Avizo
GLASBA: HD 8578 FRANZ FERDINAND THIS FIRE
Danes si od nas lahko obetate bolj ali manj biografsko oddajo. Na kratko vam bomo predstavili Karla Marxa, ki smo ga pokopali v teh dneh pred 122 leti, nasprotno srečo je v teh marčevskih dneh pred 126 leti doživljal Albert Einstein, ki je takrat šele privekal na svet. Še en dober razlog se skriva v dejstvu, da bomo dobršen del današnje oddaje posvetili Einsteinu. Letos namreč mineva stoletje od objave posebne teorije relativnosti, kar je verjetno pravšnji razlog, da se letošnje leto razglasi za leto fizike. Bolj malo bomo sicer rekli o spornem avtorstvu te zgodovino pretresujoče teorije, zato pa več o drugih nespornih življenjskih dosežkih. Ob tem vam bomo postregli tudi z nekaj informacijami, vas povabili na kakšno predavanje, če pa bo ostalo še kaj časa pa vam bomo predstavili tudi kakšno knjigo. V naslednji uri ste vabljeni ostati z nami.
GLASBA: HD 8746 THE FIERY FURNACES TROPICAL – ISLAND
Karl Heinrich Marx se je rodil 5. maja 1818 in umrl 14. marca 1883. Rodil in izobrazil se je v Prusiji, kjer je študiral pravo in filozofijo. Padel je pod vpliv Ludwiga Feuerbacha in nekaterih drugih radikalnih hegelovcev. Čeprav je bil istega mnenja kot Hegel v dialektični strukturi in historični neizogibnosti, je Marx verjel, da so temelji realnosti v materialni osnovi ekonomije in ne v idealističnih filozofijah, zato velja za utemeljitelja historičnega materializma in znanstvenega socializma. Doktoriral je v Jeni leta 1841 s pisanjem o materializmu in ateizmu grških atomistov, potem pa se je preselil v Köln, kjer je osnoval in izdajal radikalni časopis, Rheinische Zeitung. Čeprav je želel služiti tudi kot novinar v Parizu in Bruselju, so mu njegove udeležbe v nepopularnih političnih gibanjih otežile podpiranje rastoče družine. Slednjič se je preselil v London leta 1849, kjer je živel v revščini med študijem in razvijanjem ekonomskih in političnih teorij. Karl Marx je s pomočjo svojega prijatelja Friedricha Engelsa že v 19. stoletju prišel do spoznanj, ki so še danes temelji državne ureditve v sodobnih socialističnih državah. V kapitalističnih družbah je tako, da ima v rokah oblast tisti, ki ima v posesti tisto blago, s katerim se največ trguje. V kapitalizmu je to kapital-denar. Vladajoči sloj (buržuazija), tisti, ki ima v rokah večino kapitala, ima torej v rokah oblast in si lasti ves presežek kapitalske proizvodnje delavskega razreda (proletariata). Skupaj z Engelsom sta napisala »Svete družine«, »Nemška ideologija« in »Komunistični manifest«. Med pomembnejšimi deli so še njegovi »Ekonomsko-filozofski rokopisi« in »Beda filozofije«, najpomembnejši deli pa sta vsekakor »H kritiki politične ekonomije« in seveda »Kapital«. Sodeloval je v prvi revolucionarni organizaciji delavskega razreda, Zvezi komunistov in v prvi internacionali, ki so jo ustanovili leta 1864 v Londonu in za katero je napisal temeljni dokument.
—
Albert Einstein, je po lastnih besedah “živel v osami te vrste, ki je boleča v mladosti, a čudovita v zrelih letih.” Pravzaprav je bilo njegovo življenje veliko burnejše, kot je zaslediti iz teh besed, saj so ga v veliki meri krojili dogodki prve polovice 20. stoletja. Poleg tega je Einsteinu samotno življenje odrekala tudi njegova svetovna slava. Po uveljavitvi splošne teorije relativnosti je namreč postal pravi pop fenomen.
