Avizo
Lep pozdrav v eni izmed zadnjih oddaj Zofijinih ljubimcev. Ali vsaj v eni izmed zadnjih oddaj. Tega enostavno ne vemo. Ker je MARŠ na sodišču izgubil proti Univerzi in ker to pomeni njegovo ukinitev kot neodvisnega medija, se zdi črn scenarij, da je to zares ena zadnjih oddaj, verjeten. Po tem scenariju bomo v Mariboru pokopali še en medij, ki je zavestno vzdrževal polje kritične misli, tj. analizo norm, vrednot in pomenov, iz katerih izhajajo in na katerih gradijo posamezni miselni sistemi ter posamezne ideje. Kje drugje kot prav na MARŠ-u je bilo vselej mogoče kritično analizirali izjave posameznikov in različnih institucij? Kje drugje smo lahko svobodno razmišljali, ali so te izjave logično koherentne, ali jih je mogoče upravičiti z vidika razumske argumentacije in kakšne so njihove možne in verjetne posledice? Z vsem tem, v to smo prepričani, smo Zofijini ljubimci kritični misli ohranjali prostor. Rečeno skromneje: prispevali smo svoj del, saj ne smemo pozabiti številnih drugih oddaj na samem radiu MARŠ, ki so od leta 1990 do danes počeli isto, prav tako pa ne smemo pozabiti nekaterih drugih medijev, kjer se še goji kritičnost kot vrlina.
A če smo kritični misli prostor vzdrževali, to še ne pomeni, da smo uspeli kaj več. Slednje je očitno, saj se v tem trenutku MARŠ kot neodvisen medij ukinja. Kantov klic – drzni si uporabljati svoj razum, je še enkrat več izigran v imenu teh ali onih interesov in prav v tem dejstvu moramo zaznati neuspeh oziroma konec nekega obdobja, ki se je začelo, kot piše Bojan Golčar direktor radia Marš, že leta 1984, ko je Jože Kos podal kritično analizo medijske prisotnosti kreativne glasbe, kar je kasneje obveljalo kot programski tekst za ustanovitev mladinskega radia.
V današnji oddaji bomo poskusili pojasniti povezavo med ukinitvijo Mariborskega radia študent in neuspehom vseh tistih, ki so si in si prizadevajo za razvoj kritičnega mišljenja, kamor sodimo tudi Zofijini ljubimci. Ker ne moremo enostavno s prstom kazati na posameznike in vpiti ti si kriv, jaz sem kriv, on je kriv, predlagamo model, s katerim bo takšna, na prvi pogled nenavadna povezava med neuspehom lokalnih prizadevanj za razvijanje kritične misli in ukinitvijo neodvisnega medija, kjer je kritično mogoče nastopati, postala verjetna. Pri tem poudarjamo: predlagamo model in ne rešitve same. Prednost modela je namreč ta, da ga lahko kdorkoli, ki se z njim ne strinja, kadarkoli poskuša ovreči.
Model smo ukradli pri Noamu Chomskem. Če nemara ne veste, Noam Chomsky je tisti kritik ameriške demokracije in dvoumnosti sodobne demokracije nasploh, ki je osmi najbolj citiran avtor vseh časov. Sedmi je na tej večni lestvici navajanih avtorjev je Freud, šesti pa Platon. Nekatere družbeno kritične spise Chomskega imamo prevedene tudi v slovenščino, knjiga, ki je izšla v zbirki Studia Humanitatis nosi naslov Somrak demokracije. V našem modelu, ki je mimogrede rečeno, dovolj drzen, da bi utegnil vsebovati zrno resnice, bomo najprej pregledali, kako Chomsky razlaga strukturno delovanje medijev v ZDA, nato pa bomo, z razumljivimi zadržki, njegovo analizo prenesli v podalpsko zakotje.
