AVIZO
Spoštovani!
Človek kot racionalno bitje, si pogled na svet ustvarja z razumom. Z nastopom v kolektivni zavesti delujoče zgodovine, so naša zrenja postala odvisna od premikov na področju znanosti. Ravno tiste znanosti, za katero smo v tej oddaji že večkrat ugotavljali, da je v bistvu filozofija sama. A sodobna znanost je filozofija v kaj drugačnem in veliko širšem pomenu te besede. O nastopu tako imenovanega »anti-racionalizma«, se je v današnji oddaji, v prispevku z naslovom »Erozija zdravega razuma in kritika nekritičnega uma«, razpisal Samo Bohak. Nadalje se bomo v sklopu te teme spraševali o mestu razuma in filozofije v današnjem svetu, ob zaključku oddaje pa bomo prisluhnili še kratkemu poročilu iz prvega predavanja iz novega cikla Delavsko-punkarske univerze, ki je tokrat posvečena temi totalitarizma. Ob samem koncu oddaje, pa v zdaj že stalni rubriki »Filozofija skozi čas«, preverjamo kaj se je v zgodovini filozofije dogajalo v tednu, ki je pred nami. Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
Erozija zdravega razuma in kritika nekritičnega uma
Pripravil Samo Bohak
Človek je žival, razvil se je iz opice in v zadnjih desettisočletjih je v razvoju napredoval; od svojih živalskih sorodnikov se razlikuje po tem, da ima razum. Razum mu je dal prednost v boju za obstanek, mu omogočil, da se dvigne na vrh prehranjevalne verige, da začne uporabljati kompleksno orodje in orožje, graditi bivališča, razvijati jezik s katerim je lahko navezoval stike z drugimi člani svoje vrste in oblikoval družbo. Ko si je človek zagotovil osnovno eksistenco, varnost in ugodje, je svoj razum razvijal naprej, začel je ustvarjati iz česar se je rodila umetnost. Ko je slikal kar je videl je razvil slikarstvo, ko je zapisoval svoje dogodke in kasneje svoje ideje je nastala literatura, s pogovorom je lahko reševal konflikte in jih preprečeval. Za razum bi lahko skoraj rekli, da je res božji dar človeku. Zato se s toliko večjo resnostjo zastavlja vprašanje zakaj človek te svoje sposobnosti ne bi razvijal ampak jo celo zanemarjal. Pa vendar se ravno to dogaja v 21. stoletju, ko bi od dvonožnih bitij, razvitih iz opice, pričakovali, da bi počasi spoznale pomembnost in uporabnost sposobnosti, ki jim je dana.
Razum je bil predpogoj za razvoj znanosti, ki je človeku omogočila, lajšanje trpljenja z razvojem zdravil, cepiv, mu olajšala služenje vsakdanjega kruha z razvojem vedno bolj dovršenega orodja in mu razlagala sprva nerazumljiv svet okrog njega. Obdobje, v katerem lahko zasledimo največji razmah razuma in kritične misli je razsvetljenstvo, katerega bistvo lahko povzamemo v njegovem geslu: »Sapere aude« – drzni si vedeti. V razsvetljenstvu je bil dvom v tako imenovane večne resnice prvič institucionaliziran. Metoda opazovanja in eksperimentiranja je prevladala, raziskovalec je zamenjal misleca, ki je sedel v naslonjaču in tuhtal kakšen je svet v resnici. Števila konjevih zob niso več dognali z filozofsko razpravo ampak so jih enostavno prešteli. Razmah znanosti je povzročil revolucijo na vseh področjih življenja, od družbe do načina proizvodnje in mišljenja ljudi. Zdelo se je, da je človek končno spregledal. Moderna družba je s ponosom ohranjala in nadgrajevala dediščino razsvetljenstva in gojila kritično misel oz. se je vsaj trudila približati tem idealom. Misleci kot so Isaac Newton, Karl Popper, Bertnard Russel, so priznavali vlogo kritične misli in z njo ustvarjali svoje velike dosežke. Ko pogledamo vsa našteta dejstva se nam mora zdeti rahlo čudno, da v današnjem času poslušamo o tem kako je bil svet ustvarjen v sedmih dneh, da je zemlja stara le 4000 let, da se voditelji pomembnih držav kot npr. Tony Blair o svojih odločitvah posvetujejo z astrologi in vedeževalci, da v stilu »Davincijeve šifre« truma »strokovnjakov« išče skrivna sporočila ne samo v Bibliji ampak tudi v leposlovju in celo v rumenem tisku. To je samo nekaj primerov, ki kažejo, da nekateri ljudje dandanes razuma ne cenijo dovolj ali pa ga celo odpravijo kot nekaj neuporabnega oziroma preživetega. Znanost je lahko silno zapletena stvar, če jo ne znamo razložiti na preprost način, zato lahko razumemo zmedenost povprečnega človeka, ko mu strokovnjak razlaga nek zelo preprost pojav z zelo zapleteno terminologijo. Namesto težkega premišljevanja povprečen človek izbere preprost in instanten odgovor kot so knjige tipa: kako postati srečen, bogat, vesel, zadovoljen, dober pravičen v desetih, petih ali celo enem koraku ali pa vzeti kar bližnjico v razsvetljenje in direktni uvid v končno večno resnico vseh stvari. Sreča, uspeh, veselje, pravičnost in ljubezen v enem paketu, lično zapakiranem v privlačno škatlico. Obstaja samo en problem, škatla je prazna.