Albert Einstein se je rodil 14. marca 1879 v Ulmu, Nemčija, židovskim staršem. Naslednje leto se je družina preselila v München, kjer je Albert obiskoval pregovorno disciplinsko trde nemške šole. V okviru tega izobraževalnega sistema se Albert ni posebno odlikoval, saj se mu je zdel sistem zastraševalen in dolgočasen. Na materino željo je obiskoval tudi glasbeno šolo. Čeprav je kasneje igral violino le za lastno zabavo, je v sedmih letih študija violine postal prav vešč violinist. Zanimanje za matematiko in ostale naravoslovne znanosti sta v mladem Albertu vzbudila njegova strica Jakob in Caesar, tako da naj bi se menda pri dvanajstih odločil, da reši uganko “velikega sveta”. Ironično je tri leta kasneje zapustil srednjo šolo s slabimi ocenami iz zgodovine, geografije in jezikov ter se pridružil ostalim članom družine v Milanu, kamor so se preselili zaradi očetovega posla. Že oktobra 1895 (pri šestnajstih!) je poskusil s sprejemnim izpitom na prestižno univerzo ETH (Eidgenössische Technische Hochschule) v Zürichu, vendar ni bil sprejet. Po nasvetu rektorja je nadaljeval šolanje na “Kantonsschule” v Aarauu. Oktobra naslednje leto se je tako pri sedemnajstih vpisal na ETH s ciljem postati učitelj matematike in fizike. Isto leto se je na ETH kot edina študentka vpisala tudi enaindvajsetletna Srbkinja Mileva Marić. Einstein in Mileva sta se zaljubila, po končani univerzi pa sta se leta 1903 tudi poročila. Mileva ima v njegovem strokovnem razvoju izredno vlogo in velja za soavtorico njegovih zgodnjih teoretičnih spisov, kar je sicer malo znano, a kar ji je z denarnim poplačilom od Nobelove nagrade, posredno priznal tudi Einstein sam. Imela sta tri otroke, dva sina in hčer, Lieserl, ki se je rodila še pred poroko l. 1902. Kaj natanko se je s hčerjo dogodilo, ni jasno, različni viri navajajo, da sta jo dala v posvojitev ali pa da je umrla v otroštvu. Starejši sin Hans Albert je naredil znanstveno kariero in postal profesor hidravličnega inženirstva na univerzi Berkeley, ZDA, medtem ko je mlajši sin doživel mentalni zlom.
GLASBA: HD 8659 ONEIDA WILD HORSES
Tekom študija se je Einstein odrekel nemškemu državljanstvu in leta 1901 prejel švicarsko. Med študijem Einstein ni ravno blestel, tako da je imel po končani diplomi l. 1900 velike težave pri zaposlitvi. Poizkušal je dobiti mesto na ETH, vendar neuspešno. Nasprotno so kar trije Einsteinovi kolegi dobili mesto asistentov na ETH, med njimi tudi Marcel Grossman, Einsteinov prijatelj. Očitno Einstein pač nikogar ni dovolj impresioniral, saj je še celo leto pisal naokoli po univerzah v upanju, da bi dobil mesto, vendar vse brez uspeha.
Bolj uspešen je bil pri izogibanju švicarski vojaški obveznosti, saj se je služenju v vojski izognil zaradi ploskih nog in krčnih žil. Sredi l. 1901 je nato dobil začasno delo kot učitelj matematike v Tehnični visoki šoli v Winterthuru. Približno v tem času je zapisal: “Opustil sem vse ambicije, da bi dobil mesto na univerzi…”. Na srečo so se stvari zanj le obrnile nekoliko drugače, a vendar ne takoj. Iskanje službe je prekinil Grossmanov oče, ki je Einsteinu pomagal do službe na patentnem uradu v Bernu, kjer je dobil mesto tehničnega eksperta tretjega razreda. Na patentnem uradu je delal vse od leta 1902 do 1909, pri čemer je sprva začasno mesto postalo stalno, nato pa je napredoval do tehničnega eksperta drugega razreda. Vzporedno z delom v Bernskem patentnem uradu je Einstein v svojem čudežnem letu 1905 (annus mirabilis – od tu tudi odločitev za leto 2005 kot svetovno leto fizike) dokončal prav neverjetno serijo člankov iz teoretične fizike.
