Avizo
Glavna tema prihajajoče ure filozofske zabave bo Aristotelova Metafizika.
Da bo zabava uspela v pravem pomenu besede bomo uporabili dve perspektivi.
Prva bo pogled na nedavno izdani zbornik razprav posvečenih Aristotelovi Metafiziki.
Druga bo podrobneje zrla bivajoče kot bivajoče, torej eno od osnovnih sporočil Metafizike.
GLASBA: Smith and Mighty – Same
Aristotelova »Metafizika« (zbirka rasprava); (recenzija)
Naši južni sosedje so nedavno tega postali bogatejši za pomembno delo, ki je izšlo pri eminentni hrvaški filozofski založbi Kruzak. Zagrebška filozofa, ki se ukvarjata z antiko, sta se lotila prevoda temeljnih člankov, ki utirajo pot v razumevanje Aristotelove »Metafizike«. V Sloveniji smo že od nekdaj bili prisiljeni opazovati filozofsko produkcijo v bivših državah Jugoslavije in z našo osamosvojitvijo se je situacija vsaj nekoliko popravila. A zbornik Pavleta Gregorića in Filipa Grgića z naslovom »Aristotelova Metafizika – Zbirka rasprava« nas znova sili, da se podamo v tuje knjigarne, saj gre za imeniten izbor prevodov nekaterih najvplivnejših člankov, ki komentirajo to temeljno delo antike in eno najvplivnejših knjig v zgodovini filozofije sploh. Izbor, na katerega v Sloveniji še čakamo.
V pojasnjevalnem uvodu oba urednika na šaljiv način opozorita, da Aristotel sam danes ne bi vedel, kaj ga čaka, ko bi vstopil v knjigarno in vzel v roke »Aristotelovo Metafiziko«, ker gre za naknadno kompilacijo njegovih spisov, povrhu pa tudi izraza »metafizika« ne bi poznal. Tako v resnici ne bi vedel, katere razprave se bodo znašle v njej, še manj bi poznal njihov vrstni red, saj je za poimenovanje in izbor verjetno zaslužen Andronik iz Rodosa (1. st. pred n. št), ki je kot peripatetik urejal Aristotelovo dediščino. Z našim zbornikom takega problema nimamo. Uredniška avtorja sta namreč v zanimivo celoto sestavila 18 avtorskih člankov in pri tem pazila, da posamezni prispevki pokrivajo posamezne dele (štirinajstih knjig) »Metafizike«. Njuna premišljenost se izkazuje v še dveh kriterijih: pri tem sta želela harmonično izbirati med mladimi avtorji, saj so praktično vsa besedila nastala v zadnjih štiridesetih letih, z izjemo Jana Lukasiewicza. Ob imperativu kvalitete sta sledila tudi »nacionalnemu« ključu in sorazmerno enakomerno iskala avtorje tako med analitiki (anglosaško področje) kot kontinentalci, kar je zagotovo redka in zanimiva kombinacija. Zbornik je sestavljen skrbno in izbor bi težko bil predmet spora. Tudi tehnično je urejen brezhibno in mu ne manjka prav noben element: po začetnem »Predgovoru« in kratkem »Uvodu« v besedila sledijo avtorski prispevki, razporejeni po ključu navezovanja na vrstni red knjig »Metafizike« ali medsebojno vsebinsko dopolnjevanje. Na koncu knjige je dodan izbor ključne biblografije, urejen tematsko, prav tako so dodani vsi trije nepogrešljivi indeksi: citatov antičnih avtorjev (index locorum), omemb imen (index nominum) in pomembnejših pojmov (index rerum).
GLASBA: Geraldine Fibbers – Dragon Lady
Oglejmo si na kratko, za katere razprave sta se odločila avtorja.
Jonathan Barnes uvede izbor s svojim svežim in provokativnim »Uvodom v Aristotelovo metafiziko«. Osnovno spoznanje: metafizika sama se izreka na številne načine, rečeno aristotelsko. Pomeni namreč znanost o prvih počelih in vzrokih, pomeni znanost o bivajočem kot bivajočem, pomeni raziskovanje bitnosti, pomeni teologijo. Barnes ne verjame, da je mogoče vse te štiri karakterizacije poenotiti in da so te zato v nepomirljivem neskladju.
