Avizo
Človek je nekoliko bližje atomu kot zvezdam. S te centralne pozicije lahko opazuje največja dela narave.
Arthur Eddington
Koga ne zanima kaj je tisti osnovni, nedeljivi gradbeni element, iz katerega lahko zgradimo prav vse kar nas obdaja, drevesa, veje in ptice, ki žvrgolijo med njimi? Seveda ne moremo pričakovati, da lahko znanost ponudi dokončen odgovor na vprašanje ali je tisto, kar se zdi nedeljivo, resnično nesestavljeno, ali pa se pod navidezno enotnostjo skriva nov svet še manjših delcev. Na to kaže že sam razvoj vedenja o tem, kaj je osnovni gradbeni blok narave. Na začetku tega stoletja so bili to atomi, nato protoni, nevtroni in njim podobni delci, sedaj pa so obveljali kot najosnovnejši kvarki in leptoni. Vendar, ali se tu zgodba konča?
V fiziki se je že v začetku 19. stoletja, predvsem v kemijskih krogih, pojavila ideja o tem, da so spojine, ki jih kemiki srečujejo pri svojem delu, sestavljene iz elementov. Z zamislijo o tem, da je celotna snov sestavljena iz atomov, so fiziki najprej skušali razložiti zgradbo plinov. Tako imenovana kinetična teorija plinov je prinesla množico uspehov, vendar pa ni utišala nasprotnikov atomistike. Konec 19. st. se je razvnela burna razprava, v kateri sta si nasproti stala zagovornik atomike Boltzmann in fizikalni kemik Ostwald kot predstavnik struje “energetikov”, ki je v energiji videla osrednjo fizikalno količino in je izrecno zanikala obstoj atomov. Razgreta razprava se je končala z zmago argumentov in uvrstitvijo atomov na piedestal gradnikov narave.
A ne za dolgo. V Cambridgeu je tako že davnega 1897 Thompson odkril prvi subatomski delec, negativno nabiti elektron. Leta 1909 je nato atom dokončno izgubil famo osnovnega gradnika. Tedaj so pod Rutherfordovim vodstvom na Manchesterski univerzi z obstreljevanjem zlatih lističev odkrili, da je atom sestavljen iz majhnega pozitivno nabitega jedra in velikega negativno nabitega elektronskega oblaka, ki obdaja jedro. Nedolgo zatem je sledil teoretični model atoma, ki ga je predlagal Niels Bohr. Le-ta je deloma temeljil na Newtonovi mehaniki, to je na dvesto let starih zakonih, ki jih je za makroskopska telesa odkril že Newton. Po drugi strani pa je model že vseboval sveže ideje nove teorije, ki se je je sprva oprijelo ime valovna mehanika, kasneje pa se je bolj uveljavilo ime kvantna mehanika.
GLASBA: Blaze – Lovelee Dae
Do popolnejše kvantne teorije je moral fizikalni svet počakati do zgodnjih dvajsetih in dela Avstrijskega fizika Schroedingerja. Tedaj je nastala radikalno nova fizikalna teorija, ki je za seboj potegnila tudi povsem drugačen pogled na svet. Dogodil se je podoben pretres, kot ga je doživel svet kako desetletje poprej z Einsteinovo relativnostno teorijo.
“Vsakdo, ki ga kvantna fizika ni pretresla, je ni razumel.”