Prvi članek iz marca 1905 je Einsteinu tudi prislužil Nobelovo nagrado iz fizike sedemnajst let kasneje. V njem argumentira, da elektromagnetna slika svetlobe, ki jo je razvil Maxwell, ne more pojasniti vseh njenih lastnosti, na primer fotoefekta.
Naslednja po spisku sledi njegova doktorska disertacija z naslovom »Nova določitev dimenzij molekul«, ki jo je po dolgem odlašanju 30. aprila 1905 zagovarjal na ETH. Leta 1906 jo je nato tudi objavil v reviji Annalen der Physik.
Drugi članek je nato sledil že maja 1905. V njem je Einstein pokazal, da kinetična teorija plinov (po kateri so plini sestavljeni iz gradnikov, atomov in molekul) napove tudi Brownovo gibanje. To je kaotično gibanje delcev, recimo drobcenih delcev saj v vodi, ki ga opazimo pod mikroskopom. Kaotično gibanje je posledica tega, da so delci saj dovolj majhni, da jih trkanje ob molekule v vodi premika naokoli. Včasih je na eni strani več trkov z molekulami vode, drugič na drugi. Skozi čas se gibanje delca seveda izpovpreči, tako da le-ta v povprečju miruje.
Le mesec in pol zatem je sledil že naslednji, najbolj revolucionaren članek, ki je vpeljal posebno teorijo relativnosti. Ključni predpostavki posebne – specialne teorije relativnosti sta, da je svetlobna hitrost v vakuumu konstantna in da so si vsi inercialni (to je nepospešeni) sistemi med seboj enaki. Resnici na ljubo je bilo ozračje za odkritje teorije relativnosti zrelo, saj je bilo kar nekaj sestavnih delov odkritih že prej. V tem članku je Einstein med drugim “na novo odkril” tako imenovane Lorentzove transformacije, ki jih je že l. 1895 vpeljal Lorentz in so sestavni del matematične strukture posebne teorije relativnosti. Najslavnejšo formulo, E=mc2, je Einstein izpeljal v kratkem dodatnem članku iz septembra 1905.
GLASBA: HD 8701 DESTROYER AN ACTOR’S REVENGE
Ta impresivna serija člankov je Einsteina torpedirala med prominentne fizike tistega časa. V nasprotju z začetki so sedaj ponudbe za službe le začele kapljati. Leta 1908 je postal privatni docent na univerzi v Bernu, nato l. 1909 izredni profesor v Zürichu in l. 1911 redni profesor teoretične fizike v Pragi, nakar se je naslednje leto vrnil v Zürich na podobno mesto. L. 1914 je postal direktor Fizikalnega inšituta Kaiserja Wilhelma v Berlinu. Ponovno je tudi sprejel nemško državljanstvo in ostal v Berlinu do l. 1933, ko se je zaradi političnih razlogov spet odrekel nemškemu državljanstvu in emigriral v ZDA.
Po odkritju posebne teorije relativnosti je Einstein nadaljeval delo s ciljem, da bi v opis zajel tudi gravitacijo. Že l. 1907 se je dokopal do ekvivalenčnega principa, po katerem je delovanje gravitacije oz. gravitacijskega pospeška povsem nerazločljivo od pospeška, ki bi ga povzročile kakšne druge, recimo mehanske zunanje sile. L. 1911 je sledil naslednji veliki korak, ko je Einstein lahko napovedal, da bo gravitacijsko polje ukrivilo pot svetlobe – ta napoved je tudi pripeljala do prve potrditve splošne teorije relativnosti. Okoli l. 1912 je Einstein začel z novo fazo raziskav, ko je s pomočjo Marcela Grossmana prepisal svoje delo v jeziku tenzorskega računa.