Članek Guentherja Patziga »Teologija in ontologija v Aristotelovi Metafiziki« se ob določitvi prve filozofije zateče k pojmu paronimije in dokazuje, da ima ta pri Aristotelu širši pomen od običajnega (hrabrost-hraber). Iz tega razloga je prva filozofija zato znanost v dveh pomenih (v prvem je kot nauk o bitnosti ta v odnosu do drugih kategorij (knjige Zeta, Eta, Theta), v drugem je bitnost nekaj nespremenljivo enega glede na druge bitnosti, ki so odvisne od te.
V svojem članku »Metafizika in logika« se Alan Code ukvarja z Aristotelovo »metafizično« metodologijo, še posebej raziskovanjem aksiomov in počelom protislovja, v glavnem v Gama knjigi. Ob tem se avtor opira na »Drugo analitiko« in dokazuje, da je metafizika metodološko blizu ti. demonstrativni znanosti (recimo geometriji): na vrhu imamo počela, iz katerih demonstriramo teoreme.
Prav nasprotnega mnenja je Pierre Aubenque, ki želi metafiziko v svojem članku »O aristotelskem pojmu aporije« zajeti v okvir dialektike, tj. teorije argumentacije, kot jo Aristotel razvije v svoji »Topiki«, medtem ko v Beta knjigi razlikuje med tremi tipi apretičnega raziskovanja: aporia, diaporia, euporia. Avtorjev zaključek je, da pojem aporetičnosti zavzema posebno mesto pri raziskovanju in da se rešitev ponavadi izkaže novo aporijo.
Predvsem logično razpravo ponuja nekoliko starejši članek Jana Lukasiewicza z naslovom »O stavku protislovja pri Aristotelu«. V Gama knjigi najdeva avtor tri njegove formulacije, logično, ontološko in psihološko, zanje pa trdi, da Aristotel med njimi ne zmore razlikovati, da so »dokazi« zanje nepopolni. Prav tako je počelo neprotislovja kot najvišji logični zakon v neskladju z Aristotelovo postavitvijo silogizma: oba sta med sabo neodvisna.
Naslednji odmeven prispevek je napisal G.E.L. Owen in ga nekoč objavil pod naslovom »Aristotel o zankah ontologije«. V njem se povečini posveča problematiki homonimnosti izraza oziroma glagola »biti«. V eksistenciali rabi ta glagol pomeni običajno »biti X«. Reči »A je« tako pomeni predikativno reči »A je P«. V nauku o kategorijah se govori o različnih subjektih tega P, zato v eksistencialnem smislu govorimo o »biti te kategorije«, recimo biti velik (danes bi eksistenco izrazili drugače, recimo kot »A obstaja«.) Owen opozarja, da je ta razlika (med izrazi eksistence za splošnosti in razrede in tistimi za posameznosti) pri Aristotelu zabrisana, ob tem pa uvede še tretji tip eksistencialnim izrazov, ki veljajo za čas, prostor in podobno, kot recimo v izjavi »Čas obstaja«.
Naslednji članek govori o biti v akcidentalnem smislu – Theodor Ebert v »Aristotelovih akcidencah« spregovori o Epsilon knjigi s pomočjo prve knjige »Topike«. V tej zadnji Stagirit razlikuje med rodom, definicijo, posebno lastnostjo in akcidenco (naključno lastnostjo), kasneje pri Boetiju imenovanimi za predikabilije. S primerjavo branj Ebert pokaže, da pojem v »Metafiziki«, »Topiki« in »Drugi analitiki« variira, predvsem pa se je zaradi Porfirijeva »Uvoda«, komentarja k aristotelski logiki, ki je izjemno vplival na srednji vek, pojem akcidence do danes drastično pojmovno zožil.
Vsaka nujna stvar je po naravi dolgočasna.
Aristotel, Metafizika
GLASBA: Nikola Sarcevic – Lovetrap
Z Zeta knjigo se ubadata koavtorja Michael Frede in Guenther Patzig. Njun prispevek »Ousia v Metafiziki Zeta« zadeva teorijo bitnosti in poudarja staro antično perspektivo, po kateri so oblike vselej oblike posamezne stvari in individualne, ne skupne več predmetom. Če denimo Aristotel pravi, da imata Sokrat in Kalija isti eidos, takrat ne govori o obliki, temveč o vrsti. Tudi znanje, ki ga imamo, in ki bi moralo biti splošno, je lahko le znanje posameznega, kar naj bi Aristotel spoznal in zatrjeval v knjigi Mu.
