21. 5. 2008 Oddaja Zofijinih

Oddaja 21.5.2008

AVIZO

V letošnjem mesecu maju se Zofijini posvečamo temi nacionalizma. S tem namenom v mestu že ves mesec potekajo zanimiva strokovna predavanja, ki se z nacionalizmom spoprijemajo na vse mogoče teoretične načine. Na svoj način pa bomo ta spoprijem obeležili tudi v naši oddaji. Tema našega ukvarjanja z nacionalizmom je pretežno domači nacionalizem, v današnji oddaji pa bomo obravnavo nekoliko razširili tudi na našo sosedo, Hrvaško. Za ta namen smo k sodelovanju povabili priznanega hrvaškega filozofa dr. Nenada Miščevića, ki je za našo oddajo prispeval optimistični zapis, ki obravnava vprašanje nacionalizma v novem tisočletju, s posebnim poudarkom na primeru Hrvaške. Ob tem se bomo v nadaljevanju oddaje pomudili tudi pri novem poročilu iz predavanja Delavsko-punkerske univerze, ki se je v svoji aktualni izvedbi polotilo štiridesete obletnice majske študentske vstaje v Parizu. Za sam zaključek pa bomo v rubriki »Filozofija skozi čas« med drugim pod lupo vzeli velikega Bertranda Russella.

GLASBA:

Politika odprte razprave

Pomanjkljivosti preglasovanja

Starejše obrambe demokracije počivajo na tem, da je premoč večine upravičena zato, ker predstavlja najboljši postopek za sprejemanje odločitev. To upravičevanje, ki izhaja iz postopka ima svoje dobre strani: postopek je povsem nevtralen, vsak volivec velja enako kot drugi volivci in če izgubite, se nimate kaj pritoževati. Vendarle pa golo preštevanje glasov še ne zadošča vsem smotrom demokracije. Preglasovanje ni vedno najboljša rešitev. Prvič, ljudstvo kontrolira oblast samo enkrat na nekaj let. Drugič, z oddajo listkov glasujete za ogromen in nedoločen paket bodočih potez v celoti. Morda vam je všeč ekonomska politika dane stranke, toda ne njeno stališče do splava ali šolskega programa. Na ta način se pomembna etična in politična nestrinjanja zamolčijo, nakar tiho vrejo do naslednje eksplozije. Tretjič, takšna demokracija, ki izhaja iz postopka – proceduralna demokracija – ne oblikuje javnosti, pa tudi enkrat formirani javnosti ne dviga kvalitete. Če želite relativno aktualno karikaturo, poglejte primer Rusije. Rusi so si za predsednika izbrali bivšega udbaša, ne da bi imeli pojma o njegovem programu in tudi ne razloga, da mu zaupajo. Edino, kar je pokazal, je odločnost in okrutnost do Čečenov. Javno mnenje je v tem zvedeno na meglene in nedoločene signale. Še en primer tokrat iz Bolgarije: po tem, kar pripovedujejo tamkajšnji sociologi, se bolgarske agencije za raziskovanje javnega mnenja bogatijo čez vsako mero, ker volivci praktično volijo na osnovi anket. Stranke naročajo in mastno plačujejo ankete (npr.: za koga bi volili jutri?), politiki nato na tej podlagi poskušajo uganiti, kaj trenutno misli ljudstvo in se ravnajo po teh ugibanjih. Končno, politiki pogosto diktirajo katera vprašanja in katere teme zaslužijo pozornost in dragocen čas, pri čemer se vprašanja, ki zanimajo samo manjšino, ali neko pasivno in nemo večino – na primer ženske pravice v islamskih republikah – ne bodo nikoli uvrstila na dnevni red.

Številni novejši teoretiki zaradi tega dajejo prednost demokraciji, ki izhaja iz razprave. Resnih nasprotovanj ni mogoče rešiti samo z volilnimi listki, temveč z odprto in javno razpravo. Tako kot porote v filmih ne delujejo po načelu preglasovanja, temveč razpravljajo, da bi prišle do soglasja, bi tudi politika morala težiti k soglasju skozi skupno premišljevanje, sestajanje in razpravljanje. Prvič, javno mnenje se oblikuje in izpopolnjuje s pomočjo razprave; drugič, razprava pošilja profesionalnim politikom in njihovim strokovnim svetovalcem signale o pulzu naroda za vsako posamično vprašanje. Strokovni naziv za premišljevanje, sestajanje in razpravljanje je »deliberacija«, zaradi česar se demokracija, ki izhaja iz razprave imenuje deliberativna demokracija. Njeni zastopniki so številni: Hannah Arendt, Jurgen Habermas, Amy Gutmann, Thompson, Nino, če naj omenim samo tiste, katerih knjige imam naložene na mizi. Poslednji omenjeni, nam je morda najbližje, saj je propagiral deliberativno demokracijo v Latinski Ameriki, to je v državah s problemi, podobnimi našim.

