Avizo
Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev!
V današnji oddaji se bomo uzrli na nekaj izbranih dogodkov, ki smo jim bili minuli mesec priča v Mariboru. V uvodu v oddajo bomo prisluhnili odlomku predavanja dr. Mojce Ramšak o konceptih časti, ki je potekalo v sklopu cikla o filozofiji svobode v Kulturnem Inkubatorju. V osrednjem delu oddaje se bomo v dveh prispevkih posvetili apologiji Kulturne ambasade Palestine, v zaključku oddaje pa bomo na kratko prisluhnili še odlomku pogovora, ki je potekal ob bok projekciji dokumentarnega filma »V deželi medvedov«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: Almost Human – High Contrast ft. Clare Maguire
To jesen so torki v Kulturnem Inkubatorju posvečeni razpravljanju o svobodi. Svoboda je brez dvoma pojem, o katerem se veliko govori, na katerega se bolj ali manj vsakdo sklicuje in, zlasti oblikovalci javnega mnenja ter nosilci takšnih ali drugačnih družbenih funkcij, zagotavlja, da je prav svoboda tista vrednota, za katero se je treba boriti in, seveda, za katero si prav govorec/govorka edino in najbolj prizadeva. Vendar: ali tako tisti, ki se nenehno sklicujejo na svobodo govorijo o isti, enaki svobodi? In ali vsi tisti, ki jih poslušamo pojmujemo svobodo na enak način?
V torek, 16. oktobra je v sklopu cikla predavala dr. Mojca Ramšak, etnologinja in filozofinja, ki raziskuje na področju etnologije, folkloristike in kulturne ter socialne antropologije. V predavanju je predstavila pojmovne opredelitve časti v družbeno-kulturnih kontekstih v odnosu do morale na eni ter do družbenega statusa na drugi strani. V kratkem odlomku bomo prisluhnili predstavitvi koncepta lažne časti in iz nje izhajajočega častihlepja in slave.
Posnetku predavanja dr. Mojce Ramšak lahko v neokrnjeni obliki prisluhnete na spletni strani zofijini.net.
Glasba: The Vultures Fly High – Renaissance
Med 20. in 26. oktobrom 2012 se je v Mariboru odvila prva polovica Kulturne ambasada Palestine.
Palestina. Država na Bližnjem vzhodu, ki obstaja, a hkrati ne obstaja. Okupacija je tista, ki kroji usodo tamkajšnjih ljudi. Vendar pa se ti ne glede na zidove, ki so in še bodo zgrajeni, s svojo kulturo in načinom življenja sleherni dan trmasto upirajo političnim razmeram, v katerih živijo.
Namen Kulturne ambasade Palestine je odpreti prostor za palestinsko zgodbo in glas Palestincev. Odpreti pogled onstran tistega, kar smo vajeni slišati in videti.
Kulturno ambasado Palestine organiziramo kot odgovor na Izraelsko kulturno ambasado, ki je v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) letos potekala v Mariboru. Razstava »Spremembe«, ki je kot del Izraelske kulturne ambasade prikazovala razvoj Izraela v 20. stoletju, je spodbudila razmišljanje o različnih narativih in nasprotujočih si interpretacijah. Razumevanje aktualnega in preteklega dogajanja v Izraelu in Palestini je namreč podvrženo različnim konfliktom, interesom in razlagam. Pri tem je izraelska država veliko bolj »uspešna« pri širjenju podobe o modernizaciji in civilizaciji nenaseljene puščave, o »zemlji brez ljudi za ljudi brez zemlje« (znani sionistični slogan) in o ustanovitvi tehnično napredne, edine demokratične države na Bližnjem vzhodu. Pod na videz objektivnim narativom modernizacije in civilizacije izraelska država skriva svojo sionistično politiko okupacije in apartheida, ki jo izvaja tako na okupiranih palestinskih ozemljih kot znotraj lastne države.
