Avizo
Pozdravljeni v predzadnji oddaji Zofijinih v letu 2004.
Čeprav smo že vsi bolj ali manj v specifičnem prazničnem vzdušju, nam to gotovo ne daje pravice, da vam zamolčimo kakšno racionalnejšo obdelavo vsebin, s katerimi se mladi in stari v današnjih, vedno bolj ponorelih časih, ukvarjamo, pri tem, ko jih želimo ohraniti na neki človeško razumni ravni distance in treznosti.
Vprašanje evtanazije je gotovo eno takšnih vprašanj. K ponovnemu premisleku o tem globoko moralnem in etičnem vprašanju sta nas napeljala dva popolnoma ločena dogodka.
Na Nizozemskem, v državi, ki je kot prva uzakonila pravico do dostojanstvene smrti, so se v teh dneh pojavila razmišljanja, da bi to zakonsko direktivo razširili tudi na novorojenčke, ki se rodijo z neozdravljivimi boleznimi.
Drugemu soočenju z problemom evtanazije smo bili izpostavljeni ob najnovejšem nadvse drznem in pogumnem španskem filmu The Sea Inside (Mar adentro) Alejandra Amenábara. Zgodba pripoveduje resnično zgodbo Ramóna Sampedra, ki je bil zaradi paralize 30 let svojega življenja priklenjen na posteljo. Navkljub ostremu umu in ljubeči podpori prijateljev, si takšnega življenja ni želel, s tem je v Španiji sproži politično in javno debato o pravici do dostojne smrti.
Film sproža številna provokativna filozofska in etična vprašanja o vrednosti in pravici do življenja, kar je slednjič pripeljalo do ostrih obsodb filma s strani cerkvenih oblasti.
Torej, je evtanazija moralno upravičena? V prispevku Frederika Klampfera »V zagovor pravice do »lepe smrti«, bomo preučili nekatere etične in moralne poglede, ki se tako v svetu kot pri nas sprožajo, ko razmišljamo o tej sodobni razpravi o vrednotenju življenja.
V nadaljevanju oddaje vam bomo ob številnih knjižnih novostih, podrobneje predstavili Platonova zbrana dela, ki so pred kratkim izšla v slovenščini.
Zaključili pa bomo z vpogledom v presek med znanstvenim znanjem in prepričanjem. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA: HD 7530 BIRKIN, JANE – THE SIMPLE STORY
Zofijini ljubimci smo leta 2002 pozdravili prelomno odločitev nizozemskega senata, ki je s sprejetjem zakona o izvajanju evtanazije, kot prvo državno zakonodajno telo na svetu, uzakonil pravico neozdravljivo bolnih, da sami izberejo trenutek in način slovesa od življenja. Kot je bilo pričakovati, je takrat odločitev tudi pri nas vzbudila nasprotujoče si reakcije. Medtem ko je bila javnost uzakonitvi pravice neozdravljivo bolnih do dostojanstvene smrti večinsko naklonjena, so se s kategorično zavrnitvijo oglasili že tradicionalni kritiki te ideje, zdravniki in teologi. Po mnenju Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, denimo, (citiramo) “ne more biti nikoli moralno dopustno direktno in dejavno nekomu vzeti življenje, tudi če za to sam prosi” (konec citata); bolnikova prošnja zdravniku, naj mu z usmrtitvijo skrajša trpljenje, naj v večini primerov ne bi bila toliko izraz njegove pristne želje po smrti ali premišljene odločitve zanjo kot posledica pomanjkanja nesebične skrbi in ljubezni, občutka odvečnosti in zgrešenega pristopa k lajšanju bolečin. V svarilih pred potencialnimi zlorabami, do katerih da takšna uzakonitev evtanazije neizogibno privede, sta se cerkvenim razumnikom pridružila tudi prof. dr. Jože Trontelj, predsednik državne Komisije za medicinsko etiko, in dr. Vojko Flis, bivši predsednik pravnoetične komisije pri zdravniški zbornici.
