31. 10. 2007 Oddaja Zofijinih

Oddaja 31.10.2007

AVIZO

Pozdrav!

Današnjo oddajo bomo v celoti namenili odmevom na okroglo mizo o razmerju med vero in razumom, ki smo jo v Mariboru pripravili pred dobrim tednom dni.

Naslov, ki smo ga za to prireditev izbrali, je bil namerno širok in morda celo nekoliko zavajajoč. Na ta način smo namreč želeli razčistiti koliko je v tem razmerju resnične napetosti in koliko se kot takšne le dozdeva. In seveda smo želeli kaj reči tudi o aktualnem stanju, ko se zdi, da se oba pojma ponovno konfrontirata na širšem političnem ter posledično tudi družbenem prizorišču.

V prihodnji uri boste lahko prisluhnili kratkemu odlomku iz razprave, predstavili pa bomo tudi dva avtorska pogleda na omenjeno temo izpod peres Branka Gerliča in Sama Bohaka.

Vabljeni ste, da prihodnjo uro ostanete z nami.

GLASBA:

Gostje razprave o razmerju med vero in razumom so bili:

Dr. Bojan Borstner redni profesor za filozofijo in metodologijo znanosti na Filozofski fakulteti v Mariboru, Dr. Edvard Kovač profesor filozofije na Filozofski fakulteti Katoliške univerze v Toulousu, Dr. Robert Petkovšek docent za filozofijo in prodekan na Teološki fakulteti, Dr. Marko Uršič redni profesor za logiko in filozofijo narave na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Tomaž Strgar kognitivni filozof, ki trenutno piše doktorsko disertacijo o pojmu mišljenja na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Debato smo začeli in na nek način tudi zaključili pri vprašanju o subjektivnim odnosu do razmerja med vero in razumom – torej, zanimalo nas je, v čem je srž odnosa med vero in razumom za naše goste?

Za uvod bomo prisluhnili kratki kolekciji odgovorov na to vprašanje, v celoti pa lahko posnetku iz okrogle mize prisluhnete na MARŠevi spletni strani posvečeni naši oddaji. Vabljeni k poslušanju!

Posnetek

Za-misel

Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.

Albert Einstein

GLASBA:

Vera in razum

Komentar in dodatek k razpravi Branka Gerliča

Zofijini so v Mariboru, v petek 19. oktobra 2007, organizirali debatni večer, namenjen razpravljanju o odnosih oziroma razmerjih med vero in razumom. Večera so se poleg številnih obiskovalcev udeležili tudi vsi vabljeni in uvodoma že predstavljeni gostje.

Zbrani udeleženci razprave, pravzaprav okrogle mize, so razvili živahen pogovor, ki pa je zgrešil naslovno temo. Namesto, da bi se posvetili vprašanjem vere in njenemu razmerju do razuma so se omejili predvsem na ugotavljanje odnosov med krščanstvom, posebej katolištvom, in znanostjo. Zadeva je bila, kot je poudaril tudi eden izmed obiskovalcev, nedorečena, nedokončana. Manjkale so predvsem definicije vere in razuma, zaradi česar je bilo opazno tudi pomanjkanje razlaganja vzrokov, zaradi katerih sta vera in razum prisiljena ravnati, delovati tako, kot to pač počneta. In zaradi česar med njima pač ne more biti kakšnega sožitja.

Da je temu tako, sta uvodoma morda ne povsem namerno poudarila recimo jima glavna razpravljavca, dr. Kovač in dr. Uršič. Dr. Kovač je namreč svojo prvo razpravo začel z besedami češ da v tem razmerju ne vidi nikakršnega problema, že pred tem pa je dr. Uršič zatrdil, da med religijo in znanostjo ne more biti ne tolerance ne sodelovanja.

Da bi zlasti Uršičevo mnenje lahko sprejeli kot resnično, morda ni odveč nekoliko bolj jasno povedati to, kar se je v smislu definiranja naslovnih pojmov sicer kot nekakšna rdeča nit vleklo skozi razpravo, nihče pa ni jasno povedal, kaj si pravzaprav misli o veri oziroma razumu ter o religiji oziroma znanosti. Zelo verjetno tudi zato, ker sta se dr. Kovač in dr. Uršič izkazala za stara znanca, ki se sorazmerno pogosto srečujeta in razpravljata o tej in podobnih temah ter jima je seveda povsem jasno, kako kateri od njiju razume tako naslovne kot uporabljane termine.

