AVIZO
Pozdravljeni!
Na božični večer vam bomo naslikali sliko sveta, ki ni nič kaj primerna za tak praznični večer. Saj ne, da se ne bi spodobilo, a tako pač je. Spregovorili bomo o neoliberalizmu. V prispevku Roberta McChesneya z naslovom »Noam Chomsky in boj proti neoliberalizmu«, vam bomo predstavili nekaj pogledov na spopad z neoliberalno logiko, ki se tako presodno zajeda v naše vsakodnevne predstave o življenju. Za zaključek božične oddaje Zofijinih pa vam v rubriki Filozofija skozi čas, predstavljamo judovskega mesijo Šabtaja Cvija.
Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
Noam Chomsky in boj proti neoliberalizmu
Neoliberalizem je značilen politično-gospodarski vzorec našega časa. Nanaša se na politiko in procese, kjer je dovoljeno relativno prgišče zasebnih interesov za čim večjo kontrolo družbenega življenja z namenom skrajnega povečanja osebnega dobička. Na začetku je bil neoliberalizem povezan z Reaganom in Thatcherjevo, pretekli dve stoletji pa je prevladujoča globalna, politična in gospodarska usmeritev, ki so ji sledile politične stranke sredine, velika večina tradicionalne levice in tudi desnice. Te stranke in njihova politika predstavljajo neposredne interese izjemno premožnih vlagateljev in manj kot tisoč velikih korporacij.
Z izjemo nekaj akademikov in članov podjetniške skupnosti je izraz neoliberalizem predvsem v Združenih državah Amerike pretežno nepoznan in ga javnost na splošno ne uporablja. V ZDA so neoliberalne pobude označene kot politika prostega trga, ki vzpodbuja zasebna podjetja in potrošniško izbiro, nagrajuje osebno odgovornost in podjetniško pobudo in spodkopava nesposobno, birokratsko in parazitsko vlado, ki nikakor ne more storiti nič dobrega (tudi če ima dobre namene, kar je redkost). Generacija, ki je financirala stike z javnostjo s korporacijskim denarjem, je poskrbela, da imajo ti izrazi in ideje skoraj svet pridih. Rezultat tega je, da te fraze in njihove zahteve redkokdaj potrebujejo empirično obrambo in se uporabljajo za pojasnitev marsičesa: od nižanja davkov za premožne in preklica okoljskih uredb do odstranitve javnega izobraževanja in programov za socialno skrbstvo. Vsako delovanje, ki bi lahko oviralo korporacijsko prevlado nad družbo, je samodejno na sumu, ker naj bi preprečevalo delovanje prostega trga, ki je predstavljen kot edina razumna, pravična in demokratična razporeditev blaga in storitev. Iz trditev najbolj zgovornih zagovornikov neoliberalizma lahko izpeljemo, da revnim ljudem, okolju in vsem drugim delajo ogromno uslugo, ko udejanjajo politiko v prid premožni manjšini.
Gospodarske posledice te politike so povsod enake in izpolnjujejo vse, kar od njih lahko pričakujemo: krepak porast družbene in gospodarske neenakosti, izrazito naraščanje hudega pomanjkanja najrevnejših narodov in ljudstev sveta, katastrofalno globalno okolje, nestabilna globalna politika in neprecedenčna zlata žila za premožne. Ob soočenju s temi dejstvi zagovorniki neoliberalnega reda trdijo, da dokler se nihče ne bo vmešaval v neoliberalno politiko, ki je vse te probleme ustvarila, se bodo koristi dobrega življenja ves čas širile na širšo množico prebivalstva.
Na koncu zagovorniki neoliberalizma ne morejo ponuditi in tudi ne ponujajo empirične obrambe sveta, ki ga ustvarjajo. Ravno nasprotno: ponujajo – oziroma celo zahtevajo – pobožno vero v zanesljivost nereguliranega trga, pri čemer se sklicujejo na teorije devetnajstega stoletja, ki pa nimajo veliko skupnega z današnjim svetom. Vendar je končni adut za zagovornike neoliberalizma trditev, da ni nobene druge možnosti. Neoliberalisti razglašajo, da so komunistične družbe, socialne demokracije in celo države s skromnim socialnim skrbstvom kot so Združene države Amerike vse neuspešne, njihovi državljani pa so sprejeli neoliberalizem kot edino možno pot. Morda je res nepopoln, vendar je to edini možen gospodarski sistem.