Izraelska politika okupacije, apartheida in vojnih zločinov poteka ne le z neposredno uporabo sile, temveč tudi s pomočjo podpore, ki jo prejema od mednarodne skupnosti.
Izrael je okupacijska sila na Zahodnem bregu, v Gazi in v vzhodnem Jeruzalemu, zato mora spoštovati četrto Ženevsko konvencijo, ki določa pravila nadzora nad okupiranim prebivalstvom. Izrael neprestano in ponavljajoče krši ta pravila, kar je mednarodna skupnost soglasno prepoznala kot kršitev mednarodnega prava. Gradnja naselbin na zaplenjenih palestinskih ozemljih je vojni zločin, saj Ženevska konvencija prepoveduje preseljevanje civilnega prebivalstva na okupirana ozemlja. Toda kljub nenehnim opozorilom o kršitvi mednarodnega prava, mednarodna skupnost ostaja dvolična v svojem odnosu do izraelske države, in s sklepanjem raznih trgovinskih sporazumov neposredno omogoča financiranje okupacije.
Evropska in slovenska javnost kljub pogosti medijski prisotnosti Palestine v medijih, redko dobi priložnost spoznati njeno zgodovinsko ter družbeno-kulturno ozadje. Palestinska kultura, literatura, glasba, kulinarika, zgodovina so pogosto izločene iz medijskih novic in o Palestini redko razmišljamo izven političnega polja. Čeprav kultura ne deluje v vakuumu temveč je del politično-družbenega prostora, želimo s Kulturno ambasado Palestine spodbuditi razmišljanje in širiti razumevanje o dogajanju na Bližnjem vzhodu skozi palestinsko kulturo, zgodovino, kulinariko, glasbo in palestinski glas. Hkrati želimo javnost osveščati o sistemu apartheida in okupacije, ki ga Izrael izvaja na Zasedenih palestinskih ozemljih, ter iskanju učinkovitih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče pritisniti na izraelsko vlado in izzvati spremembe v njihovi politiki ločevanja ter vojnih zločinov.
Pri organizaciji Kulturne ambasade Palestine sodelujejo: Arabsko kulturno društvo Rozana, Zavod Nur, Društvo Humanitas, organizacija Mitra za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga, Center za pretok misli, znanja in ustvarjalnosti, Pekarna magdalenske mreže, Zofijini ljubimci ter ostali ljubitelji Palestine.
Kulturna ambasada Palestine poteka v okviru Arabskega kulturnega festivala ŠAMS, ki ga organizira Arabsko kulturno društvo Rozana.
Kulturno ambasado Palestine podpira tudi kampanja BDS Slovenija.
Kulturna ambasada Palestine se med 8. novembrom in 1. decembrom 2012 nadaljuje v Ljubljani. Več o programu prireditev si lahko preberete na naši spletni strani zofijini.net. Vabljeni naokrog!
Glasba: My Hands – Belbury Poly
V prispevku z naslovom »Palestina, država, ki ne obstaja« nam bo Anja Turin predstavila svojo izkušnjo po enomesečnem bivanju v Izraelu in Palestini. Besedilo je bilo izvirno objavljeno na naši spletni strani zofijini.net, kjer si ga lahko tudi preberete.
Pred nekaj meseci je v Mariboru v okviru »Evropske prestolnice kulture 2012« (EPK) in projekta »Kulturne ambasade« potekala »Kulturna ambasada Izraela«. Ena izmed prireditev je bila tudi fotografska razstava z naslovom »Spremembe – Izrael nekoč in danes«, ki je prikazovala razvoj Izraela v preteklih sto letih, ko naj bi se ta iz zaostalega dela Osmanskega cesarstva pretvoril v moderno in razvito državo, eno najbolj razvitih v regiji. Po našem prepričanju je bila z omenjeno razstavo kultura zlorabljena za promoviranje sionistične ideologije in za namen legitimizacije politike apartheida in sistematičnega kršenja človekovih pravic, ki se je zgodila ob ustanovitvi države Izrael in traja vse do danes. Takrat smo Zofijini ljubimci skupaj z organizacijo BDS Slovenija napisali protestno pismo v katerem smo pozvali Zavod EPK in mesto Maribor k načelni in odgovorni drži do izraelsko – palestinskega vprašanja in se na dan otvoritve tudi spontano zbrali pred Fotografskim muzejem, kjer je potekala otvoritev.