Niels Bohr
Kvantna mehanika je fizikalna teorija, ki opisuje in napoveduje obnašanje submikroskopskih sistemov kot so npr. atomi in elektroni. Danes velja – poleg splošne teorije relativnosti – za eno najbolj uspešnih orodij obravnave in napovedovanja dogajanja v naravi. Čeprav ji po kriteriju funkcionalnosti ni kaj oporekati, so z njeno interpretacijo še vedno težave. Svet kvantne mehanike se po svojem obnašanju namreč bistveno razlikuje od našega vsakdanjega sveta, čeprav je makrosvet predmetov, ki nas obkrožajo, tudi sestavljen iz atomov in podobnih kvantnih delcev, za katere veljajo pravila kvantnega sveta. Ameriški fizik Richard Feynman, ki je za svoj prispevek h kvantni teoriji prejel Nobelovo nagrado, je večkrat poskušal predstaviti čudnost kvantnega sveta širši publiki, ki ni ravno vešča višje matematike. V predavanju na Cornell University je leta 1964 razlagal:
“Elektroni v atomu se ne obnašajo kot uteži, ki visijo na vzmeteh; tudi ne kot mali sončni sistemi z majhnimi planeti, ki krožijo okoli jedra v orbitah. Elektroni tudi niso nekakšni oblaki megle, ki obkrožajo atomsko jedro; pravzaprav jih ne moremo primerjati z ničemer, kar smo že kdaj videli! Vseeno pa je nekaj, kar nam olajša njihovo obravnavo: elektroni se v določenem oziru obnašajo povsem enako kot fotoni, kar pomeni, da so oboji malo prismojeni, a oboji povsem na enak način.”
Najprej si poskušajmo razjasniti, kaj je v opisu kvantnega sveta sploh tako drugačno od tega, kar smo navajeni iz vsakdanjega sveta. Če bi fizike vprašali, po čem se kvantna mehanika bistveno razlikuje od klasične mehanike, bi se odgovori verjetno vrteli okoli dveh ugotovitev:
kvantni sistemi nikoli nimajo hkrati točno določenih vrednosti vseh svojih dinamičnih spremenljivk in
kvantni sistemi so lahko v “superpoziciji” oz. v več različnih stanjih hkrati.
Različne interpretacije kvantne mehanike so predvsem poskusi, kako razumeti ti dve posebnosti kvantnega sveta.
V okviru kvantne mehanike ne moremo hkrati določiti hitrosti in pozicije delca, kar je osnova t.i. Heisenbergove neenakosti. Če vemo, da ima delec natanko določeno hitrost, tedaj ne moremo prav ničesar reči o tem, kje se nahaja. Prav tako lahko govorimo le o verjetnosti za to, da se delec nahaja na določnem delu prostora, ne moremo pa s prstom pokazati, kje je delec ob danem trenutku kot npr. v Newtonovi mehaniki. Namesto, da bi gibanje delca opisali z njegovim tirom, to je potjo, ki jo riše po prostoru, ga opišemo z verjetnostjo, da se nahaja na določenem koščku prostora…
“Čudovite ideje imajo mladi dandanes. Vendar ne verjamem niti besede.”
Albert Einstein po Heisenbergovem predavanju o načelu nedoločenosti leta 1927
…To verjetnost zatem zberemo v valovno funkcijo. Valovna funkcija opisuje stanje v katerem se nahaja delec, in zadošča posebni enačbi, ki jo imenujemo Shroedingerjeva enačba. Valovno funkcijo označimo s kvantnimi števili, ki jo tako enolično določajo. Kvantno število je lahko kar energija ali gibalna količina, lahko pa tudi kaj bolj eksotičnega. (Iz kemije se srednješolci verjetno še spomnijo more z elektronskimi konfiguracijami atomov in glavnimi, stranskimi, magnetnimi in spinskimi števili, za katera pravzaprav nihče od učencev ni vedel kaj pomenijo. Ta misteriozna števila so ravno kvantna števila, s katerimi označimo valovne funkcije elektronov v atomu. Do njih pridemo z reševanjem Schroedingerjeve enačbe za atom)
Kvantna mehanika nikakor ne opisuje izmišljenega sveta. Kvantna mehanika namreč svojo različnost od Newtonovega pogleda na svet pokaže šele pri zelo majhnih razdaljah (v atomskem svetu), medtem ko pri večjih razdaljah preide v tako imenovani klasični, t.j. Newtonovski, opis sveta.