Zamisel
Resnično moder je, kdor je trajno in čvrsto odločen uporabljati vedno razum, najbolj kolikor je zmožen in da vedno ravna kot sodi, da je najbolje, če mu narava dovoli, da je takšen.
René Descartes, Načela filozofije
GLASBA:
Lahko razumemo željo preprostih ljudi po hitrih, preprostih rešitvah zapletenih problemov, težje pa razumemo odklanjanje razuma in kritične misli pri znanstvenikih in filozofih samih, ki so zavezani resnici in metodičnem dvomu. Dandanes slišimo glasove priznanih znanstvenikov, ki zagovarjajo kreacionizem kljub gori dokazov, ki dokazujejo nasprotno. V tem primeru obstaja element vere, morda znanstveniki želijo verjeti njihovi sveti knjigi, ki je temelj njihove vere, ki jim osmišlja življenje in hkrati ostati objektivni opisovalci narave – oboje naenkrat ni izvedljivo – in nekateri izberejo smisel pred resnico. Na drugi strani spektra pa najdemo mislece, ki niso verni ampak prav tako zavračajo razum. To so relativisti. Poznamo več vrst relativizma, kulturnega, filozofskega, objektivnega in še druge, vendar imajo vsi našteti skupno točko, menijo, da so zdravorazumske resnice in znanost le kulturni konstrukti in nimajo z resnico nikakršne zveze. Ob stiku z drugimi kulturami in njihovimi prepričanji, družbami, pravili in načinom življenja, ki so včasih popolnoma drugačni od našega, je prav, da se vprašamo, ali so naša prepričanja res edina pravilna in ali se morda marsikje ne motimo. Vendar iz tega nujno ne sledi, da so vsa naša prepričanja napačna in da jih moremo opustiti. Kar moremo narediti je, da postanemo kritični do svojih lastnih prepričanj in jih poskušamo vedno znova prilagoditi, če se izkaže, da so nepopolna. Priznamo lahko, da nimam resnice v posesti ampak smo le njeni iskalci. Ni nam treba zavreči vsega kar smo dognali, ampak to podvreči kritiki, prav tu pa moramo svoj kritični razum uporabiti, ne zavreči.
Poskušal sem pokazati, da je razum danes podcenjen. S tem mu ne dajem absolutnega primata nad našim življenjem in ne trdim, da so čustva nepomembna. Čisti instrumentalni razum brez čustev kot so sočutje, usmiljenje in ljubezen, nas lahko pripelje do ponovitve grozot holokavsta, če pa se razumu odpovemo ali vztrajno zmanjšujemo njegovo vrednost, pa smo na dobri poti nazaj tja, kjer so naši predniki začeli transcendirati potopljenost v naravo in ustvarjati kulturo.
Avtor prispevka je Samo Bohak
Zamisel
Ne moremo se sprijazniti, da uravnava naše življenje naključje; to pomeni, da ga uravnavajo nam neznani zakoni. Ker ne najdemo razumu sprejemljivega pojasnila, iščemo zunaj razumskega, v prazni veri, mistiki, religiji.
