Avizo
Homoseksualnost je v Sloveniji ta trenutek ena izmed tistih premnogih tabuiziranih tem, ki nekako simptomatično s svojo prisotnostjo vzbuja pristno domačo nestrpnost in diskriminacijo.
Vpričo bližajočega se predavanja na temo medijskih podob homoseksualnosti v slovenskem prostoru, bomo današnjo oddajo deloma posvetili temu vprašanju. Začeli pa bomo z nadaljevanjem zgodbe o smislu življenja. Danes bomo razpravljali o logiki vprašanja zakaj.
Vabljeni ste nam prisluhniti!
GLASBA: Bjork – Triumph of the Heart
Smisel Življenja
Logika vprašanja
Običajno ima vsaki zakaj svoj zato. A je to dejansko tako? Otroci pogosto tečnarijo z vprašanji zakaj. Zakaj to in zakaj ono, kako to in kako ono. Včasih na vsaki odgovor, ki jim ga damo ponovijo vprašanje zakaj. Zakaj A? Zato, ker B? A zakaj B? Zato, ker C! A zakaj C? Itd. Ker vedno ne moremo odgovarjati v nedogled, jih preženemo ali začnemo z njimi delati nekaj drugega. Sklepamo, da na neki točki preprosto ni več smiselno odgovarjati na vprašanje zakaj. Vprašanje je, če je temu res tako? Ali vsaj v principu obstaja mesto, na katerem ni več smiselno vpraševati zakaj? Ali dejansko obstoji tak zato od katerega ni več smiselno vpraševati zakaj? Otrokom, včasih pa tudi odraslim ni težko odreči odgovora, a gledano povsem racionalno, ali lahko to tudi dejansko naredimo. Ali obstaja odgovor, ki opraviči vse ostale odgovore in tudi samega sebe. Resnični problem je v tem, da če takšnega odgovora ni, potem nimamo pravice trditi, kar smo trdili pred tem. Če nimamo odgovora na vprašanje zakaj C, potem pravzaprav nimamo odgovora niti na zakaj B, ker odgovor na zakaj B počiva na odgovoru, zato ker C. Če nimamo pravice trditi da B, a B opravičuje A, potem nimamo pravice trditi niti A. Kako dolg niz vprašanja zakaj že bil, če nimamo absolutnega zato, po katerem ni več smiselno vpraševati zakaj, pravzaprav nimamo niti enega zato. Če niz vprašanj zastoji na desetem koraku in nimamo dobrega odgovora na deseto vprašanje, potem vseh devet predhodnih odgovorov pade v vodo. Če nismo odgovorili na desti zakaj, potem nismo odgovorili nit na prvih devet. Ko inteligentni otroci dojamejo v čem je dejansko stvar, niz vprašanj dejansko ne služi več temu, da želijo nekaj izvedeti, temveč temu, da bi nas zafrkavali. Zato se tudi jezimo na njih. Vprašanje je, če stvar ni malo brezizhodna. Ali je intelektualno sprejemljivo niz vprašanj pustiti odprt. Se smemo obnašati kot noji – zabiti glavo v pesek in se delati da problem ne obstaja, sploh, če obravnavamo nekaj tako vrednega kot je lastno življenje?
GLASBA: Young Disciples – Apparently Nothin
»Zakaj« je klasični skeptični argument, ki ga je, kolikor je znano, prvi formuliral Agripa. Agripa je niz vprašanj, s katerimi nas zafrkavajo otroci vzel zares, kot razlog, s katerim je hotel pokazati, da znanja ni in ga tudi ne more biti. Problem se pojavi v teoretičnem kontekstu, ko želimo opravičiti svoja verovanja, ko želimo za svoja prepričanja podati razloge; zakaj verjameš da A? Zato ker B! Itd. Če ne vemo zakaj F, potem ne vemo niti zakaj A. Po tem sodeč ne vemo ničesar! Problem se pojavi tudi v povsem praktičnem kontekstu, ko želimo opravičiti svoja ravnanja: zakaj delaš A? Zato, da bi s tem dosegel B! Zakaj delaš B? Itd. Kakorkoli daleč nam v nizu odgovorov uspe priti, če na nekem mestu ne moremo več ponuditi odgovora, padejo v vodo vsi odgovori, ki smo jih do tega trenutka ponudili. Če ne morem navesti razlogov zakaj želim doseči F, potem nimam niti razloga, da naredim A. Če nimam razloga, da živim, potem nimam niti razloga da počnem karkoli drugega. Če želim imeti razlog, da nekaj počnem potem potrebujem tudi razlog da živim. Če ne vem zakaj živim potem pravzaprav tudi ne vem zakaj počnem karkoli. Da bi vedel zakaj nekaj počnem, moram vedeti tudi zakaj živim. A si lahko privoščimo razkošje, da nekaj počnemo, pa ne vemo zakaj?
