AVIZO
Marec je nezgrešljivo mesec ženske. Po mednarodnem dnevu žena 8. marca, 25. marca praznujemo tudi materinski dan. Za aktualno oddajo se je po sledeh tega praznika v mitologijo in zgodovino odpravil Mitja Godnajvec. V nadaljevanju oddaje bomo prisluhnili poročilu iz predavanja Andreja Kurilla z naslovom Nacizem in totalitarizem, ki je potekalo v sklopu ciklusa o Totalitarizmu Delavsko-punkerske univerze. V sklepu oddaje pa vas pričakuje še kratki sprehod skozi zgodovino filozofije. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
Moški pripadniki pračloveka so bili neizmerno fascinirani nad pripadnicami svojega plemena in verjetno je povsem upravičena domneva, da sodobni moški glede fascinacije nad žensko ni nič boljši od svojih starodavnih prednikov. Ta fascinacija nas ne bi smela presenetiti, saj je na nek način povsem naravna ter razumljiva. Le kako bi lahko neki povsem neuki pramoški razumel čudež ženskega telesa; enkrat mesečno krvavi, pa ne izkrvavi, pa čeprav krvavitve nikakor ne more ustaviti? Tako nenadoma, kot se krvavitev začne pač tudi poneha. Ženska lahko vedno sodeluje pri spolnih odnosih; kateri koli trenutek lahko sprejme vase moškega, med tem, ko moški niti slučajno ni sposoben imeti spolnega odnosa kadar koli, s komer koli in kakor dolgo bi si pač že zaželel. Pra-moškemu se je zdelo zagotovo najmanj nenavadno, da lahko ženska privoli v spolni odnos pravzaprav v trenutku, ne glede na to, kakšen tisti trenutek pač je, med tem, ko se mora moški na odnos pravzaprav najprej pripraviti.
Še dosti bolj čudežno se je moralo zdeti, da vsake toliko iz ženskega telesa nenadoma prileze novo človeško bitje, iz moškega telesa pač ne. Kako nenavadno se je moralo to zdeti v času, ko ljudje niso kaj dosti vedeli, pravzaprav verjetno niso vedeli nič o mehanizmu oploditve, nosečnosti in poroda; nekoč se je moral zdeti ta cikel nadvse skrivnosten in nenavaden. Le odkod so se pojavljali vsi tisti otroci, so mar zrasli v materinem telesu kar tako, iz nič?
Fascinacija nad žensko se kaže na različne način, vsekakor pa je eden najstarejših dokazov za to, vloga ženske v mitu, natančneje povedano, fascinacijo najbolj poudarja vloga matere v mitu.
Mit izhaja iz potrebe, da se s pomočjo simbolov, metafor in zgodbe predstavijo človeške resnice, zakoni narave, osnove religije, dogodki iz daljne človeške zgodovine… Mit je s tem tudi neke vrste predhodnik človekovega bivanja v kulturi, s tem pa tudi s kulturo pogojenega načina razmišljanja. Mit tako oblikuje ter legitimira neko družbeno izkušnjo, kaže na položaj tvorca mita v naravi, prav tako pa mit kaže tudi na položaj njegovega tvorca v družbi ter tvorčevo dojemanje le te. Tako seveda ne preseneča, da je del marsikaterega mita tudi razglabljanje o odnosu moški – ženska. Proučevalci mitov domnevajo, da so poskušali stvaritelji mitov vzpostaviti nek simbolni red tako v svoji okolici, se pravi v naravi, kot tudi znotraj posamezne skupnosti.
Pri konstrukciji mita so se tvorci naslanjali na svoje življenjske izkušnje, s pomočjo katerih so se trudili pojasniti marsikateri sicer nerazumljen naraven pojav. Pomemben del teh uporabljenih izkušenj je zaradi tega tudi bolj ali manj eksplicitno spolne narave.
GLASBA:
Ženska ima v mitu večinoma izrazito pozitivno ali negativno vlogo. Pozitivna plat njene vloge se kaže predvsem v plodnosti, človeškosti… Negativna vloga pa se v mitu kaže kot povzročanje zmede, razdora, večkrat je ženski namenjena tudi vloga prešuštnice, preračunljivke ali zlobnega lika. V mitih, kjer ima ženska negativni predznak, je največkrat prikazana kot prevarantka. Ti negativni aspekti največkrat izhajajo iz moškega prastarega strahu pred žensko spolnostjo, katere moški zaradi predhodno omenjenih razlogov največkrat niso razumeli.