V prikazu zgodovinskih sprememb je ostala palestinska plat zgodbe zamolčana. Ob ustanovitvi države Izrael je bilo namreč svoje domove prisiljeno zapustiti več kot 750.000 Palestincev, kar je predstavljalo polovico takratnega avtohtonega prebivalstva, uničena je bila tudi polovica njihovih vasi in mest, kar izraelski zgodovinar Ilan Pappe v svoji knjigi »The ethnic cleansing of Palestine« opisuje kot etnično čiščenje Palestine in s tem kot zločin proti človeštvu, ki je bil popolnoma izbrisan iz kolektivnega spomina in zavesti. Naslednji veliki val beguncev, 430.000, je sledil leta 1967 (okupacija Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Gaze), številni izmed njih so že drugič izgubili vse, kar so imeli. Od leta 1967 naprej se fenomen prisilnega preseljevanja in razlastitev nadaljuje v obliki deportacij, rušenja domov, zaplemb in priključevanja zemlje, gradnje zidu in z vrsto diskriminatornih zakonov, ki palestinsko prebivalstvo potiskajo v komaj vzdržne življenjske razmere.
Naše delo z željo ozaveščati in opozarjati na že več kot pol stoletja trajajočo agonijo Palestincev se nadaljuje in tako s Kulturno ambasado Palestine, ki v Mariboru že poteka, v Ljubljani pa bo potekala v začetku novembra, dajemo priložnost Palestini, njenim ljudem in njihovi kulturi, da povedo svojo zgodbo. V okviru kulturne ambasade se bodo tako zvrstili številni dogodki, ki bodo skušali povedati zgodbo o ljudstvu z druge strani zidu.
V Palestino, na Zahodni breg, sem se odpravila avgusta 2012. Udeležila sem se mednarodnega projekta za študente medicine »Recap« v Bethlehemu. Projekta se vsako leto udeleži deset študentov iz različnih držav Evropske unije in poteka pod okriljem organizacije »International Physicians for the Prevention of Nuclear war« (IPPNW).
V Palestini ima vsak posameznik, vsak študent svojo zgodbo. Pripovedujejo o očetih, ki so ali so bili v zaporih, o bratih in prijateljih, ki so bili ubiti, o nadzornih točkah, ki jim omejujejo prosto gibanje, o vojakih, ki nenehno nadzirajo njihova življenja… Pri tem ne gre za posamezne incidente, ampak za vsakdan slehernega Palestinca. Prisiljeni so bili sprejeti – za zunanjega opazovalca – nevzdržno ponižanje kot del svoje vsakdanje rutine. Tako se sami, še preden bi to kdo od njih izrecno zahteval, vstanejo iz svojega sedeža na avtobusu, ko ta prispe na nadzorno točko in se zberejo pred komaj polnoletnima vojakoma, ki lenobno in vzvišeno, z modernimi sončnimi očali na glavi ter z orožjem na ramenih, pregledujeta njihove dokumente. Vztrajno in nekoliko ponižno – čeprav je še zmeraj moč zaznati iskrico ponosa v njihovih očeh – stojijo na nadzornih točkah, minute in ure, samo da bi prišli na drugo stran, v boljši svet in tako omogočili svojim družinam za spoznanje znosnejše življenje.