Niz vprašanja lahko formuliramo tudi z drugimi termini. Na primer z vrednostnimi; Zakaj je bolje da A kot ne-A? Zato ker A vodi do B! A zakaj je bolje da B kot da ne-B? Itd. Ali celo v terminih želenja; Zakaj želiš A? Zato ker A vodi do B, a B želim! A zakaj želiš B? Itd.
Resnično, ne spodobi se da pod vprašaj postavljamo tuje odločitve in vrednosti. Priporočljivo ni niti preveč dvomiti v svoje – s tem lahko oslabimo svojo motivacijsko moč. Po drugi strani je dogmatičen in docela iracionalen človek, ki nikoli ne preizprašuje svojih odločitev in svojih pozicij v življenju. A če postavimo pod vprašaj nekatere naše odločitve in stališča, ni povsem jasno zakaj ne bi pod vprašaj postavili vseh naših stališč. Kako bi lahko samo nekatera naša stališča preživela ponovno preverjanje, druga pa ne. V čem bi mogla biti relevantna razlika? Če smo dolžni podvomiti v vsa svoja stališča, potem podobno velja tudi za najvišja stališča, ki nas vodijo v življenju, kot tudi naše cilje. Te še prav posebej, ker na njih temeljijo vsi ostali. Da vemo kaj je treba narediti, moramo najprej vedeti zakaj živimo. Katerikoli odgovor ponudimo, ga moramo podrobno preučiti. Nekdo, ki je odločen svoje življenje posvetiti nekemu cilju, mora imeti za to dobre razloge. To pomeni, da mora imeti dobre odgovore na vprašanje: zakaj se je odločil da naredi to, kar se je pač odločil narediti. Po tem je vprašanje »zakaj« še bolj aktualno v primerih, ko imamo opravka s končnimi odgovori.
GLASBA: Freak Power – Turn On, Turn In, Turn Out
Morda se nam zdi, da so do upravičevanja svojega početja bolj upravičeni ljudje, ki počnejo kaj nenavadnega. Nekdo, ki se odloči pokristjaniti Afriko ali je življenje posvetil asketizmu, je ta, ki bi moral navesti posebne razloge zakaj se je odločil za nekaj takega. Ti pa, ki živijo kot večina, za svoje razloge ne potrebujejo navajati posebnih razlogov, ker se za ta način življenja razume, da je normalen. To seveda ni tako. Isto vprašanje se postavlja tako tem, ki se odločijo za nekaj nenavadnega kot tem, ki ne iščejo nekega posebnega smisla v življenju, temveč brez vprašanj sprejmejo način življenja večine. Nekdo, ki je odšel med puščavnike je prav tako dolžen, če ne drugim pa samemu sebi, navesti razloge za svojo odločitev. Breme dokazovanja je enak teko za ene kot za druge.
Če na stvar gledamo iz psihološke perspektive lahko stvari počnemo, ne da bi dejansko razmišljali o končnih odgovorih. Lahko imamo močne motive, četudi ne razmišljamo o ciljih, do katerih nas naša dejanja vodijo. V glavnem se tako tudi obnašamo. A če pogledamo povsem logično, če hočemo vedeti zakaj karkoli počnemo, moramo v prvi vrsti vedeti zakaj živimo. To, kar nas terja, da najdemo odgovor na vprašanje o smislu življenja, je logična struktura naših razlogov za delovanje. V idealnem primeru bi se morali psihološka in logična struktura razlogov za delovanje medsebojno dopolnjevati. Pri povsem racionalni osebi bi morali biti razlogi hkrati tudi motivi za delovanje. Za to v merilu, v katerem razlogi za delovanje hkrati predstavljajo tudi motive, bi se teoretska razprava o smislu življenja morala odražati tudi v našem življenju – nas navesti na ponovno premišljanje naših postopkov in naše hierarhije vrednosti.
