Avizo
Z današnjim prispevkom o velikanu sodobne strukturalistične, pa ne le strukturalistične misli MICHELU FOUCAULTU, zaključujemo trilogijo posvečeno francoskemu strukturalizmu. Na kratko bomo rekli kakšno tudi o konstrukciji, discipliniranju in nadzorovanju ženskega telesa kot ga vidi ameriška teoretičarka Sandra Lee Bartky, vse z namenom, da bi kar najbolj nazorno ponazorili metodologijo nadvse aktualne Foucaultove misli. Obeta se zanimiva oddaja, zato vas vabimo, da ostanete v naši družbi!
GLASBA: HD 8411 TORRINI, EMILIANA LIFESAVER
MICHEL FOUCAULT – DISKURZIVNA ANALIZA VEDNOSTI, OBLASTI IN SUBJEKTA
Preseganje Saussurjevega modela semiologije
Ko je bil Saussurjev model semiologije uporabljen za analizo nekaterih nejezikovnih kulturnih pojavov, je bil deležen upravičenih kritik. Saussure se je osredotočil na jezik kot objektiven, formalen in zaprt sistem. Vendar, pravijo kritiki, jezik ni samo zaprt sistem, ki bi bil lahko zveden na svoje formalne elemente in odnose med njimi in ki bi ga lahko natančno, objektivno in znanstveno proučevali. Jezik je odprt in neskončen sistem, ki se neprestano spreminja. Novi pomeni v njem nastajajo na načine, ki jih nihče ne more predvideti, in, kar je še bolj bistveno, pomeni se ne oblikujejo zgolj v jeziku. Jezik je del družbe, kulture in zgodovine, je interaktiven, dialoški in intersubjektiven, zato skozenj delujejo različne sile, med katerimi pri Foucaultu pomembno mesto zavzemajo zgodovina, vednost, oblast in subjekt.
Zagata semiologije, ki se opira na Saussurjeva načela strukturalne lingvistike, je v preseganju metodološke ločnice med »langue« in »parole«. Če semiologija analizira kulturo kot sistem znakov, mora biti sposobna analizirati sisteme znakov, ki so zgodovinsko, politično, družbeno, kulturno, estetsko, subjektivno, emocionalno, skratka tako ali drugače ideološko obremenjeni. Foucault je s svojo diskurzivno metodo v vseh omenjenih točkah presegel strukturalno semiologijo.
Diskurz
Foucault se ni osredotočal na to, kako delujejo sistemi znakov, temveč na širšo vlogo diskurzov v kulturi. Osnovna enota diskurzivnega pristopa je tako diskurz. Običajno se termin diskurz uporablja kot lingvistični koncept, ki se nanaša na odlomke povezanega besedila ali govora. Foucault je dal terminu drugačen pomen. Zanimajo ga pravila in prakse, ki proizvajajo smiselne trditve, torej regulativni diskurzi v različnih zgodovinskih obdobjih. Diskurzi so načini nanašanja in konstruiranja vednosti o določenih področjih prakse. Gre za formacijo idej, podob in praks, ki tvorijo in omogočajo načine govorjenja, oblikovanja vednosti in uravnavanje obnašanja, ki so povezana z objektom ali področjem, na katerega se diskurz nanaša. Te »diskurzivne formacije« definirajo, kaj je in kaj ni ustrezno v odnosu posameznika do nekega objekta oziroma družbene prakse, katere vrste vednosti so »relevantne« , » koristne« in »resnične« glede na neki »diskurzivni kontekst« ter kateri subjekti te lastnosti utelešajo. Diskurz določa načine, na katere je govorjenje o nekem objektu ali praksi »smiselno«, »inteligentno«, »sprejemljivo«, in s tem hkrati omejuje ter izključuje drugačne diskurze, diskurze z manj moči oziroma z manjšo stopnjo povezanosti z oblastjo. Analiza diskurza odpira vpogled v pravila in prakse, ki proizvedejo smiselne, pomenljive trditve, in je tako analiza proizvodnje vednosti.
Vednosti po Foucaultovem mnenju ne proizvajajo subjekti, temveč diskurzi. Pomeni in družbene prakse s pomenom so pri Foucaultu proizvedeni znotraj diskurza in nič, kar ima pomen, ne obstaja izven njega. Stvari sicer imajo materialno eksistenco v svetu, vendar izven diskurza nimajo nobenega pomena. Edina vednost, ki nam je dostopna, je vednost, ki jo proizvaja diskurz.