Lion Feuchtwanger
GLASBA:
Filozofija je običajno spraševanje o temeljih, ki jih imamo navadno za samoumevne. V vsakodnevnem soočanju s stvarmi, ki nas običajno zaposlujejo, se od časa do časa srečujemo tudi z pomembnejšimi eksistencialnimi vprašanji, ki verjetno niso tuja nobenemu živemu mislečemu pokončno stoječemu bitju. Tedaj se nemara pričnemo čuditi vsemu kar nas obdaja in si postavljati tista skrajno zlajnana vprašanja: kdo sem jaz, kdo so to drugi, kaj je to čas, kaj je moj cilj v življenju, kaj se zgodi ko umrem; pa tudi takšna, ki zvenijo vsaj na prvi posluh še veliko bolj trivialno. Ljudje si lahko postavljamo temeljna vprašanja o bilo katerem področju človeške dejavnosti, mogoče je filozofirati o čemer koli; kot je Platon ugotovil že na samem začetku, se filozofija začne s čudenjem.
Vsako področje človekove dejavnosti že vključuje svojo filozofijo in spraševanje o lastnih temeljnih pojmih, načelih in metodah. Potemtakem lahko na tak način pričnemo z naštevanjem neskončnega niza filozofij: filozofija znanosti, filozofija religije, filozofija umetnosti itd. Vsaka filozofija si prizadeva, da bi določene pojme bolje dojela, da bi razumela njihovo vlogo v naših mislih in našem življenju, pa tudi kako jih je mogoče uporabiti, na kakšne nevarnosti lahko naleti in kako je ali utegne biti povezana z drugimi ključnimi pojmi. Sebi in nam poskuša pojasniti predmet, ki ima kljub svoji relativni težavnosti pomembne praktične implikacije.
Živimo v svetu in času, za katerega ne vemo kdaj in kako se je začel. Njegovi najočitnejši in najbolj temeljni potezi sta tridimenzionalen prostor in enodimenzionalen čas, naseljujejo pa ga še različni materialni predmeti. Ko poskušamo razumeti tak ustroj sveta, se ne sprašujemo samo po pojmih, pač pa si prizadevamo za temeljno razumevanje vsega kar obstaja, ne da bi se kot rešilne bilke pri tem oprijemali vere ali se sklicevali na tako imenovano avtoriteto.
Kot posamezniki so nemara tudi filozofi v večini primerov bitja z religioznim prepričanjem, so pač človeški, preveč človeški, a kot dobri filozofi, svojih argumentov ne morejo zagovarjati z sklicevanjem na vero. Filozofski argument se upira samo na razum, od nas zahteva racionalno stanje ne pa vere in poslušnosti. V sledenju razumu tako poskušamo dognati kako daleč nas lahko le ta pripelje.
GLASBA:
Ker je filozofija najbolj temeljno iskanje racionalnega razumevanja, postavlja pomembna vprašanja o naravi tega razumevanja in potem takem tudi o raziskovanju in spoznanju. Filozofija se je torej razvila tako, da sta bili v njenem središču tile temeljni vprašanji: Kakšna je narava vsega kar obstaja in kako, če sploh kako, lahko spoznavamo?
Filozofiji, ki obravnava prvo vprašanje pravimo ontologija, filozofiji, ki obravnava drugo vprašanje pa epistemologija. Zgodovina filozofije je tako v osnovi predvsem gibanje in koladiranje teh dveh temeljnih vprašanj.
Morda na nekatera od vprašanj, ki si jih zastavljamo, nikoli ne bomo znali odgovoriti, vendar tega ne moremo vedeti v naprej. Zatorej se bomo še intenzivneje ukvarjali z vprašanji, ki nas zanimajo, če bomo med tem našli kak dober razlog za prepričanje, da na kakšno vprašanje ne moremo odgovoriti, bomo tudi o tej odločitvi morali sprejeti nek sklep, ki mora biti, tako kot drugi filozofski sklepi, dobro utemeljen.