Ker kvantna mehanika pokaže svoje zobe ravno v atomskem svetu, ni presenetljivo, da je ravno ob opisu vodikovega atoma doživela svoj prvi triumf. Pravilno je namreč napovedala, da lahko vodikov atom zasede le točno določena energijska stanja in te energijske nivoje tudi številčno pravilno napovedala. Da notranje stanje vodikovega atoma ne more zasesti poljubne energije, pač pa le točno določene vrednosti, je nekaj popolnoma novega. To ugotovitev lahko povzamemo z drugimi besedami, da ima vodikov atom diskreten energijski spekter. V vsakdanjem, makroskopskem, svetu se nasprotno srečujemo le z zveznim spreminjanjem energije.
GLASBA: Roni Size – Lucky Pressure
Kvantno mehaniko je s principi Einsteinove posebne teorije relativnosti prvi združil Dirac. S svojim relativističnim opisom elektrona je napovedal, sicer, roko na srce, nekoliko pogumno, obstoj antidelca. Sama potreba po obstoju antidelcev leži globoko v nedrih sodobne fizike, saj se je pokazalo, da vsaka (kavzalna) kvantna teorija polja zahteva za poljuben delec tudi obstoj njegovega antidelca. Seveda obstajajo častne izjeme, popolnoma nevtralni delci so namreč lahko tudi svoji antidelci. Antidelec ima enako maso kot delec, enak spin (eno od kvantnih števil), nasprotnega predznaka pa je na primer njegov električni naboj. Spin je vrtilna količina delca, ki ni posledica vrtenja. Sprva so mislili, da je spin posledica sukanja delca okrog svoje osi, a so že kmalu izračunali, da bi se morala po tej predstavi površina delca gibati hitreje od svetlobe, to pa ne gre. Spin danes razumemo – podobno kot maso in naboj – kot notranjo lastnost delca. Ko trčita delec in antidelec, se pretvorita v čisto energijo, ki jo nato odnesejo fotoni ali kaki drugi delci. Temu procesu pravimo anihilacija (izničenje).
Diracovo napoved antidelcev je eksperimentalno potrdil leta 1932 Američan Anderson z odkritjem pozitrona, delca z enako maso kot elektron, a pozitivnim nabojem, torej popolnega kandidata za anti-elektron. Antidelčno naravo pozitrona so tudi eksperimentalno potrdili.
V letu 1996 je raziskovalcem uspelo sestaviti antivodik, t.j. antidelčni ekvivalent vodika, ki je sestavljen iz antiprotona in pozitrona. Na ta način bi seveda lahko tvorili antimaterijo, problem bi nastopil le z njenim skladiščenjem, saj se kot že rečeno antimaterija v stiku z materijo anihilira.
Že v letu 1932 je Chadwick pokazal, da mora jedro atoma poleg pozitivno nabitih delcev – protonov, vsebovati tudi nevtralne delce -nevtrone, ki z do tedaj nepoznano silo drži jedro skupaj, da se ne razleti zaradi močnega električnega odboja (naboji istega predznaka se pač odbijajo). Nove sile se je oprijelo ime močna jedrska interakcija (kar kaže na to, da so kasneje zasledili seveda tudi šibko jedrsko interakcijo).
A kaj, ko nič ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Začetna trojica elektron, proton in nevtron so se izkazali le za prve izmed cele množice subatomskih delcev. Fiziki, ki so v pred- in med-vojnih letih proučevali kozmične žarke, so odkrivali vedno nove in nove delce. Prava poplava subatomskih delcev pa se je sprožila s prvimi poskusi na pospeševalnikih v 50-ih in 60-ih. Tu so pospešili delce do visokih energij in jih trkali s tarčami, pri čemer so nastajali novi in novi delci, višje kot so se povzpeli po energijski skali. Tovrsten lov za novimi delci, oz. za višjimi energijami se še vedno nadaljuje, saj le tako lahko preverjamo veljavnost različnih teorij.
Naše znanje je lahko le končno, naša nevednost pa je neizbežno neskončna.
