Avizo
V teh sončnih pomladnih dneh smo za današnjo oddajo strnili nekaj kritičnih misli o mariborskem študentu, nekaj, kar smo v zadnjem času puščali nekoliko ob strani v upanju, da bo našel pot do »razsvetljenja«, a je edina svetloba, ki mariborskemu študentu pade na oči, očitno tista stroboskopska. Argumentacijsko bomo analizirali enega izmed neštetih izjavnih spodrsljajev, ki nam jih mediji servirajo dnevno. Spomnili se bomo obiska Noama Chomskega, ter vam vpričo rojstnega dne, predstavili novoveškega filozofa Thomasa Hobbesa. Ob koncu oddaje vam bomo predstavili tudi nekaj zanimivih knjižnih novosti. Čaka nas torej kar nekaj dela, zato se ga kar urno postopimo.
GLASBA: HD 8076 BROWN, IAN KEEP WHAT YA GOT
Sledeče ostro ironično razmišljanje Borisa Vezjaka ima za temelj dogodke izpred petih let, ki so se, nič kaj spodbudno, ponovno ponovili.
Sizif – podoba mariborskega študenta
Če sem se pred leti razburjal zaradi tega, ker je mariborski študent civilnodružbeno neaktiven in indolenten, si nisem mislil, da bo prav kmalu situacija v njihovih glavah pripeljala tako daleč, da bo začela ogrožati prav – glave. Vprašanje je le, čigave: naše ali njihove?
Stvari so v vmesnem času menda že napredovale in postale bolj akutne. Dogajajo se že na banalni fizični ravni. Sprehoditi se do Pedagoške fakultete ali radia Marš je postalo nevarno početje: ne bodite čisto prepričani, da vam na glavo ne bo priletel kakšen hladilnik, televizor ali kolo. Kot smo lahko prebirali tudi v Večeru, je postal množični ritual metanja takšnih in ostalih predmetov z balkonov poglavitni in že tradicionalni način sproščanja žalosti stanovalcev študentskih domov na Gosposvetski cesti. O tem, da ne gre za dejanje nekaj objestnežev, temveč tako rekoč za miselni vzorec, priča podatek, da se je rituala udeležilo okoli sto študentov, ki so spremljali in vzpodbujali organizirani “acting out” svojih kolegov ob porazu košarkarske ekipe. Neka še posebej melanholična študentska duša se je, poročajo, podobno kot Sizif s svojim kamnom, večkrat povzpela po stopnicah doma, da bi ponovno zalučala svoje kolo med navdušeno množico in opozorila na svoje žalostno čelo.
Zares, kaj se dogaja? Indolenca mariborskega študenta, njegova miselna izpraznjenost in letargija se očitno razvijata v patološko melanholično stanje. Kot nam ponazarjajo iz množične psihologije, smo priča situaciji, ko se kolektivna iracionalnost sprevrača tako rekoč v avtomatizem ponavljanja brezglavih reakcij ob aplavzu istomišljenikov, ujetih v isto mentaliteto. Če se slovenska javnost zlahka zgraža nad sadističnim izživljanjem nekaj dijakov ob pobijanju mačk, stvari v tem primeru še zdaleč niso tako zelo evidentne. Vsaj za nekatere, žal. Eden od opazovalcev v študentskih domovih je namreč izjavil, da v tovrstnem početju ne vidi prav nič slabega. Če so ljudje žalostni, morajo to žalost nekako izraziti, je pametno dodal (verjetno ima za nesočutne bebce vse, ki vidijo kaj slabega v letečih hladnilnikih nad našimi glavami.). Ta kvazipsihološko motivirani izgovor je seveda žalosten po sebi. Priča namreč o tem, da glava mariborskega študenta percipira takšne rituale kot legitimne načine skupinskega žalovanja. In kot da stvar ne bi bila dovolj absurdna, so svojo potrditev o legitimnosti tega novega žalovalnega športa študentje dobili še ob prihodu policistov. Še ti so ugotovili, da študentje ne kalijo javnega reda in miru, da ne ogrožajo varnosti in da niso poškodovali tuje lastnine. Da so tako rekoč vzorni stanovalci in študentje, kajne? Upravnik domov je še dodal, da ponavadi v takih primerih študentje kolektivno pokrijejo stroške, ki so zaradi tega potem dovolj majhni, da nihče ni prav posebej finančno prizadet. In spet je vse v najlepšem redu. Ta, verjetno s strani nekaterih študentov, kot srčno upam, nehotena solidarnost nato še na ekonomski ravni deluje kot tiha podpora takšnemu stanju stvari in študentski mentaliteti v celoti, v katerem je recept za zdravilo proti melanholiji zdaj že predpisan in s strani zakonodajalca malodane prepoznan kot legitimen. Zdi se torej, da je množični šport metanja hladilnikov in ostalega tako pravno kot ekonomsko “opravičljiv”, psihološko pa celo zdrav.