Prostovoljna evtanazija, torej evtanazija na zahtevo bolnika, sta menila, bo prej ali slej privedla do neprostovoljne evtanazije, tj. evtanazije brez veljavno izražene volje bolnika, od tod pa je le še korak do prisilne evtanazije, ko bodo zdravniki bolnikom odvzemali življenja v nasprotju z njihovo jasno izraženo voljo (denimo zato, da bi izpraznili postelje za nove, bolj obetajoče bolnike). Z zakonom uvedena možnost izbire med takojšnjo smrtjo in podaljševanjem življenja po mnenju omenjenih kritikov ne bi povečala avtonomnosti bolnikov pri sprejemanju te temeljne in dokončne življenjske odločitve, temveč bi neozdravljivo bolne, ravno nasprotno, prepustila na milost in nemilost pritisku ožje in širše družbene okolice, ki tako ali tako vidi v umirajočih le finančno in čustveno breme. Ljudem, ki pred obličjem smrti bolj kot kdaj koli prej potrebujejo čustveno oporo, solidarnost in skrb, na ta način pošiljamo napačen signal, z nevarnim pooblastilom zdravnikom pa nepopravljivo spreminjamo njihovo temeljno poslanstvo in spodkopavamo zaupanje bolnikov vanje.
Evtanazija – grško »lepa smrt«, je (moralno dopustno ali nedopustno) dejanje, ki povzroči hitro in nebolečo smrt, običajno umirajočega in neozdravljivega bolnika. Razlikujemo med prostovoljno evtanazijo (pomoč pri samomoru) in neprostovoljno (recimo odtegnitev zdravil ali prekinitev zdravljenja).
GLASBA: HD 7802 BETH ORTON – CENTRAL RESERVATION
Naša podpora odločitvi nizozemskega senata in morebitni zakonodajni pobudi, ki bi sledila nizozemskemu zgledu v Sloveniji (kljub temu da se naši zdravniki vsi po vrsti ne preveč prepričljivo zaklinjajo, da njihovi bolniki tovrstnih zahtev sploh ne izražajo), temelji na naslednji preprosti, a prepričljivi ideji: (1) da ima vsak človek moralno pravico do razmer, v katerih bo lahko avtonomno in premišljeno, tj. s preudarkom sprejemal tiste temeljne odločitve o svojem življenju (in smrti), ki na najbolj oseben način zrcalijo njegove vrednote, načela in ideale; (2) da je sodba, da je takojšnja smrt za osebo, ki bo umrla, v določenih izjemnih okoliščinah (zadnji stadij neozdravljive bolezni, perspektiva neznosnega fizičnega in/ali psihičnega trpljenja, nepovratna izguba smisla,…) boljša od nadaljnjega življenja, (lahko) povsem razumna sodba (bodisi ker ta zaradi utemeljenega pričakovanja, da bo fizično ali psihično trpljenje, ki ga bo prežemalo, v njenem duhu razvrednotilo vsako namero, načrt ali prizadevanje, sodi, da ga ni vredno živeti; ali ker je, potem ko je enkrat nepovratno oropano značilnih človeških dejavnosti, zanjo prenehalo biti v pravem pomenu besede človeško življenje; ali pa ker je zanjo izgubilo ves smisel, potem ko ji je bolezen dokončno preprečila sodelovati v dragocenih in izpolnjujočih jo razmerjih in aktivnostih); (3) da bo torej v takih okoliščinah tudi odločitev za smrt, kolikor temelji na omenjenem spoznanju, povsem razumna oz. presodna; (4) da ni nobenega razloga, zakaj bi populaciji neozdravljivo bolnih kar vsevprek in vnaprej odrekli sposobnost, da kompetentno sprejme odločitev za smrt in proti podaljševanju življenja, še zlasti, če ji obenem enako sposobnost potihoma priznavamo, ko ji v identičnih razmerah (namreč ko zdravljenje bolezni trči ob svoje meje) dovoljujemo, da se odloči med opustitvijo zdravljenja in njegovim nadaljevanjem (pri večini bolnikov ni nepovratno prizadeta nobena od sposobnosti, ki so za tako odločitev, če naj bo razumna, nujno potrebne: za razumevanje, komunikacijo, sklepanje ali razsojanje); in končno (5) da je uzakonitev pravice neozdravljivo bolnih, da avtonomno, na podlagi vseh razpoložljivih informacij in v skladu s svojimi vrednostnimi predstavami izberejo med svojo takojšnjo smrtjo in nadaljevanjem življenja, sicer vse kaj drugega kot idealna rešitev, ki pa vendar edina omogoča na dovolj učinkovit in neboleč način, hkrati pa z moralno še sprejemljivo dozo tveganja in stroškov uveljaviti pravico neozdravljivo bolnih do avtonomne in premišljene odločitve o koncu življenja.