Karl Popper
Bolj kot se je večalo število tako imenovanih “osnovnih delcev”, večji dvomi so obhajali fizike o tem, da imamo v resnici opraviti z nesestavljenimi objekti. Na začetku 70-ih so Glashow, Weinberg in Salam predlagali svoj model združitve elektromagnetne in šibke interakcije. Nekoliko spremenjeno inačico tega modela imenujemo Standardni model.
Slika sveta je torej naslednja. Močna jedrska sila nam kvarke veže v barione (trije kvarki), antibarione (trije anti-kvarki) in mezone (kvark in anti-kvark). Tako dobimo proton, nevtron in vso ostalo množico subatomskih delcev. Protone in nevtrone močna jedrska sila nadalje veže v jedra (pozitivno nabita), ker pa ima zelo kratek doseg, se tu njen vpliv neha.
Nanje sedaj elektromagnetna interakcija veže elektrone, tako da dobimo električno nevtralne atome, ali pa le te veže naprej v molekule. To je tudi tista sila, ki najbolj posega v naše vsakdanje življenje, saj na pretakanju električnega naboja temelji celotna elektrotehnika, prav tako pa so v njeni domeni tudi kemijske reakcije. Njen doseg je sicer neskončen, vendar pa deluje le med nabitimi objekti. Ker so astronomski objekti električno nevtralni, tako pride na velikih razdaljah do izraza le gravitacijska sila, ki obvladuje nebesno mehaniko.
“Nekoč so časopisi pisali, da je na svetu le ducat ljudi, ki razumejo teorijo relativnosti. Sam v takšne ocene nikoli nisem verjel… Po drugi strani pa mislim, da lahko varno zatrdim, da kvantne mehanike ne razume nihče… Ne trudite se z vprašanji ‘Kako naj si to predstavljam?’, ker boste padli v mračne hodnike labirinta, iz katerega ni uspelo še nikomur priti na svetlo. Odgovorov na takšna vprašanja ne pozna nihče!”
Richard Feynman
GLASBA: Planet Funk – The Switch
Dandanes se v sodobni znanosti vse bolj uveljavlja ideja o multiversumu, ki predhodno zanika idejo o enem vseobsegajočem universumu. Vsakomur izmed nas se je že kdaj zgodilo, da je nehote napravil kakšno neumnost in bi dal vse na svetu, da bi se lahko vrnil pred ta dogodek ter zadevo popravil, ugotovitve kvantne teorije govorijo ravno o takšnih možnostih.
Časovni stroj, kot imenujemo napravo za potovanje v času, je ena izmed stvari, ki bi bila, če bi obstajala, po mnenju mnogih zelo priljubljena. Ogromno je situacij, ki bi bile po današnji logiki stvari z časovnim strojem tako ali drugače rešljive. Vendar že laik lahko ugotovi, da je potovanje v času v taki obliki polno paradoksov, nerešljivih ugank, ki so v nasprotju z zdravo pametjo, fizikalnimi in matematičnimi zakoni. Kaj bi se namreč zgodilo, če bi potovali v preteklost ter ubili svojo babico, preden bi rodila našo mamo? Bi enostavno izginili? Na ta paradoks sedanja klasična fizika in matematika ne znata odgovoriti, kvantna fizika pa ponuja izjemno zanimivo rešitev. Poenostavljeno namreč pravi, da če iz nedelje potujete, z dobitno loto kombinacijo v žepu, štiri dni nazaj ter to kombinacijo vplačate, ta kombinacija, ko zopet napoči nedelja, niti slučajno ne bo izžrebana oziroma je verjetnost, da bo, enako majhna kot za vse druge kombinacije. Torej niste naredili ničesar.