V tem pogledu je Foucault še vedno zavezan imanentni metodi strukturalne semiologije, ki pa ji dodaja zgodovinsko dimenzijo, čez čas pa jo bistveno preseže, najprej z navezavo vednosti na oblast in kasneje še z vpeljavo subjekta. V ožjem pomenu bi diskurz lahko opredelili kot vednost o nekem objektu, v širšem pomenu, ki pride do izraza v poznih Foucaultovih delih, pa diskurz presega semiološki sistem, ker vključuje predvsem oblastna razmerja v obliki mreže praks in institucij.
(citiramo) »… mnenja sem, da je v vsaki družbi produkcija diskurza obenem kontrolirana, selekcionirana, organizirana in razdeljena prek določenega števila postopkov, katerih vloga je, da odvrnejo njegove moči in nevarnosti, obvladajo njegove naključne dogodke, da se izognejo njegovi težki, zastrašujoči materialnosti. V družbi, kot je naša, poznamo seveda postopke izključitve. Najbolj očitna, tudi najbolj domača, je prepoved. Dobro vemo, da nimamo pravice reči vsega, da ne moremo govoriti o vsem v kakršnihkoli okoliščinah in da končno kdorkoli ne more govoriti o čemerkoli. Tabu objekta, ritual okoliščin, posebna in izključna pravica subjekta, ki govori: tu imamo igro treh tipov prepovedi, ki se križajo, medsebojno krepijo in dopolnjujejo, tako da tvorijo kompleksno mrežo, ki se neprenehoma spreminja…. Obstaja pa v naši družbi še neki drugi princip izključitve: ne več prepoved, ampak razločevanje in izvrženje. Mislim na opozicijo razuma in norosti…. Morda je tvegano, če štejemo kot tretji sistem izključitve poleg teh, o katerih sem že govoril, opozicijo med resničnim in napačnim. Kako bi mogli utemeljeno primerjati prisilo resnice z razločevanji, kot so gornja, z razločevanji, ki so že po svojem izhodišču arbitrarna ali pa se organizirajo okoli zgodovinskih naključnosti; ki niso le spremenljiva, ampak v neprestanem premeščanju; ki jih podpira, vsiljuje in uvaja sistem institucij; ki se ne odvijajo brez prisile niti brez vsaj delnega nasilja« (konec citata).
GLASBA: HD 9042 4 HERO LES FLEURS
Zgodovinski kontekst diskurzov
V diskurzivnem pristopu je poudarek vedno na zgodovinski specifičnosti diskurzov oziroma »režimov reprezentacij«, kar je seveda bistvena razlika v primerjavi s strukturalno semiologijo, ki je statična, saj semiološke sisteme analizira v danem trenutku, in tega potem posploši. Za Foucaulta so stvari resnične in imajo pomen samo v specifičnem zgodovinskem kontekstu. V vsaki dobi diskurz proizvede oblike znanja, objekte, subjekte in družbene prakse, ki se radikalno razlikujejo od obdobja do obdobja in so diskontinuirani. Duševna bolezen, na primer, za Foucaulta ni objektivno dejstvo, ki ostaja enako v različnih zgodovinskih obdobjih in ima isti pomen v različnih kulturah. Vendar pri Foucaultu ne gre samo za zgodovinski in kulturni relativizem. Ne gre samo za to, da so se v zgodovini definicije norosti spreminjale: norost kot svetost, nedolžnost in blaženost, norost kot iluzija in neumnost, norost kot animalnost, norost kot histerija itd. Bistveno je to, da se samo znotraj določene diskurzivne formacije objekt »norost« sploh lahko pojavi kot smiseln in pomenljiv konstrukt. Norost je bila konstituirana skozi vse, kar je bilo o njej rečenega, skozi trditve, ki so jo opredeljevale, z njenimi opisi, analizami, klasifikacijami, razlagami, genezami, obsodbami. Samo s tem da so bile nekatere definicije norosti postavljene v prakso, se je lahko pojavil subjekt – »duševni bolnik«, kot ga definirata sodobna medicinska in psihiatrična vednost. Foucault tako poskuša v svoji »arheologiji vednosti« v zgodovini najti tisto »ničto točko« zgodovine norosti, ko je norost še nediferencirana izkušnja, ko še nima diskurzivnega obstoja.