GLASBA: HD 7861 SOULSTICE TENDERLY
V tem narobe svetu, ki ga trenutno doživljamo, bi nas, če želimo biti ironični, moral prevevati neverjetni optimizem – nekateri slovenski dijaki se res izživljajo nad mačkami, toda študenti so veliko lepše vzgojeni. Oni se izživljajo bolj civilizirano. Če bi se ubijalci mačk sklicevali na svojo žalost, imeli nekaj publike in če bi poklicali za priče še policiste, ki bi morali njihova dejanja prepoznati kot “legitimna”, saj niso kalili niti miru in ne ogrožali varnosti, bi jo verjetno veliko bolje odnesli. Morebiti bi izpadli celo žalostni – kot njihovi starejši kolegi. Kakorkoli že, “novomelanholizem” mariborskega študenta na neki ravni zahteva naše sočutje – vse skupaj je res za razjokat.
In kaj je z zgornjim besedilom narobe? Ima eno lepotno napako: objavljeno je bilo 6. aprila 2000 v časopisu Večer in v programu Zofijinih ljubimcev na Maršu. Pod naslovom »O indolenci mariborskega študenta, ki je melanholija postala«. V čem je torej težava? Da zveni nekam hudo znano. Zato, ker je aktualno marca in aprila 2005!
Mariborski študenti so v domovih na Gosposvetski namreč ponovili isti Sizifov ritual: skozi domove 4 in 5 so pometali svojo lastno opremo, »od starih monitorjev, računalnikov, steklenic, koles, obutve do starega hladilnika« (Večer, 2. 4. 2005). Zopet iz istega razloga: neskončnega občutka žalosti po nogometni tekmi med Slovenijo in Belorusijo 30. marca letos! Zgodovina se ponavlja, pravijo, ali ker gre za študente: repetitio est mater studiorum. Ponovitve ali repeticija pa tu ne zadevajo šolajočih se študentov, temveč so prevzele obliko psihološke obsesije – namesto da bi študentje ponavljali znanje, kot se glasi resda konservativno vodilo v latinščini, ponavljajo svoje psihološke vzorce obsesivnega obnašanja. Ti nakazujejo, da se je v mariborsko študentsko mentaliteto naselila neka čisto posebna anomalija, ki se ne kaže le v pasivnosti, odtujenosti, indolenci, temveč celo v vsakodnevnem funkcioniranju – leteči hladilniki nad našimi glavami so dober dokaz za to, da takšnih ekcesov ne smemo odpravljati z zamahnjeno roko.
Toda najboljše šele pride: po vsakem ekscesu mariborskega študentskega mens-a, tako pred petimi leti kot danes, študentje pokažejo neizmerno solidarnost. Prvič, nihče natanko ne ve, kdo so bili razgrajači. In drugič, vsi študenti v naselju so pripravljeni brez ugovora plačati povzročeno škodo in se solidarizirati s svojimi ekscesnimi kolegi. Takšna bratska pomoč verjetno več ni naključna: tu ne gre le za tiho podporo tovrstnim iracionalnim sizifovskim ravnanjem, temveč verjetno že za prepoznanje lastne »biti« in izkazovanje pripadnosti do nje. Gre za solidarnost do žalostne tubiti lamentirajočega mariborskega študenta!