Kaj pravi Chomsky o demokraciji v medijih v ZDA? Svoje razmišljanje uvede z ugotovitvijo, da se je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja tako v ZDA kot širše v svetu začela razprava o novem svetovnem informacijskem redu. Razpravo je sprožil UNESCO, ki si je prizadeval, da bi vstop v globalni medijski sistem bil enakopraven za vse državljane sveta. UNESCU, jasno, je šlo za demokratizacijo medijev. Ampak v ZDA je ta ideja doživela sovražno reakcijo. ZDA sovraštva seveda niso javno priznale, zavile so ga v skrb za svobodo tiska. Pozicija ZDA bi izgledala takole: UNESCOVA prizadevanja za večjo globalno demokratizacijo medijev so v resnici nevarna za svobodo tiska. Vprašajmo se, kako je to mogoče? Chomsky odgovarja: demokratizacija medijev v ZDA ni nikoli imela realnega pomena. Sodelovanje državljanov je tam razumljeno kot kršitev svobode tiska, kot udarec neodvisnosti medijev. Nato nadaljuje, da je potrebno ugotoviti, kaj se sploh skriva za takšnim odzivom in odkrije dvoje: prvič – prepričanje elit o tem, kako bi mediji morali delovati v demokratičnih sistemih in drugič – implicitne koncepcije teh elit o naravi demokracije.
Poglejmo najprej, kako bi po mnenju ameriških elit mediji morali delovati. Chomsky nam zadevo poskuša ponazoriti s primerom sodnega procesa med vlado in kritično publikacijo Pentagon Papers, ki jo je vlada hotela ukiniti. Sodnik Gufrein, ki je zavrnil prizadevanja vlade je dejal, da morajo tisti na oblasti enostavno prenašati prepirljive in trmaste medije in to zato, ker s tem ščitijo svobodo izražanja in pravico ljudi do obveščenosti. Sodnik Gufrein na srečo ni bil osamljen, komentator New York Timesa Anthony Lewis je pozdravil njegovo odločitev. Z zadovoljstvom je ugotovil, da mediji niso vedno bili tako neodvisni, samovoljni in predrzni do oblasti in da so se naučili uporabljati svojo moč pri razkrivanju tistega, kar se jim zdi vredno razkriti. Lahko si mislimo, da podobna stališča niso osrečila vseh v Ameriki. V razpravah o demokratizaciji medijev so se pojavili trendi, ki niso zagovarjali osvobajanja medijev od pritiskov države in moči zasebnega kapitala, temveč so zastavili vprašanje, ali niso mediji prekoračili lastnih meja in ali ni njihovo kljubovanje oblastem vprašljivo, neodgovorno, ali ne postavlja pod vprašaj obstoja samih demokratičnih ustanov. Iz pisanja Chomskega lahko razberemo, da so se s temi vprašanji spopadle številne komisije, ki so v tistem času pridobile sredstva za svoje raziskave. Ena med njimi, imenovala se je trilateralna komisija, se je leta 1975 dokopala do osupljive misli o krizi demokracije, ki da izvira iz prizadevanj marginaliziranih sektorjev prebivalstva. Ti sektorji so namreč izkazovali nezaslišano težnjo, da bi se organizirali in udejanili svoje zahteve, s tem pa naj bi, po mnenju komisije, onemogočali ustrezno delovanje demokratičnega procesa. Sklep komisije, kakorkoli že fascinantno-absurden, je na dlani: demokracijo ogrožajo vse tiste skupine, ki jih zajema pojem posebnega interesa. V sodobni politični retoriki se ta pojem nanaša na delavce, kmete, ženske, mladino, starejše, invalide, etnične manjšine itd. – skratka na večino prebivalcev neke demokratične države. Nenavaden sklep, ni res! Za njegovo ilustracijo Chomsky dodatno navaja na moč zanimivo gesto ameriških republikancev, ki so v osemdesetih letih obtožili demokrate, češ da so orodje naštetih posebnih interesov, s čimer spodkopavajo nacionalni interes. Osemdeseta leta so bila, kot vemo, Reaganov čas, prav čas, ki ga je zaznamovalo obsežno odpravljanje delavskih sindikatov, neodvisnih medijev, raznih političnih združenj, torej tistih množičnih organizacij, ki so nasprotovale prevladi države. Glede na to več ne bi smeli biti presenečeni, nad še enim izjemnim sklepanjem trilateralne komisije: njeni člani so ugotovili, da širši družbeni in vladni interesi zahtevajo poseganje vlade v medijski prostor in to takrat, ko novinarji porušijo ravnotežje med vlado in mediji. In kdaj po mnenju trilateralne komisije novinarji porušijo omenjeno srečno zvezo? Ko ne uveljavljajo profesionalnih meril. Lepo rečeno, ni kaj! Sklicevanje na profesionalizem in profesionalčevo kompetenco skoraj vedno vžge, neupoštevanje profesionalnosti napravi medije za nevarne, tračarske. Toda ne kaže spregledati, da trilateralna komisija formulo profesionalnosti uporablja na točno določen način in sicer tako, da je služenje interesom elit že po definiciji profesionalno, kritičen pretres samih teh interesov pa nevarno neprofesionalen.