Fizika in matematika dovoljujeta časovna potovanja. Trenutno najboljša teorija o času in prostoru, ki jo imamo, je Einsteinova generalna teorija relativnosti. V tej teoriji ni ničesar, kar bi prepovedovalo potovanje v času, že na prvi pogled pa se da ugotoviti, da bi bila realizacija časovnega stroja izjemno zapletena, vendar ne nemogoča. Vsaj teoretično rešitev dobimo, če spremenljivke v Einsteinovih enačbah, ki so zapisane v teoriji relativnosti, potisnemo do skrajnih vrednosti. V naravi se skrajne vrednosti pojavljajo v (dokazano obstoječih) črnih luknjah. To so točke v vesolju, kjer je masa združena v eni točki (singularnosti) in kjer obstajajo izjemni pogoji, kot so neskončna gravitacija, neskončna gostota ter več drugih “neskončnih” veličin. V točki singularnosti čas in prostor nehata obstajati (čas naj bi se ustavil), vse, kar pride dovolj blizu takšnega pojava, pa luknja, zaradi gravitacije, enostavno posrka vase. Kako bi torej s takšno “enostavno” črno luknjo potovali v času, če takšen pojav ne dela drugega, kot golta bližnjo materijo? Z mirujočo luknjo nikakor, če pa bi jo dovolj hitro zavrteli okrog sebe, bi stvari postale popolnoma drugačne. Še vedno bi se tvorila singularnost, vendar v obliki obroča. Teoretično bi bilo mogoče zaplavati skozi vmesni prostor v obroču, kar bi po matematičnih enačbah pomenilo potovanje v času in potovanje v prostoru s hitrostjo, večjo od svetlobne. To teorijo so razvili v šestdesetih letih, zapisal pa jo je nizozemski matematik Roy Kerr in se po njem imenuje Kerrova rešitev. Kerrova rešitev je bila prvi matematični model časovnega stroja, ki pa ga ob nastanku nihče ni jemal resno. Vendar se je situacija v kratkem zelo spremenila.
GLASBA: Radiohead – Idioteque
Ko so v sedemdesetih letih 20. stoletja astronomi ugotovili, da bi takšna črna luknja lahko bila tudi v osrčju naše galaksije, ki se imenuje Rimska cesta, se je zanimanje za Kerrovo rešitev močno povečalo. V začetku osemdesetih se je zaradi tega zbralo nekaj vodilnih svetovnih strokovnjakov za relativnostno teorijo (dr. Kip Thorne in njegova ekipa), ki so se trdno odločili, da bodo dokazali, da Einsteinove enačbe ne dovoljujejo takšnih neumnosti in da so znanstveniki širom po svetu zagotovo nekaj spregledali. Začelo se je resno in temeljito preučevanje relativnostne teorije iz vseh možnih zornih kotov, ki pa je ekipi nasprotnikov Kerrove rešitve dokazalo prav nasprotno. Če premorete tehnologijo za manipulacijo s črnimi luknjami (npr. naprave, ki bi jih vrtele), ni v Einsteinovih enačbah ničesar takega, kar bi prepovedovalo potovanje v času. S to predpostavko so se kasneje razvili še drugi modeli časovnih strojev na podlagi črnih lukenj, najbolj znan je model, opisan kot črvine, kjer gre za povezavo, predor, bližnjico med črnimi luknjami na različnih koncih vesolja ali na enakem koncu, vendar v različnih časih. Ko se je kasneje ugledni dr. Thorne odločil, da svoje izsledke iz analize možnosti potovanj v času objavi v knjigi »Black Holes and Time Warps«, je iskanje modelov časovnih strojev dokončno postalo zelo priljubljeno. Med zanimivejše spada tudi stroj newyorškega profesorja fizike Michio Kakua, katerega teorija ne omenja črnih lukenj, saj je uporabljen popolnoma drug princip. Časovni stroj je po njegovem mogoče sestaviti iz dveh sob, od katerih vsaka vsebuje po dve kovinski plošči. Med ploščama preko do sedaj še neznano velikega izvora električne energije ustvarimo izjemno veliko električno polje, ki povzroči v vmesnem prostoru luknjo v vesolju. Med obema sobama se sedaj vzpostavi bližnjica v obliki luknje v vesolju. Če upoštevamo Einsteina, ki pravi, da čas premikajočim se stvarem teče počasneje, in pošljemo eno sobo na izjemno hitro potovanje po vesolju, bi vsakdo, ki bi vstopil v prvo sobo (ta je preko luknje v vesolju še vedno neposredno povezana z drugo), na drugi strani izstopil v nekem drugem času. Ali je ta stroj enostavneje realizirati, presodite sami.
