AVIZO
Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci. Spet smo z vami, da vam zlezemo v uho in pod kožo. Zofijini ljubimci namreč.
Danes bo beseda tekla o akciji. O gibanju, ki je kot kaže zgodovina, neizbežno kot je neizbežno mišljenje slehernika o pravilnosti njegovega prava. Vsak se ga zaveda in ga želi uveljaviti, marsikdo ga z lahkoto tudi uveljavi. Ko gre za male stvari, se temu reče osebna zmaga, ko to vpliva na množice se temu v skrajnem primeru lahko reče tudi diktatura. Posameznik je sicer še nikoli ni izpeljal sam, lahko jo je le sprožil…naredile so jo množice…množice, prepričane v SVOJ skupni prav. Naredile so preobrat, naredile so revolucijo.
Zanimajte se zanjo, podučite se o njej, zakaj nikoli ne veš kdaj spet pride čas…Zato bomo to oddajo namenili – revoluciji.
GLASBA
O razno raznih revolucijah je bilo izrečenih že neštetih besed in morda je čas, da nekaj na to temo povemo še v naši oddaji. Revolucije so pač fascinantni pojavi, pojavljajo se periodično in če v času katere generacije revolucija slučajno zamuja, si pač ljudje svojega časa priredijo kakšno lastno revolucijo. Saj veste, zabava pač mora biti.
GLASBA
Optimizem je vera revolucij.
(Branje, Bainville, Jacques)
Človeštvo pozna dva glavna motorja razvoja; eden je vojna oziroma z vojaštvom povezan razvoj, drugi vsaj tako pomemben motor razvoja pa je ravno revolucija. In dostikrat je enega težko ločiti od drugega; morda pa je vojna v bistvu zgolj neuspešna revolucija?
Kaj pravzaprav je revolucija? Dejavnost mase ljudi, katerim je nekdo pamet brcnil dol v rit? Horda zdolgočasenih posameznikov, ki se po naključju združijo v gibanje? Zabava zdolgočasene mladine? V leksikonu piše:
Revolucija – latinsko – nagel preobrat, skokovit prehod iz ene kvalitete v drugo. Nasprotje – evolucija.
Sicer pa najdemo pod pojmom revolucija še naslednje podpojme: prevrat, korenita sprememba družbenih odnosov, političnega sistema; načina proizvodnje na osnovi tehnologije. Revolucija je tudi nasilna sprememba obstoječega družbenega reda, s terminom revolucija pa označujemo tudi kroženje, predvsem nebesnega telesa okoli drugega telesa, toda ta pomen pojma revolucija bomo tokrat pustili ob strani. To je še vedno humanistična ter družboslovna oddaja, astronomi je še niso nasilno prevzeli ter postavili novega revolucionarnega kadra; tehnik Jure Avguštin , sodelavki Lucija Hercog in Jerneja Pirnat, pa tudi tokratni pisec besedila Mitja Godnjavec smo še vedno eni in isti.
Kakor koli že, v zgodovini poznamo celo vrsto revolucij, katere so imele za posledico ogromen preskok v miselnosti ljudi. S tem v mislih lahko kot revolucijo označimo tudi nekatere sicer nenasilne prelomnice v človeški preteklosti, na primer prehod iz kamene v železno in v bronasto dobo, revolutivni značaj so imele zagotovo tudi velike selitve plemen, kasneje narodov. Človek kot telesno zelo šibko bitje, brez nekih posebnih obrambnih telesnih sposobnosti se na zgolj telesni ravni ni kaj dosti prilagajal menjavi okolja, če seveda zanemarimo različne barve polti ter evolucijsko povečevanje volumna možgan; na izzive okolice ter na izzive novih dob se je odzival le s spremenjenim vedenjem, to pa gre v povezavi s spremenjenim načinom razmišljanja. Pomislite samo na prehod iz plemenske neodvisnosti v formiranje prvih državnih skupnosti; način življenja se je spremenil kot noč in dan!
GLASBA
Na splošno je rezultat revolucij le premestitev suženjstva.
(Aforizmi našega časa, Le Bon, Gustave)
Podobno brutalen vpliv na star način življenja so imele tudi nekatere druge zgodovinsko pomembnejše revolucije; na primer 1848 se je zgodila pomlad narodov. Meščanstvo se je uprlo fevdalistični ureditvi, kot politični subjekt se je vzpostavil do takrat neopazen, toda številčno nikakor ne zanemarljiv sloj ljudi. In poleg meščanov so bili koristi deležni tudi ostali stanovi, saj je pomlad narodov prinesla s seboj liberalnejše ustave, seveda kolikor lahko v 19. st. sploh govorimo o kakšnem liberalizmu.
V Franciji se je v tistem obdobju ravno tako zgodila revolucija, le da je bila ta posledica industrijske krize ter slabih letin v kmetijstvu. Na plan je prinesla delavski razred, Francija se je preoblikovala v republiko.