A že naslednji članek prinaša drugačno rešitev. Za Michaela J. Woodsa v njegovem »Oblika, vrsta in predikacija pri Aristotelu« zasledimo stališče, da so oblike vendarle posamezne in da izraz eidos nima več pomenov. Woods razlikuje med klasifikacijskim in konstitucijskim pomenom izraza. Tudi Aristotelova kritika platonskih idej je zanj v resnici pot približevanja Platonu: od »Kategorij« do »Metafizike« naj bi tako spremenil stališče in oblike razumel kot substancialne vrste.
Montgomery Furth raziskuje vprašanje o tem, v kakšnem smislu so materialne bitnosti v osrednjih knjigah »Metafizike« že teoretska podlaga za aristotelsko biologijo. Njegov članek »Transtemporalna stabilnost v aristotelskih bitnostih« predpostavi razliko med ontologijo »Kategorij« in »Metafizike«, biološka perspektiva naravnega sveta, sveta materije, pa nikakor ne ustreza ontologiji »Kategorij«. Svet je oblikovan in strukturiran v različnih stopnjah in eidos ima ne le kvalifikatorično vlogo (»vrsta«) temveč tudi konstrukcijsko (»oblika«). Le pojem oblike v Zeta knjigi, verjame Furth, uspe razložiti raznolikost sveta, organskih enot, živih bitij itd. z vidika njihove večplastnosti, dinamike in predvsem enotnosti (tu se opira predvsem na spis »O nastanku živali«).
Urednika zbornika sta po komplementarnem vzorcu za naslednji članek izbrala Johna M. Cooperja in njegovo »Metafiziko v Aristotelovi embriologiji«, ki želi pokazati prav nasprotno – da embriologija ne zahteva splošnih oblik. A v tem primeru se zdi, da se oblike razume kot individualne: v njih so že vsebovane vse bistvene značilnosti neke določene vrste. Sokratova oblika ne nosi le lastnosti, značilnih za človeka, temveč tudi lastnosti, ki ga razlikujejo od drugih živih bitij, taiste pa ga delajo za podobnega njegovim staršem.
Naslednja razprava v zborniku se premakne do knjige vprašanja dovršenosti ali aktualnost in zmožnosti. Michael Frede v svojem prispevku »Aristotelov pojem potencialnosti v Metafiziki Theta« odgovarja na dilemo o tem, ali so ob materialnih oz. snovnih bitnosti tudi kakšne nematerialne. V tem primeru bodo te morale bivati po zmožnosti. Aristotel je tu sam nedosleden: najprej trdi, da sta aktualnost in potencialnost onstran in širša od povzročanja spremembe (premene). A le vrstico ali dve kasneje zatrjuje, da je zmožnost natanko sposobnost x, da povzroči spremembo v y. Frede ugotavlja, da je zmožnost tudi pasivna zmožnost za spremembo: ni dovolj reči, da lahko iz nekega materiala zgradimo hišo in da je ta potencialno hiša. Ta material mora imeti pasivno sposobnost biti hiša: imeti moramo pravi material, mora biti v dobrem stanju in podobno.
Umetnost, to je ideja dela, ideja, ki obstaja brez materije.
Aristotel, O delih živali
GLASBA: Franz Ferdinand – Matinee
Članek za tem se prav tako ukvarja s problemom aktualnost in potencialnosti z vidika enotnosti bitnosti. L. Aryeh Kosman v »Aktivnost biti v Aristotelovi Metafiziki« dokazuje, da je aristotelska trditev o tem, da je snov potencialno F in oblika aktualno F treba razumeti na podlagi razlike med aktivnostjo (energeia) in gibanjem ali spremembe (kinesis). Pri drugi se realizacija neke zmožnosti in cilj razlikujeta (recimo gradnja hiše), pri prvi sovpadeta: gledanje ima tudi za cilj videnje. Po Kosmanu dovršenost ne govori o statičnem končnem stanju, temveč o popolnem modusu aktivnosti, medtem ko je gibanje le nepopolna aktivnost.