Jasno, dokazovanje ne sme biti krožno, če trdim da delam A, da bi dosegel B, potem ne smem trditi, da želim doseči B zato, da bi lahko delal A. Ali je B razlog za A ali je A razlog za B. Če je B to kar dela A smiseln, potem ne more A biti to, kar dela smiseln B. Iz živega blata se ne moremo potegniti tako, da sami sebe vlečemo za lase. Če A opravičujemo z B in B z A, potem sta tako A kot B enako nesmiselna. Takšen občutek imajo ljudje, ki po cele dneve garajo za plačo, ki komaj pokrije osnovne življenjske stroške: Delam zato, da bi lahko jedel in jem zato, da bi lahko delal! Se vse zvaja samo na to? V takšni situaciji, poleg frustracije zaradi siromaštva, dodatno grenkobo dodaja občutek nesmiselnosti. Z krožnim dokazovanje se ne da osmisliti ničesar.
Poznate vic o človeku, ki je sedel na steni in lovil ribe? Do njega pristopi mimoidoči in ga vpraša: zakaj ne dodaš še ene pasti, na tak način bi ulovil še več rib? A kaj bi potem z tem viškom rib? Lahko bi jih prodal in si kupil boljšo opremo. A kaj bi z boljšo opremo? Da uloviš več rib, jih prodaš in s tem dobičkom nekega dne morda kupiš ribiški čoln. A kaj bi potem s tem čolnom? Lahko bi uloviti še več rib in zaslužiti še več denarja in na koncu bi lahko kupil celotno ribiško floto. In kaj bi potem s tem? Bil bi bogat in ne bi rabil več delati sam, ker bi zate delali drugi in bi imel dovolj prostega časa, da delaš stvari, ki jih imaš rad, na primer, da sebi v veselje sediš na tej steni in loviš ribe.
V naslednji oddaji bomo v sklopu vprašanja o smislu življenja govorili o tem, kako poiskati končni odgovor.
GLASBA: Chaka Khan – Im Every Woman
Novice
Naj kar na začetku opomnimo na predavanje, ki se bo imelo dogoditi naslednji teden 29. septembra ob 18. uri v galeriji Media Nox. Magister Roman Kuhar raziskovalec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, bo predaval o medijskih podobah homoseksualnosti, temi, ki ji bomo besedo ali dve posvetili tudi v nadaljevanju naše današnje oddaje.
Nadaljujemo z pregledom zanimivejših literarnih prebliskov na slovenskem knjižnem trgu.
Pred nedavnim je pri Društvu za antične in humanistične študije Slovenije izšla zanimiva knjiga z naslovom ANTIKA ZA TRETJE TISOČLETJE. Knjigo sta uredila Maja Sunčič in Brane Senegačnik
Iz Uvoda:
»Zbornik z raznolikostjo svojih pogledov na preučevanje antike temelji na ideji predstavitve čim širšega spektra pogledov, ki si včasih celo nasprotujejo. Izbrani avtorji svoje ideje utemeljujejo v skladu z različnimi teoretskimi šolami in ideološkimi koncepti ter poskušajo pokazati, kako misliti antiko z različnih zornih kotov, saj ena sama vseobsegajoča interpretacija ne obstaja. S predstavitvijo tako uveljavljenih kot tudi mlajših slovenskih strokovnjakov za antične študije zbornik naslavljamo na znanstveno in strokovno skupnost v želji po nadaljevanju in razširitvi razprave o vlogi in bodočnosti antičnih študij na Slovenskem. Hkrati pa se zbornik naslavlja tudi na širšo javnost, kateri želi predstaviti raznolikost najstarejše humanistične vede in pomen antike za razumevanje tako zgodovine kot tudi sedanjosti in prihodnosti intelektualne misli.«
Med zanimivejše izdaje lahko štejemo tudi knjigo MINI ESEJI O MAKSI ZADEVAH Leszeka Kolakowskega.