“Sumim, da vesolje ni le bolj čudno, kot si predstavljamo, ampak bolj čudno, kot si sploh lahko predstavljamo.”
John Haldane
Ob vseh modelih časovnih strojev pa je znanstvenikom še vedno ostal problem uboja lastne babice. Ali torej izginem, če umorim svojo babico kot deklico? Odgovor, ki ga je ponudila moderna kvantna fizika, je seveda NE.
V začetku 20. stoletja, ko je Einstein napisal svojo znano E=mc2, so si fiziki belili glavo s še enim zelo znanim problemom. Ko so opisovali gibanje najmanjših znanih delcev v naravi (ki se jih seveda ne da videti, so pa dokazljivi), kot so elektroni, fotoni, nevtroni in podobno, so ugotovili, da pravzaprav ne morejo jasno dokazati, ali so ti majhni delci valovanje ali delci. Prav tako so za svetlobo, ki so jo vedno šteli za valovanje, včasih lahko rekli, da je snop delcev, med tem ko so snopi gibajočih se elektronov kazali značilnosti valovanja. Znanstveniki so bili šokirani, ko so skozi dve ozki reži poslali snop elektronov in se je na drugi strani pojavila interferenca, kar je glavna značilnost valovanja. Prav tako pa so za svetlobo dokazali, da ne prihaja zvezno ampak v majhnih paketih, znanih kot fotoni. Čez čas so problem razrešili z znanim izrekom “tudi bog je rad kockal”, ko so ugotovili, da natančne pozicije zelo majhnega delca v vesolju ni mogoče enolično določiti, lahko se določi le verjetnost, kje naj bi ta delec bil. To je razvozlalo uganko interference elektronov, katerih glavna lastnost očitno je, da če jih vržemo v prazni prostor, vedno sami izberejo smer, kamor bodo leteli, in niti slučajno, kljub izmerjeni masi, ne upoštevajo Newtonove mehanike. Večina jih bo že šla približno v smeri, kamor smo jih vrgli, nekateri pa ne. Raziskovalci časovnih strojev so teorijo nedoločljive pozicije elektrona takoj uporabili v svoje namene. Trdili so namreč, da elektron ne izbira, kam bo letel, za kaj bi torej bili eni elektroni bolj “levi” in drugi bolj “desni”? Razvijalci časovnih strojev torej trdijo, da se vesolje v vsakem trenutku razdeli v neskončno vzporednih vesolj, v katerih vsak elektron poleti v svojo smer, torej en elektron v vse smeri. Bog torej ni kockal. Potovanje v času je v bistvu potovanje med temi vzporednimi vesolji, od katerih ima vsako vesolje svoj niz, zaporedje naključnih dogodkov. Naključni dogodki so torej v vsakem vesolju drugačni in če smo danes nekoga povozili z avtom in se s časovnim strojem vrnemo pred ta usodni dogodek, da bi stvar popravili, žrtev v drugem vesolju zagotovo ne bo tisti hip prečkala ceste, da bi sploh morali paziti. Nizi naključij v vzporednih vesoljih so si najbrž med seboj tako podobni, kolikor so si podobne naključne smeri gibanja elektronov. Ena bolj, druga manj. S potovanjem sto let nazaj, to je sicer manj verjetno, lahko pridemo tudi v vesolje, kjer ljudi sploh ni, ker je bilo v tem vesolju zaporedje naključij popolnoma drugačno, kot je v našem.
“Bog ne le kocka, ampak včasih vrže kocko tudi tako, da se je ne da videti.”