Ko se je aprila 1914 Einstein preselil v Berlin, mu je sledila tudi družina. Vendar pa je žena poleti 1914 skupaj s sinovoma odšla na dopustovanje v Švico in se po začetku 1. svetovne vojne ni mogla vrniti v Berlin. Nekaj let za tem sta se Mileva in Albert ločila. V vojnih letih je Einstein uspel dokončati splošno teorijo relativnosti, ki jo je l. 1916 nato tudi objavil v Annalen der Physik. Že pred objavo je o svoji teoriji predaval v Göttingenu in zapisal: “V moje veliko veselje sem uspel prepričati tako Hilberta kot Kleina”. Pravzaprav je Hilbert teden dni pred Einsteinom poslal v objavo članek, v katerem je zapisal pravilne enačbe splošne teorije relativnosti (odtod tudi ime Einstein-Hilbertova akcija za akcijo, ki nastopa kot osnova splošne teorije relativnosti). V članku je Einstein podal tudi nekaj mogočih eksperimentalnih potrditev teorije, med drugim tudi ukrivljenje poti svetlobe, ki bi potovala blizu Sonca. Ukrivljenje, ki ga napove splošna teorija relativnosti, je dvakrat večje, kot bi ga dobili ob upoštevanju Newtonovih zakonov, kar je omogočilo razlikovanje med obema teorijama.
Potrditev je prišla novembra 1919, ko je Royal Society of London objavila rezultate znanstvene ekspedicije na otok Principe v Gvinejskem zalivu, ki je fotografirala sončni mrk 29. maja. S primerjavo navideznega položaja zvezd blizu sonca ob sončnem mrku z navideznim položajem istih zvezd, ko sonce ni bilo v vidnem polju (to je ponoči, čez pol leta), so lahko potrdili napovedi splošne teorije relativnosti. Kljub temu, da je le malo ljudi razumelo enačbe splošne teorije relativnosti, pa so bile osnovne predpostavke tako revolucionarne, da je Einstein v trenutku postal slaven. Londonski Times je na primer 7. novembra 1919 objavil članek z naslovom Revolution in science – New theory of the Universe – Newtonian ideas overthrown (Revolucija v znanosti – nova teorija vesolja – Newtonove ideje zavržene). Einstein je bil presenečen nad reakcijo javnosti in tudi nekoliko nesrečen, saj je pozornost javnosti predstavljala nenehno motnjo pri njegovem delu. V istem letu, to je 1919, je Einstein doživel še en velik življenjski korak, saj se je v drugo poročil, tokrat z ovdovelo polsestrično Elso.
GLASBA: HD 8194 CAVE, NICK & THE BAD SEEDS BREATHLESS
V naslednjih treh letih je Einstein na veliko potoval, saj so ga kot slavno osebo vabili na vse konce in kraje sveta. Aktiven je bil tudi v zionističnem gibanju, v okviru katerega je med drugim opravil turnejo po ZDA, na kateri je zbiral denar za Žide v Palestini. Pot ga je vodila tudi na bližnji vzhod (pred stavbo prve židovske univerze v Haifi, Izrael, lahko tudi vidite palmo, ki jo je lastnoročno posadil Einstein), v Južno Ameriko in v Azijo. V Šanghaju ga je tako l. 1921 dočakala brzojavka, da je prejel Nobelovo nagrado za fiziko, za fotoelektrični zakon in za delo na področju teoretične fizike. Relativnosti, ki je bila še vedno nekoliko kontroverzna, niso eksplicitno omenili.
Slavi in z njo povezanim obveznostim navkljub, se je Einstein še vedno posvečal raziskavam – novi cilj je bil najti enoten opis elektromagnetizma in gravitacije. Vendar pa to delo ni prineslo nobenih rezultatov, čeprav se mu je posvečal vse do konca življenja. Pravzaprav so njegovi sodobniki že dokaj zgodaj precej pesimistično gledali na njegov program raziskav, saj je na novo nastajajoča kvatna teorija fundamentalno spremenila pogled na svet. Opisa gravitacije tako ni mogoče združiti s kvantno naravo elektromagnetizma, če gravitacije ne kvantiziramo tako ali drugače. Vendar pa Einstein kvantne mehanike, čeprav je sledil njenemu razvoju, vseeno ni mogel sprejeti kot tisto pot, ki bi vodila k poenotenju sil. V svojih raziskavah se je tako odcepil od glavnega toka teoretične fizike. Znani nemški kvantni fizik Max Born, med drugim tudi dober prijatelj Einsteina, je ob tem dejal: “Mnogi na to gledamo kot na tragedijo, tragedijo tako zanj, saj je v svojih raziskavah povsem osamljen, kot tudi za nas, saj pogrešamo svojega vodjo.”