Knjiga je zbirka kratkih esejev o naslednjih temah: moč, slava, enakost, laganje, toleranca, potovanje, vrlina oziroma krepost, kolektivna odgovornost, kolo sreče, dvoumnosti prevare, nasilje, dolgočasje, potreba po svobodi, razkošje, narava Boga, spoštovanje narave, vraževerje, nacionalni stereotipi. Vse teme obravnava na način dostopen širšemu kulturnemu krogu bralcev, pri tem pa imajo njegova premišljevanja težo besedil vrhunskega poznavalca zgodovine filozofije in človeške kulture, ki zna paziti, da svoje besede uporabi tako, da je njegovo pisanje razumljivo tudi nefilozofu, vendarle ne za ceno poenostavitev ali izgube »soli« modrosti.
Slovenci se ne moremo ravno pohvaliti z dejstvom, da smo eni redkih evropskih in slovanskih narodov, ki nimamo niti ene, še tako tanke knjižice prevoda Kolakowskega.
Slovenski prevod je doživela tudi knjiga Pascala Brucknerja NEPRESTANA VZHIČENOST.
Pascal Bruckner (roj. 1948) je francoski esejist in romanopisec, dobitnik številnih nagrad. Njegova proza je doživela tudi slavno filmsko upodobitev (Roman Polanski – Bitter Moon). Avtor od svoje prve knjige, Novi ljubezenski nered, srdite kritike seksualne revolucije, premišlja o družbi svojega časa, ki se je predala užitku in hedonizmu. V zadevni knjigi trdi, da zahodno družbo osvaja novo sredstvo za omamljanje. To je kult sreče. Bodite srečni! V knjigi svoji esejev Neprestana vzhičenost je Pascal Bruckner pokazal, kako je ideal sreče, podedovan od razsvetljenstva, sčasoma postal resničen credo sodobnosti, ki kulminira v zahtevi po sreči za vse. Ta, v načelu svobodomiselna zahteva, postane represivna, takoj ko se sreča preobrazi v resnično dolžnost.
Za konec bloka novic naj opozorimo na zanimivo oddajo, ki se že dva zaporedna sobotna večera vrti na programu televizije Slovenije. V BBCjevi oddaji Človeško, vse preveč človeško, spoznavamo življensko pot treh morda najpresodnejših figur za 20 stoletje: Nietzscheja, Heideggerja in Sartrea. Prihajajočo soboto ob 20 uri lahko pritegnete svojo pozornost življenju Jean-Paula Sartrea.
GLASBA: Hhelisa – Friendly Pressure
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Analiza slovenskih tiskanih medijev od 1970 do 2000 (izdano pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani leta 2004)
Roman Kuhar se v zborniku ukvarja z medijsko konstrukcijo homoseksualnosti. Zanimajo ga medijske reprezentacije te marginalizirane skupine in s tem povezan diskurz o homoseksualnosti v slovenskih tiskanih medijih od 1970 do 2000. Reprezentacije postavlja v zgodovinski kontekst, saj analizirana besedila umesti v zgodovino predvsem gejevskega in lezbičnega aktivizma v Sloveniji. Medijske podobe homoseksualnosti razdeli v pet osnovnih kategorij: stereotipizacija, medikalizacija, seksualizacija, skrivnost in normalizacija. Stereotipizacija se navezuje predvsem na rigidne družbenospolne sheme, prek katerih po analogiji družbenih vlog, za katere se zdi, da so naravne, ne pa družbeno konstruirane, mediji geje reprezentirajo kot poženščene, lezbijke pa kot možače. Medikalizacija homoseksualnosti je podaljšek psihiatričnega diskurza o istospolni usmerjenosti iz konca devetnajstega stoletje, kot medijska reprezentacija pa se kaže v iskanju vzrokov za homoseksualnost (vprašanje, na katerega mediji poskušajo odgovoriti, je, kot ugotavlja avtor, pravzaprav, kaj je bilo narobe, da se je razvila homoseksualnost) in potiskanje vprašanja