»Med študenti vlada večja solidarnost kot v vojski. Stanovalci krivcev preprosto ne izdajo,« pravi predstavnik študentov. (Večer, 2. 4. 2005) Mariborski študent je torej kot neutruden Sizif. Kotali svoj kamen po stopnicah študentskega doma po Gosposvetski, ga zaluča dol, odide ponj in ga znova zaluča skozi okno šestega nadstropja. In to počne nenehno, leta in leta. Nikoli se ne bo ničesar naučil, pa naj še tako ponavlja. Ker ne ve, da to ni tisto, čemur pravijo »repetitio est mater studiorum«. Ker ne ve, kaj bi moral ponavljati in ker ima očitno preveč časa, da bi študiral, in premalo časa, da bi si za študij vzel čas. Zakaj in od kod takšna psihopatologija, kam pelje in kaj z njo storiti, nam bo nekoč moral nekdo pojasniti. Tudi to, da ne gre za »duha časa« in splošno stanje v družbi – sicer bi se dogajali tudi drugje. Če kdo misli, da bo Sizifove težave rešila policija, se krepko moti. Barikade po Gosposvetski, pred Trustom, pred Štukom in pred študentskimi domovi ne bodo rešile ničesar. Zamisliti se bo moralo vodstvo univerze. Zamisliti se bodo morali študentski funkcionarji, vodje študentskih domov, mariborsko županstvo, pa še kdo. Najti moramo vzrok za kazen, ki jo Sizif plačuje, najti moramo Zevsa, ki mu je naložil takšno bedno opravilo. Zofijini ljubimci smo na problem opozarjali zadnjih šest, sedem let. In bili smo skorajda edini. Dober način, da ga začnemo reševati, je v tem, da ga najprej prepoznamo. Bi začeli najprej s tem?
Boris Vezjak
GLASBA: HD 7863 NEW SECTOR MOVEMENTS MYSTERIOUS SOUND
Argumentacijski kotiček
Ko Slovenec zanosi
Istospolne partnerske zveze še vedno burijo domišljijo slovenskih poslancev in državljanov. Izgovori za njihovo diskriminacijo istospolnih postajajo čedalje bolj prozorni in iz trte izviti. Eden najbolj absurdnih je ta, ki svari pred »preveliko enakopravnostjo« takšnih zvez. Kot da preveč političnih in človekovih pravic škodi! Stanislav Brenčič je v zadnji montypythonovski parlamentarni seansi pomisleke v imenu SLS in v svojem lastnem strnil takole: »Življenje v sodobni, proevropski družbi je bolj kot kdaj koli prej zaznamovano z vrsto raznolikosti. Drug drugemu smo medsebojno različnost dolžni priznavati in jo tudi spoštovati. Vendar pa tega ne moremo početi na račun zmanjševanja nekaterih vrednot, ki so avtohtono pripomogle k ohranitvi in tudi duhovni rasti našega naroda. (…) Izenačitev istospolne partnerske zveze z zakonsko zvezo, še posebno v enakem obsegu pravic, bi predstavljala za družbo tvegano dejanje, saj bi s tem istospolno partnersko zvezo vrednostno dvignili na raven splošno zaželenega.« (Slovenske novice, 24.3.2005)
Namesto nesmiselne trditve, da so heterospolne partnerske zveze pripomogle k duhovni rasti in ohranitvi našega naroda (kot da bi nam kdaj pretila resna nevarnost, da bomo kot homoseksualna veja na drevesu človeškega rodu odmrli!), si tokrat oglejmo drugo, še absurdnejšo – da bi z izenačitvijo v pravicah obe skupnosti izenačili tudi vrednostno, s tem pa homoseksualno povzdignili na raven »splošno zaželenega«. Avtor, skratka, svari pred resno nevarnostjo, da bi večina ljudi (ali celo vsi?) po sprejetju tega zakona skočila v naenkrat privlačno istospolno partnersko zvezo! O skušnjavah, ki v sanjah preganjajo poslanca Brenčiča, raje ne bi ugibali, a po sodobnih znanstvenih dognanjih je istospolno nagnjenje v veliki meri biološko in psihološko določeno. Drugače rečeno, homoseksualec se ne da postati iz kulturne navade. Če je tako, pa je Brenčičev strah pred tem, da bi uzakonjeno istospolno partnerstvo utegnilo za marsikoga postati privlačna življenjska izbira, kot pravi star pregovor, od znotraj prazen, od zunaj ga pa nič ni.