Francoska revolucija je spodbudila revolucionarne težnje tudi v Nemčiji in Avstriji. Nemčija je postala nekoliko liberalnejša, v manjših vstajah po celotni državi pa je izgubila tudi nekaj svojega, v spopadih ubitega prebivalstva.
Revolucija je Avstriji prinesla prvo uradno organizirano politično levico. Na Ogrskem se je zgodila reforma srednjega plemiškega sloja, Slovenci smo razvili idejo združene Slovenije.
Pozabiti ne smemo niti na druge vrste revolucij; denimo na industrijsko revolucijo, zgodovina pozna celo vrsto političnih revolucij, predvsem zadnja desetletja so bila čas tudi ekonomskih revolucij. Glede slednjih lahko omenim denimo liberalizacijo finančne politike, vzpon, pa tudi padec internetnih podjetij ali dotkomov, doživeli in za zdaj smo tudi preživeli borzno revolucijo, ravnokar opazujemo njen padec, kot posledica tega pa se nekje daleč na obzorju ponovno prikazuje duh socializma. Kot novejše mini revolucije lahko štejemo tudi razpad Sovjetskega imperija ter celotnega Vzhodnega bloka, pa tudi denimo združitev obeh Nemčij. Pomembna je tudi informacijska revolucija, tako v smislu pospeševanja gospodarstva kot tudi njen vidik zmanjševanja državljanskih pravic. Saj veste, nadzorne kamere na vsakem koraku, pomislite denimo na Veliko Britanijo, na London pa še posebej, spomnite se izpolnjevanja vseh mogočih obrazcev na letališčih ter denimo slavnega vprašanja ameriške administracije, ki se glasi: »Ste terorist?« Morda je to vprašanje znanilec revolucije mentalnega nazadovanja, da ne rečem kar znanilec novih prevodov knjige Erazma Rotterdamskega, z naslovom Hvalnica norosti. Menda ne pričakujejo, da bi Osama Bin Laden ob morebitnem prihodu na letališče v ZDA ob tem vprašanju obkrožil DA?
Skratka, na revolucionarnem terenu nikakor ni dolgčas. Bistvo revolucije je, kot že rečeno, temeljni zasuk v mišljenju ali delovanju družbe. Zgoraj naštete so najpomembnejši družbeni dogodki, kateri so vplivali na vse pore posameznikovega življenja. Vse po vrsti so s seboj prinesle tudi bistvene spremembe političnega sistema. Skupno jim je to, da so se sistemi začeli spreminjati v smeri človekovih pravic. Tudi glede učinkovitosti na tem področju se lahko te novonastale sisteme razvršča po uspešnosti; po sistemu več kot je človekovih pravic, bolj produktiven je sistem. Ob tem nikakor ne gre spregledati tudi srečnosti prebivalcev, to pa je seveda le eden od nujnih pogojev za produktivnost ter trdoživost sistema. Glede na dosedanje izkušnje se za zdaj kot najbolj zaželenega ter produktivnega kaže kapitalizem. Oziroma se na nek način je kazal; ravnokar doživlja svojo globoko krizo.
GLASBA
Poslušate oddajo Zofijinih ljubimcev na radiu MARŠ. Tokratna tema je revolucija.
Pri revoluciji je zabaven izrek, da jé lastne otroke. Zabaven je preprosto zato, ker je to res. O tem nas lahko pouči zgodovina, pretekla, polpretekla, bližnja. In skorajda vse dosedanje revolucije so se izkazale kot kanibalsko brezkompromisne. Pomislite denimo na nekdanji ruski imperij, na stalinizem, leninizem, trockizem ter na ostale z Rusijo povezane izme. Ne le, da so se vsi ti sistemi obrnili proti lastnemu prebivalstvu, morda bi se smelo celo reči, da so bili tem bolj kanibalski kolikor več podpore so ob uvedbi imeli. Vsi ti sistemi so se prej ali slej obrnili celo proti lastnim kreatorjem. Denimo leninizem. Vladimnir Iljič Uljanov Lenin je bil svoj čas zagotovo najuspešnejši borec proti carski oblasti v Rusiji, zaradi česar je večino časa pred prevzemom oblasti preživel v izgnanstvu v tujini. Leta 1917 je uspešno vodil oktobrsko revolucijo, nato pa nekoliko manj uspešno tudi Rusijo. Po prevzemu oblasti je takoj podpisal dva odloka; odlok o miru, v katerem je zagovarjal miroljubno koeksistenco, hkrati pa je podpisal tudi odlok o zemlji, s katerim je razlastil veleposestnike. Odlok o miru na žalost ni bil tako zelo vsesplošen kot njegovo ime morda namiguje; namenjen je bil predvsem ostalim državam, lastnemu prebivalstvu dosti manj. Morda je postal nekoliko bolj splošen po udejanjenju odloka o zemlji, kateri je bil tudi pravno pokritje za uničenje carske družine ter poboj mnogih veleposestnikov, za izginotje inteligence ter drugih pravih ter namišljenih državnih sovražnikov. Seveda so bili državni sovražniki ne samo nasprotniki ruskih interesov, pod to oznako so spadali tudi leninovi nasprotniki.