homoseksualnosti v zdravstvene in psihiatrične okvire (homoseksualnost kot bolezen ali motnja). Seksualizacija homoseksualnosti kot tretji del medijskega diskurza o njej se izraža v redukciji homoseksualnosti zgolj na spolnost in seks (pogosto tudi v slikovnem materialu, pri analizi katerega avtor uporablja Barthesov razloček med konotativnim in denotativnim pomenom). Skrivnost je tista medijska reprezentacija, ki homoseksualnost kaže kot nekaj skritega in povezanega s sramovanjem in obžalovanjem. Normalizacija kot zadnja medijska formacija, ki se vzpostavlja v odnosu do homoseksualnosti, je značilna predvsem za konec devetdesetih in presega prejšnje podobe homoseksualca kot kriminalca, duševnega bolnika in podobno. A ta sprememba je, ugotavlja avtor, zgolj navidezna, saj je normalizacija subjekta v medijskih reprezentacijah pravzaprav heteroseksualna normalizacija. Medijska reprezentacija normalne homoseksualnosti je medijska reprezentacija homoseksualnosti po meri heteroseksualca, ki ne ogrozi njegovega sveta. Homoseksualnost je sprejemljiva le kot depolitizirana. Avtor svoje delo zaključuje z ugotovitvijo, da so mediji v analiziranem obdobju praviloma naklonjeno ali vsaj nevtralno poročali o homoseksualnosti, a hkrati v generalnem pozitivnem trendu v medijskih reprezentacijah ostajajo tudi nastavki za ohranjanje negativnega javnega mnenja do obravnavanega fenomena. Meni, da moramo enega izmed vzrokov za razkorak med medijskimi reprezentacijami, ki sledijo politiki politične korektnosti, in negativnim javnim mnenjem do homoseksualnosti iskati prav v najpogostejših principih reprezentacij homoseksualnosti. Slednja namreč še vedno povzroča negotovost in nelagodje, zato se o njej praviloma govori v visoko stereotipiziranih podobah, ki se lahko umestijo v bralčevo podobo o homoseksualnosti in ga tako ne vznemirjajo.
GLASBA: Breakbeat Era – Sex Change
PRAVICE HOMOSEKSUALCEV
Ni bilo nenormalno, ko je bila homoseksualnost pravilo.
Marcel Proust, Spet najdeni čas
Danes homoseksualci, ženske in moški, zahtevajo iste pravice kot različnospolno usmerjeni ljudje. Pri nas se je homoseksualce sicer nehalo kaznovati leta 1977, vendar jih je družba še naprej diskriminira, posebej na področju, ki zadeva njihove pravice in ki jih v vsaki državi ureja zakon.
Zakonska definicija poroke se običajno glasi, da je to »skupnost enega moškega in ene ženske, ki izključuje vse ostale«. Nekateri menijo, da je sama ideja homoseksualne poroke nelogična in nerazumljiva, saj je v nasprotju z omenjeno definicijo poroke. (Tukaj je nekaj primerov narodov, pri katerih so bile istospolne poroke dopuščene: antična Grčija, carski Rim, predkolumbovske indijanske civilizacije – Mohinkanci, Navaji, Zuni, pleme Meru iz Kenije, Cukci iz Sibirije, Tahiti, v Afriki pa Azande Nuer, Lobedu, Bantu in plemena v Nigeriji in Dahomeju).
Cerkva pogosto poudarja, da je bistvo poroke razmnoževanje. Bog je ustvaril moškega in žensko in jima dal osnovno nalogo: razmnožujta se in napolnita Zemljo s človeškimi bitji. Kaj pa neplodni ali prestari moško-ženski pari, ali preprosto tisti, ki si otrok ne želijo? Vsi ti se seveda brez težav poročajo. Vaša babica se lahko, če to želi, jutri poroči. Ali bi potemtakem morali tudi vsem neplodnim osebam poroko prepovedati?
GLASBA: Revolting Cocks – Physical
Homofobija – je sovraštvo do homoseksualcev, moških ali ženskih.
Oglejmo si paradoks tolerance oziroma strpnosti.