GLASBA:

Deliberativna demokracija

Osnovna zamisel demokracije, ki izhaja iz razprave je naslednja: če želite v politiki uveljaviti svoje stališče, ste ga dolžni javno in prepričljivo obrazložiti. Tisti, ki se z vami ne strinjajo, morajo dojeti, kakšni razumni razlogi vas vodijo in v čem imate morda prav. Takšna obrazložitev lahko vodi do kompromisne rešitve. Vzemite splav. Če zagovornike splava razglasite za na sovražnike naroda in boga, jih gotovo ne boste v nič prepričali. Toda na podlagi dobre razprave bodo morda tudi oni sklenili, da umor fetusa zaradi kaprice ravno moralno neoporečno. Tudi nekateri nasprotniki splava bodo morda sklenili, da ima ženska, ki dojenčka ne more prehraniti, moralno pravico, da ga ne rodi. Če bo sreča, se bodo nekateri razumni zagovorniki in nasprotniki strinjali, da problema sploh ne bi bilo, ko bi se oče zavzel za otroka, ne pa da celotno breme pade na materin hrbet. Med skrajnostmi obstaja veliko prostora za dogovor in tudi začasne dogovore je mogoče spremeniti, skladno z rastjo moralne občutljivosti in z rastjo občih standardov. Jasno, dogovor ni nikoli zajamčen in včasih je preglasovanje edino učinkovito; vendarle pa je v deliberativni demokraciji to skrajnje sredstvo in ne normalni postopek.

Zagovorniki delibaritve demokracije smatrajo, da le-ta izpolnjuje samo sebe: ko se ljudje navadijo na razpravo, se navadijo na razumne argumente, s tem rastejo njihove zahteve in njihova pripravljenost ter sposobnost, da prisluhnejo nasprotnim mišljenjem. Toda, ali lahko narod razume probleme in sodeluje v razpravi? Ali ni to prevelika zahteva? Ne vem, kako je z drugimi narodi, toda naš, ki je uspel spregledati gosto mrežo laži, zastraševanje in sentimentalnega cviljenja in je na osnovi minimalne obveščenosti volil za svobodo in socialno pravičnost, menda nekaj tudi razume. Nenazadnje, demokracija predpostavlja zaupanje v volivce: če lahko pametno odločajo vsako prestopno leto, zakaj ne bi mogli vsak teden. In naprej, demokracija, ki izhaja iz razprave ponuja mehanizem za vnašanje novih tem v politično areno. Organizacije civilne družbe, se pravi nevladne organizacije, interesna združenja – žensk, homoseksualcev, obolelih za raznovrstnimi boleznimi, ki zahtevajo drago zdravljenje, žrtev nasilja ali posilstva -, mediji ali preprosto dovolj uporni posamezniki lahko glasno navijajo za določene teme. Nekatere med njimi bodo pritegnile pozornost, s čimer bodo počasi vstopile v politično areno. Brez deliberativne demokracije ostajajo številna podobna vprašanja preprosto zamolčana.

Končno, demokracija, ki izhaja iz razprave, navaja publiko na odprtost. V državi, v kateri je vladajoča stranka deset let prisluškovala ne samo nasprotnikom, temveč tudi sami sebi, kjer so vse odločitve prišle izza zaprtih vrat in kjer za mnoge sploh ne vemo, da so bile sprejete, je odprtost in javnost v odločanju nujno potrebno dobro. Slovenija se je tega naučila z nizom koalicijskih vlad, v katerih so stranke nadzirale ena drugo in odstranjevale tančico skrivnosti z večine odločitev. Takšna pot je tudi za nas naravna.