Chomsky povzame ugotovitve trilateralne komisije in drugih podobnih komisih zelo na kratko. Navajamo: »…če naj demokracija preživi, je treba široko javnost pripeljati v stanje tradicionalne otopelosti in poslušnosti ter jo potisniti s prizorišča politične razprave in akcije.«
(glasba)
V okviru vpraševanja o tem, kako bi po mnenju ameriških vladajočih slojev mediji morali delovati in njihove ideje, da niti pod razno ne bi smeli biti sovražni, se Chomskemu postavlja dejstveno vprašanje, ali mediji sovražni sploh so. Se pravi, ali je sovražnost medijev do vladajočih elit dokazano dejstvo? Glede na to, da je lastništvo medijev vedno bolj koncentrirano v rokah vedno manjšega števila ljudi, in glede na to, da so lastniki medijev, ki izvajajo to koncentracijo, običajno finančni mogotci, ki so hkrati pripadniki elit, je mogoče podvomiti v kakšno posebno kritičnost medijev in njihovo sovražno naravnanost do elit. Managerji in komentatorji, ki so si z leti pridobili status v medijskih hišah, bi v takšni lastniški strukturi po vsej verjetnosti le stežka napredovali, če ne bi izražali istih pojmovanj, hotenj in drž, kakor elita, ki ima medije v posesti. Zaradi tega je, kot ugotavlja Chomsky, nasprotovanje oblasti drago in težavno; za uspešno kritiko so potrebna visoka merila dokazovanja in argumentiranja, pri čemer kritična analiza nikakor ni dobrodošla pri tistih, ki lahko silovito reagirajo in določajo nagrade in kazni. Nasprotno pa velja, ko gre za kritiko uradnih sovražnikov. Obtožbe le-teh zahtevajo komaj kakšen dokaz. Se pravi: že sama misel o racionalni raziskavi ideološkega sistema, ki je na oblasti, vzbuja ogorčenje, kritiziranje nasprotnikov pa v resnici ni zavezano profesionalnemu delu, ki smo ga omenili pred nekaj minutami.
Sklep, ki ga od tod potegne Chomsky pravi takole – citiramo: »…od primera do primera vidimo, da je prilagodljivost najlažji način in pot do privilegijev in prestiža; disidentstvo zahteva osebno žrtvovanje, ki je lahko hudo, tudi v družbi, v kateri ni takih sredstev nadzora, kot so oddelki smrti, psihiatrični zapori ali uničevalna taborišča. Že sama struktura medijev je taka, da napeljuje k strinjanju z uveljavljeno doktrino. V triminutnem času predvajanja med reklamami ali s sedemstotimi besedami ni mogoče predstaviti nenavadnih misli ali presenetljivih sklepov, skupaj z argumenti, ki so potrebni za njihovo kredibilnost. Pri bruhanju dobro sprejetih in od vseh spoštovanih besed seveda ni takih težav.«
Kako naj razumemo Chomskijev sklep? Odgovor: mediji v resnici sploh niso sovražno naravnani. Vladajoča politika ZDA bi rada svoje državljane prepričala v nekaj, kar sploh ne obstaja. Kar obstaja, so mediji vpeti v strukture finančne in politične moči elit, ki se izmenjujejo na oblasti. Tako še zdaleč ne predstavljajo grožnje sistemu, ki je samega sebe poimenoval demokracija. Čeravno obstajajo izjeme, ta splošni vzorec vpetosti medijev v strukturo vladavine potrjujejo brezštevilni primeri. Chomsky govori o tisočih strani dokumentacije, katere del je objavil v svojih knjigah in člankih in te je zares osupljivo veliko.