GLASBA:
V začetku dvajsetega stoletja so nekateri kritiki fašizem imenovali ”kapitalizem brez rokavic”, kar pomeni, da je fašizem čisti kapitalizem brez demokratičnih pravic in organizacij. Vendar vemo, da je fašizem mnogo kompleksnejši. Po drugi strani pa je neoliberalizem dejansko ”kapitalizem brez rokavic”. Predstavlja obdobje, v katerem so poslovne sile močnejše in nasilnejše, soočajo pa se z manj organizirano opozicijo kot kdajkoli prej. V tem političnem vzdušju skušajo kodirati svojo politično moč in udejanjiti svojo vizijo na vseh možnih frontah. Posledica tega je, da je poslu vse teže kljubovati, civilna družba (netržne, nekomercialne in demokratične sile) pa skoraj več ne obstaja.
Prav iz tega zatiranja netržnih sil je razvidno, kako neoliberalizem deluje – ne samo kot gospodarski, temveč tudi kot politični in kulturni sistem. Tukaj so razlike med neoliberalizmom in fašizmom, z zaničevanjem formalne demokracije in na osnovi rasizma in nacionalizma izjemno mobiliziranimi družbenimi gibanji, naravnost osupljive. Neoliberalizem najbolje deluje takrat, ko obstaja formalna volilna demokracija, vendar se prebivalstvo načrtno odvrača od dostopa do informacij in javnih forumov, nujnih za kakovostno sodelovanje pri odločanju. Neoliberalni guru Milton Friedman v svoji knjigi »Kapitalizem in svoboda« trdi, da je ustvarjanje dobička bistvo demokracije, zato je vsaka vlada, ki sledi protitržni politiki, nedemokratična, pri tem pa ni pomembno, kako informirano javno podporo morebiti ima. Zato je delo države najbolje omejiti na varovanje zasebne lastnine in uveljavljanje pogodb ter na omejevanje politične razprave na manj pomembna vprašanja. (O pomembnih zadevah kot so produkcija in distribucija sredstev ter organizacija družbe, bi morale določati tržne sile).
Neoliberalci kot je Friedman, opremljeni s takšnim izprijenim razumevanjem demokracije, niso imeli nobenih pomislekov do vojaškega strmoglavljenja demokratično izvoljene Allendejeve vlade v Čilu leta 1973, ker se je ta vmešavala v poslovni nadzor čilske družbe. Po petnajstih letih pogosto surove in necivilizirane diktature – vse v imenu svobodnega demokratičnega trga – so leta 1989 formalno demokracijo obnovili z ustavo, ki je prebivalstvu močno otežila, če ne celo onemogočila, kljubovanje poslovno-vojaški prevladi v čilski družbi. To je na kratko neoliberalna predstava demokracije: banalno razpravljanje o nepomembnih vprašanjih med strankami, ki pravzaprav vse sledijo isti poslovno usmerjeni politiki, ne glede na formalne razlike in predvolilne razprave. Demokracija je dopustna, dokler nadzor nad poslom ni v rokah ljudske razprave ali dokler spremembe niso mogoče – dokler torej ni demokracija.