Podoben argument »strašenja pred nečim, kar je biološko nemogoče«, je pred časom uporabil tudi poslanec SDS Pavel Rupar: »Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo absolutno trdil, da je ženska?« Rupar se očitno boji, da lahko moški zanosi in rodi otroka, če mu le uspe pretentati zdravnika glede svojega spola in si tako zagotoviti dostop do pomoči pri oploditvi!
Argumentacija ima v obeh primerih obliko »sklicevanja na strah« (argumentum ad metum), vendar z bistvenimi modifikacijami. Ker v svetovni literaturi nismo našli ustreznega sorodnega primera, poimenujmo ta izvirni argument kar za »butalski argument iz strahu pred (fizično, biološko, psihološko ali družbeno) nemogočim«.
GLASBA: HD 7866 KING KOOBA FOOLING MYSELF
Kot smo v naši oddaji že poročali je Filozofska fakulteta v sodelovanju s Cankarjevim domom v okviru cikla Kultura strpnosti, konec meseca marca, pripravila predavanje znamenitega ameriškega jezikoslovca in družbenega kritika Noama Chomskega, z naslovom Sila, zakon in možnosti za preživetje. Predavanje 76-letnega eminentnega profesorja na massachusettski univerzi v preddverju Cankarjevega doma je bilo medijsko izjemno dobro pokrito in ga je bilo mogoče spremljati na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, na mariborski Pedagoški fakulteti in na koprski Fakulteti za humanistične študije, pa tudi po internetu.
Rdeča nit enournega predavanja je bila “jasna kontinuiteta vseh ameriških administracij” v promoviranju demokracije po svetu. A v tem stremljenju je očitno nasprotje: “Demokracija je dobra, a le, če je v skladu z ameriškimi strateškimi in ekonomskimi interesi.” Profesor Chomsky je izpostavil tri ključne elemente v ameriški zunanji politiki: predpostavko Bele hiše, da so ZDA vodilne s svojimi moralnimi vrednotami; očitno zavezanost poslanstvu, da te vrednote vsilijo vsem, ki jih še nimajo; in v zadnjem obdobju še versko gorečnost, s katero to vzvišeno ameriško pozicijo dodatno utemeljuje.
V tem okviru pa je navedel številne primere, ko so takšna »nasilna prizadevanja« sprožila vse drugo kakor uradno deklarirane cilje – od nenehnega ameriškega vmešavanja v Latinski Ameriki v osemdesetih letih – “z grozljivimi posledicami” – do Natovega bombardiranja Kosova leta 1999, še preden so bile izčrpane vse diplomatske možnosti, do anglosaške invazije na Irak, ki je dokončno razkrila “hudo krizo zahodne demokracije”. Dosledno ustrahovanje in izsiljevanje drugače ali s svojo glavo mislečih rojeva in krepi svetovni terorizem in planet je zaradi srdite tekme v oboroževanju, ki se seli že v vesolje, na samem robu uničenja. ZDA pa pred ključnim vprašanjem: “Ali bo naša prioriteta tekmovanje za svetovno prevlado ali skrb za človeštvo?”
GLASBA: HD 8223 HOOBASTANK SAME DIRECTION
Predstavljamo filozofe
Thomas Hobbes
Angleški zdravnik in filozof Thomas Hobbes se je rodil 5. aprila leta 1588 v Westportu v Angliji. Pomemben je kot avtor teorije o družbeni pogodbi po kateri je zaradi naravnega stanja, v katerem je človek človeku volk, nujno pogodba o obliki države.