GLASBA:

Somrak nacionalizma

Glede na to, da sem nedavno kritiziral Gellnerjevo definicijo nacionalizma, je prav, da mu naklonim priznanje zaradi prognoze, ki jo pogosto poudarja, namreč da se nacionalizmi umirijo in ugašajo, ko je enkrat ustvarjena nacionalna država. V enem poslednjih spisov, z naslovom Srečanja z nacionalizmom govori o peti fazi nacionalizma, ki je po njegovi lastni sodbi nekoliko spekulativno in optimistično zamišljena, kjer »pozna industrializacija… vodi do zmanjšanja moči etničnih čustev in sovraštev.« Ta perspektiva, piše Gellner, daje »kanec pravice za upanje«, da bodo šle stvari na boljše. Hrvaška je nedavno vstopila v to peto fazo. Jasno, da ni vse rožnato: eden izmed razlogov za somrak nacionalizma je masovni pregon Srbov, tisti, ki so ostali pa so se prekrstili ali potuhnili. Upajmo, da se bodo vsaj nekateri pregnanci vrnili, s čimer bi pripomogli, da se z države spere sramota. Zdi se, da je nauk jasen: zdravljenje nacionalizma z nacionalističnimi sredstvi je daleč od idealnega. Za vse bi bilo boljše, ko Milošević ne bi nikoli začel vojne, posebej za nas pa bi bilo boljše, ko v Tuđmanu ne bi našel dostojnega soigralca. Juan Linz, strokovnjak za ta vprašanja z Yalea, mi je razlagal, da je to skrivnost španskega uspeha: tamkaj se raznovrstni nacionalizmi niso uspeli razmahniti in tudi ne izzvati resnega konflikta, tako da ni bilo potrebe za odcepitev.

Nekdo bi mi utegnil ugovarjati s sledečim: ti sam priznavaš, da si vesel, ker se je Hrvaška demokratizirala in ker je izbrala prave vrednote, istočasno pa te motijo hrvaški vojni zločini. S tem pravzaprav kažeš kar precejšnjo dozo domoljubja: ponosen si zaradi vrlin svoje države in naroda, sramuješ pa se, ko naredijo kaj narobe. Čemu potem zameriš nacionalistu? Ideja tega ugovora izhaja od filozofa Michaela Walzera, ki jo je razdelal na primeru lastnega sramu zaradi vojne v Vietnamu. Odgovor je enostaven. Razlike med mojo in nacionalistovo stavo je naslednja: prvič, nacionalista zanima samo njegov ožji, etnični narod, Hrvati, ne pa državna skupnost vseh državljanov. Drugič, poreklo zadovoljstva oziroma sramu ni isto. Sam verjamem v univerzalne vrednote, zaradi česar sem vesel, če jih sprejema in udejanja tudi moja skupnost, prav tako sem žalosten, če jih potepta. Nacionalist razmišlja na nasproten način: domovina, kakršna koli že je, je draga narodovem sinu, četudi krši človeške pravice in dela zločine. Udejanjanje občih vrednot ni naloga domovine, temveč se morajo te vrednote prilagoditi domovini.

Avtor besedila je dr. Nenad Miščević. Drugi del njegovega razmisleka o nacionalizmih boste lahko slišali v naši naslednji oddaji.

GLASBA:

Jingle-dpu

Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekalo v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko-punkerske univerze. Podiplomski študent prava in ekonomije Geoffroy Geraud je predavanje osnoval na Bourdiejevi ugotovitvi da spodletele revolucije sprožijo uspešne kontrarevolucije. Po Bourdieju je bil maj 68 v Franciji primer takšnega procesa – sicer eksplozivnemu uporu ni uspelo trajno spremeniti družbene ureditve, čemur je sledila mogočna restavracija.

V dogodkih maja 68 so si v Franciji stali nasproti trije pomembnejši akterji: tradicionalna levica (sindikati in komunistična partija), nova družbena gibanja in represivni aparati države. Mnogo militantnih maoistov, ki so delovali na robu ali celo v neposrednem nasprotju s politiko francoske partije, se je kasneje spreobrnilo. Prav tako so se v sedemdesetih spreobrnili mnogi trdi stalinisti, ki so bili v šestdesetih člani partije.

Prva posledica neuspeha revolucije maja 68 je bilo uničenje zgodovinskega spomina. Čeprav se je revolucija začela kot ena največjih splošnih stavk – in je bila kot taka del zgodovinske tradicije delavskih uporov v Franciji – se je začela v medijih in zgodovinarskih razpravah prikazovati predvsem kot boj za osvoboditev marginalnih družbenih skupin, medtem ko je bil njen razredni naboj potisnjen v pozabo.

Tej operaciji je sledila krepitev in protiofenziva konservativnih družbenih sil. Konica na kopju ideološke protiofenzive, ki je pometala z intelektualnimi dosežki burnih šestdesetih, so bili spreobrnjeni bivši levi radikalci, ki so predstavljali kot novi filozofi. Ti bivši maoisti in stalinisti so uspešno prekinili z intelektualizmom delavskih gibanj in se prilagodili diskurzu množičnih medijev. Novi filozofi so se uveljavili in promovirali predvsem po televiziji in kmalu postali ključni oblikovalci javnega mnenja v Franciji. Angažirani levičarski intelektualci so postali stvar preteklosti – nadomestili so jih strokovnjaki za vprašanja morale in človečnosti.