No, po njihovem onemogočenju, se pravi po izgonih iz države, obsodbah na sibirska delovna taborišča ter po končanih pobojih se je v ruska prostranstva vsekakor naselilo nekaj več miru, tudi zavoljo prestrašenega prebivalstva, katerega je propaganda prepričevala, da so zgolj korak stran od raja na Zemlji.
Nekega dne je Lenin doživel usodo vseh človeških bitij; je pač umrl. Njegovo truplo so balzamirali, za nadaljni čas je postal spomenik sovjetski revoluciji ter prehodu v boljše čase, ki pa, kako zanimivo, nikakor niso hoteli priti, je pa rusko ljudstvo zato s svojim prihodom oziroma nastopom na oblast razveselil Josip Visarjonovič Džugašvili Stalin.
Seveda je tudi on izvedel svojo revolucijo, s katero je zaključil revolucionarno staro, se pravi leninistično gibanje. To se je zgodilo tako na praktični kot tudi na simbolni ravni, celo z umikanjem Leninovega balzamiranega trupla. Seveda se je morala nova revolucija začeti z umikom starih revolucionarjem, ki so, kako zanimivo, množično izginjali brez sledov. Danes se takemu prelomu s starim reče zločini proti človeštvu, v tridesetih letih 20. st. pa se je temu reklo izgradnja novega človeka za boljši jutri. Ta je potekala tudi z načrtno industrializacijo ter s kolektivizacijo kmetijstva, oboje skupaj pa je imelo za posledico hudo pomanjkanje hrane ter osnovnih materialnih dobrin. Nova sovjetska revolucija je tudi s tem požrla ogromno svojih otrok, seveda tistih, kateri so preživeli množične pogrome proti pravim ter namišljenim sovražnikom. Ampak Volga teče dalje, revolucije pa so se ali se še vršijo tudi drugod po svetu, na srečo ne nujno tako nasilne in tako krvave.
GLASBA
Revolucija je ideja, ki je našla svoje bajonete.
Napoleon Bonaparte
Zanimivo je, da ima lahko tudi nedružbena revolucija tako globoke posledice za celotni družbeni ustroj. Dober primer za to je denimo industrijska revolucija. Ta je imela, vsaj na svojem začetku predvsem tehnični značaj, ta pa se je kaj kmalu prelevil v tudi čisto politične posledice. Spomnimo se, v času pred industrijsko revolucijo so bili ljudje razdeljeni skorajda v kastnem sistemu. Kmet je bil samo kmet, rokodelec je bil zgolj rokodelec, plemič ali verski veljak pa sta bila ena redkih pripadnikov svobodnih ljudi. Navadni ljudje so bili pravzaprav rojeni v svoje vloge, te pa je bilo izredno težko spreminjati. V vsakdanjem življenju so jih omejevale prepovedi seljenja na upravna področja drugih zemljiških gospodov, nad rokodelci so držali trdo roko cehi in stanovi, kmetje pa so tako ali tako večino časa obdelovali zemljo plemstva.Nato pa… Nenadoma povsem novi družbeni odnosi. Cehi so čez noč izgubili svojo moč, uničil jih je pritisk nezadovoljne množice, katere želja z ročno proizvodnjo nikakor niso mogli več zadovoljiti. Prav tako so se tudi pri industrijskem razvoju čez noč spremenili iz motorja inovacij v coklo okoli vratu. Prehitevati jih je začela množica brezposelnih meščanov, ravno tako pa tudi prvi učinkoviti parni stroj Jamesa Watta. To je imelo med drugim za posledico tudi več časa za premišljevanje ter politično udejstvovanje meščanstva, pojavile so se prve resnejše zahteve po emancipaciji. Prebujati pa se je začelo špoleg meščanstva tudi kmečko prebivalstvo, čedalje bolj nezadovoljno s svojim ekonomskim ter političnim položajem; dam v času pred industrijsko revolucijo so se navadni ljudje pogosto obravnavali kot last plemstva, kot govoreče stroje. Res je, da niso bili v tako ponižujočem položaju kot bv prejšnji oddaji omenjeni iz Afrike pripeljani sužnji, toda političnih ter državljanskih pravic vseeno niso imeli dosti več.