Oče je bil vikar župnije. Živel je umirjeno in varno življenje. Za njegovo izobrazbo je skrbel stric, ki je bil kar premožen trgovec. Ko še ni dopolnil 15 let je bil že poslan v Magdalen Hall v Oxfordu, kjer se je spoprijateljil z najstarejšeim sinom Lorda Cavendisha iz Hardwicka. Njegova veza s to družino je trajala vse njegovo življenje.
Trikrat je potoval po Evropi. Prvič že leta 1610, kjer je obiskal današnjo Francijo, Nemčijo in Italijo in se seznanil s tamkajšnjim jezikom. Že takrat se je namenil postati učenjak. V tem obdobju je bil seznanjen z deli Baconona, Ben Johnsona in deli drugih učenjakov tistega časa.
Leta 1628 je ponovno odpotoval na staro celino od koder se je vrnil leta 1631. Z geometrijo se je seznani šele pri svojih 40. letih, kar je močno vplivalo na oblikovanje njegovih filozofskih izhodišč.
Leta 1634 se je odpravil še na tretjo pot po celini. V Parizu se je seznanil z Descartom, Gassendijem ter drugimi učenjaki. Kmalu zatem, leta 1637, pa se je ponovno vrnil na otok. Tam so se novembra leta 1640 pojavili prvi nemiri, ki so že kazali prve znake preteče državljanske vojne. Tako je bil Hobbes »prvi med vsemi«, ki so pobegnili v Francijo za naslednjih 11 let. Samega sebe je opisal kot »človeka z ženskim pogumom«. V Franciji je bil dodeljen za učitelja matematike Charlsu, Welskemu princu, ki je prišel v Paris leta 1646. Leta 1648 je v Angliji izbruhnila prva angleška revolucija, v kateri je kralj Karl I izgubil glavo, na oblast pa prišel Crommwell. Dežela se je razdelila med absolutiste in puritance.
V prostovoljnem izgnanastvu v Franciji je Hobbes dokončno izgradil svojo filozofsko držo, ki je sestavljena iz treh razprav, v katerih se je ukvarjal s telesom, naravo človeka in z družbo. Leta 1651 je v Angliji, ki mu je takrat že nudila bolj varno pribežališče, izdal svoje najpomembnejšo delo Leviathan.
Zadjih 28 let življenja je preživel v Angliji. V relativnem miru in pod varnim zavetjem Devonshirskega grofa, njegovega bivšega učenca, je razvijal svoj filozofski sistem.
Zadnja njegova dela ne vsebujejo kakšnih novejših zamisli, ki jih ne bi raziskoval že v prejšnjih delih. Leta 1668 je v Amsterdamu izšel latinski prevod Leviathana. V poznih letih življenja pa je izdal še svojo avtobiografijo in prevedel Iliado in Odisejo. Zadnja leta je preživel pri družini Cavendish v enem od njihovih sedežev v Derbyshire. Umrl je v Harwicku 4. decembra leta 1679 v enaidevetdesetem letu starosti.
GLASBA: HD 7647 C.R.A.S.H. MISEL
Hobbes je bil eden od prvih pripadnikov znanstveno-naravoslovne filozofije novega veka. Poznal je mnoge znamenite zgodovinske osebnosti 17. stol., med drugim tudi Galilei-a (leta 1636 ga je obiskal v Firencah). Njegova izjemnost je v izrazito realistični filozofski miselnosti utemeljeni na aktualnosti znastvenih dosežkov. Na osnovi heliocentrične teorije je naravo koncipiral kot dinamično fizikalno zakonitost. Gibanje je definiral kot vzročno realiteto ene substance, v znanstvenem kontekstu monistične ontologije, kar pomeni osnovno zakonitost narave in družbe. Zavračal je tradicionalne metafizične koncepcije biti, zlasti aprioristične, bit je koncipiral kot eksistenco gibanja. V teoriji subjekta (empirični kurs) in družbe je demaskiral, razgalil, tako moralno teologijo, kot tudi ideologijo humanizma. Subjekt je definiral kot egoistično bitje interesov. Egoizem subjekta je povezal z nagonom po samoohranitvi. Dokazoval je, da so predstave, zamisli, ideje nasploh, vsakokratno pogojene z interesi.” Če bi geometrijski aksiomi nasprotovali interesom ljudi, bi se ljudje prizadevali, da jih spremenijo”. Naravno stanje družbe brez ideoloških konzervansov je ponazoril z dvemi izreki; homo humini lupus – človek človeku volk; bellum omnium contra omnes est vita hominis – boj (vojna) vseh zoper vse. Skratka, realiteta družbe je konstitutivno antagonistična, dobesedno – antagonistična razmerja so gibalni princip – agens družbe. Izhodišče naravnega stanja družbe pogojuje z družbeno pogodbo in etatistično vlogo države. Čeprav vlogo države koncipira bolj konzervativno, pa se v kontekstu razsvetljenstva zavzema za ločitev cerkve od države. V krogu angleškega empirizma zastopa stališče, da intelekt ni vrojen, pač pa je rezultat izkustva.