Vprašajmo se sedaj, kakšna je posledica Chomskijevega sklepa oziroma kako naj dojamemo vladni očitek medijem, da so sovražno naravnani, če to ni dejstvo? Chomsky razume očitek vladajočih elit medijem kot zahtevo, da mediji ne smejo odsevati razprave o taktičnih vprašanjih med vladajočimi elitami, ampak morajo služiti tistim segmentom, ki v danem času vodijo državo, pri čemer morajo svoje delo opravljati s primerno dozo optimizma in navdušenja. Američana, ki se količkaj strinja s Chomskym, bi moral spreleteti srh. Strinjanje namreč ne pomeni nič drugega, kakor to, da z ameriškimi državljani upravljajo elite. Ob tem si lahko celo zamišljamo nekakšna pravila igre med elitami, nekak kodeks, kaj je dovoljeno v boju za oblast in kaj ne. V meje tega na tiho sprejetega in nenapisanega konsenza sodi tudi ravnanje z mediji. Na volitvah zmagovita elita bo od državnih in tudi drugih medijev pričakovala uslužno vedenje, na volitvah poražena elita, pa temu ne bo nasprotovala, saj bo prihodnjič, ko bo zmagala, deležna enakega servisiranja. Z vidika te optike, tj. optike na oblasti se menjajočih elit, neubogljivi mediji mečejo črn madež na ostanke viteške morale, ki se pompozno imenuje demokracija.
Ostanki te morále bi utegnili povprečnega Američana premamiti v nekakšna romantična čustva, toda slednja ga bodo zapustila ob vprašanju, ali je vladajočim elitam kaj mar za ljudstvo, ki mu vladajo. Odgovor Chomskega ga namreč ne bo navdal z optimizmom, saj ga mu možak poskušal dokazati, da javnost iz demokracije, kot si jo zamišljajo elite, izključena. Edino pravico, ki jo javnost še ima, je ratifikacija politike, medtem ko sama politika nastaja drugje. A kakor hitro so te meje prekoračene, bodo elite vpile, nimamo več demokracije, temveč “krizo demokracije”, ki jo je treba nekako rešiti.« K temu Chomsky dodaja, da se na tej točki ameriške elite niti malo ne razlikujejo. Levičarji npr. so pred drugo svetovno trdili, da ne bi smeli podleči »demokratičnemu dogmatizmu o tem, da ljudje najbolje sodijo o svojih interesih«. Elite namreč presojajo bolje, kaj je za ljudi dobro in kaj ne, zato jim je potrebno zagotoviti sredstva za vsiljevanje volje. Množica je nevedna in praznoverna, nadzorovati jo je potrebno s propagando. Proletariat, denimo, se ne ravna po razumu, temveč po veri. Povprečen človek je neumen in stvari mu je potrebno prikazati poenostavljeno. Po drugi svetovni vojni, ko se je javnost vrnila k pacifizmu, je levo usmerjeni politik Thomas Bailey zagovarjal teorijo, da so množice kratkovidne, tako da jim morajo voditelji s prevaro vsiliti zavest o dolgoročnih interesih. Ameriški desničarji niso nič manj radikalni. Lewis Namier, npr., je zapisal dobesedno takole: »V mišljenju in delovanju množic ni nič več svobodne volje kot v kroženju planetov, selitvah ptic in potapljanju postrušnikov v morje.« Vstop množic na prizorišče sprejemanja odločitev, bi pomenil katastrofo.
(glasba)
Glede na to, da Chomsky piše o Ameriki, da je njegova analiza usmerjena predvsem na strukturo ameriške demokracije in strukturo ameriških medijev, se lahko vprašamo, koliko so njegove besede merodajne za razmere v Evropi in s tem tudi v za nas, v Sloveniji.
