V seriji oddaj posvečeni »porodnim krčem« elektronske glasbe, je ob grobem orisu tendenc, ki so prevevale tedanji splošni dinamični napredek, ostala nedotaknjena otoška elektronika. Britanska elektronika dejansko s svojimi rezultati, celinskim kolegom ni bila konkurenčna. A vendar se v njenem osrčju najde nepozabna glasbena avantura iz šestdesetih let, ki so ji poveljevale predvsem ženske.
»BBC Radiophonic Workshop« oziroma BBC-jeva radijska delavnica – kot se je glasil uradni naziv enote za elektronsko glasbo znotraj BBC-jevih studiev – je začela delovati leta 1958. Znotraj institucije kot je mogočni BBC, je bil njen poglavitni namen predvsem v opremljanju radijskih in televizijskih programov z zvočnimi efekti in podlagami, ter kreiranju glasbe za reklame. Pogosto se je namreč dogajalo, da znotraj repertoarja tradicionalnega arhiva ni bilo ustrezne zvočnosti, kot jo je zahtevala kakšna eksperimentalna drama ali »radiofonična« poema. Tu je svojo vlogo opravila delavnica.
Ustanovna člana radijske delavnice sta bila Desmond Briscoe in Daphne Oram. Daphne Oram velja danes za nesojeno heroino britanske elektronike. Njena popolna predanost glasbi in dolgoletno zavzemanje za ustanovitev studia sta prispevali k temu, da je studio tudi dejansko zagledal luč sveta. Kakšno leto pred ustanovitvijo je Oramova dobila naročilo za glasbeno kompozicijo za neko gledališko igro. Po uspešno prestanem krstu, so začela prihajati naročila za podobne kompozicije in BBC-ju drugega kot, da v svoji hiši opremi ustrezen studio, ni preostalo.
Seznanjena z sočasnim dogajanjem v svetu glasbe, srečala se je tako s Stockhausnom kot Cagem, je Oramova hitro ubrala nepredvidljivo pot inovatorstva. Zaradi kreativnih razhajanj je samo kakšno leta po ustanovitvi, studio zapustila in ustanovila lastnega. Danes je znana kot inovatorka na področju postopkov kreiranja elektronske glasbe. Še najbolj poznana je po »Oramicsu«, risarski zvočni tehniki, pri kateri se zvoki ustvarjajo s posredovanjem grafičnih risb.
Desetletje po prvi javni splavitvi Schaefferjeve »konkretne glasbe« so tehnike obdelave in manipulacije magnetnega traku dodatno napredovale. Povojni čas je bil podvržen nezadržnemu napredku, tehnološkim utopijam in distopijam, ter ekspanziji množične kulture, ki je pri transkripciji v reprezentativne medije pogrešal predvsem zvočnost »drugega«. Kolektivna futuristična projekcija osvajanja drugih svetov, je odpirala vrata nepričakovanemu in neznanemu. Ozvočenje tega novega je kar nekako »šepalo« za fantazmatskimi scenariji. Sestop na površino tujega planeta je moral zveneti sveže in dotlej neslišno, potovanje na konec univerzuma je moral dajati občutek neskončnosti in nočne more v breztežnostnem prostoru so morale delovati izvotljeno.
Seveda ni šlo samo za znanstveno-fantastične sanjarije, a nova in predvsem drugačna organizacija človekove perspektive, je odpirala neznane prostore in predrugačila zvočno geografijo. Nastajala je glasba oddaljenih svetov, atmosferične freske posebnih mentalnih stanj, ambientalna popotovanja v svet mikrokozmosa, »jingli« za radijske postaje kot sta na primer Radio Sheffield ali Radio Nottingham, uvodne popotnice k nizkoproračunskim otroškim didaktičnim oddajam ter teme za znane in manj znane televizijske in radijske programe in serije. Dejansko bi lahko rekli, da je BBC-jeva radijska delavnica poskušala ozvočiti novo realnost povojne Britanije.
Vse do leta 1963 je enota delovala dokaj neopaženo in odmaknjeno od pozornosti javnosti. Tega leta je situacijo spremenila razvpita in kultna TV serija »Doctor Who« in njen »soundtrack«. Glavna tema glasbene podlage je sicer delo Roba Greinerja, a šarm dela izvira iz posegov Delie Derbyshire, katere aranžiranje osnovne partiture predstavlja v zgodovini elektronske glasbe pravo prelomnico. Kovinsko izvotljeni zvočni fragmenti osnovne melodije, prepleteni z zvočnimi učinki in osnovna energična basovska ritmična linija, še štirideset let po nastanku delujeta sveže in nezemeljsko. Zdi se, da je Delii uspelo ujeti utrip organske prihodnosti, tiste, ki se je v naslednji polovici stoletja razrasla v disparatni in heterogeni zvočni kolaž sodobnosti.
Delia Derbyshire je s svojim posegom dodobra preobrazila smernice in velja za pravo naslednico pionirske Daphne Oram. V BBC-jevem studiu je vztrajala nepolno desetletje. Kasneje je sodelovala v raznovrstnih projektih, ustvarjala filmsko glasbo in se na svoji poti srečala tudi z velikani, kot so recimo skupina The Beatles. Da ni popolnoma spolzela iz kolektivne pozabe, skrbi britanska glasbena srenja od 90-ih let prejšnjega stoletja naprej, ki jo ponovno odkriva in iz njene zapuščine tudi izdatno črpa. Oramova in Derbyshire sta si v zadnjih letih na ta način prislužili naziv britanskih pionirk elektronske glasbe.
V današnji predstavitvi posvečeni predvsem BBC-jevi glasbeni zapuščini, bomo začeli z glavno temo iz serije »Doctor Who«, nato pa bomo prisluhnili obema damama. Daphne Oram se nam bo predstavila v delih »Four Aspects« in »Bird of Paralax«, kompozicijah, ki datirata v njeno post-BBC-jevsko obdobje. Nadaljevali bomo z Delio Derbyshire in tremi kompozicijami: »Port au feu«, »Blue Veils« in »The Delian«. Da ne bi naše zveste poslušalke slučajno posumile, da je bilo rojstvo Britanske elektronike izključna domena ženskega spola, bomo oddajo zaključili še z drugimi člani BBC-jevega workshopa: John Bakerjem, še eno damo, Glynis Jones ter z Dickom Millsom in Davidom Cainom.
Želimo vam prijetno glasbeno izkušnjo!
AVIZO