Nicholas P. White govori o dveh lastnostih bivajočega: enosti in istosti. Glavna teza članka »Aristotel o istosti in enosti« je, da je istost (numerična, vrstna, rodovna) določena z njegovim razumevanjem enosti. Tega naj bi Aristotel prevzel od Platona: ideje so ene in enovite, saj so nespremenljive, medtem ko so čutnozaznavne stvari kot spremenljive v nekem smislu mnoge, a vendarle ohranjajo svojo identiteto skozi – enost. Zato Aristotela – po Whitu – ne zanima toliko ontološka plat, v tem primeru sinhronična identiteta, temveč diahronična, zaradi tega pa tudi ne rabi vztrajati pri klasičnem Leibnizovem zakonu identitete (»Če sta x in y identična, potem vsak predikat, ki pripada x, pripada tudi y«).
Naslednja razprava je posvečena znameniti knjigi Lambda. Joseph G. DeFilippo v svojem prispevku »Aristotelovo prepoznanje prvega gibalca kot Boga« izpeljuje, da klasično razumevanje prvega negibnega gibalca kot najvišjega bitja, ki bi moralo biti Bog in živo bitje, zaradi življenjskih funkcij pa tudi večno in umsko, v svojem sosledju ni povsem točna. Ker je prvi gibalec nesnoven, lahko obstaja le v umu in je predmet mišljenja, a um sprejema obliko, ki je predmet mišljenja in se v dejanju mišljenja z njo poistoveti. V našem primeru ima um za predmet mišljenja samega sebe, zato misli samega sebe.
Božansko mišljenje samega sebe obravnava nekoliko drugače Klaus Oehler v članku »Negibni gibalec kot mišljenje, ki misli samo sebe«, pri čemer izhaja iz refleksivnosti noesis noeseos. Medtem ko je Platon v svojem »Harmidu« zavrnil takšno možnost samorelacije, Oehler verjame, da Aristotel takšno samorefleksivnost dopusti ravno v primeru negibnega gibalca. Moment, ki pri tem nastopi, je samozavedanje in njegova popolna stopnja, ki da je bistvena značilnost identitete med umom in predmetom mišljenja. Takšna božanska aktivnost pa mora vendarle biti pozitivna, vsebovati mora tudi mišljenje sveta, saj bi sicer bila prazna in odveč.
Zadnja dva prispevka sta posvečena zadnjima dvema knjigama »Metafizike« – Mu in Nu, ki uvajata Aristotelova matematična spoznanja. Julia Annas v svojem »Matematični predmeti pri Aristotelu« uvede razpravo o ontološkem statusu matematičnih predmetov, ki so jih platonisti razumeli v substancialnem smislu. Tudi za Aristotela so matematični predmeti med čutnozaznavnim in nečutnozaznavnim, tj. opazujemo jih kot prvega na podlagi drugega, kot y kot x. Takšna »qua« teorija povzroča težave aristotelskemu realizmu, a je problem rešljiv na ta način, da za Aristotela matematični predmeti vendarle obstajajo zgolj v abstrakciji matematikovega uma. A abstrakcija (»odvzemanje«) še ne pomeni, da so matematični predmeti odvisni od uma, ampak le od čutnozaznavnih predmetov, od katerih so abstrahirani. S tem Aristotel ohrani realizem in v nekem smislu zavrne abstrakcionizem.
V zadnjem članku iz zbornika »Platonizem in matematika: preludij za razpravo«, se Myles Burnyeat loti odnosa Stagirita do svojega učitelja. Po njegovem pri nobenem od njiju ne gre za ontološki status predmetov matematike, temveč za širše vprašanje: kaj so počela stvari? S primerjalno obravnavo Platonove »Države«, predvsem prispodob z deljeno črto in votlino, želi pokazati, da je fundamentalno vprašanje ob tem status znanja in znanosti, matematike in dialektike. Ker so teoremi matematike nujno resnični in ker se hkrati ne nanašajo na fizične predmete, morajo nujno veljati za idealne predmete, ki pa so nujno različni od fizičnih. Matematični predmeti torej nujno bivajo in so za Platona, kakopak, odvisni od idej. Tako Aristotelu ne preostane drugega, kot da spodbija.