V mitih, kjer ženska ni označena izrazito negativno ali izrazito pozitivno, ima največkrat na prvi pogled bolj kot ne, stransko vlogo. Vseeno se ob natančni preučitvi tovrstnih mitov kaj kmalu pokaže, da njena vloga le ni tako zelo postranskega pomena; pravzaprav ni ženska skoraj nikoli zgolj statist. Tudi v tovrstnih mitih je vloga ženske skoraj brez izjeme eden temeljnih kamnov mita. Odstranitev ženske figure, pa četudi deluje zgolj iz ozadja, bi povzročila takojšnjo sesutje zgradbe mita. Tudi v primeru mita, v katerem je vloga ženske na videz nekoliko manj izrazita, je protagonistka največkrat označena zelo pozitivno ali izrazito negativno. Pri tem so izjema zgolj miti, v katerih nastopa ženski lik zgolj kot začetni člen ali začetni vzrok vsega nadaljnjega dogajanja, v sami zgodbi pa ne sodeluje več. Seveda je možno najti tudi kar nekaj tovrstnih mitov, vendar pa je njihovo število v primerjavi s številom mitov, kjer je ženska figura označena kot pozitivna ali negativna, skromno.
Človek je bitje, ki dojema svet kot sestavljanko nasprotij. Tako so že stara ljudstva v naravi, pa tudi v svojih življenjih, iskala takšne nasprotujoče si pare. Najpogostejši takšni pari so: dobro – slabo, koristno – škodljivo, dan – noč, rojstvo – smrt. Seveda pa je najpomembnejša delitev tovrstnih parov delitev na moški ter na ženski princip. Pri tem označevanju moškega ter ženskega principa seveda niso imeli v mislih avtomatične delitve na pozitivno in negativno komponento; ti dve oznaki so lahko pripeli tako moškemu, kot tudi ženskemu principu, pač v skladu s siceršnjo naravo vsakega dela tako označenega para.
Tipična vloga ženske v mitu je seveda vloga matere. Že tako ali tako je sposobnost rojstva tisto, kar oba spola loči. Predvsem starodavni, pa tudi marsikateri sodobni človek, je še vedno mnenja, da je ženska, ki ni nikoli rodila, nekako neprava ženska – kot da bi ji manjkala bistvena vsebina, ki iz ženske naredi pravo žensko.
Tako seveda ne preseneča, da je pozitivna vloga ženske največkrat v takšni ali drugačni obliki povezana z materinstvom. To seveda ne pomeni, da mora biti ženska v mitu tudi nujno mati, dovolj je že, da ima močno poudarjene določene z materinstvom povezane stereotipne lastnosti. S tem povezane pozitivne lastnosti so predvsem plodnost, človeškost, ljubezen, čustvenost, skrb tako za dušo kot tudi za telo. Pri skrbi za telo seveda ne gre nujno za skrb v seksualnem pomenu, pomembnejša je skrb za telesno zdravje. V mitologiji tako za rane, katere so pridobili junaki pri svojih junaških dejanjih ali v bojih, največkrat skrbijo ženske, matere ali boginje. Moški ali bogovi le redko sodelujejo pri teh opravilih. To je možno povezati s prvimi občutji otroka, spomin na katera seveda hitro izgine iz zavestnega spomina, jih pa človek vseeno obdrži nekje v podzavesti. Gre za spomin na otrokovo varnost v maternici ter za navezanost na mater, ki se v tem obdobju razvije in katero večina ljudi občuti skozi vse življenje.
GLASBA:
Mati ima torej v mitu pomembno vlogo zagotavljanja varnosti ter nudenja zavetja junaku v težavah. Poleg tega ima ženska v mitu tudi nadvse pomembno vlogo zagotavljanja junakovega potomstva. Torej ji je ponovno dodeljena vloga matere. Večina pravih junakov seveda pusti za seboj bolj ali manj številčno in visoko kvalitetno potomstvo. Pravzaprav se zdi, da šele uspešna zaploditev potomstva naredi iz nekoga, ki štrli iz povprečja, pravega junaka, da pa bi junak potomstvo sploh lahko zaplodil, potrebuje najprej primerno družico. Ta je največkrat skrbna, zvesta, skromna, potrpežljiva, te lastnosti pa kažejo tudi na določene ideale, katere so gojili tvorci mitov glede žensk.