Drugi primer je s področja spolnosti. Kot pravi Foucault, je vedno obstajalo to, čemur danes pravimo »homoseksualne oblike spolnega vedenja«. Toda »homoseksualec« kot družbeni subjekt je bil proizveden in se je lahko pojavil samo v moralnih, pravnih, medicinskih in psihiatričnih diskurzih, praksah in institucionalnih aparatih poznega 19. stoletja in z njihovimi specifičnimi teorijami spolne perverznosti.
GLASBA: HD 8980 STEREOLOG LOVCI NA SAMPLE
Povezanost vednosti in oblasti
Tisto, s čimer je Foucault resnično presegel strukturalno semiologijo, je njegova konceptualizacija načinov, po katerih vednost deluje skozi diskurzivne prakse v določenih institucionalnih ureditvah, da bi uravnavala obnašanje ljudi. Zanimal ga je odnos med vednostjo in oblastjo, spraševal se je, kako sta v diskurzu povezani oblast in vednost.
Bržkone moramo dopustiti, da oblast producira vednost (pa ne preprosto tako, da jo spodbuja, ker jo uporablja, ali tako, da jo uporablja, ker je koristna); da oblast in vednost druga drugo neposredno implicirata; da ni oblastnega razmerja, ne da bi se korelativno vzpostavilo neko polje vednosti, in ne vednosti, ki ne bi hkrati zahtevala in vzpostavljala oblastnih razmerij.
(citiramo) »… v družbi kot je naša, vendar temeljno v vsaki družbi, obstajajo mnogoteri oblastniški odnosi, ki prežemajo, opredeljujejo in konstituirajo družbeno telo, in ti oblastniški odnosi sami ne morejo biti vzpostavljeni, utrjeni niti izvajani brez produkcije, akumulacije, cirkuliranja in funkcioniranja diskurza. Nobenega možnega izvajanja oblasti ne more biti brez določene ekonomije diskurzov resnice« (konec citata).
Foucault oblasti ne misli klasično, kot centralizirane, kot da prihaja z enega mesta, in kot monopolizirane v rokah majhnega števila posameznikov, vladajočega razreda ali države. Nasprotno, v družbi oblast kroži, ima mrežno strukturo in vsi člani družbe so ujeti v njene mreže – so oblastniki in podložniki. Zato oblasti ne gre dojemati kot nekaj, kar kot nadrejeno, »od zgoraj« , zatira subjekt, tako da mu postavlja prepovedi in omejitve. Oblast obstaja na vseh ravneh družbenega življenja. Ne samo v javnosti, pravu, politiki in ekonomiji, temveč tudi in predvsem v zasebni sferi, družini in spolnosti, meni Foucault. Med tistimi, ki vladajo, in tistimi, ki so podrejeni, ni neke vseobsegajoče opozicije. Oblast je množica oblastnih razmerij, ki se izoblikujejo vsepovsod, na vseh ravneh družbe in v vsakem odnosu (med otrokom in starši, možem in ženo, vzgojiteljem in učencem, zdravnikom in bolnikom, delodajalcem in delavcem itd.). Zato je oblast vseprisotna, lokalna in nestabilna. Oblast tudi ni zgolj negativna, v smislu da je represivna ter da nadzoruje in omejuje. Istočasno ko omejuje, namreč tudi proizvaja – ustvarja stvari, uvaja uživanje, oblikuje znanja, formira diskurz in, nenazadnje, tudi subjekt je učinek oblasti, poudarja Foucault. Ta »mikrofizika oblasti« je primarno aplicirana predvsem na človeško telo. Telo je v središču bojev med različnimi formacijami vednosti-oblasti – pri Foucaultu so to predvsem vojska, šola, bolnica, zapor in tovarna.