Zbirka 18 razprav »Aristotelova Metafizika: zbirka rasprava« nam ponuja verodostojen vpogled v osnovna filozofska vprašanja, ki v tem Stagiritovem magnum opusu še vedno vzpodbujajo živo debato tudi v sodobnih, in to ne le antičnofilozofskih diskusijah. Tehtnost izbora, njegova raznolikost in obširnost, kakor tudi spretna organizacija besedil v koherentno celoto izdajajo odlično kompetenco obeh urednikov zbornika. S to knjigo so hrvaške antične študije veliko pridobile, saj zastopanost anglosaksonskih avtorjev (»analitikov«) do nedavnega ni bila ravno odlika filozofskih razprav o grški filozofiji na Hrvaškem. Izid takšnega zbornika je recimo naravnost neprecenljiv za študenta filozofije. A kaj bi o tem sodili takole od daleč, čez mejo. V Sloveniji nas namreč podoben podvig, izvirajoč iz iste ali podobne situacije, še čaka. Do takrat pa utegne Gregorićev in Grgićev izbor ostati pomembna referenčna točka tudi naših študentov.
Duša je bistvo in dejanje telesa.
Aristotel, Metafizika
GLASBA: Gary Neuman – Are Friends Electric
ARISTOTELOVA ONTOLOGIJA
V svojem najpomembnejšem delu, Metafiziki, je Aristotel dokazoval, kako je filozofija posebna disciplina, ki se ukvarja z bivajočim oziroma bitjo – znanostjo o bivajočem, kolikor je to bivajoče:
Obstaja določena vrsta znanosti, ki pazljivo sprevideva bivajoče, kolikor je bivajoče, in tiste lastnosti, ki njemu samemu pripadajo. Toda znanost ni istovetna z nobeno izmed tako imenovanih posameznih znanosti, saj nobena izmed drugih znanosti ne proučuje v splošnem bivajočega, kolikor je bivajoče, temveč si razmejijo nek njegov del in glede tega bivajočega pazljivo spregledujejo to, kar mu pripada, kolikor na primer matematične izmed znanosti. Ker pa iščemo počela in vrhovne vzroke, je očitno, da so le-ti nujno počela in vzroki neke narave same po sebi. Če pa so torej tudi tisti, ki so iskali prvine bivajočega, iskali ta počela, je nujno, da so bile te prvine tudi prvine bivajočega, toda ne po naključju, temveč bivajočega, kolikor je bivajoče; zato pa moramo tudi mi dojeti prve vzroke bivajočega, kolikor je bivajoče.
Bivajoče se sicer res izreka na mnogotero načinov, vendar pa z ozirom na neko eno in določeno eno naravo in ne enakoimensko, temveč prav tako kakor se tudi prav vse zdravo izreka z ozirom na zdravje, nekaj s tem, da ga varuje, nekaj s tem, da ga povzroča, nekaj s tem, da je znamenje zdravja, nekaj s tem, da zdravje sprejema, in zdravilno je v odnosu do zdravilstva (nekaj se namreč izreka zdravilno zato, ker ima zdravilstvo, nekaj, ker je nadarjeno zanj, nekaj pa, ker je delo zdravilstva), našli pa bomo tudi druge primere, o katerih se govori po enakem obratu kakor o teh stvareh – na tak način pa se tudi bivajoče sicer izreka na mnogo načinov, vendar pa prav vsako v odnosu do enega počela; nekatere stvari se imenujejo bivajoče, ker so bitnosti, druge, ker so lastnosti neke bitnosti, druge pa, ker so pot k bitnosti ali minevanja ali manjkanja ali kakšnosti ali zato, ker imajo zmožnost proizvajanja ali porajanja bitnosti, ali pa, ker so zanikanja česa izmed teh stvari ali pa bitnosti; zaradi tega pa celo o nebivajočem pravimo, da je nebivajoče.