Nizozemska je v teh letih brez dvoma postala nekak ogromen družbeni eksperiment, ki ga od blizu in daleč spremljajo budna očesa strokovne in laične javnosti. Ali so potencialne zlorabe instituta pravice do aktivne evtanazije res neprimerno večje in neprimerno bolj škodljive od tistih, ki jih dopušča pravica neozdravljivo bolnih, da zahtevajo prekinitev zdravljenja (pasivno evtanazijo)? Ali smo z odločitvijo o uzakonitvi aktivne prostovoljne evtanazije res naredili prvi korak na spolzkem pobočju in se bomo prej ali slej znašli na dnu, v peklu neprostovoljnih in prisilnih evtanazij oseb, ki veljajo za nepotreben družbeni strošek? Ali bo omenjena odločitev res tako kvarno vplivala ne le na samorazumevanje zdravnikov, temveč tudi na njihov značaj in, širše, na odnos ljudi do bolnih, hendikepiranih, “manjvrednih”? Ena od nespornih odlik nizozemskega zgleda je, da si lahko obetamo odgovore na vprašanja, ki so doslej bolj kot analitično mišljenje spodbujala z vizijami kataklizme prepojeno domišljijo.
Samomor – je premišljeno dejanje odvzema lastnega življenja, pri katerem se sprožajo številne moralne dileme, denimo pravice do samomora ali dolžnosti do drugih. V širšem smislu je samomor lahko tudi samožrtvovanje ali herojska smrt, v zadnjem času pa se pojavlja v povezavi z dostojanstveno smrtjo (kot pri evtanaziji).
Zofijini verjamemo, da so dnevi preživetemu razlikovanju med aktivno in pasivno evtanazijo ter krščansko (ne-)utemeljeni absolutni prepovedi “direktnega in dejavnega odvzema človeškega življenja” šteti, da se bodo zakonska določila, ki naj bi institut pravice do aktivne evtanazije varovala pred zlorabami (bolnike pa pred socialnimi pritiski k neprostovoljni odločitvi za smrt), izkazala za dovolj učinkovita in da prihajajo tudi v naše kraje končno časi, ko zakon eni populaciji (neozdravljivim bolnikom z avtonomno voljo) ne bo več kratil pravice do izbire med življenjem in smrtjo z izgovorom, da varuje pred zlorabami drugo, šibkejšo in na pritiske manj odporno populacijo.
GLASBA: HD 8194 CAVE, NICK & THE BAD SEEDS – BREATHLESS
Še zadnjič letos vam predstavljamo nekaj najbolj svežih knjižnih novosti iz širšega področja filozofije.
Pri društvu Apokalipsa, je v filozofski zbirki Aut izšla knjiga priznanega francoskega filozofa Alaina BADIOUA, Mali priročnik o inestetiki. V tej leta 1998 nastali knjigi se Badiou sprašuje o potrebi po novem pristopu do umetnosti. Knjigo je prevedla Suzana Koncut, spremna beseda pa je delo Valentine Hribar.
Pri Mladinski knjigi je izšla knjiga Petera FIEBAGA, Skrivnosti vzhoda: [znamenja in simboli : bogovi in preroki]
Knjiga Skrivnosti vzhoda ponuja bogato ilustriran kulturnozgodovinski pregled duhovnih izročil od začetkov človeške civilizacije do danes. Odpotovali boste skozi čas in razkrivali večne skrivnostni človeškega duha. Podali se boste v skrivnostni svet svetih zgradb, mitov, simbolov, religioznih in mističnih naukov, okultnih ved, nenavadnih zgodovinskih dogajanj. Od islama, hinduizma, budizma do magičnega sveta šamanizma, zanimivih naukih, skrivnih ved in skrivnostnih zgodb o junakih, bajnih bitjih in usodnih dogajanjih.
Velike skrivnosti Vzhoda so se razvile iz doživete spiritualnosti in duhovne poglobljenosti. V Indiji, na primer, že od davnih časov skušajo preseči človeške meje z meditacijo. Askezo oziroma odpoved vsemu zemeljskemu srečamo tako v hinduizmu kot v islamskem sufizmu. Lao Zi in Konfucij sta na Kitajskem filozofirala o duhovnem bistvu vesolja in sveta, v vseh vzhodnjaških deželah pa je še danes živo bogato izročilo mitov, čudežev in naravnomedicinskih dosežkov, po katerem se ravnajo množice ljudi. Skrivnosti Vzhoda nas popeljejo skozi ta nadvse očarljiv in raznolik svet.
