Avizo
V današnji izdaji oddaje Zofijinih ljubimcev vam ponujamo dve, ne dvomimo, izredno zanimivi temi.
V prvi polovici oddaje bomo govorili o enem najbolj zanimivih in vedno znova aktualiziranih predsokratnikov, Heraklitu. V drugi polovici pa bomo, spodbujeni s knjigo Mladenja Dolarja »O skoposti«, predstavili krajšo uverturo v razmišljanje o tej, Slovencem tako domači pregrehi. Vabljeni ste k poslušanju!
Heraklit je danes veliko bolj znan kot miletski filozofi. Bil je iz Efeza, mesta, ki leži na isti obali kakor Milet, živel pa je na začetku 6. stoletja pr. n. š. Znan je zlasti po dveh mislih, ki sta imeli velik vpliv.
Prva je enotnost nasprotij. Opozoril je, da pot navzgor in pot navzdol po pobočju nista različni poti, ki tečeta v nasprotnih smereh, temveč sta ena in ista pot. Mladi in stari Heraklit nista različni osebi, sta isti Heraklit. Če ti pivski tovariš reče, da je steklenica vina napol polna, in mu odvrneš, da je napol prazna, mu ne nasprotuješ, temveč se strinjaš z njim. Po Heraklitu je vse, kar je, združevanje nasprotij ali vsaj nasprotujočih si prizadevanj.
To pa pomeni, da se boju in nasprotovanju ni mogoče izogniti. Pravzaprav prav to združevanje sestavlja svet. Če odpravite nasprotje, odpravite resničnost. To pa spet pomeni, da je resničnost spremenljiva. Vse se nenehno giblje. To je druga misel, ki jo povezujemo s Heraklitom. “Vse teče”. Na tem svetu ni ničesar, kar bi kar obstajalo. Vse se nenehno spreminja. Stvari nastajajo na različne načine, in dokler obstajajo, niti za trenutek niso enake, naposled pa prenehajo obstajati. Tudi z nami je tako. Prav tako je z vsemi stvarmi v vesolju – nemara je tudi vesolje samo takšno. “Stvari” sploh niso nespremenljivi predmeti, nenehno prehajajo iz enega v drugega. Heraklit jih primerja s plameni: plameni se zdijo kakor predmeti, a bolj kakor predmeti so procesi. To je daljnosežna, pa tudi vznemirljiva ideja. Ljudje so zmerom poskušali najti nekaj trdnega, nekaj, v kar bi lahko verjeli, na kar bi se lahko zanesli, kar bi bilo trajno in neminljivo. Heraklit nam pravi, da ne obstaja nič takšnega. Sprememba je zakon življenja in vesolja. Vlada vsemu. Nikoli ji ne moremo ubežati.
GLASBA: HD 7981 FAITHLESS – I WANT MORE: PART 2
HERAKLIT O ENOTNOSTI NASPROTIJ IN IDENTITETI
V svojih temačnih prebliskih Heraklit večkrat navaja variacije misli, po katerih je mogoče neka oziroma vsaka stvar sestavljena iz svojih nasprotij. Poglejmo si nekaj njegovih tovrstnih fragmentov:
“In isto je živeče in mrtvo, in budno in speče, in mlado in staro. To je namreč po spremembi ono, in ono, ko se spremeni nazaj, to.”
»Pot navzgor in navzdol je ena in ista.«
»Na obodu kroga sta začetek in konec skupaj.«
»Hladno se segreje, toplo ohladi, vlažno osuši, suho se navlaži«
»Bolezen napravi zdravje prijetno in dobro, lakota sitost, utrujenost počitek«
Platon je verjel, da je v osnovi svet spreminjajoč in ne stalen oziroma fiksen, kot so verjeli Milečani. Ti so vsako premeno razumeli kot spremembo neke podstati, materialne snovi, ki je po sebi nespremenljiva. Heraklit to obrne: resnična je ravno sprememba oziroma premena, medtem ko je stalnost in fiksnost nekaj navideznega.
Povsem jasno je, da je Heraklit filozofsko zelo vplival na Platona. Platon sam pravi zanj, kako je ta verjel, da se materialni svet nenehno spreminja in da ima v tem prav. Iz tega razloga Platon verjame, da je svet nespoznaten, končno pa torej tudi neresničen. Resničen je spoznaten, imaterialen svet. Toda ali Heraklit zares verjame, da so nasprotnosti resnično med sabo identične? Denimo vroče in hladno, smrtno in nesmrtno? Mar to ni protislovno? Če sta, denimo, živo in mrtvo identična, potem je neka lastnost A identična svoji nasprotnosti, tj. neA. Fragmenti pravijo, da sta lahko nasprotnosti v neki stvari soprisotni ali souprimerjeni. Recimo ena in ista stvar sta vroči in hladni, čisti in umazani.