Prav kakor je tedaj tudi o prav vsem zdravem ena znanost, enako je to tudi pri drugih stvareh. Eni sami znanosti namreč pripada pazljivo proučevanje ne zgolj stvari, ki se izrekajo po enem rodu, marveč tudi stvari, ki se izrekajo v odnosu do ene narave; tudi te stvari se na določenem način izrekajo po enem rodu. Očitno je tedaj, da je naloga ene znanosti tudi pazljivo sprevideti bivajoče stvari, kolikor so bivajoče. Vsepovsod pa se znanost na odločilen način nanaša na tisto prvobitno, oziroma na to, od česar so odvisne druge stvari, in z ozirom na kar se druge stvari izrekajo. Če pa je tedaj to bitnost, bo prijatelj modrosti pač moral poznati počela in vzroke vseh rodov bitnosti.
Bivajoče – je pomen, ki v običajnem pomenu pomeni to kar obstaja, v posebnem filozofskem pomenu pa »bivati« pomeni širše kot »obstajati«. Tudi predmeti in osebe iz leposlovja (Martin Krpan, Hamlet,…) bivajo v tem širšem smislu.
Bivajoče, kolikor je bivajoče lahko pomeni tudi to kar obstaja, če odmislimo vse bolj specifične predikate (lastnosti), ki jih ima.
Nasprotje med posamezno znanostjo, kot je na primer biologija, in splošnim preučavanjem bivajočega lahko ponazorimo z primerom enega posameznega živega bitja, npr. mačka Murija.
– Maček Muri kot živo bitje ima lastnosti da diha, da je – BIOLOGIJA
– Maček Muri kolikor je bivajoče ima to lastnost da BIVA,
Da ostane isto bitje čez spremembe,
Da ima nekatere lastnosti, ki so mu bistvene… – PRVA FILOZOFIJA
Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.
Shakespeare William, Hamlet
GLASBA: Felix The Housecat – Hunting Season
Kdo ve, ali ni razlog za človekovo obstajanje v njegovem obstajanju?
Julien Offroy de La Mettrie, Človek stroj
Ena izmed glavnih nalog prve filozofije je najbolj splošna razvrstitev vsega, kar obstaja. Aristotel ponuja naslednjo možnost: vzemimo samostojno posamezno stvar oziroma posamezno bitnost kot temeljno vrsto bivajočega (biti), pojem posamezne bitnosti pa bo zanj postal temeljni splošni filozofski pojem oziroma kategorija. Vse drugo, kar biva ali je predmet našega opisa, je odvisno od te posamezne bitnosti – te opise Aristotel razume kot shemo kategorij, ki jih je skupaj s posamezno bitnostjo deset. Tako je rod (npr. “živa bitja”) vedno rod neke posamezne stvari – bitnosti (npr. “Nike je živo bitje”). Kvalitete (npr. “lep”) in kvantitete (npr. “velik”) so lastnosti posameznih bitnosti (“Nike je lepa”, “Nike je velika”). Relacije so odnosi med posameznimi bitnostmi (“Nike ima rada Kalijo”). Čas in mesto sta določena s konkretnimi predmeti. Delovanje (“igra tenis”) in trpljenje (“izgublja igro”) pripadata prav tako le posameznim bitnostim (“Nike igra tenis in pravkar izgublja igro”). Položaj in stanje prav tako (“Nike spi leže na kavču”). Z eno besedo, temelj Aristotelovega sveta so posameznosti, bodisi stvari ali osebe.
Diogen Laertski pripoveduje, da je Aristotel zelo cenil znanje. Na svojih predavanjih naj bi svojih učencem in prijateljem menda večkrat govoril takole: »Na prav takšen način, kot vid sprejema svetlobo iz zraka, tudi duša sprejema svetlobo iz znanja.«.
Ko so Aristotela vprašali, kaj naj bi bilo upanje, jim je rekel, da je to sen budnega človeka. In ko je slišal, da ga nekdo obrekuje za hrbtom, je zamahnil z roko: »Ko sem odsoten, me zaradi mene lahko tepe tudi z bičem.«
GLASBA: Psychonauts – World Keeps Turning
Lekcija o Aristotelu je pri koncu. Hkrati to pomeni, da smo Zofijini za danes končali.
Ponovno vas pred radijskimi sprejemniki z novo vajo miselne telovadbe pričakujemo ob tednu osorej.
Do takrat se od vas poslavljamo: Boris….