Pri založbi časopisa Družina, je za malo drugačno perspektivo problema vrednotenja človeškega življenja, ki smo se ga v današnji oddaji dotaknili ob problemu evtanazije, izšla zanimiva knjiga špankega filozofa in esejista José Ortege y Gasseta, Meditacije o don Kihotu.
Luciden španski napovedovalec »prihoda množic« je občudovalec človeške veličine in zgodovinskega značaja človeškega bivanja. S svojim živahnim slogom je kmalu po letu 1914 prevzel množice bralcev. Z Meditacijami o Kihotu si je izbral »izhodišče« in stkal »zametek« nadaljnjega dela. »Če te knjige ne doumemo v vsej globini, je vse poznanje Ortegovega dela nedokončano, manjka mu prvi temelj.« Meditacije so devetdeset let po izidu morda celo bolj aktualne, kakor so bile v času izida. Morda bo po prevodu Meditacij v slovenščino Ortega še vedno samotni jezdec, a tudi človek, ki bi lahko tudi pri nas pomagal odkriti žareči dragulj človeške enkratnosti in veličine.
Mohorjeva družba pa nam v zbirki Religiozna misel, pred prazniki podarja knjigo Jacquesa MARITAINA, Po navdihu Tomaža Akvinskega:
od Bergsona do Tomaža Akvinskega in kratka razprava o biti in bivajočem.
Jacques Maritain ni le največji sodobni krščanski filozof, ampak tudi ena največjih osebnosti v duhovnem življenju 20. stoletja. Zapustil je bogato duhovno dediščino, saj je v več kot 60 knjigah, ki so vsaj deloma prevedene v 20 jezikov, obdelal vsa temeljna področja filozofije. Njegova filozofija je pristna philosophia perennis, ki se naslanja na vekotrajno modrost, zavezano tistim temeljnim resnicam, ki so na neki način prisotne v vseh časih, včasih zakrite, tudi okrnjene, vendar v vseh časih vedno znova navdihujejo. V tem smislu je Maritain most med francoskim duhovnim svetom prve tretjine 20. stoletja in velikim krščanskim mislecem Tomažem Akvinskim. V nekem leksikonu religije je zapisano (citiramo): “Maritain bo ostal v spominu kot eden intelektualnih velikanov v obdobju med obema vojnama.” (konec citata)
Knjiga prinaša izbor iz dveh obsežnejših del Maritaina. V prvem delu od Bergsona do Tomaža Akvinskega si je Maritain zadal nalogo razmišljati o nekaterih vidikih sodobne religiozne misli. Maritain je vse življenje ohranil globoko spoštovanje in hvaležnost do Bergsona, vendar so razlike v pojmovanju filozofije pri tem seveda ostale. Na drugi del Kratka razprava o biti in bivajočem lahko gledamo kot na esej o eksistencializmu svetega Tomaža Akvinskega. Največji dosežek Maritainove filozofije je nova, na nauku sv. Tomaža sloneča, utemeljitev filozofskega, metafizičnega in spoznavnega realizma.
GLASBA: HD 7544 KINKY – THE HEADPHONIST
Predstavitev naslednje knjige pa si gotovo zasluži vsaj posebno rubriko, če ne že kar posebne oddaje.
V slovenščino smo pod pokroviteljstvom celjske Mohorjeve družbe in prevodu Gorazada Kocijančiča, dobili zbrana dela Platona. Knjigo lahko na dobrih 3000 straneh in v trdi vezavi v naših knjigarnah dobite za ceno 75.000 SIT.
V dveh knjigah na več kot 3000 straneh dobivamo v slovenščini zbrana filozofska dela Sokratovega učenca, ki so kar najodločilneje zaznamovala celotno evropsko misel. Prevajalec opiše tudi filozofovo življenje in delo, spodbudi k razumevanju, pojasni temeljne pojme in Platonov vpliv skozi zgodovino v sodobnost mišljenja. Opombam k prevodu so dodana kazala, bibliografije, zemljevidi in skice.
Vsi Platonovi spisi – nekatere smo že imeli v slovenskem prevodu, pa jih je Kocijančič prevedel na novo – so tako združeni v eni knjigi. Ta ima 1.678 strani, druga, ki vsebuje opombe, Kocijančičev poglobljen razmislek o Platonu in kazala, bibliografijo, zemljevide ter skice, pa 1.494 strani.
“Platonova dela so eno najlepših daril, ki nam jih je usoda ohranila iz antike,” je na tiskovni konferenci ob izidu povedal Kocijančič. Starogrški filozof namreč velja za enega najpomembnejših in hkrati najbolj priljubljenih mislecev v zgodovini človeštva. Filozof Whitehead je zapisal, da je celotna zgodovina evropske filozofije le vrsta opomb k Platonovim besedilom.