Toda pod kakšnimi pogoji je to res? Predpostavimo, da so nasprotnosti istočasno in brez omejitev (na splošno, v vsakem primeru) res prisotne v stvari. Če je morje čisto in umazano, ker prinaša življenje živalim in smrt ljudem, ali potem Heraklit misli, da je morje istočasno in v vsakem primeru čisto in umazano?
To se zdi logična napaka, ko spustimo določeno označbo. Morje namreč ni čisto in umazano v vsakem primeru, temveč zgolj za ribe in človeka. Iz »Morska voda je dobra za ribe in slaba za človeka« še ne sledi, da je dobra po sebi in da je slaba po sebi.
Vzemimo naslednji primer, v katerem bo bolj jasno, kaj mogoče misli. Če sta smrt in življenje isto in če sta dan in noč eno, kaj to pomeni? Verjetno ne, da sta istočasno eno in drugo, ampak da ena nasprotnost sledi drugi, tako kot dan sledi noči. Torej nasprotnosti nista istočasno prisotni v stvari. Če rečemo, da stanju S sledi stanje S1, v katerih nastopajo nasprotja, pomeni torej reči, da se vsak predmet spreminja. Vsak predmet je podvržen takšni ali drugačni premeni.
GLASBA: HD 7967 N’DOUR, YOUSSOU – BAAY NIASSE
S premeno pa je povezan naslednji paradoks: kako lahko stvari, ki se spreminjajo, sploh ostajajo ene in iste? Poglejmo si problem, znan pod imenom »Tezejeva ladja« in najprej navedimo Plutarhov opis:
Ladja, s katero so se Tezej in mladi Atenčani vrnili, je imela trideset vesel, ohranila pa se je s pomočjo Atenčanov vse do časa Demetrija iz Falerona, kajti z nje so jemali stari deske, ko so te segnile, namesto njih pa dodajali novejše in močnejše ogrodje, tako da je nasposled ta ladja postala trajen primerek razprav med filozofi za logično vprašanje o postajanju stvari: prva stran med njimi je trdila, da je ladja ostala ista, medtem ko je druga zagovarjala, da ni ista.
Kot smo videli pri Heraklitu, zanj dvakrat ni mogoče stopiti v isto reko. Ta misel, ki jo je Aristotel zaostril, češ da vanjo ni mogoče stopiti niti enkrat, odpira razpravo o tem, v kakšnem smislu stvari kot iste, identične s samim seboj, vztrajajo skozi čas kot en in isti predmet? Je Heraklit imel v mislih dejstvo, da je reka, v katero dvakrat ne moremo stopiti, numerično druga reka in s tem tudi druga v svoji identiteti? Verjetno da. Kot pravi Platon v Kratilu, Heraklit zaradi večnega teka vsega tudi reke ne more ugledati v njeni enosti. Kajti ta se ves čas, kakor teče skoznjo voda, tudi spreminja. Ideja spremembe nečesa tukaj predpostavlja, da se vse stalno spreminja, kar pomeni, da noben predmet ne ohranja istih vseh sestavnih delov, ki ga tvorijo. V tem smislu bodo dobili identiteto nekega predmeta, denimo reke, le tedaj, ko bo v času T2 sestavljen iz natanko istih delov kot v času T1. Istost delov bo nujno pogoj za njegovo identiteto.
Kaj se dogaja s Tezejevo ladjo? Je tudi ona skozi veliko časovno razdaljo vendarle ostala ista ali ne? Predpostavimo, da moj avto, kar sploh ni presenetljivo za Alfo Romeo, razpada po šivih. Z njo se ne morem peljati nikamor, zato mi preostane le, da v prikolico naložim rezervne dele zanjo.
Recimo torej, da se odpravim na pot z vsemi rezervnimi deli in jih na avtu sproti zamenjujem, tako da na koncu poti zamenjam vsak njegov del. Imenujmo avto v točki začetka moje poti v Mariboru Z in v točki konca moje poti v Moskvi K. Sedaj se lahko vprašamo: je avto na koncu in začetku identičen? Je Z enak K? Če sem avtu pustil kakšen del, ali ni identičen zaradi njega? Če sem v njem pustil dva, mogoče ravno zaradi njiju? In če ja, koliko delov bo zadostovalo, da bo avto identičen ali da ne bo?