GLASBA: HD 7749 KEANE EVERYBODY’S CHANGIN’
Čas je, da vam ponovno predočimo nekaj knjižnih novosti. Tokrat bodo tako ali drugače v znamenju Zofije.
Občasen sodelavec zofijinih Milan Franc – Hanžič je pri založbi Litera izdal knjigo Feniksova pesem.
Milan Franc vstopa na slovensko literarno sceno z zbirko devetnajstih kratkih zgodb Feniksova pesem. V svojih zgodbah, zelo raznolikih tako po tematiki, na skrajno estetski način se loteva nekaterih temeljnih vprašanj človeka in človeštva, kot tudi po slogu, ki je v prvem delu knjige bolj »klasicističen«, v drugem pa bolj »modernističen«, podaja v prvi vrsti karseda tenkočuten in globok oris časa, v katerem »morajo« ljudje zaradi nepregledne množice vsiljivih ali kako drugače agresivnih čutnih impulzov »svoja« spoznanja in izkušnje iskati v najrazličnejših medijih, ki jim ponujajo najrazličnejše vrste istovetenj z njimi samimi ter instant tolažbo. Rezultat tega je duhovna osiromašenost in topost, skozi katero mnogokrat prodrejo le najbolj boleči osebni dogodki.
Še en znanec zofijinih je izdal svoj prvenec.
V zbirki Philosophica pri Filozofskem inštitutu SAZUja je Peter Klepec izdal knjigo VZNIK SUBJEKTA.
Delo se loteva vprašanja aktualnosti pojma subjekta, to vprašanje pa je vselej povezano z vprašanjem moderne, razsvetljenstva, Uma, Zgodovine, Zahoda, saj ponovnega odprtja vprašanja subjekta ne moremo razumeti ločeno od raziskave možne strukture političnega – filozofska vprašanja glede subjekta imajo vselej za posledico in predpostavko etično-politične odločitve. Prav tisti avtorji, ki so navidez najbolj radikalno pokopali tako samo kategorijo subjekta kot tudi projekt moderne, so predmet analize, v kateri avtor pokaže, da vznik radikalno novega zavzema osrednje mesto v Deleuzovi filozofiji, kakor tudi v Lyotardovi pozni misli, posvečeni praznini, Foucaultovem iskanju novega pojmovanja subjekta skozi problematiko obravnave biopolitike in biooblasti, reaktualizaciji novega političnega subjekta v delu Negrija in Hardta, ter nazadnje v Badioujevi predelavi temeljnih filozofskih kategorij biti, resnice in subjekta, na osnovi katerih je dandanes znova možna renesansa filozofije. Ta ima po po Badiouju štiri razsežnosti, ki se v delu Vznik subjekta nenehno prepletajo: »V osnovi želja filozofije implicira razsežnost upora: ni filozofije brez nezadovoljstva mišljenja v njegovem soočenju s svetom, kakršen je. Pa vendar želja filozofije vključuje tudi logiko: to je, prepričanje v moč argumenta in uma. Nadalje, želja filozofije vsebuje univerzalnost: filozofija se naslavlja na vse ljudi kot na misleča bitja, saj predpostavlja, da vsi ljudje mislijo. In končno, filozofija tvega: mišljenje je vselej odločitev, ki podpira neodvisna gledišča.