Kot Palestinec nikoli ne veš, kdaj boš prišel oz. ali boš prišel ob dogovorjeni uri na dogovorjeno mesto. Na zmenek, na predavanje, na izpit. Nikoli ne veš, kako dolgo bo trajala pot. Ne veš, ali boš imel vodo, ali je bo morda zmanjkalo in ne kdaj se bo ta vrnila. Ali bodo morda izraelski naseljenci uničili tvoj rastlinjak, nasad oljk, te ustrelili, poniževali. Na katerega vojaka/izdajatelja prepustnic boš naletel? Bo imel dober ali slab dan? Ali boš kot študent medicine lahko opravljal vaje v bolnišnici v Jeruzalemu? Nikoli ne boš izvedel, zakaj jih ne boš mogel opravljati skupaj s svojimi sošolci. Nekateri izmed študentov že leta, desetletje sploh niso bili v Jeruzalemu, kljub temu, da je ta oddaljen le nekaj minut od njihovih domov oz. vsaj bil je. Od zgraditve zidu in postavitve številnih nadzornih točk lahko pot traja tudi ure. Ali boš lahko živel skupaj z nekom, ki ga imaš rad, se boš lahko poročil, imel otroke s to osebo? Zaradi omejitve gibanja med posameznimi območji Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema je na primer ustvarjanje družine med dvema posameznikoma iz različnih območij vse prej kot enostavno in včasih celo nemogoče.
Kljub težki politični situaciji pa pogled onstran zidu posameznika očara in to pravzaprav pogosto povsem odtehta ostale okoliščine. Palestina se zasidra v spominu zaradi svoje drugačnosti, ki si jo še upa živeti v tem ponorelem svetu, tiste, ki smo jo mi v Evropi že davno pozabili. Drugačnosti, v katerem je še vedno prostor za povabilo na kavo ali čaj ter za prijazen in brezčasen klepet s slučajno mimoidočimi popotniki. Neizmerno gostoljubje, nešteti nasmehi, toplina, prijateljstvo, veselje do življenja, povabila na večerjo, na čaj, na vodno pipo, na poroko, bogastvo okusov, glasba, ples, znanje. »Welcome, welcome« (»Dobrodošli, dobrodošli«) na vsakem koraku. »Where are you from?« (»Od kod prihajate?«). Mesta kot so Hebron, Ramallah, Bethlehem prevzamejo z živahnimi tržnicami, ki so obložene z vsem, kar si lahko zamisli človeška domišljija: pisani gumijasti bonboni, kruh, meso, sadje, zelenjava, oreški, začimbe, oblačila… Gost nedefiniran vonj v zraku in avtomobili, ki si utirajo pot med vsemi stojnicami in nepregledno reko ljudi. Tradicija, zvestoba lastnemu načinu življenja in lastnemu poreklu, trmasto vztrajajo kljub okupaciji in izraelskim naselbinam, ki se kakor rakasta tvorba zajedajo v palestinsko bit.
V Beit Ommarju sem spoznala dečka Hamzo. Pri 14. letih mu grozi že druga aretacija. S svojim očetom se redno udeležuje sobotnih miroljubnih protestov proti izraelskim naselbinam in okupaciji. Vojaki so ga že večkrat iskali ponoči, vendar ne spi doma. Nedavno sem izvedela, da so ga kljub vsemu našli in aretirali. Sredi noči.