Revolucija, ki se je imela zaradi takih razmer namen zgoditi ni bila tako nasilna in krvava kot denimo revolucije v Rusiji, prav tako tudi ni bila tako zelo nenadna in hitra; pravzaprav se je stalno, deloma tudi počasi in prikrito dogajala kar nekaj let. Posameznih kmečkih uporov v povezavi s tem niti ni potrebno omenjati, da, dogajali so se in večinoma so bili krvavo zadušeni. Pomembnejši je bil preskok v miselnosti prebivalstva, ki se je počasi, a zanesljivo zavedlo svoje politične moči. Navadni ljudje so ugotovili, da stanovi niso dani od Boga, da niso večni in nespremenljivi. Počasi so se zavedli, da je udeležba v stanu bolj kot od samega rojstva in začetne pozicije odvisna od iznajdljivosti in sposobnosti vsakega posameznika, z izboljšanim ter dostopnejšim šolstvom pa je to zavedanje postajalo samo še močnejše. S tem je bil plaz napredka sprožen. Bolj kot so se ljudje zavedali svoje moči, močnejši sta bili želja in zahteva po izobrazbi. In bolj kot so bili ljudje izobraženi, bolj so se zavedali svoje moči.
Pa tudi sicer zna biti izobrazba pomemben revolutivni poriv. Konec koncev je tudi emancipacija žensk posledica njihove višje izobraženosti. Da, tudi to se lahko označi kot neko, niti ne tako zelo majhno revolucijo, trenutek, ko so se ženske iz skorajda gospodinjskih strojčkov spremenile v družbeno odgovorna in priznana bitja, katerih glas se lahko in se tudi sme slišati povsem formalno. Včasih si je kar težko predstavljati, da še pred nekaj deset leti dobra polovica človeštva sploh ni imela pravice odločanja o svojem življenju. In da so ponekod dobile ženske volilno pravico šele po drugi svetovni vojni. In konec koncev so bile ženske pomemben, povsem nepogrešljiv del še ene velike revolucije v zahodnem svetu; seksualne revolucije.
GLASBA
Revolucijo sem začel z 82 možmi. Če bi moral še enkrat znova, bi jo začel z10 ali 15 in neizmerno vero. Če imaš vero in načrt ni važno pa če si še tako ”majhen”.
Fidel Castro
Revolucije v načinu mišljenja je skozi zgodovino sprožala tudi znanost. Ta je imela včasih za posledico hitre spremembe v družbi, drugič pa so novi pogledi potrebovali stoletja, celo tisočletja preden so dosegli opaznejše spremembe v družbi. Ena od takih dolgotrajnih dogem je bila nespremenljivost vesolja z Zemljo v središču, čeravno so že nekateri stari Grki z opazovanjem ugotovili, da ta teorija enostavno ne drži vode. Kakor koli, zgodovina je znana, za nek običajen, neizjemen status modrega planeta so potekale borbe do 17. st, ko se je bil Galilejo zaradi lastnega preživetja prisiljen distancirati od znanstvenih ugotovitev. In konec koncev bi se lahko reklo, da je ta borba potekala celo do 20. st., ko se je Cerkev končno uradno opravičila za svojo zmoto.
Druga znanstvena revolucija, ki je prav tako pustila ogromno sled v razmišljanju ter v samorazumevanju človeštva pa je nedvomno evolucijska teorija Charelsa Darwina. Ne da ni takih znanstvenih prelomnic še kar nekaj, toda ob dvestoletnici rojstva tega silno pomembnega znanstvenika bi bilo naravnost nespodobno, da ga ne bi niti omenili. Zanimivo v zvezi s tem preskokom znanosti je, da se ni uresničil največji strah nekaterih krogov, da bi z evolucijsko teorijo Bog izgubil svoje mesto. Že pred uradno objavo svojih štiri desetletja dolgih raziskav je bilo med znanstveniki, pa tudi med duhovščino, če smo čisto pošteni kar nekaj dvomljivcev v biblijsko različico razvoja vrst, z Darwinom pa je biologija zajela svoj polet. In kaj se je zgodilo? Bogu je pripadlo kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega, znanosti kar je znanstvenega. In konec koncev tudi kreacionisti niso povsem izginili iz javnosti, čeravno smo se ljudje, vsaj delno zavedli svoje vpetosti v svet, s tem pa tudi odgovornosti do okolja, v katerem živimo.
GLASBA
V tokratni oddaji smo se namenili dotakniti pojma revolucije nekoliko bolj na splošno, v prihodnji oddaji pa se bomo temu pojmu nekoliko bolj posvetili s političnega pogleda. Do takrat nas najdete na našem stalnem naslovu www.zofijini.net, kjer lahko prisluhnete tudi prejšnjim oddajam, pošto sprejemamo na zofijini@yahoo.com, seveda pa vas vabimo tudi na kako dobro debato na www.mislec.net, naj bo debata na temo revolucije ali česa drugega.
Avizo