Sam bi to »rdečo nit« morda nekoliko preveč poenostavljeno strnil v naslednje:

Vera, ki je v bistvu zelo osebna zadeva, ve. Vera ne postavlja vprašanj in zato ne daje odgovorov nanje. Vera je preprosto odgovor.

Pri tem je seveda vero, verovanje potrebno omejiti tako, da nam daje odgovor oziroma je odgovor na nekatera abstraktna vprašanja o našem bivanju in smislu, ne pa ta termina širiti na kakršnokoli verjetje, recimo v to, da nam sogovornik ne govori neresnice – oziroma, če se lotimo znanstvenih dognanj, da pač bolj verjamemo enemu kot drugemu. Slednje je namreč že bolj področje razuma, s katerim ugotavljamo, da je neka prejeta informacija pač verjetnejša kot druga in ji zato pač bolj verjamemo.

Razum, če ga omejimo na osebno zadevo, pa v nasprotju z vero postavlja vprašanja in išče odgovore nanje.

In, ker je bila v tem smislu z več strani poudarjena svoboda, ki jo je zlasti dr. Kovač neposredno povezoval z vero, natančneje z religijo, še natančneje s katolištvom, bi v povezavi z gornjima odstavkoma lahko rekli, da je svoboda lastnost razuma. Svoboda do te mere, da se lahko razum, v iskanju odgovorov odloči, da se bo zadovoljil z vednostjo, ki mu jo nudi vera in s tem postane sicer manj razumen, celo nesvoboden, zato pa potešen, umirjen, neiščoč. Torej neaktiven.

Za-misel

Ni dovolj dober razum, treba ga je dobro uporabiti.

Rene Descartes

GLASBA:

Ker pa je bila razprava usmerjena v iskanje razmerja med religijo in znanostjo, morda ni odveč, če enako naivno in poenostavljeno skušam definirati še ta dva pojma.

Religija postane osebna vera takrat, ko se zadostno število ljudi odloči, da bo verovalo bolj ali manj enako, isto. Kar nato postane osnova za institucionalizacijo te, v religijo nadgrajene vere in s tem spremembo osebne vere v vsiljeno, zunanjo vero. Takšno, ki onemogoča razvoj še tistega preostanka razuma, ki ga je osebna vera lahko dopuščala v obliki porajajočih se dvomov v svoj prav in s tem v iskanje morebitnih boljših odgovorov na, iz teh dvomov vzniklih vprašanj.

Še več, religija, zlasti institucionalizirana religija, prepoveduje vsakršne dvome, vsakršna iskanja, vsako odstopanje od predpisanega »prav«. Iskanje resnice se preobrazi v čaščenje Resnice in v podrejanje tistim, ki se definirajo kot imetniki te Resnice.

V Resnico se seveda ne samo ne sme ampak preprosto ne more dvomiti. Če namreč se, potem to ne samo da ni več Resnica, ampak preneha biti celo resnica.

Znanost, ki pa temelji na iščočem razumu, ne pozna Resnice, pa tudi resnic ne. Znanost je namreč zmeraj v dvomih o svojem »prav«, o pravilnosti svojih dognanj. Če znanost zanemari to svojo lastnost, (na kar sta opozarjala Kovač in Petkovšek s svojo kritiko nečesa, kar je zlasti Kovač imenoval »scientizem« in hotel s tem poudariti samoljubnost in idejno in/ali ideološko totalitarnost znanosti), se s tem odreče svoji svobodi iskanja, preneha biti znanost in postane vsaj vera, če ne že religija. Da se takšna »samokastracija« znanosti dogaja, seveda nihče ne zanika. Ostaja pa kljub temu dejstvo, da tako delujoča znanost to pač ni več, ne glede na to, kako se njeni protagonisti predstavljajo javnosti in celo ne glede na to, koliko jim ta javnost še naprej priznava njihov »znanstveni« status.

Osvoboditev verujočega posameznika in verne oziroma religiozne družbe, ki da jo omogoča zlasti katolicizem, kot sta poudarjala sodelujoča teologa, zato lahko pojmujemo kot ideološki konstrukt, utemeljen edino s svobodo razuma, ki se, kot že rečeno, lahko svobodno odreče svoji svobodi in se prepusti verovanju in se s tem odreče iščočemu, dvomečemu razumu.
Če se strinjamo z mnenjem, da vera ve, da je vera edini, končni odgovor na vsa temeljna vprašanja, ki si jih o smislu svojega življenja lahko postavlja kak iščoči razum, potem lahko sprejmemo tudi tezo, da vera, ki bi dovoljevala dvome v svojo dokončnost, preprosto ni več vera. Postane samo eden izmed možnih odgovorov na vprašanja, ki si jih pač postavlja dvomeči, iščoči razum.