Katja pripoveduje: »Brala sem, da pošten in razumen človek pravzaprav ne more biti toleranten. Zakaj? Da bi lahko človek ali neka ustanova tolerirali določen pojav, mora obstajajti način, da se ga prepreči. Drugače ga ne tolerirata, ampak sta nemočna. Prav tako morata biti prepričana, da je ta pojav slab. Drugače ga ne tolerirata, ampak sprejemata ali zagovarjata. Vendar, če nekdo, človek ali ustanova, misli, da je nek pojav slab, obstaja pa način, da se ga prepreči, potem ga bo, če je razumen in pošten, preprečil. Torej razumen in pošten človek ali ustanova ne more biti toleranten.«
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Poročanje slovenskih medijev o homofobiji
Bilo je roza medijsko poletje. Mapa s časopisnimi izrezki o gejevskih in lezbičnih temah se že dolgo ni tako hitro polnila kot nekaj zadnjih mesecev. Žal so k temu pripomogle manj zabavne stvari: diskriminacija, nestrpnost, homofobija. Ob slednjo, ki, najpreprosteje rečeno, označuje strah pred homoseksualnostjo, bojazen pred geji in lezbijkami, in ki se v najbolj skrajni obliki lahko sprevrže v fizično obračunavanje, se jih je kar nekaj spotaknilo. V Studiu City je predstavnica podmladka SDS razlagala, da homofobija pomeni strah pred ljudmi, v smislu, da homo pomeni človek in fobija strah. Torej: strah pred ljudmi. Homofobija je zmotila tudi Darka Špelca, komentatorja 7D: “Nedavno je bila v medijski prostor izstreljena ‘nova’ skovanka – homofobija! Izraz je v uporabi zadnja tri desetletja in ima ‘znanstveno’ vrednost kot trditev, da je homoseksualnost prirojena. /…/ Ko je pribrzela iz ust voditelja avandgardne ponedeljkove oddaje na nacionalni TV, je morda že postala ‘zakon’. Voditeljeva bliskovita gostobesednost (klinični izraz: tahilalija) jo je vpletala med običajne besede tako samoumevno, da je verjetno marsikoga razorožila.” (7D, 25. julij 2001) Gre za preprosto sprenevedanje, tako kot je bilo v parlamentu leta 1991 pri sprejemanju nove slovenske ustave moč slišati, da bi zapis spolne usmerjenosti v 14. členu ustave kot ene izmed okoliščin, zaradi katere je izrecno prepovedana diskriminacija, pomenilo ščitenje tudi pedofilije in nekrofilije. Ali, kot je slikovito dejala takratna poslanka Angelca Žirovnik, spolna usmerjenost pomeni usmerjenost na “otroke, živali in kipe”. Seveda je bilo že takrat jasno, da se je termin spolna usmerjenost v pravu in drugod uveljavil prav za razločevanje med homo- in heterospolno usmerjenostjo. Enako velja za homofobijo.
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Homoseksualnost se v medijskih obravnavah premešča na področje zabavne industrije – Po razpravi v predvolilni oddaji o človekovih pravicah žensk, lezbijk in gejev ter Romov je bila namreč očitna le enakost v malih zgodbah, ki motijo velike predvolilne teme
V devetdesetih se pri nas o homoseksualnosti resda več govori; vsaj v medijih to še zdaleč ni več tabu. Hkrati pa se dogaja nekaj drugega. Tabu homoseksualnosti nikakor ni izginil niti se ni pomembno zmanjšal, temveč se v medijskih obravnavah pogosto premešča na področje osebnega, spektakularnega in zabavne industrije. Takšna »pop« homoseksualnost prinaša osebne (ljubezenske) zgodbe gejev in redkeje lezbijk, poroča s parad gejevskega in lezbičnega ponosa in uspešno zajame nekatere prvine queerovske kampovske subkulture, med njimi zlasti transvestitske performanse. Gejevska in lezbična politika je bila vedno manj priljubljena prvina, še zlasti tam, kjer bi morala dobiti svoj prostor – v sami politiki v ožjem smislu. Govor o istospolni manjšini postane izraziteje političen pred volitvami, pa še takrat je videti, da so politiki kratko malo prisiljeni požreti svojo zadrego in pojasnjevati svoja stališča do tovrstne drugačnosti, sami od sebe tega gotovo ne omenjajo kot del svojih političnih programov. Morda je tudi zato njihova retorika že vseskozi enaka, saj jim že od začetka devetdesetih ta tematika povzroča isto nelagodje, ki ga hočejo razrešiti z nevtralnimi odgovori in prepričevanjem, da »ni še pravi čas«.
GLASBA: Leena Conquest – Boundaries
Ponovno smo zapolnili uro vašega časa. Z upanjem, da je ura pretekla hitro in poučno se Zofijini za teden dni poslavljamo. Ob tednu osorej, pa vas ponovno vabimo, da nam prisluhnete.
Z vami smo čas delili…..