Neoliberalna demokracija ima torej pomemben in nujen stranski učinek – depolitizirano prebivalstvo, zaznamovano z apatijo in cinizmom. Če volilna demokracija bolj malo vpliva na družbeno življenje, ji je nesmiselno namenjati toliko pozornosti; v Združenih državah Amerike, valilnici neoliberalne demokracije, so na kongresnih volitvah leta 1998 zabeležili rekordni minimum, saj je volišča obiskala samo tretjina volilnih upravičencev. Čeprav uveljavljene politične stranke kot so na primer ameriški demokrati, ki se borijo za volilne glasove siromakov, občasno izražajo skrb zaradi nizke volilne udeležbe, pa oblast sprejema in pozdravlja nizko volilno udeležbo kot zelo dobro stvar, saj lahko ljudi, ki se ne udeležujejo volitev, najdemo predvsem med revnim in delavskim razredom. Politika, ki bi lahko hitro vzpodbudila interes volivcev in povečala volilno udeležbo, je onemogočena, preden sploh lahko prodre na javno prizorišče. V Združenih državah Amerike sta na primer dve glavni politični stranki s podporo korporacijske skupnosti zavrnili reforme zakonov in s tem dejansko onemogočili ustanavljanje novih političnih strank (ki bi se lahko zavzemale za neposlovne interese) in njihovo učinkovitost. Čeprav je nezadovoljstvo z republikanci in demokrati dovolj jasno in večkrat potrjeno, je volilna politika področje, kjer predstave o konkurenčnosti in prosti izbiri nimajo veliko pomena. V določenih ozirih je kakovost razprave in izbire pri neoliberalnih volitvah bolj podobna tisti v enopartijski komunistični državi kot pa pri pravi demokraciji.
Vendar pa to komajda nakazuje pogubne posledice neoliberalizma za civilno usmerjeno politično kulturo. Po eni strani družbena neenakost, ki jo ustvarja neoliberalna politika, spodkopava ves trud za uresničevanje pravne enakosti, ki je potrebna za verodostojnost demokracije. Velike korporacije imajo sredstva za vpliv na medije in na politični proces, in to seveda tudi s pridom izkoriščajo. Poglejmo si primer: v volilni politiki Združenih držav najpremožnejša četrtina enega odstotka Američanov prispeva 80 odstotkov vseh individualnih političnih prispevkov, korporacije pa prekašajo delavski razred v razmerju deset proti ena. Pri neoliberalizmu je vse to smiselno, saj volitve potem odražajo tržna načela, prispevki pa se enačijo z naložbami. Posledica tega je, da večina ljudi meni, da je volilna politika nepomembna, kar zagotavlja ohranjanje nesporne korporacijske vladavine.
Da bi bila demokracija učinkovita, pa po drugi strani od ljudi zahteva, da se čutijo povezane s sodržavljani ter da se ta povezava odraža skozi različne netržne organizacije in institucije. Močna politična kultura potrebuje družbene skupine, knjižnice, javne šole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore za sestajanje ter prostovoljna društva in sindikate, da državljanom lahko ponudijo možnosti za sestajanje, komuniciranje in vpliv na sodržavljane. Neoliberalna demokracija s svojo predstavo o trgu »über alles« (trg nad vsem ostalim) na tem področju strelja v prazno. Namesto državljanov ustvarja potrošnike. Namesto skupnosti ustvarja nakupovalna središča. Posledica tega je atomizirana družba nepovezanih posameznikov, ki so demoralizirani in družbeno nemočni.
Skratka, neoliberalizem je neposredni in glavni sovražnik prave participativne demokracije ne le v Združenih državah, ampak po vsem svetu, in bo to vsaj še nekaj časa tudi ostal. Nič čudnega, da se Noam Chomsky, vodilna intelektualna osebnost današnjega sveta, bori za demokracijo in proti neoliberalizmu. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil izrazit ameriški kritik vietnamske vojne, kasneje pa je postal morebiti najbolj oster analitik tega, kako zunanja politika ZDA spodkopava demokracijo, duši človekove pravice in podpira interese peščice bogatih. V sedemdesetih letih 20. stoletja je Chomsky (skupaj s soavtorjem Edwardom S. Hermanom) začel raziskovati, kako ameriški mediji služijo elitnim interesom in spodkopavajo sposobnost državljanov, da bi svoja življenja lahko živeli na demokratičen način. Njuna knjiga iz leta 1988 z naslovom »Manufacturing Consent« ostaja izhodišče za vsako resno preučevanje delovanja sodobnih medijev.