GLASBA: HD 8937 PARADISE LOST LAWS OF CAUSE
Vprašanje subjekta
Foucaulta ne zanima samo, kako jezik in sistemi reprezentacij z različnimi mehanizmi »vednost-oblast« proizvajajo pomen, temveč se tudi sprašuje, kako vednost, ki jo proizvaja neki diskurz, povezan z oblastjo, uravnava obnašanje, konstruira subjektivnost in identitete ter določa načine, na katere so stvari reprezentirane, proučevane in prakticirane. Poleg tega da Foucault v analizo pomena vključuje politične in zgodovinske dimenzije, se v svojih poznih delih vrača tudi k subjektu, ki je bil sicer zlasti iz Saussurjevega in Levi-Straussovega strukturalizma izgnan. Seveda ne gre za vrnitev k subjektu kot središču, avtorju in izvoru pomena. Foucault se strinja s strukturalističnim motom, da »ne govori človek jezika, temveč jezik govori človeka« , kljub temu pa poskuša v kontekstu mehanizmov »vednost- oblast« misliti subjekt.
Predvsem, ugotavlja Foucault, ima beseda subjekt dva pomena: »podložnik nekoga drugega – preko kontrole in odvisnosti; priklenjenost na lastno identiteto – preko vesti in vedenja o sebi«. Foucaultev namen je »napisati zgodovino različnih načinov, na katere v naši kulturi iz ljudi napravijo subjekte«. Identificira tri načine, tri »moduse objektivizacije«, ki ljudi preobrazijo v subjekte.
Prvi način so »ločitvene prakse«. Najslavnejši primeri iz Foucaultovih analiz so: izolacija gobavcev v srednjem veku, zapiranje revnih, duševno bolnih in brezdomcev v Parizu v letu 1656, nove klasifikacije bolezni in z njimi povezane prakse klinične medicine v zgodnjem 19. stoletju v Franciji, vzpon moderne psihiatrije in njen vstop v bolnišnice, ječe in zdravstvene domove v 19. in 20. stoletju ter medikalizacija, stigmatizacija in normalizacija seksualnih odklonov v sodobni Evropi. Gre torej za procese družbene objektivacije in kategorizacije človeških bitij na nore in normalne, bolne in zdrave, kriminalce in nekriminalce, v katerih sta ljudem pripisani tako družbena kot osebna identiteta. V vseh teh primerih je »subjekt bodisi sam razcepljen, bodisi ločen od drugih«. »Ločitvene prakse« so tako načini manipulacije, ki kombinirajo posredovanje znanosti in praks izključitve. Očitna je bistvena povezanost »ločitvenih praks« in s tem procesov subjektivizacije z oblikovanjem in naraščajočo sofisticiranostjo družboslovnih ter humanističnih disciplin. Hkrati pa je poudarek na zgodovinsko specifičnih odnosih ter načinih klasifikacij in nadzora z določeno tradicijo humanistične retorike o družbenih spremembah in razvoju.
Drugi »modus objektivizacije« – povezan s prvim – ki ljudi preobrazi v subjekte, so »znanstvene klasifikacije«. Foucault skozi genezo družboslovnih in humanističnih ved odkriva, da le-te v prvi vrsti niso »razsvetljenske« vede, ki bi progresivno napredovale v odkrivanju pogojev človeškega življenja, temveč so specifična oblika vednosti, ki nastopi v natančno določenem zgodovinskem trenutku, ko se pojavi potreba po obvladovanju ljudi in uravnavanju njihovega obnašanja. Nove humanistične znanosti težijo h kodificiranju in urejevanju določenih segmentov družbe: žensk, domorodcev, duševno bolnih, slabotnih in kriminalcev, ki jih, kot znanosti, diskurzivno konstituirajo kot realne subjekte vednosti na podlagi svoje materialne evidence.
Tako na primer »politika« muzejskih predstavitev drugačnih kultur, ki je v domeni antropologije, te kulture šele konstituira kot »drugačne«. Antropološki diskurz ne reflektira »resničnih« razlik med kulturami, temveč razlike ustvarja. Gre za diskurz, ki na specifičen način konstituira svoj objekt in producira vednost ter s tem legitimizira določene načine videnja in določena sredstva nadzorovanja ter discipliniranja drugačnih kultur. Vsaka vednost je namreč institucionalizirana in deluje kot družbena praksa, zato je vsaka vednost tudi v tesnem odnosu z oblastjo. Tako je navidezno nevtralni svet vednosti neizogibno povezan s svetom moči, oblasti, interesov in politike.