Palestinski otroci so najpogosteje obsojeni zaradi metanja kamenja. Otroci, stari 12 in 13 let, so lahko zaradi omenjenega prekrška po zakonu kaznovani z do šestmesečnim zaporom, otroke, stare 14 let in več, pa lahko za isti prekršek doleti kazen do desetih (metanje objektov, tudi kamnov, na osebe ali lastnino z namenom, da bi jih poškodovali) ali dvajsetih let (!) zapora (metanje predmetov, tudi kamnov, na vozila med vožnjo z namenom poškodovati vozilo ali osebe v njem). Otroci so v praksi sicer kaznovani z zaporno kaznijo od dveh tednov do deset mesecev. Čeprav je bilo – zaradi kritike, da je otrokom, starim le 12 let (minimalna starost za kriminalno odgovornost), sojeno na istih vojaških sodiščih kot odraslim (za prebivalce Zahodnega brega, vključno z otroki, od okupacije leta 1967 velja vojaško in ne civilno pravo in jim je tako sojeno na vojaških sodiščih) – septembra 2009 ustanovljeno vojaško sodišče za mladoletne osebe, se v praksi ni veliko spremenilo. O tem, ali bodo otroci do zaključitve primera ostali v pridržanju, lahko še zmeraj odloča vojaško sodišče za odrasle, katerega sodniki nimajo nujno izkušenj z obravnavami primerov, ki vključujejo otroke. Otroci so na sodišča še vedno pripeljani v skupinah po dva ali trije, z vklenjenimi gležnji ter oblečeni v enake rjave zaporniške uniforme kot odrasli. Lisice jim ponavadi odstranijo ob vstopu v sodno dvorano in nato ponovno namestijo ob izhodu iz dvorane. Organizacija »Defence for Children International« (DCI) kljub dopolnitvi vojaškega zakona (Military order 1676) septembra 2011, ki določa, da imajo otroci pravico do zasebnega posveta z odvetnikom, ni zabeležila niti enega samega primera posveta pred ali med zaslišanjem. Otroci so zaslišani v odsotnosti staršev in se s svojimi odvetniki ne srečajo do zaključka zaslišanja, prav tako pa niso ustrezno informirani o pravici do molčečnosti. Zasliševanja so le redko snemana, otroci pa so pogosto prisiljeni v podpis priznanja, ki je napisano v hebrejščini, v jeziku, ki ga ne razumejo.
V poročilu »Bound, Blindfolded and Convicted: Children held in military detention«, ki ga je aprila 2012 ob pomoči Evropske unije izdala organizacija DCI, navajajo, da je bilo samo v zadnjih 11 letih aretiranih, pridržanih in zaprtih okrog 7500 otrok, starih med 12 in 17 let. V povprečju torej od 500 do 700 otrok na leto ali skoraj dva otroka vsak dan. Leta 2011 je bilo v povprečju pridržanih skoraj 200 otrok na mesec. Omenjeno poročilo povzema pričevanja 311 otrok z Zahodnega brega, ki sta jih pridržali izraelska vojska ali policija v obdobju med 1. januarjem 2008 in 31. januarjem 2012. Od 311 otrok jih je bilo 57 % starih 16 in 17 let, 37 % 14 in 15 in 6 % manj kot 14 let. 60 % otrok je bilo aretiranih v svojih domovih med polnočjo in 5. uro zjutraj, s strani težko oboroženih vojakov. Številni otroci poročajo, da jih je iz spanja zbudilo udarjanje po vhodnih vratih in kričanje navodil, da morajo vsi zapustiti hišo. Nekaj jih je navedlo, da so se zbudili in v spalnicah zagledali vojake, ki so vanje usmerjali luči in orožje. Ko so bili enkrat zbujeni vsi družinski člani (tudi otroci), so vojaki zahtevali, da se vsi zberejo v eni sobi ali pred hišo. Sledil je pregled osebnih dokumentov. Včasih so vojaki medtem preiskali hišo. Samo v redkih primerih so otroci in starši obveščeni o razlogu za aretacijo ali o tem, kam bo otrok odpeljan, kar je v nasprotju z mednarodno zakonodajo, ki določa, da morajo biti otroci in njihovi starši takoj ali v najkrajšem možnem času obveščeni o razlogu za otrokovo aretacijo. Informacija mora biti podana v jeziku, ki ga otrok in starši razumejo (v tem primeru arabščina), in če je le možno, v pisni obliki. Obveščeni bi morali biti tudi o svojih pravicah v času aretacije. Obstaja nekaj pričevanj o tem, da je bila staršem aretiranih otrok izročena dokumentacija v hebrejščini in ne v arabščini. 95 % otrok, zajetih v omenjeno poročilo, je povedalo, da so jim po aretaciji zvezali roke, najpogosteje na hrbtu s plastičnim trakom. Številni so poročali o bolečini, nekateri celo o hudi bolečini zaradi zvezanih rok in o prekinitvi krvnega obtoka v dlaneh, zaradi česar so jim dlani otekle in pomodrele. Skoraj tretjina otrok poroča o izpostavitvi fizičnemu nasilju med aretacijo. 90 % otrok je bila ob aretaciji nameščena tudi preveza čez oči.