Stephen Hawking
GLASBA: Salif Keita – Madan
V prihodnosti tako ne bomo več govorili o univerzumu, ampak o multiverzumu, kot celoten prostor našega bivanja imenujejo nekateri znanstveniki. Torej pojdimo k ključnemu vprašanju, ki ga tovrstno razpravljanje ponuja na dlani: ali usoda obstaja?
Za marsikoga je to filozofsko vprašanje. Že stare civilizacije so se ukvarjale s problemom usode, ki je vedno bil bolj filozofske kot tehnične narave. Vendar se pojavlja tudi, ko govorimo o potovanju v času in vzporednih vesoljih. Usoda naj bi bila tehnično tista nit, ki vse skupaj povezuje v neko logično celoto. Ali pa ne. Matematičnih dokazov (čeprav v vsakdanjem življenju čutimo drugače), da usoda obstaja, namreč ni. Oziroma: še ni. Če smo danes zaradi nepazljivosti do smrti povozili nedolžnega pešca, bi torej časovni stroj, naša izkušnja, da moramo bolj paziti, in vzporedna vesolja znali ta problem rešiti. Lahko bi torej pobegnili v vzporedno vesolje, npr. dva dni nazaj. Pričakovali bi, da pešca ob istem času, ko naj bi napočil usodni trenutek, najbrž ne bi bilo niti v bližini. Če bi bil, pa bi še posebej pazili. Tako se ne bi zgodila nesreča. Kaj pa, če nam je usojeno, da se nam zgodi nekaj hudega? Morda bi prvi pešec preživel, čez pet minut pa bi povozili drugega. Če bog ni kockal, potem najbrž tudi ne bi dovolil, da bi se človeštvo, ko bi iznašlo časovni stroj, spremenilo v časovne begunce. Usoda bi lahko bila tista logična povezava, ki bi potovanja v času za odpravljanje lastnih napak naredila nesmiselna. Če bi ti bilo nekaj usojeno, bi se ti torej vsekakor zgodilo, ne glede na to, kam in kako boš zbežal. Za to, če vam uspe narediti časovni stroj, za testiranje nikar ne poskušajte ubiti svoje babice, razen če vam je to usojeno.
GLASBA: Royksopp – So Easy
Zofijini ljubimci vabimo na predavanje filozofa dr. Matjaža Vesela z naslovom »Kaj je kopernikanska revolucija?«, ki se bo odvijalo v torek, 4. maja 2004, s pričetkom ob 18.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Kopernikovo ime je bilo dolgo časa sinonim za radikalno revolucijo v astronomiji, nekateri zgodovinarji znanosti pa so imeli leto 1543, ko je izšla znamenita knjiga De Revolutionibus Orbium Coelestrum (O vrtenju nebesnih teles), celo za datum, ko se je začel nov način znanstvenega mišljenja ne samo v astronomiji, temveč tudi v celotnem naravoslovju. Je potemtakem Kopernik res revolucionar, ki je odločilno in v celoti prelomil z načeli srednjeveške in antične znanosti? Avtor bo dokazoval, da je takšno stališče povsem zgrešeno.
Vljudno vabljeni!
S tem vabilom dokončujemo aprilski ciklus oddaj Zofijini ljubimcev, v katerih smo vam vsaj do neke mere poskušali približati stanje stvari v moderni fiziki. S tem seveda nikakor nismo zaključili z vprašanji znanosti, ki bodo ob vsesplošni prvomajski proletarsko – evropski evforiji (kakšan ironija, mar ne), dobrodošla osvežitev za, z navidezno zgodovinskostjo zasičenimi miselnimi celicami.
Vabljeni torej v torek v galerijo Media Nox, ob tednu osorej pa ponovno pred sprejemnike, ko bo ponovno na sporedu oddaja za bistrenje intelektualne in kritične domišljije.
Z simboličnim dvigom v pest stisnjene roke vam ekipa Zofijinih želi lep praznik dela in srečno evropsko pustolovščino. Vaši Zofijini ljubimci….