Mati ima v mitu tudi vlogo subjekta, skozi katerega lahko junak sploh pokaže na svojo človeško plat. Značilnost junakov je seveda pogum, neustrašnost, to pa je lastnost, ki je zgolj za odtenek oddaljena od samozadostnosti, neobčutljivosti, celo ljudomrznosti. Junak se od svoje okolice razlikuje predvsem po presežku poguma in racionalnosti, neodvisnosti od čustev ter s tem povezane življenjske nestabilnosti. Idealen objekt za mehčanje junakove neobčutljivosti je tako ravno njegova mati, saj je imela mati od nekdaj neko posebno mesto v družbi. Ne samo, da ni sramotno kazati svojih čustev do nje, še več, zanemarjanje čustev do matere je označeno kot graje vredno dejanje, kot nehvaležnost, skratka, kot nekaj negativnega. Poleg tega je mati tudi tisti lik, h kateremu se lahko junak zateče vsakokrat, ko je v težavah, pa zaradi tega ne bo izgubil svojega statusa junaka. Istočasno je kot moralno najvišje dejanje označena zaščita matere v nevarnosti. Med junakom ter njegovo materjo se torej vzpostavi nekakšen simbiotični odnos, od katerega imata oba velike koristi.
V politeističnih religijah iz področja Evrope ima lik matere posebno mesto. Pravzaprav izhaja materinski dan neposredno iz antičnih kultur, pri čemer nimam v mislih zgolj Grkov ter Rimljanov, pač pa tudi denimo stare Egipčane. To je tudi razlog, zakaj se je v zadnjih nekaj desetletjih datum materinskega dneva večkrat prestavil. Tako smo zgolj na področju Evrope v dvajsetem stoletju praznovali materinski dan nekje med začetkom februarja, pa vse do konca avgusta. Izven Evrope je datum praznovanja materinskega dneva nihal še dosti bolj. Pravzaprav je vsak mesec vsaj ena država sveta praznovala ta materam posvečen praznik.
Kot že rečeno, materinski dan izhaja iz poganskih politeističnih kultov. Prvotno tako ni bil namenjen vsem materam, pač pa najvišji boginji posameznega kulta, torej boginji, ki je rodila najstarejše bogove, iz katerih so se kasneje razvili celotni politeistični kulti.
Prvi dokumentiran zapis o praznovanju materinskega dneva izhaja iz antičnega Egipta, kjer so častili kult boginje Izis. Po egiptovskem prepričanju je Izis mati vseh faraonov, ki so imeli seveda tudi status najvišjega egiptovskega svečenika, ljudstvo pa je verjelo, da so faraoni na Zemlji živeči bogovi.
Izis je bila sestra ter hkrati žena boga Ozirisa, s katerim sta zaplodila boga Hora. Po prepiru s svojim bratom je bil Oziris raztreščen na trinajst delov, katere je boginja Izis nato ponovno sestavila, ponovno sestavljeno telo pa je uporabila za oploditev z njegovo spermo. Kasneje je rodila boga Hora, ta pa je, ko je odrasel, vrgel iz prestola Ozirisovega brata Setha ter zavladal Egiptu. S tem je začel linijo faraonov, ki so bili na čelu Egipta več tisočletij.
Boginja Izis je bila torej vrhovna mati, poleg tega pa je bila tudi boginja magije ter zdravilstva. S tem so Egipčani v njen kult neposredno vgradili svoje čudenje nad ženskim telesom, nad zanositvijo ter rojstvom.
Zanimivo pri čaščenju boginje Izis je, da niso nikoli našli njej posvečenega templja. Pravzaprav se je njen kult zares razmahnil šele v času trinajste dinastije, čaščenje pa je potekalo predvsem zasebno. Pred tem so jo častili predvsem v kombinaciji s kultom Ozirisa ali Hora. Posebej njej posvečeni templji so se pojavili šele v času zatona Egiptovske civilizacije, vzporedno z vzponom rimskega cesarstva.