Za nameček si lahko zamislimo še nekoga, ki me zasleduje. Kot vnet alfist pridno pobira dele, ki jih na poti zamenjujem in mečem v smeti, jih popravi in nato sestavlja v avto. Imenujemo ta rezervni avto, ki ga sestavlja, z R. Naš problem bo torej razrešiti odnose med Z, K in R. Po prihodu v Moskvo bo očitno, da bosta tam parkirana dva avtomobila: K in R. Že iz tega, ker je treba plačati parkirnino za oba bo sledilo, da K ni identičen R.
Prva možnost, ki jo lahko zagovarjamo, je identiteta med Z in R. Zatrjevali smo namreč, da neka stvar ostaja istovetna sama s sabo, če so istovetni prav vsi njeni deli, avto Z pa je sestavljen iz prav istih delov kot R. Druga možnost je, da trdimo, kako sta identična Z in K. Sicer avto ni sestavljen iz enakih delov, toda vendarle me je pripeljal v Moskvo, kar bi bilo nemogoče, če ne bi bil en in isti.
Obe različici imata svoje omejitve in se rešujeta s teorijo prostorskočasovne kontinuitete: po prvi, kjer sta identična le rezervni avto R in začetni avto Z, se zdi zahteva premočna. Ker postavlja na glavo samo idejo ohranjanja stvari v času. V drugi inačici Z=K sicer ohranjamo numerično istost in s tem prostorskočasovno kontinuiteto. Toda včasih se zdi, da lahko imamo prvo brez druge: če kolo razstavimo na dele in vsak del posebej v škatlah pošljemo v Moskvo, ga bodo tam sestavili – kolo bo ostalo isto, toda o kontinuiteti ne moremo govoriti.
Heraklit ni cenil znanja kot takšna, prej umevanje. Tako kot je vzvišeno in prezirljivo ocenjeval okolico, je storil tudi v primeru domnevnih modrijanov, citiramo: »Vsevednost nas ne nauči umevanja, saj bi se sicer na pamet naučil Hezioda in Pitagoro, pa tudi Ksenofana in Hekataja. Toda modrost je le ena: misel razumeti kot tisto, ki vodi v vsem in povsod vodi življenje.«
GLASBA: HD 8155 DJ SPOOKY – PARACHUTES
O SKOPOSTI
Skopost, pravijo, je eden od sedmih smrtnih grehov. Pravijo, saj kdo bi jih še znal našteti? Če ne bi imeli filma “Seven” Davida Fincherja, bi bili čisto izgubljeni, in najbrž je veliko znamenje naše zapadlosti grehom že samo dejstvo, da se moramo v zadevah morale dati poučiti od Hollywooda. Glasovi, ki prihajajo s cerkvenega konca, so videti bolj folklorno početje, ki ga nihče ne jemlje preveč resno, začenši z njihovimi nosilci. Greh? Smrtni greh? V teh postmodernih časih?
Če naj verjamemo filmu, so smrtni grehi, vsaj sledeč angleškemu standardu, naslednji: požrešnost, napuh, lenoba, pohlep, jeza, pohota in zavist (gluttony, pride, sloth, greed, anger, lust, envy). Lista izvira iz zgodnjega srednjega veka in je bila večkrat spreminjana, nekateri grehi so bili dodani ali odvzeti, npr. melanholija, žalost in nemara zlasti skopost, ki je bila sicer standardni greh na vsakem seznamu in se med zgornjimi skriva pod izveskom pohlepa. Dolge diskusije so se vrtele okoli problema, katere grehe je mogoče subsumirati pod druge, kako je mogoče listo ekonomizirati, jo napraviti čim bolj logično, tako da bi vsak naslednji greh sledil iz prejšnjega, dolge diskusije so dalje razglabljale, kakšna da je relativna teža posameznih grehov, kako bi jih bilo mogoče hierarhizirati ali postaviti v naraščajoče ali padajoče zaporedje. A vse to nas tu ne bo posebej zadrževalo.