Platonova besedila – med najbolj znane sodijo Država, Timaj, Ion, Simpozij – danes prebirajo tudi ljudje, ki se poklicno ne ukvarjajo s filozofijo. Njegova besedila namreč niso prezahtevna, so sicer naporna, a hkrati zabavna. V preteklosti so jih prebirali tako tisti, ki so se z njegovo filozofijo strinjali, kot tisti, ki so ji ostro nasprotovali. Kocijančič meni, da je Platonova misel veliko več kot samo nauk, pravi, da je inscenacija drame mišljenja, saj so ga strastno prebirali tudi tisti, ki so ga enako strastno zavračali.
Kocijančič se je pri prevodu odločil za sintezo zvestega in sodobnega prevoda, ki se močno razlikuje od dela njegovih predhodnikov. Ti so nihali med pedagoško funkcijo in dobesednostjo, hkrati pa so bili v prevodnih različicah temeljnih pojmov Platonove misli nekonsistentni. Sam je imel ves čas v mislih celoten Platonov opus, kar mu je omogočilo ločevanje med bolj in manj bistvenimi točkami filozofskih besedil. Zato je še toliko bolj pomembna druga knjiga, ki je polna pojasnil in navzkrižnih referenc za tiste bralce, ki želijo seči globlje v dinamiko Platonove misli.
GLASBA: HD 7560 ILYA – BLISS
Znanstveno znanje in prepričanje
Zofijini smo pred kratkim gostili predavanje znanega slovenskega sociologa Gregorja Tomca, ki nam je predstavil svoja najnovejša razmišljanja o povezovanju sociologije z kognitivnimi principi znanosti, t.i. sociologijo kognitivnih znanosti.
Nekaj več bomo o tej temi spregovorili v naslednji oddaji, za danes pa spodbujeni z določenimi njegovimi vprašanji, na kratko premlevamo distinkcijo med znanstvenim znanjem in prepričanjem, kot so jo skozi zgodovino dojemali nekateri najvidnejši filozofi, sociologi in lingvisti.
Platon: Platonova definicija znanja je, da je znanje opravičeno in resnično prepričanje (verjetje). Ugovori zoper to definicijo bi se lahko glasil: znanje ni primerljivo s prepričanjem, tudi ni nobena posebna oblika prepričanja.
Descartes: znanje je nekaj bistveno različnega od prepričanja, kajti je gotovo in nedvoumno, prepričanje pa je negotovo in dvomno – cogito ni prepričanje.
Pritchard: znanje je refeksivno, prepričanje ni, znanje ni resnično ali neresnično, tudi če nismo v zmoti, ne moremo reči, da je znanje resnično, pač pa je lahko prepričanje resnično ali napačno.
Price: znanje je nezmotijivo, kjer se um neposredno sooči z določenim dejstvom ali predmetom, zato tudi ni smiselno reči, da je znanje resnično, kajti resnično je le tisto, kar je lahko v načelu tudi zmotno. Prepričanje je aktivno ali pasivno, znanje ni nič od tega, je nekaj neposrednega, kar ne moremo dalje analizirati. Price pozna poleg prepričanja in znanja še nedvomno sprejemanje nečesa kot dejstva, to je “acceptance”, ki ga od znanja razlikuje odsotnost kognitivnega deja, npr. oblikovanja sodbe o nečem.
Wilson: razlikuje med mišljenjern (thinking) in znanjem (knowledge), mišljenje je podobno prepričanju, je oblikovanje mnenj, stališč do nečesa, je lahko resnično ali neresnično, znanje je svojsko in zanesljivo izkustvo, ki ga ne moremo zvesti na nič drugega.
Austin: znanje ni duševno stanje in zato ni podobno prepričanju, temveč je neke vrste obveza, dana publiki. Publiko pooblaščamo, da lahko trdijo to, kar trdimo mi sami. Če kdo dokaže, da temu ni tako, potem se mi odvzame pravica, da pooblaščam publiko v sprejemanje določenih izjav. Drugi se tedaj obrnejo proti nam. Če gre zgolj za prepričanje, potem morebitna neresničnost prepričanja ne motivira publike v zavračanje.
Drugi avtorji menijo, da med znanjem in prepričanjem ni načelnih razlik, pač pa obstajajo različne oblike znanj in prepričanj in zato ne moremo vsega znanja imeti za resnično in opravičeno prepričanje. Nekatere vrste znanja ne poznajo resničnosti ali neresničnosti, druge jo.