V diskurzu novih filozofov imajo teorije o totalitarizmu pomembno mesto. Z njihovo pomočjo se novi filozofi postavljajo na pozicijo izven zgodovine in razrednih bojev in tako, kot predstavniki abstraktne človečnosti, obsojajo zločine radikalnih gibanj iz preteklosti s pomočjo moralne in strokovne avtoritete skesanih bivših pripadnikov teh gibanj.

A teorije o totalitarizmu postanejo še bolj absurdne, ko jih iz moralne presoje preteklosti novi filozofi uporabljajo za analize sedanjosti – tako je enemu izmed njih nedavno uspelo izjaviti, da so stavke kot take totalitaren način delavskega boja.

Poročilo so pripravili sodelavci DPUja. Obiščete jih lahko na spletni strani http://dpu.mirovni-institut.si.

Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!

GLASBA:

Filozofija skozi čas

18. maja leta 1872 je bil rojen Bertrand Russell. Že njegov krst je nakazal pot v filozofijo, ne pa tudi v krščansko veroizpoved. Boter mu ni bil nihče drug kot družinski prijatelj John Stuart Mill. Njegovo skoraj sto let dolgo življenje, ki se je končalo šele leta 1970, zaznamujejo številni dosežki na področju filozofije, kot civilnodružbenega angažiranja, ki ga je opravljal vse do smrti.

Najpomembnejša filozofska dela je objavljal v letih od 1900 do 1913. Tega zadnjega leta je skupaj z njegovim bivšim učiteljem Whiteheadom izdal Principio mathematico, enega nasploh najdebelejših knjižnih filozofskih ‘špehov’. Principia mathematica velja za razširitev Fregejevega dela na področju filozofije matematike, v ožjem pomenu filozofske šole logičnega pozitivizma, ki je poskušala z razširitvijo logike na matematiko utemeljiti temeljne in neprotislovne aksiome. Z Russllovo antinomijo, ki je v bistvu zapleten in za nas laike nerazumljiv Russellov simboliziran zapis, se odvije sploh eno filozofsko najzahtevnejših poglavij v zgodovini filozofije, pri katerem se ne prekrši NOBEN logični zakon. Ta zapis pa je večinoma razumljivo samo ekspertom, mi, učeči se filozofi, pa ga poznamo v praktični predelavi pod imenom ‘paradoks brivca’. Odpravo teh antinomičnih množic vseh množic, ki ne vsebujejo same sebe je spodbudil širši možganski vihar v novi filozofiji matematike. Meta-matematična teorija, ki poleg logičnega pozitivizma, zajema še intuicionistično in Hilbertovo formalistično utemeljevanje matematike pa prej vzbudi pozornost logikov in filozofov kot pa samih matematikov. Razvoj logični pozitivizem se po sodelovanju z Whiteheadom ustavi in izčrpa, prav tako pa Russell zapade v eno svojih največjih ustvarjalnih kriz.

Njegova najbolj nadarjena učenca Ludwig Wittgenstein in Frank Pulpton Ramsey, ki je umrl že pri šestindvajsetih letih, sta bistveno razširila Russllove ideje. Poleg tega je še vedno ohranil odprto fronto proti britanskemu heglijanskemu idealizmu, ki ga je s svojimi izrinjal s kateder. Z izbruhom Prve svetovne vojne je izrazil svojo pacifistično držo, pisarno pa zamenjal za jetniško celico. Po vojni je obiskal novo delavsko državo Sovjetsko zvezo. Obisk ga je razočaral. Konec dvajsetih in v tridesetih se je posvetil pedagoškemu delu. V Angliji je najprej ustanovil Beacon Hill School, v kateri je potekalo poučevanje po sodobni izkušenjski pedagogiki. Vendar išče druge izzive kot je pedagogika, zato se leto pred izbruhom Druge svetovne odpravi na gostujoča predavanja v ZDA, kjer pa ga zadrži vojna. Svoja pacifistična prepričanja je v grožnji pred nacističnim poneumljanjem omilil. Še pred koncem vojne se je kot persona non grata zaradi striktnega zagovarjanja ateizma vrnil v Britanijo, v letu konca vojne pa izdal epohalno delo Zgodovina zahodne filozofije, ki velja še danes za enega najboljših poljudnih uvodov v filozofijo.