Tretji »modus objektivacije« zajema načine, kako ljudje sami sebe preobrazijo v subjekte. V nasprotju s prejšnjima načinoma, v katerih je posameznik pri svojem »objektiviranju« kot subjekt pasiven, je v tem primeru aktiven. Gre za prakse in tehnike, skozi katere človek sam sebe aktivno formira kot subjekt – za različne operacije, ki jih izvaja na lastnem telesu, umu, obnašanju in emocijah, načine, kako jih poskuša »obvladovati«, jim prirediti določeno obliko, se jih zavedati, beležiti njihove spremembe, razvoj in »napredovanje«. Sem spadajo Foucaultove študije o rastoči obsesiji sodobnih družb s spolnostjo, zdravjem, vzponom medicinskega diskurza o spolnosti itd.
GLASBA: HD 8924 DZIHAN & KAMIEN JE T’AIME,…MOI NON PLUS (Serge Gainsbourg)
Konstrukcija, discipliniranje in nadzorovanje ženskega telesa
Sandra Lee Bartky v članku »Foucault, Femininity, and the Modernization of Patriarchal Power« analizira disciplinirajoče prakse, ki proizvajajo tako telo, ki je po videzu in gibanju prepoznano kot žensko, in pri tem spretno združuje vse elemente Foucaultove metode. Avtorica predstavi tri kategorije disciplinirajočih praks, ki so jim na poseben način podvržene ženske: tiste, ki imajo za cilj proizvesti žensko telo določene oblike in velikosti, tiste, ki iz tega telesa izvabljajo specifičen repertoar gibov, kretenj in položajev, ter tiste prakse, ki so usmerjene k razkazovanju ženskega telesa kot nekakšne dekorirane površine.
Stili ženskih podob se zelo razlikujejo v različnih zgodovinskih obdobjih in različnih kulturah. Te podobe odražajo temeljne kulturne obsesije na načine, ki jih še vedno premalo razumemo. Sodobno moderno žensko telo je vitko, napeto in gladko. Bartkyeva meni, da sodobna kultura poskuša telo odrasle ženske preoblikovati v podobo brezspolnega pubertetniškega telesa. Ker ima večina žensk čisto drugačne dimenzije, se morajo, če hočejo ustrezati kulturno zaželeni podobi, podvreči raznim dietam in telovadnim vajam, ki jih specializirane ženske revije, kot eden izmed najbolje prodajanih žanrov množične popularne kulture, nenehno distribuirajo. Diete disciplinirajo telesno lakoto, tako da je želja po hrani nenehno opazovana, nadzorovana in omejevana z »železno voljo« . Telovadne vaje, dvigovanje uteži, fitnes, različne oblike joge in aerobike sicer izvajajo tako moški kot ženske, vendar, meni Bartkyeva, iz zelo različnih nagibov. Medtem ko moški to počnejo za zdravje, zabavo in sprostitev, je ženskam telovadba naložena kot dodatna delovna obveznost, ki je danes pač neizogibna, če hočejo izpolnjevati kulturni imperativ, ki zapoveduje, da mora biti žensko telo brez odvečnih maščob in celulitisa, da mora imeti »utrjene« prsi in »izgrajene problematične dele«.
Nadalje Bartkyeva opozarja, da obstajajo pomembne spolne razlike v drži, gibanju, kretnjah in splošnem gibanju telesa, pri čemer so ženske v možnih načinih premikanja telesa dosti bolj omejene kot moški. Ženska mora na primer zelo paziti, kako sedi: roke morajo biti ob telesu, dlani po možnosti sklenjene v naročju in noge stisnjene skupaj. Taka drža daje vtis majhne in ozke pojave, ki zavzema malo prostora, je napeta in neškodljiva. Moška sedeča drža je čisto drugačna: z razkoračenimi nogami in od telesa odmaknjenimi rokami se razširi v prostor. Podobno je pri hoji. Ženska hodi previdno in pazljivo, nemalokrat se podvrže še dodatnim omejitvam visokih pet, ki njeno telo mečejo iz ravnotežja. Še bolj subtilno discipliniranje ženskega telesa (in s tem duha) je mogoče opazovati pri ženski obrazni mimiki, pravi Bartkyeva, ki je trenirana tako, da izraža ustrežljivost in popustljivost, da pogleda ne usmerja naravnost predse, ampak ga raje odmakne ali celo povesi oči, da se prijazno smehlja, tudi kadar ji ni do tega. Nenazadnje večina feminiziranih poklicev, kot so učiteljice, prodajalke, medicinske sestre, novinarke, socialne delavke itd., od žensk zahteva prijaznost, ustrežljivost, empatijo in pripravljenost služiti drugemu. Hkrati mora žensko telo, njegove kretnje in njegovo gibanje, izražati tudi neko stopnjo erotičnosti, ki pa mora biti dovolj čednostna in zadržana, da ne prestopi mej »dobrega okusa«. Da bi ženska zadostila tem zahtevam, je priporočljivo, da stoji s trebuhom, potegnjenim navznoter, in rahlo nazaj potisnjenimi rameni, tako da izstopijo prsi.