Tiha predpostavka vseh teh tez je, da imajo prepričanje, ki naj bi bilo vsebovano v znanju, za mentalni akt subjekta. Toda kaj, če “prepričanje” v Platonovi definiciji pomeni le “subjektivni preostanek” od znanja, če se mu odtegne resničnost? Tedaj ni treba, da obstaja kak mentalni akt, ki ga je izvedel subjekt, pač pa subjektu pripisujemo določeno propozicijo, ki jo (zmotno) “ima” za resnično. To imetje je lahko povsem dispozicijsko, potencialno, je pripravljenost subjekta, da se strinja s propozicijo, če ga povprašamo po njej. Znanje in prepričanje sta družinska pojma, mi se omejimo na znanstveno znanje. To ni le “last” posameznika, temveč znanstvene skupnosti, ki ga brani in podpira z argumenti in dokazi.
Gettierovi ugovori k Platonovi definiciji govorijo o tem, da je možno, da imamo primere resničnih in racionalno opravičenih prepričanj, nimamo pa znanja, torej definicija ni zadostna, kvečjemu morda nujna. Gettierovi dokazi pa ne držijo za znanstveno znanje – zaradi nanašanja na intersubjektivno bazo znanja.
Znanstveno znanje = relevantno situacijsko prepričanje + resničnost + neprotislovna združljivost s paradigmatsko bazo znanja; intersubjektivna preverjenost trditev.
Znanstveno znanje je bistveno kolektivno, nadosebno, a tudi odvisno od družbenega konteksta znanja, zato pa še ni “negotovo in relativno”. Glede na določen družben in zgodovinski okvir, je zanesljivo in točno v okviru meja določene znanstvene paradigme. Oseba, ki znanstveno ve, je reprezentant kolektivnega znanja, ne pa osebni nosilec znanja ali subjekt znanja. Zato tudi ni absolutnega znanstvenega znanja, ker bi bilo to nujno nadzgodovinsko in naddružbeno. Pri tem pa tudi resnico razumemo kot zgodovinsko uokvirjeno domeno točnosti in adekvatnosti trditev glede na vsakokratni domet meritev in natančnosti eksperimentov ter opazovanj.
Prispevek “Znanstveno znanje in prepričanje” bo objavljen tudi v novi, že šesti številki online časopisa Zofijinih, ki bo na naslovu www.zofijini.net dosegljiv v naslednjih dneh. Vabljeni ste k prebiranju in tudi soustvarjanju časopisa.
GLASBA: HD 7554 TWEAKER feat. ROBERT SMITH – TRUTH IS
Ramón Sampedro v svojem poslovilnem videu-sporočilu za javnost, spregovori takole:
Sodniki, politiki in verske avtoritete. Kaj pomeni dostojanstvo za vas? Kakršenkoli je odgovor vaše vesti, vedite, da za mene to življenje, ki ga živim ni vredno živeti. Želim si, da lahko dostojno vsaj umrem. Utrujen od institucionalne lenobe, sem danes prisiljen umreti na skrivaj, kot kriminalec. Vedeti morate, da je proces, ki bo vodil do moje smrti skrbno razdeljen na manjša dejanja, ki same po sebi niso kazniva in so jih izvedle številne prijateljske roke. Če država tudi v tem primeru vztraja pri kaznovanju mojih pomočnikov, bi jim svetoval, da jim odsečete roke, ker je to vse, kar so prispevali. Glava, se pravi zavestna odločitev, je bila moja. Kot vidite imam ob sebi kozarec vode, ki vsebuje dozo strupa. Ko ga bom popil bom prenehal obstajati, odrekel se bom svoji najbolj dragoceni lastnini – telesu. Verjamem, da je življenje pravica in ne dolžnost, zaradi katere sem dolgih 29 let bil prisiljen živeti. Ko dam po vsem tem svoje življenje na tehtnico, vidim, da ne morem računati na srečo. Samo prihodnost in napredek bosta nekega dne lahko odločila, ali je bila moja odločitev razumna ali ne.
Ramón Sampedro je ob pomoči prijateljev umrl leta 1998. Evtanazija je v Španiji, podobno kot v večini držav, še vedno nerešeno vprašanje.
Današnjo oddajo s tem zaključujemo. Ob tednu osorej pa nam lahko, v tem letu zadnjič, ponovno prisluhnete. Današnjo oddajo smo pripravili…