V glavi mi odmeva grafit na zidu v Bethlehemu: »Now, that I have seen, I am responsible« (»Zdaj, ko sem videl, sem odgovoren«). Kaj storiti z vsem, kar sem videla, z informacijami, ki sem jih pridobila, z zgodbami, ki sem jih slišala, z vsemi obrazi, s pogledi, nasmehi, ki sem jih prinesla domov? Menim, da nam povezanost sveta, ki ga omogočajo informacijske tehnologije in transportna sredstva, nalaga tudi večjo odgovornost do sočloveka. To, da trdimo, da ne vemo, kaj se dogaja ali pa da ne moremo ničesar storiti je laž. To, da nam je preprosto vseeno, je nehumano. Skupaj imamo vse vzvode in možnosti, pravzaprav pa tudi dolžnost, da nepravičnosti preprečimo. V luči nedavne potrditve trgovinskega sporazuma ACAA med Izraelom in Evropsko Unijo sem še bolj prepričana, da je naše delovanje v smeri pravičnejše družbe nujno potrebno. Mednarodni skupnosti je ponovno spodletelo, da bi se postavila v bran človekovim pravicam in jih postavila pred lastne interese. Ponavlja mantro o nezakonitosti naselbin in izgradnji zidu, kaj več od tega pa ni pripravljena storiti. Čas je, da stopimo iz apatične množice in zahtevamo od tistih, ki nas zastopajo, da zavzamejo načelno držo, ki bo v skladu z etičnimi in demokratičnimi ideali ali kot v enem izmed svojih člankov zaključuje Ilan Pappe: »Now is the time, before it is too late« (Zdaj je čas, preden bo prepozno).
Glasba: Opium – Dead Can Dance
V petek, 26.10.2012 smo v kinu Udarnik v Mariboru pripravili filmozofski večer posvečen filmu Nike Autor »V deželi medvedov«. Ob projekciji filma smo se s povabljenimi gosti Niko Autor, Lidijo Radojević, Arminom Salihovićem in Aigul Hakimovo pogovarjali o položaju delavskega razreda v Sloveniji, o sindikalnem in civilnem aktivizmu, video aktivizmu in še čem. O svojem filmu »V deželi medvedov«, Nika Autor med drugim zapiše:
»Ogromen gradbeni sektor, ki je v Sloveniji zaposloval preko 70.000 tujih delavcev, je v letih 2010-11 popolnoma propadel in s tem za sabo pustil dolgove, ustavljeno gradbeno dejavnost ter izkoriščene in neplačane delavce. Večina zaposlenih delavcev (SCT, Vegrad, Primorje..) je prihajala s prostora bivše skupne države, predvsem iz Bosne in Hercegovine. Medtem ko je država nemo opazovala izkoriščane, podplačane, neplačane in ponižane delavce, se je s kopičenjem bogastva na eni strani, prav tako kopičil gnev in odpor na strani izkoriščanih in tistih, ki so to izkoriščanje prepoznali kot skupen boj (IWW, SC Rog, aktivisti). Ker so zatajili pristojni državni organi, javna občila in širša javnost, je bila samoorganizacija delavcev neizbežna. In so se organizirali v skupen boj, boj za enakopravnost. Najprej so bili to delavci iz Cazinske krajine, zaposleni v Kočevski Prenovi in Vegradu, kaj kmalu se je gibanje razraslo, dokler se demonstracij v Sarajevu niso udeležili delavci iz vseh delov Bosne in Hercegovine, ki so bili zaposleni v Sloveniji. Zahtevali so boljše pogoje življenja, plačilo neizplačanih plač, prispevkov, enake možnosti itd.