Kot takšna pa seveda ni več sposobna nadgraditi se v religijo in postane praktično neuporabna za institucionalizacijo religije.

Avtor prispevka je Branko Gerlič

GLASBA:

Nerazumnost vere in vera v razum

Samo Bohak

Problem pri odnosu med vero in razumom vidim najprej v tem, da nekateri problema sploh ne vidijo. Poglejmo najprej kaj sploh mislim z terminom vera in kako razumem razum.

Vera je prepričanje, ki za svojo resničnost ne potrebuje nobene druge upravičitve, še več, v svoji lastni definiciji slepa prepripričanost ni pomanjkljivost ampak vrlina. Vera se sklicuje na transcendenco, presežnost, nedoumljivost, skrivnost. Ko v nekaj verujem je moje prepričanje utemeljeno samo v sebi, je dogmatično in vsa dejstva, ki kažejo na zmotnost oz. nepopolnost mojega prepričanja so irelevantna, saj imam na podlagi moje vere v posesti gotovo vedenje.

Razum oz. razumsko udejstvovanje na drugi strani od nas zahteva, da preden sprejmemo neko prepričanje, premislimo o razlogih zaradi katerih bi bilo to prepričanje resnično. Preučiti moramo argumente, ki bi podpirali naš sklep. Če ob preučevanju dejstev ugotovimo, da je naše prepričanje pomanjkljivo, ga moramo dopolniti oz. izpopolniti, če najdemo veliko dejstev, ki nasprotujejo našemu prepričanju moremo naše prepričanje ovreči in iskati nova, ki bi bolj ustrezala resnici. Metodološko smo zavezani resnici, ves čas jo poskušamo najti in nikdar ne moremo biti povsem prepričani, da jo imamo v posesti, smo kot mornarji, obsojeni, da gradimo ladjo na odprtem morju.

Pokazal sem, da si logiki razmišljanja pri veri in pri razumu nasprotujeta, vendar obstaja tudi stališče, ki je bilo zastopano tudi na nedavni okrogli mizi o veri in razumu, ki pravi, da med vero in razumom konflikta sploh ni. Krščansko vero sem izbral kot primer, ker nam je vsem najbližja in jo poznamo boljše kot ostale, lahko bi izbral katero drugo vero, pa to na mojo nadaljnjo argumentacijo ne bi imelo velikega vpliva.

Vera in razum bi se naj komplementarno dopolnjevala in drug drugemu ne nasprotovala. Takšno stališče je ob soočenju z dejstvi težko zagovarjati. Stvarjenje sveta v sedmih dnevih, obuditev Lazarja od mrtvih, voda, ki postane vino, so le delčki, ki, čeprav jih še tako tlačimo, ne spadajo v sliko sveta, kot jo razumemo od razsvetljenstva dalje. Tukaj se takoj pojavi kritika, češ da je treba sveta besedila razumeti alegorično in ne dobesedno, in da je moja kritika le napačno razumevanje »prave« vsebine svetih spisov. Dobro, recimo, da so zgodbe iz Svetega pisma res le alegorije in da jih je potrebno razumeti v prispodobah, še vedno nam ostane problem, do katere mere moramo Sveto pismo brati alegorično. Zgodbi o gorečem grmu in mani v puščavi lahko mirne duše razumemo kot prispodobo božje moči, kaj pa Jezusovo vstajenje? Sam Sveti Pavel pravi, da je, če Kristus ni vstal, celotno krščanstvo brez pomena. Z sklicevanjem na alegorično razlago Svetega pisma problema ne rešimo ampak ga le prenesemo na novo raven.

Za-misel

Veruj in razumel boš, vera je najprej, sledi razum.