GLASBA:
Vsa ta leta je bil Chomsky, ki bi ga lahko označili kot anarhista ali, morebiti bolj natančno, kot svobodomiselnega socialista, glasen, načelen in vztrajen demokratični nasprotnik ter kritik komunističnih in leninističnih političnih držav in strank. Nešteto ljudi, vključno z mano, je poučil, da je demokracija nesporni temelj vsake postkapitalistične družbe, v kateri je vredno živeti ali se zanjo bojevati. Hkrati je pojasnil absurdnost enačenja kapitalizma z demokracijo ali mišljenja, da bodo kapitalistične družbe tudi v najboljših okoliščinah kdaj odprle dostop do informacij in odločanja tudi zunaj najožjih in nadzorovanih možnosti. Dvomim, da se je kak drugi avtor, razen morebiti Georgea Orwella, kdaj približal Chomskemu v sistematičnemu zbadanju hinavstva voditeljev in ideologov – tako v komunističnih kot tudi v kapitalističnih družbah -, ko trdijo, da je njihova vladavina edina oblika prave demokracije, ki je na voljo človeštvu.
V devetdesetih letih 20. stoletja so se vse niti političnega dela Chomskega – od protiimperializma in kritične analize medijev do spisov o demokraciji in delavskem gibanju – združile in dosegle vrhunec v delu »Profit pred ljudmi«, ki govori o demokraciji in neoliberalni grožnji. Chomsky je naredil veliko, da bi poživil razumevanje družbenih zahtev po demokraciji, pri čemer se je opiral tako na stare Grke kot tudi na vodilne mislece demokratičnih revolucij v sedemnajstem in osemnajstem stoletju. Kot pojasnjuje, ni mogoče biti pristaš participativne demokracije, obenem pa zagovornik kapitalizma ali kakšne druge družbe, ki je razdeljena na razrede. Chomsky pri ocenjevanju pravih zgodovinskih bojev za demokracijo razkriva tudi, kako neoliberalizem sploh ni nič novega, ampak samo trenutna različica borbe, da bi peščica bogatih omejila politične pravice in državljanski vpliv množice.
Chomsky bi lahko bil tudi vodilni kritik mitologije naravnega »svobodnega« trga, te vesele himne, ki nam jo vbijajo v glave in ki govori o tem, kako je gospodarstvo konkurenčno, racionalno, učinkovito in pravično. Chomsky poudarja, da trgi niso skoraj nikoli konkurenčni. Večino gospodarstva obvladujejo mogočne korporacije z neznanskim nadzorom nad svojimi trgi in te se zato soočajo z zelo malo konkurence takšne vrste, kot jo opisujejo ekonomski učbeniki in politični govori. Poleg tega so same korporacije učinkovite totalitarne organizacije, ki delujejo po nedemokratičnih principih. Osredotočenost naših ekonomij na takšne institucije resno ogroža našo sposobnost, da bi imeli demokratično družbo.
Mitologija svobodnega trga tudi trdi, da so države neučinkovite institucije, ki bi jih bilo treba omejiti, da ne bi škodile čarobnosti naravnega »laissez-faire« trga. Kot pa poudarja Chomsky, so države pravzaprav osrednjega pomena za sodobni kapitalistični sistem. Izdatno podpirajo korporacije in se na številnih področjih trudijo pomagati korporativnim interesom. Prav tiste korporacije, ki se veselijo neoliberalne ideologije, so pravzaprav najbolj hinavske: od držav zahtevajo in pričakujejo, da jim bodo dodeljevale davkoplačevalski denar in da bodo zanje ščitile trge pred konkurenco, hkrati pa si skušajo zagotoviti, da jih ne bodo obdavčile ali da ne bodo podpirale neposlovnih interesov, zlasti v korist revnih in delavskega razreda. Vlade so pomembnejše kot kdajkoli prej, vendar imajo pod neoliberalizmom veliko manj pravice do ukvarjanja z ne-korporativnimi interesi.