Pravzaprav je Einstein v letu svoje petdesetletnice, l. 1929, celo objavil prvo verzijo svoje enotne teorije polja. Objava je sprožila manjšo senzacijo, vendar pa je njena nedokončana narava kaj hitro postala očitna. Bolj kot to pa so Einsteina pretresali svetovni dogodki. Arabci so napadali židovske priseljence v Palestini, nacisti so postajali vedno močnejši v Nemčiji, Liga narodov pa se je pokazala kot povsem nemočna institucija, tako da je Einstein v protestu zapustil Komisijo za intelektualno sodelovanje. S polno močjo se je tudi posvečal pacifističnim idejam in gibanjem. Ko so nacisti l. 1933 prišli na oblast, se je Einstein odpovedal državljanstvu in nemudoma zapustil državo. V povračilo so nacisti premetali njegovo priljubljeno poletno hišo v Caputhu in mu zasegli jadrnico. Einstein je bil tako zelo prepričan, da se nacistična Nemčija pripravlja na vojno, da je na grozo svojih ostalih pacifističnih prijateljev kršil ideal pacifizma in nagovarjal svobodno Evropo, naj se oboroži in pripravi na obrambo. Čeprav so bila njegova svarila brez učinka, pa so se ljudje vseeno bali za Einsteinovo življenje. Z zasebno jahto je zato prešel iz Belgije v Anglijo. Ker je sprejel mesto kot ustanovni član novega Institute for Advanced Study na Princetonu, New Jersey, ZDA, je nadaljeval svojo pot v ZDA. Do takrat, ko je prispel na Princeton, oktobra 1933, se je že vidno postaral. Prijatelj je zapisal: “Bilo je, kot da bi nekaj umrlo v njem. Sedel je, se igral s svojimi belimi lasmi in zasanjano govoril o vsem mogočem. Nič več se ni smejal.”
GLASBA: HD 8516 RADIAN RAPID EYE MOVEMENT
V Princetonu je Einstein zaživel življenje, ki je ostalo skoraj povsem nespremenjeno naslednjih 20 let, do njegove smrti. Z ženo Elso je živel v preprosti dvonadstropni hiši in se skoraj vsako jutro sprehodil do Instituta, kjer je delal na poenoteni teoriji polja ali pa se pogovarjal s kolegi. Za razvedrilo je igral violino ali pa jadral po bližnjem jezeru. Le redko je potoval, tudi le do New Yorka. L. 1939 je Niels Bohr, slavni danski kvantni fizik, obvestil Einsteina, da je Lise Meitner v Copenhagnu uspela razcepiti uran, pri čemer se je sprostila energija. Poskus Meitnerjeve je bil pravzaprav ponovitev podobnega, a nekoliko manj natančnega poskusa, ki sta ga nekaj mesecev pred tem v Berlinu opravila Otto Hahn in Fritz Strassmann. Bohr je špekuliral, da bi lahko razcep urana uporabili za izdelavo izredno učinkovite bombe. Čeprav je bil Einstein skeptičen, so ga kolegi prepričali, da je napisal pismo predsedniku Franklinu D. Rooseveltu, ki je pomenilo začetek manhattanskega projekta. Čeprav Einstein ni sodeloval pri delu v Los Alamosu in ni izvedel za obstoj atomske bombe, vse dokler je niso odvrgli na Hiroshimo l. 1945, pa je bilo njegovo ime v javnosti tesno povezano z razvojem atomske dobe. Pravzaprav med vojno ni sedel povsem križem rok, saj je l. 1944 prepisal svoj članek iz l. 1905 o posebni teoriji relativnosti in ga dal na dražbo, izkupiček pa je šel za vojne izdatke.