Kult boginje Izis se je iz Egipta razširil po vsej antični Evropi. Njej posvečena svetišča so bila tako v Grčiji kot tudi v Pompejih, Rimu ter drugih večjih mestih. Čaščenje boginje Izis se je v spremenjeni obliki ohranilo do današnjih dni. Z manjšimi in večjimi modifikacijami ga je prevzelo krščanstvo, ki je starodavno verovanje posodobilo ter spremenilo v kult čaščenja device Marije, matere Božje.
GLASBA:
Grška božja mati je bila boginja Rea, mati vseh bogov. Vzporedno z njo so posebno pozornost namenjali tudi čaščenju boginje Gaie, ki je bila boginja Zemlje ter boginja gora. Rea je bila potomka Urana in Gaie.
Rea je bila sestra in žena boga Kronosa, kateremu je rodila številčno potomstvo. Njuno potomstvo je tvorilo grški Panteon. Potomstvo, ki sta ga imela skupaj so bili grški bogovi, živeči na Olimpu, ti pa so imeli oblast nad vsem grškim življenjem.
Čas, ko sta skupaj vladala Rea in Kronos so imenovali »Zlata doba.« Zaradi prerokbe, da bo Kronosa vrgel iz prestola njegov lastni potomec, je požrl vse iz njune zveze rojene bogove, toda to seveda ni preprečilo izvršitve prerokbe. Rea je bila kot vrhovna boginja nadvse zvita. Njunega sina Zevsa je skrila, Kronosa pa je prevarala, namesto potomca mu je dala pojesti v cunje zavito kamenje.
Rea ni bila tako univerzalna boginja kot denimo egipčanska Izis, vseeno pa je imela v grški mitologiji posebno mesto. Kljub temu, da ni bila stalna prebivalka Olimpa, so ji pripisovali moč nad vetrom, zemljo ter nad oceani, od teh pa so bili Grki kot pomorsko in poljedelsko ljudstvo življenjsko odvisni.
Najbolj znan kult matere je seveda kult Device Marije. V krščanskem kultu device Marije se združujejo vse značilnosti mističnega dojemanja ženskega telesa – zanositev je skrivnostna, mistična, zgodila se je brez posredovanja moškega. Kot pove že ime oziroma oznaka tega najpomembnejšega krščanskega lika, je bila zanositev čudežna, saj dogma trdi, da je Marija zanosila brezmadežno, deviško. Način zanositve nekoliko spominja na grško mitologijo. Devica Marija je zanosila neposredno od Boga, to pa tudi pomeni, da je nosila v svojem telesu neposrednega božjega potomca, ki ima v krščanstvu prav tako status Boga.
Zanimiva se zdi tudi povezava device Marije z legendo o Svetem Gralu, ki pa ni uradno priznana s strani Cerkve. Bistveni del legende o Gralu je čaša, iz katere naj bi pil Jezus ob svoji zadnji večerji, v to posodo pa naj bi bilo ujetih tudi nekaj kapelj Jezusove krvi ob križanju. Legenda pravi, da pitje iz Svetega Grala podeli človeku nesmrtnost. Iz teh razlogov se je že v zgodnji zgodovini krščanstva močno razširil ta mit. Sveti Gral so iskale številne skupine tako cerkvenih ljudi kot tudi laikov, še danes pa velja iskanje Svetega Grala za enega najpomembnejših ciljev arheologije, kateremu sledi na desetine ljudi po vsem svetu.
V zvezi s to legendo velja pripomniti, da obstaja tudi alternativna razlaga imena Sveti Gral, oziroma San Greal. Alternativna teorija pravi, da Sveti Gral ni kelih ali čaša, temveč, da ime San Greal pomeni pravzaprav »duhovna posoda«, ali »posoda duha«. Po tej verziji naj bi bila Sveti Gral pravzaprav sama devica Marija, ki je bila kot Jezusova mati seveda nosilka njegove krvi.