Sv. Avguštin

GLASBA:

Vprašajmo se še o odnosu med vero in razumom na bolj splošnem nivoju. Ameriški biolog Stephen Jay Gould, predlaga teorijo, ki se je sicer pojavljala že prej, poimenuje jo z akronimom N.O.M.A (non overlaping magisteria). Gould trdi, da imata znanost in teologija vsaka svoje področje raziskovanja, in da dokler se vsaka drži svojega področja, ne pride do nobenih problemov. Na prvi pogled elegantna rešitev, ki nam daje rešilno bilko, ki jo danes marsikdo mrzlično išče. Pa vendar se moramo vprašati ali je resničnost res tako idealna? Že iz zgodovine poznamo primere, v katerih je prišlo do trka med znanostjo in religijo. Galileo je moral preklicati svoje nauke o tem, da Zemlja ni v središču vesolja pod grožnjo izobčenja. Tukaj moramo biti natančni in dodati, da je šlo tudi za trk med dvema znanstvenima teorija, Ptolemejevim geocentričnim sistemom in Galilejevim heliocentričnim. Kljub temu pa lahko analiziramo odziv Katoliške cerkve, ki je bil buren, bliskovit in radikalen. Zakaj? S tem, ko je Galilejo odvzel mesto središča osončja Zemlji in ga podelil Soncu, je slika o Zemlji kot ravni plošči s peklom spodaj in nebesi zgoraj postala vprašljiva. Vprašljiva je tudi teorija o tem, da je vesolje ustvarjeno posebej za nas. Podoben potek dogodkov lahko opazimo, ko je Darwin objavil svojo teorijo evolucije, dejstvo, da se je človek razvil iz opice, postopoma skozi evolucijo, ki jo vodi le preživetje močnejšega, se spet ni skladalo s pogledom katoliške cerkve, ki je trdila, da je vsako bitje na Zemlji vključno z Zemljo ustvaril Bog in to naenkrat. Debata, za katero smo mislili, da je končala na smetišču zgodovine, se danes ponovno pojavlja, ko je v Ameriki z zakonom določeno, da se mora poleg teorije evolucije poučevati tudi kreacionizem. Zdi se, da vera išče luknje v znanstvenih teorijah in se v njih naseli.

Lahko bi še našteval primere in se spuščal v podrobnosti, a moj namen je bil predvsem pokazati, da med vero in razumom ne glede na to kako močno si nekateri želijo nasprotno, prihaja do konflikta, in da se mora intelektualec, ki je zavezan resnici, do tega pomembnega vprašanja opredeliti.

Za-misel

Vera ni drugega kot senca iz vesolja na človeško inteligenco.

Victor Hugo

GLASBA:

Poglejmo še na drugo stran debate in se vprašajmo, če sta razum in znanost res tako neodvisna kot ju skušam predstaviti. Ali tudi znanost, ki nujno vsebuje razumsko postopanje, ne temelji na nekakšnih dogmah, o katerih se ne sprašuje? Ideal znanosti je kritično mišljenje. Kritično mišljenje vsebuje postavljanje hipotez, njihovo konstantno preverjanje in njihovo ovržbo, če se izkažejo za nepopolne. Vsak ima pravico podvomiti o katerikoli znanstveni resnici in dvom je dobrodošel in celo nujen. Vsako prepričanje je vedno odprto za kritiko in tudi tista prepričanja, ki jih podpira velika količina dokazov, ostanejo samo teorije in nikdar ne dosežejo statusa večne resnice. Na splošno velja, da je veljavnost neke teorije pogojena s količino časa, v katerem vzdrži vse možne kritike, ki jo proti njej lahko usmeri kdorkoli. To pa je seveda idealizirana slika. Že Thomas Kuhn je v svoji »Strukturi znanstvenih revolucij« pokazal, da znanost ni tako objektivna kot si sama želi biti, po Kuhnu obstajajo paradigme, ki v nekih določenih časovnih obdobjih prevladujejo in v teh veljajo za skoraj nezmotljivo resnico. Le te se spremenijo šele, ko se količina dokazov, ki tej paradigmi nasprotujejo poveča do te mere, da mora paradigma pasti, vendar to še ni dovolj, saj mora nove teorije sprejeti tudi akademska srenja, ki diktira znanstveno resnico določenega časa. Tudi vera v znanost oziroma razum je potemtakem lahko samo vera. Znanost pa je od časov pozitivizma postala skromnejša in ne trdi več, da je popolnoma objektivna, ter da ima vse odgovore. Vse kar nam lahko ponudi je le metoda, ki jo uporabimo za raziskovanje in ideal kritičnega mišljenja, ki se mu moramo po najboljših močeh približevati. Spet imamo dve nasprotni si metodologiji, ki jih ne moremo uskladiti.