Pomembnost vlad in političnega delovanja pa ni nikjer bolj očitna kot pri pojavu globalnega tržnega gospodarstva. To, kar zagovorniki poslovno usmerjenih ideologij predstavljajo kot naravno širitev prostih trgov čez meje držav, je dejansko ravno nasprotno. Globalizacija je posledica močnih vlad, zlasti vlade Združenih držav Amerike, ki vsiljujejo trgovinske in druge sporazume ljudstvom sveta, da bi korporacijam in premožnim olajšali gospodarsko prevlado nad državami sveta, ne da bi hkrati imele kakšne obveznosti do narodov teh držav. Proces ni bil nikjer bolj očiten kot pri ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije v začetku devetdesetih let 20. stoletja in v sedaj tajnih posvetovanjih v zvezi z Multilateralnim sporazumom o naložbah (Multilateral Agreement on Investment – MAI).
Pravzaprav je ena najbolj presenetljivih značilnosti neoliberalizma ta, da se o njem ni mogoče iskreno ter odkrito pogovarjati in razpravljati, kar velja tako za Združene države kot tudi za druge dele sveta. Kritike neoliberalne ureditve Chomskega kljub njeni empirični moči in zaradi privrženosti demokratičnim vrednotam, pravzaprav ni mogoče podrobneje analizirati. Pri tem je koristna njegova analiza doktrinarnega sistema v kapitalističnih demokracijah. Korporativni mediji, industrija odnosov z javnostjo, akademski ideologi in intelektualni kulturni spisi igrajo osrednjo vlogo pri oskrbovanju z »nujnimi iluzijami«, ki poskrbijo, da se te neprijetne okoliščine zdijo razumne, prijazne in nujne (če že ne nujno zaželene). Chomsky poudarja, da to ni uradna zarota mogočnih interesov: ni treba, da je. S pomočjo različnih institucionalnih mehanizmov pošljejo signale intelektualcem, strokovnjakom in novinarjem ter jih usmerjajo tako, da jemljejo »status quo« kot najboljšega od vseh možnih svetov, s tem pa jih oddaljujejo od kljubovanja tistim, ki imajo korist od »statusa quo«. Delo Chomskega je neposreden poziv demokratičnim aktivistom naj spremenijo naš medijski sistem, tako da se bo lahko odprl za protikorporativne in protineoliberalne perspektive ter iskanja. Je tudi izziv vsem intelektualcem ali vsaj tistim, ki izražajo privrženost demokraciji, naj se pozorno ogledajo v ogledalu in se vprašajo, za čigave interese ter za kakšne vrednote opravljajo svoje delo.
GLASBA:
Opis neoliberalnega/korporativnega vpliva na naše ekonomije, države, novinarstvo in kulturo, ki ga ponuja Chomsky, je tako močan in silen, da lahko pri nekaterih bralcih povzroči resignacijo. V teh demoraliziranih političnih časih bodo le redki naredili korak naprej in prišli do zaključka, da smo ujeti v ta regresivni sistem, saj je človeštvo na žalost preprosto nesposobno ustvariti bolj humano, egalitarno in demokratično družbeno ureditev.
Morda je največji prispevek Chomskega prav njegovo vztrajanje pri temeljnih demokratičnih nagnjenjih ljudstev sveta in revolucionarnem potencialu, ki ga vsebujejo te pobude. Najboljši dokaz za to možnost je meja, do katere so pripravljene iti korporativne sile, da bi preprečile pristno politično demokracijo. Svetovni voditelji implicitno razumejo, da je njihov sistem uveljavljen, da bi ustrezal potrebam peščice ljudi, ne pa potrebam množice, in da torej nikoli ne smejo dovoliti, da bi množica dvomila v korporativne vladavine in jih spreminjala. Celo v šepavih demokracijah se korporativna skupnost neumorno trudi preprečiti, da bi se o pomembnih vprašanjih, kot je na primer MAI, razpravljalo v javnosti. Poslovna skupnost porabi ogromno denarja za plačevanje sistema za stike z javnostjo, ki prepričuje Američane, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Po tej logiki bo čas za družbene spremembe na bolje šele takrat, ko bo korporativna skupnost opustila kupovanje stikov z javnostjo in volitev, dovolila reprezentativne medije in bo dovolila uvedbo pristnega egalitarnega načela demokracije, ker je ne bo več strah moči večine. Vendar ni nobenega razloga, da bi mislili, da bo ta dan kdaj prišel.