Kot Sveti Gral pa alternativne teorije omenjajo še en ženski lik iz krščanske mitologije, to je Marija Magdalena. Ona je bila, kot trdi Sveto pismo, spremljevalka krščanskega živega Boga. Nekatere apokrifne verzije Evangelijev celo izrecno trdijo, da je bila Marija Magdalena Jezusova ljubica ali žena, skupaj naj bi imela tudi potomstvo, tega pa uradna Cerkev ne priznava. Pravzaprav o kakršni koli tesnejši zvezi med Jezusom in Marijo Magdaleno noče niti slišati. Kakršna koli pač že je resnica o tem, bistvo legende ostaja povsem enako, gre za nadaljevanje kraljevega ter božjega rodu na Zemlji, za ohranitev njegove krvne linije, za kar je bila po smrti Jezusa odgovorna ženska. S tem je ženskemu liku kot edinemu možnemu posredniku zaupana izredno pomembna zgodovinska naloga, pravzaprav je na nek način v ženske roke položena usoda celotnega človeštva. Tako seveda ne preseneča, da sta lika Device Marije ter Marije Magdalene izredno pomembna v krščanski mitologiji, obe ženski pa sta prikazani tudi izrazito pozitivno.
GLASBA:
V slovanski mitologiji se prav tako ni bilo možno izogniti čudenju nad žensko ter nad njenim telesom. Slovanske boginje skrbijo za področja, ki so pozitivno povezana z življenjem ter z vlogo ženske pri reprodukciji. Tako je denimo Lada boginja pomladi, lepote, mladosti in ljubezni. V svojem liku združuje tipične pozitivne ženske atribute – pomlad in rojstvo simbolizirata nek nov začetek, lepota in ljubezen pa sta tako ali tako predvsem ženska atributa.
Z novim začetkom je povezana tudi boginja Vesna, ki je imela ravno tako pod svojim okriljem pomlad, poleg tega pa so k njej molili tudi za bujnost in mladost. Za srečo in zakonsko vlogo je skrbela boginja Vida. Tudi v vsakdanjem življenju je bila za srečen zakon še bolj kot moški zadolžena žena. Slovanski mož je bil večino dneva odsoten z doma, ni se kaj dosti ukvarjal s hišnimi opravili, z vzgojo otrok, to so bile pri starih Slovanih tipično ženske skrbi. Prav tako se za moškega tudi ni spodobilo pretirano ukvarjanje s čustvenim življenjem. Tako kot so to v realnem življenju bolj kot ne prepuščali lepšemu spolu, so skrb za slogo in srečo tudi v mitologiji prepustili boginjam.
V slovanski mitologiji ima prav posebno mesto še ena ženska boginja. To je boginja Živa. Tudi ona simbolizira občudovanje ženskega telesa ter čudenje nad sposobnostmi le tega. Živa je boginja plodnosti, žetve in setve. Plodnost je bila tako ali tako tipično ženski atribut, setev in žetev pa sta bili prav tako bolj ali manj ženski opravili.
Slovani so torej pomembne naloge prepustili v ženske roke, to pa se odraža tudi v njihovi mitologiji, kjer so imele boginje, z izjemo Morane, zelo pozitivno vlogo.
Boginja Morana je bila boginja smrti in zime. S tem simbolizira tudi moč, katero je imela ženska od nekdaj nad moškim. Tako, kot je lahko po eni strani iz povprečnega moškega naredila pomembneža, ga je lahko seveda na nek, vsaj simbolni način, tudi uničila. Rek, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska seveda ni nastal kar tako, iz dolgega časa. V tem reku se skriva dosti več resnice, kot bi morda želeli priznati.
Ženska je imela seveda nadvse pomembno vlogo tudi v ljudskih, z vero vsaj načeloma nepovezanih mitih, prav tako pa je bil ženski lik od nekdaj zelo pomemben tudi v literaturi.
Ena najpomembnejši ljudskih pravljic v Sloveniji je pravljica o Povodnem možu. Kot je značilno za ljudske pravljice, obstaja tudi o tej pravljici več različic, mi se tokrat ne bomo ustavili pri kakšni določeni verziji, pač pa bomo naredili nekakšno sintezo večih različic. Značilno za to pravljico je, da v njej nastopa skorajda celotna družina – mati, sestra, trije brati, večkrat pa manjka zgolj lik očeta, katerega naloge pa so si razdelili med seboj bratje.