Poskušajmo naše vprašanje ponazoriti s konkretnim zgledom. Če bi lahko teorijo Noama Chomskega enostavno prenesli v Evropo in tudi v države v tranziciji kakršna je Slovenija, tedaj bi tudi očitek ameriških vladajočih elit neposlušnim in sovražnim medijem morali prenesti v naše razmere. V tej luči bi obrisi spora med slovensko vlado, tj. njenimi ministri, ki zagovarjajo vstop v NATO, in nekaterimi vodilnimi mediji, tj. njihovimi novinarji in uveljavljenimi intelektualci, ki za te medije pišejo in vstopu v NATO nasprotujejo, dobili novo podobo. V vidika analize Chomskega bi bil, kakor smo slišali, ta spor bolj ali manj fiktiven. V tem primeru vodilni mediji, v slovenskem primer predvsem DELO, VEČER in MLADINA, nikakor niso sovražni do nacionalnih interesov, kot jim očita minister Rupel, ampak zagovarjajo ideje druge veje vladajoče elite, ki si nacionalne interese predstavlja nekoliko drugače. Ko torej minister Rupel novinarjem in kolumnistom DELA očita, da služijo interesom neke druge elite, torej ne tiste, ki ji pripada sam Rupel, to z vidika analize Chomskega pomeni, da se ne moti. Če bi bilo to res, se pravi, če bi lahko analizo Chomskega prenesli v naše razmere, tedaj bi izgubili sleherno individualno presojo posameznih novinarjev, izgubili bi prepričanje, da se oglašajo po svoji vesti in v skladu z dejstvi, do katerih so se prikopali pri svojih raziskavah in svojem študiju. Na ta način potem ne bi več imeli neodvisnih novinarjev in intelektualcev, ki delajo v medijih, temveč plačance političnih elit. Takšno sklepanje ni verjetno. Po drugi strani pa je tudi pri nas vse bolj res, da se uredniki in novinarji soočajo s pritiski managerjev in z lastniki in da ne verjetno ne morejo napredovati, če niso lojalni in če niso pripravljeni na kompromise. Prav tako ne smemo pozabiti niti Ruplovega pisanja v DELU, v katerem se zavzema za vstop v NATO, poskuša okrcati medije in jim očita, da služijo interesom neke druge elite in ne tiste, ki je pri nas zadnja leta dejansko na oblasti. Oboroženi s Chomskijevo analizo ameriškega primera, lahko nemara vsaj posumimo, da hoče Rupel vodilnim medijem sugerirati, naj se obnašajo tako kot se mediji obnašajo v največji demokraciji na svetu, tj. naj služijo tisti eliti, ki je trenutno na oblasti, ne pa da se lotevajo taktičnih sporov med elitami: v našem primeru predvsem različnih taktik slovenskih elit, ko gre za povezovanja v mednarodne organizacije, kakor sodi tudi NATO?
Kljub tem podobnostim je jasno, da modela, ki smo si sposodili pri Chomskem ne moremo enostavno prenesti na naša tla in v naše razmere. Pomisleki so močnejši. Naša politična in skupaj z oblastno-lastniške strukture še niso dosegle stanja letargije, kakršno vlada v Ameriki. Pri nas boj za vpliv, moč, oblast, denar še vedno traja. Naša družba je prejkone še zmerom razklana. Če je res, da elite v ZDA od medijev zahtevajo, da naj služijo tisti strani, ki je trenutno na oblasti, to kaže na neko čudno samogotovost tamkajšnjih elit: danes vladate vi, jutri bomo mi. Nenapisana pravila igre so potemtakem postavljena in izmenjava na oblasti je samo del igre, nekaj kar je že vtkano v pravila sama. Ta pravila lahko, paradoksno, ogrozi edinole ljudstvo, v kolikor bi se razdeljeno v nepregledno množico različnih interesnih skupin prebudilo in naivno resno zahtevalo demokratičnost. V nasprotju s tem bi lahko rekli, da pri nas naivnost še ni povsem zaspala, vzporedno s tem pa tudi, da pravila igre med na oblasti menjajočih se elit še niso dokončno uveljavljena. Spomnimo se, kako so predstavniki t.i. pomladnih strank v prevzemu oblasti malo pred zadnjimi volitvami na vsa usta poudarjali, da je čas, da tudi pri nas pride do spremembe elit na oblasti. Smešna evforičnost tega govoričenja je nam, osuplim opazovalcem, v veliki meri zakrila resnico tega dogajanja – slovenski levi in desni še niso dokončno izdelali svojih pravil igre. Še vedno se bijejo med sabo, kolikor se le da.
Sedaj ne bomo rekli, da je to slabo, prej nasprotno. Res pa je, da se na tej točki naš optimizem konča. Borba brez pravil je namreč ravno tako slaba za demokracijo kot borba s pravili, o kateri piše Chomsky. Zakaj? Zaradi politizacije vseh segmentov družbe, politizacije, ki s svojo eno ali kvečjemu dvodimenzionalnostjo ravno tako duši pluralno razmišljanje in razlaganje sveta in dogodkov v njem. Kot zgled tega dušenja se morda kaže prav Maribor in dušenje neodvisnih medijev in ustanov v tem mestu. Rečeno drugače, zdi se, da je prav Maribor tisto bojno polje, kjer se omenjena bitka za vpliv in moč in oblast v Sloveniji odvija. To pomeni, da ukinjanje in uničevanje neodvisnih institucij urbane kulture v tem mestu, kakor tudi številnih podjetij itd. nikakor ni naključno, čeravno ne moremo vseh teh uničenj zvesti na isti imenovalec, ali jih pripisati samo eni strani.