Ker pa se, kot opozarja Bartkyeva, od vsake ženske zahteva, da sodeluje v »ženskosti kot spektaklu«, tako da je njeno telo neizogibno podvrženo »estetskemu«, modnemu in trendovskemu ocenjevanju, je precej discipliniranja vključenega tudi v uporabi kozmetičnih sredstev in izbiri oblačil. Ženska koža mora biti mehka, gladka, voljna, nežna, brez dlačic. Idealno je, da ne kaže nikakršnih znamenj časa, skrbi, izkušenj, naporov ali globokih misli. Za vsako od naštetih lastnosti obstaja več kozmetičnih sredstev in tehnik. Nekatere so boleče (npr. kozmetične operacije, odstranjevanje dlak z voskom ali elektriko), vse pa so izjemno drage. To, čemur sodobni »strokovnjaki za lepoto«, ki so pogosto podprti z medicinskim diskurzom, pravijo »skrb za svojo kožo«, daleč presega normalno higieno in upoštevanje pravil uravnotežene prehrane, ki sta običajna pogoja za ohranjanje zdravja. Nega ženske kože vključuje izogibanje močni obrazni mimiki, izvajanje obraznih vaj, redno uporabo številnih kozmetičnih preparatov, od čistilnega mleka, osvežilnega losjona, globinskega pilinga in hranilne maske do neskončne vrste krem: dnevne, nočne, vlažilne, proti gubam, za okoli oči, z vitaminom C itd. Poleg tega da so ti preparati zelo dragi, so za njihovo uporabo potrebni tudi posebno specializirano znanje, tehnike in organizacija časa, saj jih je potrebno uporabljati redno in rutinirano, ali bolje, ritualno in kompulzivno. Enaki režimi pa veljajo tudi za lase, nohte in še marsikaj.
Take in podobne disciplinirajoče prakse so del procesa, v katerem je konstruirano idealno žensko telo in z njim posebna vrsta ženske subjektivitete, identitete, želje in užitka.
GLASBA: HD 8917 BEITTHRON SUCH A BRIGHT DAY (feat. KRISTINA INA MILICEV)
V nadaljevanju se Bartkyeva vpraša, kdo je tisti, ki žensko prisili, da se podvrže vsem tem disciplinirajočim praksam. Klasične nosilce moči in oblasti ter s tem tudi dejavnike discipliniranja je mogoče prepoznati predvsem v družini, šoli, vplivu medijev ter medicinski in »lepotni« stroki. Foucaultovska disciplinirajoča oblast, ki uravnava odnos ženske do njenega telesa in kulturno povzdignjene podobe »prave« ženskosti, pa je hkrati povsod in nikjer. Je institucionalno nevezana, anonimna in široko razpršena. Pojavlja se na Primer v instanci »ljudje«: »Ljudje pravijo, da bi, če bi samo malo shujšala, imela prav lepo postavo«. Odsotnost neke formalne institucionalne avtoritete, investirane z oblastjo, ki izvaja direktive in izvaja sankcije, ustvarja celo vtis, da je tovrstna proizvodnja ženskosti popolnoma prostovoljna ali celo naravna. V resnici pa je sodobna disciplinirajoča oblast samo dosti bolj prefinjena od klasične avtoritarnega tipa. Kot pravi Bartkyeva:
(citiramo) »Oblast zdaj teži k preobrazbi uma tistih posameznikov, ki bi bili v skušnjavi, da bi se ji upirali, ne samo s kaznovanjem in zapiranjem v ječo. To zahteva dvoje: bolj prefinjen nadzor nad telesom in njegovim gibanjem v času – nadzor, ki se ga ne da doseči brez skrbnega popisa in boljšega razumevanja posameznika ter geneze in narave njegovega ‘primera’. Tovrstna oblast zahteva novo vednost o individuumu, in rodita se moderna psihologija in sociologija. Vsi ti novi načini nadzora so si podobni, ne glede na to, ali je njihova funkcija korigiranje, proizvodnja, izobraževanje ali zagotavljanje dobrobiti; oblast izvajajo birokratsko – brezosebno, centralizirano in prodorno. In pojavi se nasproten učinek: oblast je zdaj postala anonimna, projekt nadziranja pa je omogočil vzpostavitev nove individualnosti (konec citata).