Mati ima v ljudskih pravljicah velikokrat sicer bolj pasivno vlogo, katere pa vseeno ne gre zanemariti. Ljudska mati je večinoma bolj kot ne pasivna, kot žrtev, katero je treba na tak ali drugačen način rešiti. V vseh verzijah pravljice o povodnem možu je mati prikazana kot pasivna oškodovanka. Povodni mož ugrabi enega ali več njenih otrok, ki se sami ne morejo rešiti, k rešitvi pa vsaj aktivno ne pripomore niti mati. Vseeno pa ima mati pomembno simbolno vlogo, je namreč lik, katerega ugrabljeni otroci pogrešajo in h kateremu se želijo na vsak način vrniti. Mati jim zagotavlja varnost, ljubezen, mati je v ljudskih pravljicah lik, ki na tak ali drugačen način drži skupaj celotno družino. Tako je denimo pogosto postavljena nasproti bogastvu, zlatu in srebru, katere bi v eni od različic te zgodbe ugrabljeni deček takoj zamenjal za vrnitev k svoji materi. Nauk je seveda ta, da materinska ljubezen na koncu seveda premaga vse.
V slovenski literaturi pa imamo tudi avtorja, ki je bil na nek način obseden z likom matere. To je bil seveda Ivan Cankar. Njegov ideal je bila trpeča mati, mati, ki se je za srečo svojih otrok ter svoje družine pripravljena odpovedati svoji lastni sreči. Pri njem gre torej za nesebični lik, nesebična in brezpogojna pa naj bi bila tudi materinska ljubezen kot taka. Pri Cankarju privzame mati ogromno značilnosti iz krščanske ikonografije. Je svetnica in je predvsem trpeča mati, s tem pa seveda spominja na samo božjo mater, Devico Marijo. Vzporedno z vlogo trpeče matere pa ima pri Cankarju mati tudi dominantno vlogo, na nek način je močna, pravzaprav vsemogočna, noben dogodek je ne more zlomiti, noben dogodek je ne more resno omajati. Samega rojstva Cankar pravzaprav nikoli ne prikaže, opisuje zgolj dogodke pred neposrednim rojstvom in takoj po rojstvu. Bolečino izpusti, prav tako pa izpusti v svojih delih tudi očetovski lik. S tem se neposredno spogleduje z brezmadežnim spočetjem, mati pa tekom svojega življenja tudi podoživlja življenje ter usodo device Marije, ki se žrtvuje za svojega sina.
Cankarjeva mati je torej na nek način pravzaprav mati celotnega naroda, se pravi, da je tudi mati – zemlja, mati – narod, njegova stvariteljica, pa tudi narodova rešiteljica. Tako je neposredno vpeta v mit, namesto, da bi poskušala iz mita izstopiti, ga pravzaprav še poudarja – mitu podeljuje neko dodatno presežno moč. V duhu pozitivnih mitoloških boginj se bori za mit, za življenje. Cankarjeva mati je borec proti kruti usodi. V sebi skriva neko praerotičnost, najstarejše stereotipe o ženski vlogi, s tem pa se seveda tudi močno približa starodavnemu kultu čaščenja matere. Krog od pradavnine preko antike do sodobnosti ter nazaj v pradavnino je s tem sklenjen.
Avtor prispevka je Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz štirinajstega predavanja iz tematskega ciklusa o Totalitarizmu, ki je potekalo v četrtek, 28. februarja 2008 v klubu Gromka na Metelkovi. Predaval je Andrej Kurillo, naslov njegovega predavanja pa je bil »Nacizem in totalitarizem«.
Aktualna inflacija izrazov nacizem in totalitarizem v javnem diskurzu od vsakega resnega pristopa terja, da se sprva razčisti teren. Predavanje je tako potekalo v skeptičnem duhu: prvi del je bil namenjen pregledu nekaterih preteklih teorij, ki so z različnih zornih kotov poskušale osvetliti fenomen nacizma. Druga polovica predavanja je slonela na izbranih novejših delih.
Predavatelja sta pri tem vodili dve vprašanji. Je nacizem sploh mogoče razumeti s “totalitarno paradigmo”? Ali se ne bi nemara kazalo odpovedati konceptu samemu ter ga pospraviti v ropotarnico zgodovine? Koncept totalitarizma je nastal kot poskus razumeti tisto, čemur je Friedrich Meinecke dejal »die deutsche Katastrophe« – torej obdobje nacionalsocialističnega režima v Nemčiji, druge svetovne vojne, koncentracijskih taborišč in holokavsta.