Skoraj tako kot fizik je bil občudovan tudi kot filozof. Svoja filozofska prepričanja in razmišljanja je črpal iz panteizma. »Verjamem v Spinozovega boga, ki se nam razodeva v harmoniji tistega, kar obstaja, ne pa v boga, ki ga skrbi za vero in usodo človeških bitij. Moje religiozno prepričanje izvira iz ponižnega občudovanja razsvetljujočega superiornega duha, ki se razodeva v drobcih, ki nam jih je dano sprejemati z našim šibkim in krhkim umom…Ne verjamem v osebnega boga in tega nisem nikoli zanikal, če je v meni kaj, kar bi lahko poimenoval religiozno, potem je to neomejeno občudovanje struktur sveta, ki jih naša znanost lahko razkrije.«
Občudoval je Budizem, imel se je za pacifista, humanista in v poznejšem življenju tudi socialista. »Verjamem, da je Gandhijevo razmišljanje najbolj navdihujoče od vseh politikov našega časa. Morali bi težiti k temu, da bi delali v njegovem duhu: ne uporabljati nasilja in se ne udeleževati v stvareh, za katere menimo, da so zle.« Einsteinovi pogledi na socializem, filozofijo, religijo in podobna vprašanja so bili zelo liberalni in kontroverzni ter so sprožali širšo javno debato.
L. 1949 je začel Einstein bolehati. Čeprav se mu je zdravje izboljšalo, pa je l. 1950 vseeno sestavil oporoko. Znanstvene sestavke je zapustil Hebrew University v Jeruzalemu, univerzi, za katero je zbiral denar na svojem prvem obisku v ZDA, bil tudi njen guverner v letih od 1925 do 1928, a zavrnil profesorsko mesto na njej l. 1933, saj je bil zelo kritičen do njene administracije. Še zadnji veliki dogodek v njegovem življenju se je zgodil po smrti prvega predsednika Izraela l. 1952, ko se je izraelska vlada odločila ponuditi mesto predsednika Einsteinu. Ponudbo je odklonil.
Teden dni pred smrtjo je Einstein podpisal zadnje pismo. Bilo je pismo Bertrandu Russelu, v katerem se je strinjal, da njegovo ime uporabijo v manifestu, ki je nagovarjal vse narode, naj se odpovedo jedrskemu orožju. Povsem ustrezno je, da je bilo tudi njegovo zadnje dejanje namenjeno zagovarjanju mednarodnega miru, kot je to veljalo za vse njegovo življenje.
Umrl je v spanju v bolnišnici v Princetonu 18. aprila 1955. Edina oseba, prisotna ob njegovi smrti, je bila bolniška sestra. Po njenem pričevanju je Einstein tik pred smrtjo zamrmral nekaj besed v nemščini, ki pa jih sama ni razumela. Einsteinove posmrtne ostanke so v skladu z njegovimi željami kremirali v Trentonu, New Jersey, brez ceremonije še isti dan. Pepel so raztresli na neimenovani lokaciji.
Einsteinove možgane, ravno tako v skladu z njegovo željo, je ohranil patolog Thomas Stoltz Harvey, ki je opravil avtopsijo na Einsteinu. Harvey na možganih ni našel ničesar nenavadnega, vendar pa je skupina znanstvenikov z univerze McMaster s ponovno analizo l. 1999 odkrila, da je imel Einstein okoli 15% večji od povprečja tisti predel možganov, ki naj bi bil odgovoren za matematično mišljenje in vizualno dojemanje.
GLASBA: HD 8759 THE CHEMICAL BROTHERS SHAKE BREAK BOUNCE
Vabimo vas k rednemu spremljanju naše online strani www.zofijini.net in njej pridodanega foruma, kjer lahko najdevate zvrhano mero z filozofijo povezanih informacij in dogodkov, tudi takih, ki jih v naši oddaji ne uspemo vedno pravočasno najaviti.
V torek, 29. marca 2005, ob 17. uri bo v Cankarjevem domu predavanje svetovno priznanega lingvista in enega vodilnih sodobnih kritičnih mislecev Noama CHOMSKEGA. Število brezplačnih vstopnic je žal zelo omejeno. Noam Chomsky pride v Ljubljano na podeljitev častnega doktorata, dva dni kasneje pa bo predavalj tudi v Istrskem Novigradu, tako, da lahko, če ga zamudite v Ljubljani, skočite tudi tja.