Poskušal sem pokazati, da konflikt med vero in razumom obstaja in da je morda večji in bolj temeljen, kot si marsikdo predstavlja. Konfliktom se ne smemo izogibati zaradi ljubega miru ampak se moremo z njimi soočiti v debati, poiskati točke spora, in zavezani resnici graditi dialog.

Avtor prispevka je Samo Bohak

GLASBA:

Filozofija skozi čas

7. novembra
… Leta 994 je bil rojen muslimanski literat, pravnik in filozof iz muslimanske Andaluzije ibn Hazm iz odbobja propada Omajadskega kalifata na mala rivalska kraljestva.

Abu Muhamad Ali Ibn Hazm se je rodil leta 383 po Hidžri. Rojen v družini z visokim družbenim položajem in vezami na kalifskem dvoru Omajadov si je lahko v mladosti privoščil najboljše kordovske učitelje in sicer v vseh predmetih: hadisu, zgodovini, filozofiji, pravu, medicini in gramatiki.

Pri dvajsetih, ko so z oblasti vrgli Omajadskega kalifa, je bil kot zvest podpornik omajadske pravice do prestola že do vratu v politiki. Z ubojem zadnjega Omajadskega kalife, katermu je služil kot po vplivu najbližji vezir, se je povsem razočaran umaknil iz politike. Podobnost razočaranja s politiko med njim in Platonom namreč ni naključna.
V mladosti je napisal platonistično knjigo o ljubezni Golobičina ogrlica, ki pa se veže na popularne arabske ljubezenske teme iz čutnega beduinskega pesništva. Sprašuje se na primer, o zmožnosti iskrenosti med žensko in njenim ljubimcem. V sodobnem jeziku lahko njegove ugotovitve povzamemo, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere. Ibn Hazm se loti iskanja ljubezni skozi analizo odnosa med mišljenim in povedanim, med samo mislijo na eni strani in željo na drugi. Med obema obstaja prepad, jezik nikoli povsem ne razkrije želje ljubečega.

Kar zadeva Koran seveda ni toliko v dvomih, vseeno pa spada Ibn Hazm med tiste teologe, ki Koran motrijo skozi helenistično racionalno misel in ga nikakor ne sprejemajo iz slepe vere. Daleč najpomembnejše Ibn Hazmovo delo pa je KITAB AL FISAL Podrobna kritična raziskava verstev, ki velja sploh za prvo razpravo iz primerjalne zgodovine verstev, tako v arabščini kot v katerem drugem jeziku. V njej ne gre zgolj za popis posameznih verstev tistega časa, pač pa za sistematično raziskavo vplivov in odnosov med filozofskimi in religioznimi sistemi od antike do islama.

——————————————

Ostali misleci v tednu:

7. novembra

… Leta 1781 je španska inkvizicija zadnjič uprizorila javni sežig na grmadi v Sevilli.
… Leta 1879 se je rodil ruski revolucionar Leon Trocki.
… Leta 1899 je v Ljubljani umrl urednik, publicist in filozof Janko Pajk.
… Leta 1913 se je v Mondovi v Alžiriji rodil pisatelj Albert Camus.
… Leta 1917 se je v Rusiji začela velika oktobrska revolucija.
… Leta 1950 se je rodil slovenski teolog in filozof Edvard Kovač.

8. novembra
… Leta 1848 se je rodil nemški matematik, logik in filozof Friedrich Ludwig Gottlob Frege.
… Leta 1941 je umrl italjanski pravnik in sociolog, predstavnik teorije elit, Gaetano Mosca.

9. novembra

10. novembra
… Leta 1483 se je rodil Martin Luther, teolog in začetnik protestantske reformacije.

11. novembra
… Leta 1675 je Gottfried Leibniz prvič predstavil integralni račun.
… Leta 1855 je umrl danski filozof Sören Kierkegaard. Bil je nasprotnik nemškega filozofskega idealizma in intelektualizma. Povzdignil je pojem eksistence nad racionalno teorijo o življenju.

12. novembra
… Leta 1694 se je v Parizu rodil francoski pisatelj in filozof, predstavnik razsvetljenstva Voltaire.
…. Leta 1915 se je rodil francoski kritik, esejist in filozof Roland Barthes.

13. novembra
… Leta 354 seje rodil krščanski teolog, filozof in zavetnik varilcev piva Sveti Avguštin.

Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net

GLASBA:

S tem je konec še ene oddaje Zofijinih. Vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.

K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Lep pozdrav!