Najglasnejše sporočilo neoliberalizma je, da za »status quo« ni alternative in da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo. Chomsky poudarja, da smo doživeli že več obdobij, ki so jih v preteklosti označevali kot »konec zgodovine«. V dvajsetih in petdesetih letih 20. stoletja je na primer ameriška elita trdila, da sistem deluje in da negibnost množic odraža razširjeno zadovoljstvo s »statusom quo«. Dogodki takoj zatem so dokazali nespametnost takšnega prepričanja. Domnevam, da se bo demokratičnim silam, takoj ko bodo zabeležile nekaj otipljivih zmag, vrnila kri v žile, govorjenje o tem, da ni nobenega upanja za spremembe, pa bo šlo po isti poti kot fantazije nekdanje elite o tem, kako je njena veličastna vladavina varna vsaj tisoč let.
Stališče, da boljša alternativa kot je »status quo« ne obstaja, je v dobi osupljivih tehnologij za izboljšanje človekovega položaja bolj neverjetno kot je bilo kdajkoli prej. Res je, da ostaja nejasno, kako uveljaviti živo, svobodno in humano postkapitalistično ureditev, in že sama predstava o tem ima videz utopije. Toda vsak napredek v zgodovini, od konca suženjstva in uveljavljanja demokracije do konca formalnega kolonializma, je moral na določeni točki premagati predstavo, da je nemogoč, ker tega prej še niso uresničili. Chomsky poudarja, da je organiziran politični aktivizem odgovoren za stopnjo demokracije, ki jo imamo danes, za splošno volilno pravico, za pravice žensk, za sindikate, državljanske pravice in za svobodo, ki jo uživamo. Tudi če se zdi predstava o postkapitalistični družbi nedosegljiva, vemo, da lahko naša politična aktivnost poskrbi, da bo svet, v katerem živimo, mnogo bolj human. Ko bomo prišli do te točke, bomo morda sposobni spet razmišljati o vzpostavljanju politične ekonomije, temelječe na načelih sodelovanja, enakosti, samoupravljanja in svobode posameznika.
Do takrat pa boj za družbene spremembe ne bo le hipotetično vprašanje. Zdajšnja neoliberalna ureditev je ustvarila velike politične in gospodarske krize od Vzhodne Azije do Vzhodne Evrope in Latinske Amerike. Kakovost življenja v razvitih državah Evrope, na Japonskem in v Severni Ameriki je krhka in družbe so precej nemirne. Karte v prihodnjih letih in desetletjih napovedujejo strašen prevrat. Obstajajo resni dvomi o izidu tega prevrata in komajda kak razlog, da bi mislili, da bo ta prevrat samodejno vodil v demokratično in humano rešitev. O tem bo odločalo to, kako se bomo mi – ljudje, organizirali, odzvali in ukrepali. Kot pravi Chomsky: če ravnaš tako, kot da ni možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naša, izbira je vaša.
Robert W. McChesney poučuje komunikacijo na univerzi v Illinoisu. Ta članek je bil prvič objavljen kot uvod v knjigi Noama Chomskega z naslovom »Profit Over People« iz leta 1999. Slovenski prevod knjige »Profit pred ljudmi« je skupaj z omenjenim besedilom izšel v pri založbi Sanje leta 2005.
Besedilo je za našo oddajo prevedla Ina Polič, za objavo pa ga je pripravil Branko Gerlić.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
V Smirni v današnji Turčiji se je v družini premožnih sefardskih Judov leta 1626 rodil judovski mesija Šabtaj Cvi, ki mu je svoje nauke uspelo razviti v množično mesijansko gibanje, s katerim je ogrozil oblast rabinov v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Kar pa zadeva kristjane, je mogoče Šabtaj Cvi nenavadna sodobna različica mesijanskega gibanja in prav zanimivo je primerjati obe mesiji zgodovinsko različnih časov.
