Avtorici filma: Nika Autor v sodelovanju z Majo Cimerman, dokumentarni film, (2010), 36′
Film trenutno in začasno ni dosegljiv. Vrnite se kmalu!
Film prikazuje življenje prosilcev za azil v Sloveniji od januarja 2008 do avgusta 2009, ko se je začel javni, medijsko izpostavljen boj proti tovrstnemu tretmaju ljudi. Vsebinsko film prikazuje fizično, psihično in sistemsko nasilje nad prosilci za azil, ki je v Slovenskem prostoru vsepogostejše. Azilni dom je postal sredstvo odvračanja prosilcev za azil in izginjanje pravice do azila, namesto da bi bil institucija njihove zaščite. Vse večja represija nad prosilci za azil sovpada s trendom zaostrovanja azilne zakonodaje. Film izpostavlja strukturo same ureditve azilnega prava, njeno zaostrovanje, izginjanje pravice do azila, kriminalizacijo prosilcev za azil, fizično, psihično in sistemsko nasilje nad prosilci za azil, govori o nastajanju evropskega aparheida, o sistemu proizvajanja “ljudi brez papirjev”, prav tako pa predstavlja in poudarja samoorganizacijo prosilcev za azil in pomen socialnih centrov in odprtih avtonomnih prostorov.
Film je drug del filmskega para, ki ga sestavlja še kratki film “Razglednice” http://www.autor.si/razglednice.html.
Filmski par Nike Autor – “Poročilo o stanju azilne politike v republiki Sloveniji od januarja 2008 do avgusta 2009” in “Razglednice” – kritično dekonstruira dominanten diskurz, ki se nanaša na azilno in migracijsko politiko in v ostrem nasprotju z njim jasno in razločno pokaže na principe izključitve. Filma temeljita na refleksiji diskurzov, ki legitimirajo modus disciplinirajočih praks, ki uravnavajo družbeni položaj azilantov in konstruirajo njihovo subjektivnost ter identitete Opozarjata nas na marginalizacijo in diskriminacijo. Autorjeva namreč bistveno spreminja kot gledanja in legitimira prav tisto, kar je dominanten režim reprezentacije skril in izrinil. Povsem jasno pokaže, da je tisto, kar je zamolčal, ločitvena praksa. In prav z razbiranjem, kako je v reprezentacijski režim vpisana družbena hegemonija, Nika Autor odločilno spreminja obstoječi diskurz o azilni politiki. To pa seveda pomeni, da razgrajuje stereotipno reprezentacijo, saj je stereotip eno od ključnih mest, kjer se podrejenost in izključenost legitimirata. In prav tu je točka odpora, ki pokaže na mehanizme oblasti in nadzora, in razkrije razpoke v dominantni konstrukciji realnosti. Zahteva Autorjeve je pokazati, kaj ni bilo reprezentirano in kaj je ostalo neopaženo in prezrto ter tako pokazati na hegemonsko paradigmo. Reprezentacija torej ni politično nevtralni dogodek, saj na specifičen način legitimira svoj objekt videnja in deluje kot družbena praksa v kateri je pripoved neizogibno povezana s teritorijem oblasti, interesov in politike. (Sergej Kapus)