« Filozofija je tako za Deleuza filozofija le, kolikor ustvarja pojme, ustvarjanje pojmov pa je vselej upor proti »tistemu, kar je«. Če je dandanes filozofija znova možna kot sistem, o čemer se Badiou in Deleuze strinjata, če je dandanes prišel čas za »renesanso filozofije«, kot je prepričan Badiou, je to mogoče le, kolikor filozofija misli neskončno, kolikor izhaja iz mnogoterosti oziorma iz mnoštva brez Enega. Avtor pokaže, da se konkretne rešitve tega problema pri Deleuzu, Lyotardu, Foucaultu, Negriju in Hardtu ter Badiouju razlikujejo, skupno vsem pa je, da vsi na neki točki trčijo ob problem subjekta in vznika radikalno novega. In če je vprašanje subjekta možno le v univerzumu moderne, kolikor je ta univerzum neskončnosti, se s tem prek ovinka postavlja tudi vprašanje po aktualnosti etike neskončnega. Ta etika zahteva od subjekta, da maksimalno realizira tisto, česar je zmožen. Maksimalno realizirati, česar je subjekt zmožen, pa ne pomeni izčrpati vseh obstoječih možnosti, pač pa ustvariti možnosti iz nemožnega – s prekoračitvijo meje, ki se zdi neprekoračljiva. Takšna etika seveda zahteva ponoven premislek politike, političnega, demokratične invencije in skupnosti, česar se avtor loteva v sklepnem poglavju.
Tretje knjižno srečanje z Zofijo pa nastopa v bolj posrednem pomenu.
Pri založbi Učila je izšla provokativna knjiga ravno tako provokativne avtorice OVIDIE, z naslovom Pornomanifest.
V knjigi Pornomanifest, ki jo je kot svoj prvenec spisala francoska pornozvezdnica Ovidie, sicer diplomirana filozofinja in v pozitivnem smislu angažirana feministka, nam avtorica s porno filmov sname pokvarjeno masko in predstavi natančno in korektno urejenost tega segmenta filmske industrije.
Da si še nikoli niste ogledali pornografskega filma? Debela laž! Priznajte, da ste vsaj poškilili. Ob različnih škandalih z videoposnetki zvezdnikov se je žgečkljivim podobam skoraj nemogoče izogniti. To pridno izkoriščajo tudi mediji za povečanje svoje gledanosti, čeprav se ob tem seveda dostojanstveno zgražajo. Naglas večina trdi, da je vse to brezveze, natiho pa vsak ve, da ga pogled na intimnost vznemirja. In v tem ni nič slabega! “Zdravju ljudi precej bolj škodi družba, v kateri živimo, kakor mi, ki delamo v pornu,” trdi Ovidie. Filozofinja nam razkriva, zakaj se je povsem prostovoljno odločila postati ‘spolna delavka’. Pornomanifest je zato obvezno branje za vse, ki želijo izvedeti, kaj je glede pornografske filmske industrije res in kaj ne. Orgazem, o katerem govorijo številne revije ter radijske in televizijske oddaje, je postal čisti potrošniški izdelek, ki je tako izpodrinil vse bogastvo spolnega odnosa. S spolno naslado se bašemo, kot se bašemo s hamburgerji … Dirka za užitkom je popolni odsev in izraz zahodnjaške družbe. Spolna svoboda namreč ni slepo in čezmerno čutno uživanje. Preveč slabo ‘izrabljenega’ seksa je za seks smrt. Spremno besedo h knjigi je napisal kolumnist Max Modic.
GLASBA: HD 7652 INDIGO CHILD INVOLVE SYNTHETIC
Toliko smo vam pripravili za današnjo oddajo. Upamo, da ste našli nekaj tudi zase. Ponovno vam bomo na voljo ob tednu osorej. Današnjo oddajo pa smo kot običajno pripravili….