Istočasno in z podobno motivacijo in sporedom, bo Ljubljano obiskal tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo iz leta 1980 Lawrence Klein, ki bo isti dan v Ljubljani predaval na Pravni fakulteti. Če se vam uspe prebiti do kart, vam obisk katerega od obeh predavanj toplo priporočamo, podrobneje vas bomo z avtorjema in njunim delom, ter potekom ljubljanskega obiska seznanili v eni naših prihodnjih oddaj.
Že koncem, lanskega leta je pri založbi Maska izšla knjiga kanadske sociologinje Naomi Klein: NO LOGO, t.i. biblije antiglobalizma, ki je lahko gotovo zelo dober uvod v predavanje Noama CHOMSKEGA. Knjiga je radikalna kritika korporativistične družbe in je nepogrešljivo branje na poti k razumevanju sodobnih neoliberalnih družb in njenih ciničnih temeljev.
Avtorica je zapisala, da je NO LOGO »poskus razčlembe in dokumentiranja sil, ki nasprotujejo korporacijski prevladi ter oris skupine kulturnih in gospodarskih okoliščin, ki so povzročile, da je bil pojav takšnega odpora nujen«. To delo, zasnovano na triletnem raziskovanju praktičnega dela transnacionalnih firm in poslovni politiki »brandiranja« vsakodnevnega življenja, sprva ni bilo zamišljeno kot manifest gibanja za drugačno globalizacijo. Pa vendar je padlo na plodna tla tega družbenega fenomena po neredu v Seattlu leta 1999, ko je bila zmedeni javnosti očitno potrebna nekakšna obrazložitev, od kod ta revolt prihaja in kaj se sploh dogaja na ulicah. Prežeta z prepričljivimi poročili iz prve roke, zasnovana na več kot 100 intervjujih z mladimi aktivisti antikorporacijskega gibanja in reklamnimi agenti, z vodjami sindikatov in direktorji korporacij, nam knjiga No logo ponuja eno izmed možnih videnj naše dobe. Delo je v enaki meri kulturna analiza, potrošniški dnevnik, politični manifest, novinarsko poročilo, predstavlja pa eno izmed prvih knjig, ki pričajo o nastanku novega odpora in ki posvečeni antikorporativni anarhizem postavljajo v kontekst sodobne popularne kulture in ekonomije.
Od prvega natisa leta 2000 so po vsem svetu prodali na milijone izvodov knjige NO LOGO, prevedena pa je že v 27 jezikov. V Slovenščino jo je prevedla Aleksandra Rekar, spremno besedo pa je prispeval Janez Damjan.
Naomi Klein je leta 2002 izdala še zbirko člankov z naslovom »Fences and Windows: Dispatches From The Front Line of The Globalisation Debate« (Ograje in okna: Zapiski s prve bojne linije globalizacijske debate). Poleg tega redno objavljala tudi kolumne za časopise Nation, Guarduian in Globe and Mail. Njena zelo popularna spletna stran www.nologo.org predstavlja tudi dober katalog problemov, ki se dotikajo globalistične družbe. V teh dneh v Združenih državah Amerike in v Kanadi, pa tudi že nekje po Evropi premierno predvajajo dokumentarni film, ki ga je Naomi Klein posnela skupaj z Avijem Lewisom. The Take (Prevzem) je film o opuščenih tovarnah, ki so jih brezposelni delavci v Argentini prevzeli v lastne roke. Lahko pa jo vidimo tudi v izjemnem dokumentarcu The Corporation iz leta 2004, ki vam ga, če vam bo slučajno kdaj prekrižal pot, toplo priporočamo v ogled. Film je trenutno dostopen na internetu, če pa nimate te možnost, se za kopijo lahko obrnete tudi na naš naslov: zofijini@yahoo.com
Toliko za danes. Ponovno vas v našo družbo vabimo ob tednu osorej. Za danes pa se od vas poslavljamo….
GLASBA: HD 8661 AMON TOBIN HEY BLONDIE