Šabtaj Cvi mladosti je bolehal s hudo obliko depresije, ki so ji sledile faze ekstatične vznesenosti, v katerih si je privoščil marsikatero kršitev katere od številnih Mojzesovih postav. Notorično je kršil vsako od obrednih postav, kot sta na primer košer in izgovarjanje Božjega imena. Končno je rabijem v domačega mesta prekipelo in so ga leta 1656 izgnali. Pot je Šabtaja vodila po mnogih mestih Osmanskega imperija, v katerih je obiskoval judovske skupnosti. Na ogorčenje vseh rabijev je preklel Toro, se poročil s pocestnico in jo nato mahnil v Obljubljeno deželo po božji navdih. V Gazi je spoznal mladega kabalista Natana, ki je v njem prepoznal judovskega Mesijo.
Če smo nekoliko sodobni, bi lahko rekli, da je Natan iz Gaze postal Šabtajev menedžer. In to nalogo je opravljal profesionalno v dvakratnem pomenu te besede. Obdobje Šabtajeve duševne potrtosti je Natan razlagal kot boje z demoni podzemlja, s katerimi se mora spopasti Mesija, da bo potem odrešil vse Jude. Sprva je bil Šabtaj skeptičen, po eni posebno hudi maniji pa se je pustil prepričati in je Judovskemu svetu razglasil svoje mesijansko poslanstvo. Kmalu so se palestinski Judje na grozo rabijev zgrinjali k njemu, Šabtaj je izmed najzaupnejših izbral svojih dvanajstero učencev, Natan pa je o prihodu pisno obvestil številne judovske skupnosti na Bližnjem Vzhodu in v Evropi.
Šabatajevo mesijansko gibanje se je kot ogenj razširilo po judovskem svetu in to v vseh slojih judovske družbe. Kot da bi Judje po neštetih pogromih in getoizacijah čakali na to vžigalico. Med vsemi judovskimi skupnostmi je imel največ svojih privržencev. Najbolj zagreti so kot preroki slavili njegov prihod, bolj zmerni so njemu v slavo prirejali številne procesije. A ta vznesenost ni trajala dolgo. Kmalu se je zgodilo nekaj nepojmljivega, kar je resno ogrozilo Šabtaja in njegovo mesijansko gibanje.
Ko je hudičevega leta 1666 Šabtaj prispel v Istanbul, sultan ni pokazal razumevanja za njegove božanske izpade. Postavil ga je na hladno in ker se je Šabtaj še vedno imel za Boga – ne boga med bogovi pač pa edinega Boga, katerega ime je tako rad kričal – je sultan naredil s sojenjem Šabtaju majhen test njegovega mesijanstva. Na izbiro mu je dal spreobrnitev v islam ali pa smrt. Kakšno leto kasneje je Šabtaj Cvi, upokojen s sultanovo rento, umrl naravne smrti kot predan musliman.
Zgodba pa se na nek način tukaj šele začne. Novica o spreobrnitvi v islam je bila za Jude popoln šok, ki se ga mnogi Judje sramujejo še danes. Za jedro najzvestejših privržencev pa je bila razlaga samo ena – Šabtaj Cvi ostaja Mesija. Po Natanu iz Gaze je Šabtajeva škandalozna spreobrnitev v islam pomenila Božjo skrivnost boja Mesije proti demonskim silam tega brezbožnega sveta. No, kakšnih 1600 let prej je kot navaden zločinec umrl še en Mesija. Če ne kaj drugega je Šabtaj Cvi po stoletjih ločenosti, Jude, ne glede na regionalne in socialne razlike, ponovno za kratek čas povezal v eno skupnost.
Rubriko »Filozofija skozi čas« za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
S tem Zofijini ljubimci za danes zaključujemo. Šolo politične pismenosti smo pred prazniki že pred časom dali na hladno. Z novimi lekcijami se v mesto pod Pohorjem vračamo v sredo 7. januarja. Kljub temu smo v tem času toliko bolj aktivni na spletu. V kratkem smo pred vas pripeljali novo številko glasila Ustroj, ki bo kmalu dosegljiva tudi na naši spletni strani in elektronsko knjigo »In media res – Novinarji med etiko, politiko in kapitalom«, ki jo prav tako lahko najdete na naši poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Svoja mnenja o oddaji in o naših ostalih dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Ponovno in še zadnjič v tej zasedbi, nam lahko prisluhnete na Silvestrovo. Srečno!
Avizo