(glasba)
MARŠ je samo variabla v omenjeni enačbi uničevanja in sicer uničevanja usmerjenega v stebre urbane in mladinske kulture ter subkulture, kamor sta nekoč sodila še KATEDRA in KLUB MLADIH, današnji MKC. Ko strmimo ob tem uničevalnem pohodu se nam vsiljuje, vprašanje, ali ni nemara vse naključno. Toda, če vzamemo količkaj resno idejo o tem, da pri nas bitka za moč, vpliv, oblast in denar še traja, tedaj imamo razloge, da v takšna naključja podvomimo. Dovolj je, če pomislimo, o vsebinski ponudbi radia MARŠ skozi vsa leta njegovega delovanja. Od začetne ideje, ki je poudarjala nujnost medija, kjer bi svojo možnost izraza našle številne variacije glasbenih subkulturnih dogajanj, preko kritične refleksije literature in kulture, analize političnih in širših družbenih dogajanj ter končno same možnosti, ki je bila na voljo generacijam študentom in mladim na sploh, je MARŠ kot neodvisen medij ohranjal polje, v katerem se je uresničevala pluralnost mišljenja. Različne interesne skupine so prav preko MARŠA lahko izražale svoje zahteve, svoje samozavedanje s tem, ko so se izpostavljale in vstopale v javni prostor. Toda, sedaj je v interesu nekoga, da se ta prostor, ki je v svojih najboljših časih uveljavljal ideje odprte družbe enostavno zapre. Zakaj? Komu bi to lahko bilo v interesu, ko pa bi morali pričakovali prej nasprotno. Če bi bili v ZDA, bi nam Chomsky povedal, da predstavljajo ideje odprte družbe nevarnost za demokracijo v ameriškem pomenu besede, da pripadniki od vladnih elit neodvisnih medijev pomenijo potencialno krizo demokracije, saj omogočajo številnim alternativnim organizacijam, naj javno ubesedijo svoje zahteve. V naših razmerah se odgovor nekoliko razlikuje. Neodvisni mediji predstavljajo možno tarčo, na katero je potrebno razširiti svoj vpliv. Kjer širi vpliv ena elita, lahko pričakujemo tudi drugo. Če vpliva ni mogoče razširiti, je še najbolj varno medij onemogočiti, saj tako učinkovito preprečimo sleherno možnost, da bi uspelo nasprotni strani. Poleg tega je medij, ki je za vpliv nedovzeten, že tudi sumljiv – potencialno je že na drugi strani. Če medij povrhu predstavlja enega izmed stebrov urbane kulture, za katero bolj ali manj velja, da temelji na idejah, ki pomenijo kritično distanco do nekaterih ključnih tradicionalnih vrednot, tedaj je sklep, da predstavnik tradicionalistične elite ne bo čutil moralnih zadržkov, če bo imel priložnost takšen medij bodisi onemogočiti, bodisi ga prevzeti in mu spremeniti programsko shemo.
Tako, čas je da sklenemo. V začetku oddaje smo rekli, da bomo poskusili ukinitev MARŠA pojasniti z modelom, ki smo si ga sposodili pri Noamu Chomskem. K temu smo dodali, da bomo ta model nekoliko preoblikovali in sicer tako, da bo aktualen za podalpsko zakotje. Poleg tega smo rekli, da gre za model in značilnost modelov je, da ne trdijo resnice, temveč predstavljajo hipotezo, ki se lahko izkaže bodisi za resnično bodisi za neresnično. Rečeno drugače, modeli kot hipoteze so ovrgljivi. Naš model je mogoče zelo enostavno ovreči in pokazati, da je skoraj vse, kar smo rekli, hudo zmotno. Dovolj je že, da tisti, ki imajo moč, ki v danem primeru odločajo, pokažejo kanček dobre volje in pustijo neodvisni medij MARŠ pri življenju.