei, je tako kot preostalo njegovo delo navdahnjeno s pretirano razdvojenostjo in slepo pokorščino vsemu božjemu. Zgodovino dojema, kot kosanje dveh kraljestev: božje države in zemeljske države, obe sta utemeljeni na drugačnem ljubezenskem odnosu, zemeljska z samoljubjem, ki se stopnjuje do zaničevanja Boga, božja z ljubeznijo do Boga, ki se dviga vse do samozaničevanja. Na strani zemeljske države je vse slabo in zlo, nasprotno je seveda na strani božje države vse dobro; in njun medsebojen in nenehen boj je tisto, kar konstituira zgodovino. Na koncu je zmagovalec jasen. Iz dvoboja bo nebeška država izšla kot zmagovalec.
SKLEP
Da je Avguštinova zapuščina tako vplivna, gotovo ni zato, ker bi bil Avguštin božji odposlanec, temveč je takšna, ker nam je blizu, ker je slednjič tudi človek v marsičem podoben Avguštinu. Ideje, ki jih je zbral in uredil, ter končno ustoličil, so obstajale že pred njim. Prej in pozneje so ljudje mislili podobno, toda le redki so imeli toliko poguma, da so si to drznili izreči, kar je po Avguštinu v Cerkveni hierarhiji veljalo še toliko bolj.
Kritizirati dejstvo, ki je podano v pričujočem tekstu ali ga morda soočati z današnjim stanjem, ki se le v maločem razlikuje od tistega v času Avguština, ne bi bilo vredno poskusa. Pa vendar, če sklenemo, neizogibna je ugotovitev, da je bil Avguštin v krščanski hierarhiji nič kaj drugega kot izredno spreten politik, njegova misel je bila prežeta s političnimi idejami oblasti željne Cerkve. Četudi iskreno v službi Boga, so njegova dejanja imela politični prizvok. S svojo politiko si je utrl pot na oblast, se tam usidral in spretno na njenem tronu, vsaj v našem mišljenju, vztraja že skoraj dve tisočletji, kar je, če ne drugega, vredno vsega občudovanja.