Kljub večinoma mirovniškemu udejstvovanju je leta 1950 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Do smrti je ostal zaprisežen borec proti jedrskemu oboroževanju in proti politični manipulaciji z življenji ljudi.

GLASBA:

Filozofija skozi čas

14. maja

… 1771 je bil rojen britanski socialni reformator Robert Owen.

15. maja

… 1252 je papež Inocenc IV. izdal papeško bulo ad exstirpanda, s katero je dovolil mučenje heretikov med srednjeveško inkvizicijo.

… 1848 pariški delavci vdrejo v francoski parlament, odstavijo ustavodajno skupščino in imenujejo revolucionarno vlado.

… 1935 je umrl ruski slikar Kazimir Severinovič Malevič.

… 1948 je bila razglašena židovska država Izrael.

… 1940 je bil ustanovljen McDonald’s, ki je do danes zrasel v največjo prehrambeno verigo na svetu.

… 1966 se je na Kitajskem začel ideološki preobrat s kulturno revolucijo.

16. maja

…1532 je sir Thomas More odstopil z mesta kanclerja Anglije.

18. maja

… 1692 je bil rojen angleški škof in filozof religije Joseph Butler.

… 1711 se je v Dubrovniku rodil hrvaški jezuit, matematik, fizik, astronom in filozof Rudjer Josip Bošković.

… 1814 se je po julijanskem koledarju rodil ruski revolucionar, sicer ideolog anarhizma, Mihail Aleksandrovič Bakunin.

… 1891 je bil rojen nemški filozof, prominenca logičnega pozitivizma, Rudolf Carnap.

19. maja

… 1762 je bil rojen nemški filozof Johann Gottlieb Fichte.

… 1825 je umrl francoski socialist Claude Henri de Rouvroy, bolj znan kot grof Saint-Simon.

… 1925 je bil rojen kamboški diktator in kamenodobni komunist Pol Pot.

20. maja

… 1570 je nizozemski kartograf in geograf Abraham Ortelius v Antwerpnu izdal prvi sodobni atlas sveta.

… 1795 so v Parizu sprejeli konvencijo o metru, ki naj bi postal mednarodna dolžinska mera.

… 1806 je bil rojen angleški filozof John Stuart Mill.

… 1963 je vrhovno sodišče v Združenih državah Amerike obsodilo segregacijo kot neustavno.

GLASBA:

Filozofija skozi čas

21. maja

… 1639 je umrl italijanski teolog, filozof in pesnik Tommaso Campanella.

… 1817 je bil rojen nemški filozof Rudolf Hermann Lotze.

… 1871 je francoska oblast napadla pariško komuno. V tednu dni bojev je umrlo okoli 20.000 ljudi, 38.000 pa so jih aretirali.

22. maja

… 337 je umrl rimski cesar Konstantin Veliki. Krščanstvo je razglasil za enakopravno vero.

23. maja

… 1498 je bil obešen in sežgan italijanski pridigar Girolamo Savonarola. Trenutno je Savonarola od l. 1997 v procesu beatifikacije za naziv ‘Blaženega’.

… 1707 se je v verni družini v majhnem podeželskem mestecu Småland rodil švedski naravoslovec Carl Linné, ki velja za začetnika moderne biološke sistematike.

… 1906 je umrl veliki norveški dramatik Henrik Ibsen, ki je znan po brezobzirnem literarnem raziskovanju temeljev človeške družbe.

… 1951 si je Ljudska republika Kitajska priključila Tibet.

24. maja

… 1543 je umrl Nikolaj Kopernik.

… 1743 je bil rojen Jean Paul Marat, francoski revolucionar, sicer jakobinec, ki je zagovarjal revolucionarne spremembe v Franciji in pomagal strmoglaviti žirondiste.

… 1968 so študenti zažgali pariško borzo.

25. maja

… 1803 je bil rojen ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson.

… 1805 je umrl angleški teolog in filozof William Paley.

26. maja

… 1538 je mesto Ženeva izobčilo Jeana Calvina in njegove pristaše. Naslednja tri leta so preživeli v Strasbourgu.

… 1895 je bila rojena ameriška fotografinja Dorothea Lange.

… 1928 je bil rojen ameriški zdravnik Jack Kevorkian.

… 1976 je v Freiburgu umrl Martin Heidegger.

27. maja

… 1895 je sodišče pisatelja Oscarja Wilda obsodilo na zaporno kazen zaradi sodomije.

Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net

GLASBA:

Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!