Vztrajanje pri razumu je eno izmed znamenj filozofije. Po njem se filozofija, določenim podobnostim navkljub, razlikuje tako od religije kot od umetnosti. Še drugačna meje poteka med filozofijo in znanostjo. Tako kot filozof in umetnik, tudi znanstvenik išče resnico. Prizadeva si za nova odkritja, raziskuje naše doživljanje sveta, poskuša to doživljanje osmisliti in svoja dognanja tudi objaviti. Kakor filozof, si tudi znanstvenik prizadeva, da bi vse, kar pove, tudi racionalno utemeljil. Glavna razlika med njima pa je, da se znanstvenik ukvarja z vprašanji, o katerih se je mogoče izreči s poskusi in opazovanjem. Seveda pa v filozofiji to ne more biti ravno pogosta metodologija reševanja filozofskih vprašanj. Vprašanja, ki jih lahko racionalno raziskujemo, a jih ne moremo docela dojeti z znanstvenimi metodami, so prav vprašanja, ki sodijo v filozofijo. Vedeti je treba, da imajo filozofija, znanost in umetnost veliko več skupnega kot se zdi na prvi pogled, ne le, da imajo skupno zgodovino, skupaj raziskujejo isti svet, soočajo se s skrivnostjo obstoja človeka in sveta in poskušajo ta obstoj bolje razumeti. Druga z drugo se z razumom trudijo za človeka.
Zamisel
Vsa filozofija je kot drevo, katerega korenine so metafizika; deblo je fizika in veje iz tega debla so vse druge znanosti, ki se zožijo v tri poglavitne: medicino, mehaniko, in moralo. Menim, da je najvišja in najpopolnejša morala ob znanju vseh drugih znanosti zadnja stopnja modrosti.
René Descartes, Načela filozofije
GLASBA:
Poročilo iz predavanja Gorazda Kovačiča z naslovom „Totalitarizem in mi“, ki je potekalo znotraj ciklusa predavanj enajstega letnika Delavsko-punkerske univerze na temo Totalitarizem. Predavanje je bilo v četrtek, 15. novembra, ob 18. uri v klubu Gromka na Metelkovi.
Rdeča nit predavanja Gorazda Kovačiča je bila zgoščena obnova knjige Hannah Arendt z naslovom „Izvori Totalitarizma“. Na njeni podlagi je poskušal zarisati temeljna izhodišča za kritiko totalitarizma. Pri tem se je držal deskriptivne analize pojava nacizma in stalinizma, ki pravzaprav edina izmed različnih historičnih oblik vladanja zaslužita oznako totalitarizem. Nasprotno pa se italijanski fašizem, Francova Španija ali Titova Jugoslavija pri Hannah Arendt ne uvrščajo pod totalitarizem. Toda s tem se že zastavlja prvo temeljno vprašanje: kje je tista specifična vsebina koncepta totalitarizma, zaradi katere jo je smiselno uporabljati? Kajti ne smemo pozabiti, da sta tudi nacizem in stalinizem ne le dve poimenovanji, temveč dva načina delovanja oblasti. Problem je namreč v tem, da je predavatelj poskušal pokazati, kako s konceptom totalitarizma ohraniti kritično držo, ne da bi hkrati popustili desničarskemu ideologemu nereflektirane izenačitve obeh totalitarizmov.
Čeprav je bila v predavanju izpostavljena nujnost upoštevanja razlik med obema režimoma, je bila eksplicitno izpostavljena zgolj ena sama, a pomenljiva razlika. Nacizem je že pred vzponom na oblast naletel na enega izmed bistvenih predpogojev svojega razmaha – na dezintegracijo razredne družbe. Atomizirane in skrajno individualizirane posameznike je moral le še povezati v nacistično množico. Nasprotno pa je stalinski režim svojo drhal moral šele ustvariti. To pomeni, da je moral najprej pretrgati samorasle vezi med ljudmi. Vzpostavitvi komunistične identitete nujno predhodi negativna gesta revolucije. To nadalje pomeni, da je stalinizem moral svoje ljudstvo šele ustvariti, medtem ko ga je nacizem moral le očistiti sovražnih kultur in sovražnih ras.
To pa je že osnovna poteza, ki obe vladavini naredi za totalitarni. Gre za željo oblastnikov po spremembi človeške narave. Toda tudi tukaj je mogoče začrtati zelo jasno razliko, ki jo je Hannah Arendt očitno spregledala. Kajti čeprav je želja obeh režimskih oblasti ista, je umeščena v povsem drugačno strukturo.