V historično opombo le toliko: sam spisek grehov ni kaj originalnega, krščanstvo se je tu naslanjalo na starejšo tradicijo, saj je bilo v antiki kar nekaj poskusov taksonomije človeških slabosti in kreposti, različne oblike spiskov lahko v bolj ali manj eksplicitni obliki najdemo pri Aristotelu, v stoiški tradiciji, v židovskem izročilu itd. Znotraj krščanstva je listo prvi predlagal teoretik puščavskega meništva Evagrij Pontski v četrtem stoletju, in to listo osmih grehov:
»Osem je generičnih misli, ki zaobsegajo vse ostale: prva je požrešnost, nato pride pohota, tretja je skopost, četrta žalost, peta jeza, šesta brezvoljnost, sedma nečimrnost in osma napuh. Ali te misli begajo dušo ali ne, to ni odvisno od nas; toda ali se v njej mudijo ali ne, ali sprožijo strasti ali ne, to pa je odvisno od nas.«
Nemara ni naključje, da je Evagrij pisal svoj spisek iz puščavske samote – moral se je izolirati od družbe, se iz nje izključiti, jo pogledati od zunaj, da je lahko jasno ugledal in klasificiral njene temeljne slabosti; ali pa si je nemara šele v puščavski osami, sam s seboj, lahko zares pogledal v srce. Evagrij je bil sicer po svoji smrti obsojen zaradi krivoverstva, njegov spisek pa je povzel Janez Kasijan v De institutis coenebiorum, le da je jezo postavil pred žalost. Kasijan, ki je tu popisal svoje izkušnje iz bivanja med egiptovskimi puščavniki, je bil nato osnovni vir za vso zahodno Cerkev. V primeri s kasnejšim standardom nastopajo trije grehi, ki jih kasneje ni oz. nastopajo pod drugimi rubrikami: žalost, brezvoljnost in nečimrnost, v oči bijoče pa manjka zavist. Nadaljnjo standardizacijo je nato podvzel Gregor Veliki, najbrž največji standardizator vseh časov (morda se je z grehi ubadal v prostem času med gregorijanskim koledarjem in gregorijanskim koralom). Na prvo mesto je postavil napuh (superbia), zanj koren vseh ostalih grehov, združil je žalost in brezvoljnost ter dodal zavist. Tako je bilo grehov še vedno osem, čeprav je napuh izvzel s spiska in ga postavil za meta-greh, vir vseh drugih. Videti je, da je šele Hugo Svetoviktorski v dvanajstem stoletju – v tem, kot bomo videli, tako prelomnem stoletju, ko se je med drugim odločalo tudi o usodi naših grehov in vrlin – postavil končno listo sedmih smrtnih grehov. Nečimrnost je priključil napuhu (ošabnosti, oholosti), žalost in brezvoljnost pa združil pod lenobo. Klasifikatorična in pedagoška strast je narekovala, da je sedmim smrtnim grehom nasproti stalo sedem kreposti: previdnost, moč, vzdržnost in pravičnost kot stare vrline, naslanjajoč se na antično tradicijo, ter vera, upanje in ljubezen kot krščanske kreposti, naslanjajoč se na slovito mesto iz Pavlovega Pisma Korinčanom, k čemur je bilo treba dodati še ponižnost, humilitas, poglavitni krščanski protipol napuhu, in tako katero od gornjih izpustiti. Ne ena ne druga lista nista prav konsistentni in nastalo je nekaj težav, čim so skušali grehe in kreposti razvrstiti po parih, tako, da bi vsakemu strupu ustrezal protistrup. A z vsem tem se ne bomo posebej ukvarjali, historičnih opisov zgod in nezgod tega spiska ne manjka.
Nemara samo še tole. Izvorni seznam je bil očitno obsojen na neuspeh, in to iz zelo preprostega razloga: predlagal je osem naglavnih grehov. Skozi vse različne spiske namreč vztraja ena velika stalnica: kakor koli razporejamo grehe in vrline, vedno jih je sedem.