Kot nekdo, ki se ukvarja s podobami, sem postavila kamero tja, kjer je bila nujna. Izjava, katero sem uporabila v filmu »Poročilo o stanju prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009«: »to so nevidni ljudje, kdo jim bo pomagal? Ne, to smo mi nevidni ljudje!« (Nika Autor in Maja Cimerman, Poročilo o stanu prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009, Ljubljana, 2010) napeljuje na droben premik v razumevanju tega, da je razlikovanja mogoče misliti tudi v polju širše solidarnosti, ki nastaja ob zavesti vse večje prekarizacije položaja vseh nas. To smo torej mi in ne oni tam! In enako je bilo tokrat. Kamera je bila orodje, montaža je bila strategija. Kamera je zabeležila in montaža je sestavila naš film v skupnem boju. Film pa je imel nalogo in poslanstvo, da misli refleksijo družbene stvarnosti, da prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, da prispeva k opolnomočenju, k podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Armin, Aigul in Esad nas popeljejo skozi partikularne zgodbe in specifična področja dela (aktivizem in gradbeništvo), ki postanejo obče in univerzalne.«
Filmozofski večer, ki je bil del projekta “mariborEDUgraz – leeson2 – creating realities”, smo pripravili v sodelovanju z Zavodom Udarnik, Fundacijo Sonda in društvom Rotor.
V pogovoru smo se med drugim dotaknili tudi vprašanja samoorganiziranja delavskega razreda in širše civilne javnosti.
Pogovoru lahko v neokrnjeni obliki prisluhnete na spletni strani zofijini.net.
Glasba: Ne daj se Ines – Rade Šerbedžija in Arsen Dedić
Pa smo ponovno na koncu še ene oddaje. Naj zaključek oddaje ponovno izkoristimo, da vas povabimo na nekaj zanimivejših prilik v novembru.
V Kulturnem inkubatorju se nadaljuje cikel predavanj z naslovom Filozofija svobode. Na naslednjem predavanju, v torek, 6.11. ob 18.00, bo gost cikla dr. Andrej Hozjan, zgodovinar in sociolog ter arhivist. Najprej bo predstavil življenjske razmere v Evropi v zadnjih nekaj stoletjih. Na tem bo temeljila razprava o nasprotujočih si vplivih posameznikovega materialnega bogastva in njegove osebne svobode.
Kot že omenjeno se bo med 8. novembrom in 1. decembrom v Ljubljani nadaljevala »Kulturna ambasada Palestine«. V tem terminu se bo zvrstilo več različnih dogodkov, ki jih lahko natančneje preverite na naši spletni strani zofijini.net.
Tretji četrtek v novembru je zdaj že uveljavljeno posvečen svetovnemu dnevu filozofije, ki bo letos v Sloveniji potekal pod naslovom »mišljenje krize – kriza mišljenja«. V ta namen bo dan prej, v sredo 14. novembra, ob 11.00 v konferenčni dvorani M Cankarjevega doma v Ljubljani potekala posebna prireditev, na kateri bodo med drugimi sodelovali: dr. Cvetka Toth, dr. Igor Pribac, dr. Bojan Borstner, dr. Edvard Kovač, dr. Rok Svetlič, dr. Peter Klepec in drugi. Svetovni dan filozofije bodo prav tako že tradicionalno obeležili tudi na oddelek za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru, kjer bodo pripravili 3. mariborski (etapni) filozofski maraton. Program predavanj, ki se bodo zvrstila med 13. in 15. novembrom, lahko najdete na zofijini.net.
V glasbeni podlagi smo skozi današnjo oddajo poslušali posamezne komade zbrane na kompilaciji etno-ambientalnega projekta »Muslimgaze«, ki je posvečen palestinskemu narodu.
Hvala za vašo pozornost in srečno do prihodnjič!