Resnici na ljubo je treba reči, da je želja po spremembi narave človeka v čisti obliki prisotna samo pri stalinizmu, ki si je prizadeval ustvariti povsem novega človeka, človeka, ki bi ustrezal idealu na novo ustvarjene komunistične družbe. Nasprotno pa je nacizem utemeljen prav na konzervativnem momentu ohranjanja narave določenega tipa človeka in eliminiranju vseh ostalih. Šele na podlagi tega konzervativnega momenta je mogoče razumeti tendence po očiščenju vsega arijskega, torej po ureditvi sveta, ki ne bo dopuščal, da bi se arijska rasa in kultura okužili z drugo raso ali drugo kulturo.
Predavanje je torej pokazalo, da je temeljni problem projekta Hannah Arendt v tem, da se poteza, ki oba režima totalitarizma razlikuje, sprevrže v svoje nasprotje, torej v potezo, ki ju združuje. Ali koncept totalitarizma skozi ta preobrat ohrani svojo pertinentnost, pa je že drugo vprašanje in morda – upajmo – snov naslednjih predavanj.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
28. novembra
… 1660 je 12 moških, med njimi Christopher Wren, Robert Boyle, John Wilkins in sir Robert Moray, na kolidžu Gresham, ustanovilo najstarejšo znanstveno družbo, ki so jo poimenovali Kraljeva družba (Royal Society).
… 1820 je bil rojen nemški socialist Friedrich Engels, ki je bil skupaj s Karlom Marxom utemeljitelj historičnega materializma.
… 1908 je bil rojen francoski strukturalist in antropolog Claude Levi-Strauss.
29. novembra
… 1766 se je rodil razsvetljenski filozof in politik Maine de Biran.
… 1781 je Jožef II. razpustil samostane, ki se niso mogli preživljati sami.
1. decembra
… 1083 je bila rojena bizantinska zgodovinarka Ana Komnena.
… 1521 je umrl papež Leon X., s pravim imenom Lorenzo de’ Medici.
… 1913 je podjetje Ford Motor Company predstavilo prvi gibljiv tekoči trak.
… 1934 je na sedežu komunistične partije v Leningradu Leonid Nikolajev ustrelil člana politbiroja Sergeja Kirova, ki je zaradi strelne rane umrl.
… 1955 je v Montgomeryju, ameriška zvezna država Alabama, šivilja Rosa Parks odklonila, da bi odstopila sedež na avtobusu belemu moškemu, zaradi česar so jo na podlagi kršenja zakona o rasnem ločevanju aretirali in zaprli.
2. decembra
… 1381 je umrl flamski mistik Janez Ruysbroek.
… 1469 je umrl bankir in vladar Firenc Cosimo de’ Medici, mecen italjanske renesanse, med drugimi tudi renesančnega prevajalca Platona Marsilija Ficina.
… 1814 je umrl Markiz de Sade.
… 1915 je Albert Einstein objavil splošno teorijo o relativnosti.
… 1927 so Leva Trockega na XV. kongresu izključili iz komunistične partije Sovjetske zveze.
… 1961 je Fidel Castro v govoru objavil, da je marksist in da bo Kuba postala komunistična država.
3. decembra
… 1895 je bila rojena avstrijska psihoanalitičarka Anna Freud.
… 1919 je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani (latinsko Universitas Labacensis), najstarejša in največja univerza v Sloveniji.
4. decembra
… 749 je umrl melkitski menih in teolog sveti Janez Damaščanski.
… 1679 je umrl angleški filozof Thomas Hobbes.
… 1885 je bil rojen slovenski filolog in prevajalec Anton Sovre.
… Leta 1895 se je rodil kitajski filozof in neokonfucijanec Feng Ju Lan. Najbolj znano je njegovo delo Zgodovina kitajske filozofije, ki jo je izdal leta 1934. V tem delu je kitajsko filozofsko tradicijo soočil z zahodno. Na študiju v ZDA je nanj vplival zlasti John Dewey.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Iztekla se je še ena oddaja, ki služi zorenju kritične substance. Vsi ki ji prisluhnete, vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Lep pozdrav!