GLASBA: HD 8342 MUSE – HYSTERIA
Tisto, kar definira greh, je prav tako določen eksces, presežek, prekomernost, a ne eksces zareze, temveč nečesa, kar se ne ozira na nobeno zarezo ali mejo. Greh je želja, ki gre predaleč, želja, ki podivja, želja, ki se sama perpetuira in se sama poganja, nenasitno se hrani sama s seboj, kot da bi pozabila na svoj namen. Grehi niso zločini, niso direktno zvezani s kršenjem določenih prepovedi ali zakonov, denimo desetih zapovedi. Ni ga moralnega zakona, ki bi nam nalagal, da ne smemo preveč jesti, vendar je požrešnost smrtni greh. Je nenasitna lakota, ki se hrani sama s seboj in je noben objekt, v še tako velikih količinah, ne more zadovoijiti. Bolj ko je zadovoljena, več hoče, bolj je nezadovoljena, a obenem tudi dobi toliko več zadovoljitve iz same neskončne nezadovoljenosti in njenega perpetuiranja. Kot da bi obstajala pervertirana stranska zadovoljitev mimo one glavne, stranski proizvod same nenasitnosti, in prav ta stranski proizvod poganja željo naprej, onkraj vsake mere. Predmet obsojanja in moralnega ogorčenja je ravno ta presežek, ta prekomernost, v katero vodi, kot je videti, sama logika želje. Greh je želja, ki je ušla z vajeti in stopila preko meje – meje česa? Mejo je težko, nemogoče postaviti brez dvoumnosti, saj je v sami naravi želje, da žene preko meje. Če postavimo mejo in mero v naravno potrebo – zadovoljitev potrebe je normalna, požrešnost pa je eksces, ravno kolikor jo merimo ob merilu potrebe -, potem preti, da izgubimo samo željo, se pravi tisto, kar je specifično človeško. Po tej poti bi nazadnje prišli do sklepa, da je potreba – tj. tisto, kar človeka druži z živaljo – norma človeškega obnašanja. Presežek pa, kot je videti, leži v sami naravi želje, ki vselej terja več in se ne more ustaviti, ne pusti se zadovoljiti z zadovoljitvijo potrebe in tako vodi v greh. In v krščanstvu nazadnje niti ni treba, da bi se presežek želje prevedel v dejanje – že samo poželenje, že sama namera je dovolj. Za greh zadošča že misel, mišljenje je že dejanje, v njem je že na delu presežek, četudi ni bil preveden v opazljivo obnašanje.
Greh tako nastopi kot kršitev aristoteljanske morale prave mere, srečne sredine med preveč in premalo. Po svoji naravi je videti bližje kantovski morali kategoričnega imperativa: želje se polasti imperativ, ki jo žene k temu, da sledi svojemu cilju ne glede na vse ostale ozire. Zanjo obstoji en sam absolutni objekt, ki jo žene od ekscesa k ekscesu. Lacan je sicer, kot je znano, v svoji Etiki psihoanalize v Kantovem kategoričnem imperativu videl ravno željo v čisti obliki, željo, ki je, če naj ostane na ravni svoje naloge, primorana žrtvovati vse patološke nagibe in se ni pripravljena zadovoljiti z nobenim objektom, za etiko psihoanalize pa je postavil motto, ki ga je mogoče brati kot parafrazo Kanta: ne pas ceder sur son desir, ne popustiti glede svoje želje. Etika želje je prav to vztrajanje na želji kot nezadovoljitvi, na njeni ekscesnosti, brezkompromisnosti, neomejljivosti. Toda greh je videti po svoji strukturi natanko tak, to geslo z veseljem vzame za svoje, ni pripravljen popustiti glede želje. Ali pač? Razlika je videti majhna, neznatna, a je vendarle ključna. Nemara je zavratnost greha prav v tem, da popuščanje svoji želji privzame podobo svojega nasprotja, nepopuščanja, od koder se lahko kaže kot etično vztrajanje pri uveljavljanju želje, naj stane, kar hoče. In od tod tudi romantična podoba grešnika kot etičnega upornika proti vladajoči morali.