Prve interpretacije, ki so prihajale iz levičarskih krogov, so fašizem in nacizem razumele kot preprost pojav množične evforije, za katerim se skriva industrijski kapital. Torej kot lutko, s katero upravljajo vodilni industrialci držav. Vodilno vprašanje se je glasilo: Kdo se skriva za Mussolinijem? Kakor se je izkazalo v kasnejših analizah, je vprašanje seveda povsem zgrešeno. Nacizma ali fašizma ni financiral veliki kapital, temveč majhna, zasebna samostojna podjetja ter mali kmetje.
Adornova teza – »Kdor noče govoriti o kapitalizmu, mora molčati o fašizmu« – kljub temu zdrži zgodovinsko presojo. Hitler je bil namreč logična, ne pa hotena posledica velikega kapitala. Velekapitalisti – tako industrijski kot zemljiški – so nacizmu res na široko odprli vrata, toda njihovo upanje, da bodo z njim manipulirali, se je kmalu sprevrglo v svoje nasprotje. Tako fašizem kot nacizem torej ne predstavljata maske velekapitala, temveč, prav nasprotno, predstavljata povsem avtonomen zgodovinski pojav.
Zdi se, da je od prvotnega pomena ostalo le malo – če je v kontekstu hladne vojne koncept v prvi vrsti veljal kot oznaka za sovjetski stalinizem in podobne režime, je mogoče reči, da se je danes v luči akademskih dvomov skoraj povsem preselil v politično zlorabo ter hlapčuje le še pritlehnim podtikanjem ter diskvalifikacijam nasprotnika.
Poročilo iz predavanja je pripravil Ciril Oberstar.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
26. marca
… 1871 je bila v Parizu tudi uradno ustanovljena pariška komuna.
… 1941 je bil rojen britanski biolog Richard Dawkins.
… 1954 je bila v ZDA izvedena prva operacija na odprtem srcu.
… 1999 je porota v Michiganu obsodila dr. Jacka Kevorkiana umora druge stopnje, ker je predpisal smrtno injekcijo neozdravljivo bolnemu.
27. marca
… 1329 je papež Janez XXII. izdal bulo »In agro dominico«, v kateri je Mojstra Eckharda obtožil zastopanja heretičnih stališč.
… 1765 je bil rojen nemški teolog in filozof Franz Ksaver von Baader.
… 1845 je bil rojen nemški fizik in Nobelov nagrajenec Wilhelm Röntgen. Odkril je rentgenske žarke, ki so jih poimenovali po njem in jih še danes uporabljajo v zdravstvu.
… 2006 je umrl poljski filozof, raziskovalec in pisatelj Stanisław Lem.
28. marca
… 1515 je bila rojena sveta Tereza Avilska, španska karmeličanska nuna in pesnica.
… 1592 je bil rojen češki pedagog Jan Amos Komenski.
… 1994 je umrl romunsko – francoski dramatik Eugen Ionescu,
29. marca
… 1772 je umrl švedski filozof in mistik Emanuel Swedenborg.
… 1794 je umrl francoski matematik, filozof in politik markiz de Condorcet.
… 2005 je Univerza v Ljubljani Noamu Chomskemu podelila naziv častnega doktorja.
30. marca
… 649 je umrl bizantinski religiozni pisec Janez Klimak. Krščanska Cerkev obeležuje njegov god na ta dan.
… 1135 je bil rojen judovski talmudist, astronom, zdravnik in filozof Mojzes Maimonides.
… 1925 je umrl antropozof Rudolf Steiner.
31. marca
… 1596 je bil rojen Rene Descartes.
… 1727 je v Londonu umrl Sir Isaac Newton.
… 1959 je 14. dalajlama Tenzin Gjatso prečkal mejo z Indijo in dobil politični azil.
… 2005 so po 15-ih letih ohranjanja življenjskih funkcij od aparatur odklopili Terri Schiavo.
1. aprila
… 1858 je bil rojen italijanski pravnik in politični teoretik Gaetano Mosca.
… 1908 je bil rojen ameriški psiholog Abraham Maslow.
… 2001 so se na Nizozemskem prvič poročali istospolni pari.
… 2002 so na Nizozemskem dovolili evtanazijo. Ta evropska država je tudi edina na svetu, v kateri dovoljujejo evtanazijo.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!