Tako je danes očitno, da je obnašanje ženske na neki način dosti manj uravnavano, kot je bilo v preteklosti. Ženskam ni več potrebno igrati svetnice in device, njihova aktivnost ni več omejena zgolj na zasebno sfero, dom in gospodinjstvo, in edina mogoča izpolnitev ženske usode ni več materinstvo. Normativna ženskost je danes osredotočena na žensko telo, na to, da je »v dobri telesni kondiciji« in da »sledi trendom«. Bartkyeva še dodaja, da je sodobna podoba idealnega ženskega telesa v celoti kompatibilna z današnjimi potrebami po ženski polni zaposlenosti, kultu mladosti in zdravja ter nujnostjo ohranjanja visoke stopnje potrošnje v razvitem kapitalizmu.
GLASBA: HD 8899 TCHAVOLO SCHMITT LADY BE GOOD
Diskurzivna metoda
Na podlagi Foucaultovih analiz diskurzov o norosti, kaznovanju in spolnosti lahko izluščimo temeljne elemente diskurzivne analize. Trditve o »norosti«, »kaznovanju« ali »spolnosti«, ki vsebujejo neke vrste vednosti o teh stvareh. Pravila, ki predpisujejo »primerne« načine razpravljanja o teh temah in izključujejo drugačne načine, kaj se sme misliti in govoriti o spolnosti, norosti in kaznovanju in kaj se ne sme. »Subjekte« , ki poosebljajo diskurze – norec, histerična ženska, kriminalec, deviantnež, spolni perverznež – in ki, skupaj s svojimi atributi, odpirajo pot vednosti o teh temah, ki je proizvedena v nekem obdobju. Načine, kako ta vednost pridobi avtoriteto, tako da »uteleša resnico« o omenjenih področjih. Prakse, ki jih v določenih institucijah izvajajo nad subjekti, da bi v skladu z omenjeno vednostjo uravnavale in organizirale njihovo obnašanje – medicinska obravnava duševno bolnih, kaznovalni režimi za kriminalce, moralne sankcije za spolno deviantne. Spoznanje, da se bo že v naslednjem zgodovinskem trenutku oblikovala drugačna diskurzivna formacija, ki bo izpodrinila obstoječo in proizvedla nove koncepcije norosti, kaznovanja in spolnosti, nove oblastne diskurze, novo »resnico« , in ki bo drugače uravnavala družbene prakse.
Če je Levi-Straussovo strukturalno metodo in Barthesovo semiologijo zanimalo predvsem, kako delujejo reprezentacije, kako sistemi znakov proizvajajo pomen, pa je Foucaultova diskurzivna metoda osredotočena na učinek in posledice reprezentacije oziroma pomena, ki ga proizvajajo semiološki sistemi.
Razlika med semiološkimi pristopi in Foucaultovim diskurzivnim pristopom je tolikšna, da ju nekateri avtorji popolnoma ločujejo kot dva različna pristopa, kot »dve verziji konstrukcionizma«. Priznani teoretik Stuart Hall v zvezi z tem pravi sledeče: (citiramo)»Splošna uporaba jezika in diskurza kot modelov, kako kultura, pomen in reprezentacija delujejo, in ‘diskurzivni obrat’ v družboslovju in humanistiki, ki je sledil, je ena izmed najpomembnejših preusmeritev v našem poznavanju družbe, ki se je pojavila v zadnjih letih«. (konec citata)
S tem pa tudi zaključujemo predzadnjo oddajo Zofijinih v tej sezoni. Upamo, da se nam pridružite tudi, ko bomo zadnjič v tem ciklusu spodbujali kritično domišljijo. Današnjo oddajo smo kot običajno pripravili….
GLASBA: HD 8875 NOBUKAZU TAKEMURA ASTRAL BEADS