GLASBA: HD 7698 PJ HARVEY – THE Letter
Govorjenje o grehih je vsekakor bizarno in ne ravno v modi, zlasti ne v teh postmodernih časih, na njem je nekaj zaprašeno arhaičnega in predmodernega. Čeprav je nemara perverzna logika postmodernosti prav v tem, da prav ta arhaični značaj kvalificira govorjenje o grehih kot izvrstno postmoderno temo. Logika tega početja je ravno v tem, da se vzame navidez zastarele, predmoderne teme, da se jih obudi k življenju, napravi njihov remake, revival, in to z gesto, ki ni niti enostavno resna niti enostavno neresna, ampak zgolj ironična itd. Ne moremo več npr. smrtno resno govoriti o grehih, smrtnih ali ne, to bi bila kršitev postmodernega bontona, ampak tudi posmehovati se jim ne moremo, to bi bila prav tako kršitev istega bontona, ki bi izkazovala ne toliko teoretske zablode kot predvsem slabe manire. Tako se to postmoderno početje hrani od svoje lastne dvoumnosti, ki jo prodaja kot posebno odliko, vzdržuje se v vmesnosti, kjer ni mišljeno niti resno niti neresno, uživajoč v svoji ambivalenci. Mehanizem je preprost, a ne nese ravno daleč. – Kar pa zadeva možnost, da smrtni grehi v teh postmodernih časih dobijo kak smisel in da jih sploh kdo vzame resno, pa se zdi najboljša Solomonova sugestija:
»Kar je na smrtnih grehih smrtnega, je dejstvo, da lahko dobesedno skrajšajo naše življenje. Tako je požrešnost drugo ime za preveč kalorij in za visok holesterol. Pohota je skrajšava za pretiravanje, za ogrožanje lastnega zdravja, za izgubo ‘dragocenih telesnih sokov’ kot slišimo v filmu Dr. Strangelove…. Lenoba zdaj pomeni premalo telesne vadbe. Pohlep pomeni vzeti več kot zmoreš, kar vodi v nevaren stres. Napuh postane izgovor za premalo vadbe in zavist izgovor, da niti ne poskusimo.«
Skratka, osnova morale, doksa morale, privzema formo svarila na cigaretnih škatlicah: greh škoduje zdravju! Sinning may damage your health. Tu se neha tudi postmoderna ambivalenca, stvar postane resna, in najhujše, kar lahko človek reče proti grehom, je to, da kršijo pravila zdravega življenja. Še tako ironične individue mine ironija, ko se podajo v fitness, ta postmoderni sveti kraj. Kolikor pa spada k maniram tudi to, da svoje početje pospremijo z ironično distanco, je to ona slaba ironija, prazna forma distance, ki le utrjuje in dopolnjuje sveto resnost samega početja.
Ne znamo več našteti sedmih smrtnih grehov, a še med grehi, ki bi se jih utegnili spomniti, je skopost videti nekje na zadnjem mestu, najbolj zastarela, zaprašena, nemoderna, predmoderna. Lahko bi še našli kakšno empatijo z lenobo – in empatija z melanholijo je celo precej a la mode, melanholija je videti kot odlikovani postmoderni greh par excellence, pa tudi z besom, požrešnostjo, ponosom, pohlepom; a s skopostjo? Njene podobe so videti docela minule, postavljene na ogled in v posmeh v kakšnih klasičnih delih od Plauta do Moliera, nazadnje personificirane v posebnežih iz Balzacovih in Dickensovih romanov, a nikakor ne nekaj, kar bi nas zadevalo zdaj in od znotraj. Figure skoposti so figure preteklosti, vredne nasmeška in pomilovanja, pred nami so kot images d’Epinal v distanci, s katero motrimo galerijo davnih prednikov in njihove bizarne običaje. In kakor je videti zastarela sama skopost s svojimi emblematskimi liki, tako je videti nemara še bolj zastarelo ‘bičanje skoposti’, njeno razgaljanje in kritika. Le kaj bi utegnilo biti hujše od zastarelega greha kot še bolj zastareli moralizem? Če je smešna že skopost, je možna kakšna ‘kritika skoposti’, ki bi ne bila še bolj smešna, kot je skopost sama? Kakšen diskurz je mogoče ubrati, da bi lahko brez ironije kot teoretsko propozicijo predlagali ‘kritiko skoposti’? Ne, narekovaji, ta postmoderna iznajdba avant la lettre, so odveč – torej kritiko skoposti. In kako je lahko kritika skoposti zvezana s psihoanalizo? Odgovore lahko najdete leta 2002 v zbirki Analecta izdani knjigi z naslovom “O skoposti”, priznanega slovenskega, celo, če malo pretiravamo, mariborskega filozofa Mladena Dolarja.
GLASBA: HD 8084 DEPECHE MODE – (MIKE SHINODA REMIX ENJOY THE SILENCE (reinterpredted)
Zaključujemo današnjo pridigo in upamo, da vam je bila všeč in da nam boste v zahvalo ponovno prisluhnili naslednji teden, ko se Zofijini v istem terminu ponovno vračamo na vaše radijske sprejemnike.
Naj vas ob tem opomnimo, da se naša oddaja vrti v posnetku tudi vsak ponedeljek ob 17 uri; za vsak primer, če zamudite sredino premiero.
Današnjo oddajo smo sestavljali in razstavljali….