Avizo
Vse redkeje se dandanes moderni človek ozre po nekoč visoko cenjenem pojmu modrosti, pojmu, s katerim je presodno povezana tudi filozofija.
Modrost je v našem času površnosti in hitrega ritma postala malodane žaljivka, v najboljšem primeru oznaka za nekoristnost, ki se ukvarja s stvarmi, ki presegajo realno, eksistencalno in pragmatično plat življenja.
Modrost je beseda, ki se prej kot na filozofijo naveže na prispodobo kakšnega spiritualnega potrebneža ali potrebnice, ki v tovrstnem preseganju trivialnega besedičenja, v t.i. modrosti išče življenju smisla. Potem morda ne čudi, kot lahko razberemo iz primera, ki smo ga pred dnevi bili deležni v enem od neštetih variacij šova »Kdo želi postati milijonar«, da ljudje v svojem nekritičnem, neracionalnem in naivnem videnju sveta, v njem še najlažje pogrešajo prav nosilce izvirne modrosti – filozofe.
V nekaj prispevkih bomo v današnji oddaji bistrili relacijo filozofije do modrosti.
Po uvodnem pojasnilu izvora pojma filozofija, bomo v odlomku iz »Uvoda v filozofsko in kulturno hermenevtiko« Deana Komela pojasnjevali paradoks filozofije danes.
V sestavku iz Aristotelove Metafizike bomo poskušali razbrati »Kaj je modrost«.
V zaključku pa bomo skoraj v pamfletnem sestavku ugotavljali: »je morda filozofija vendarle izraz osebnosti?«
Vabljeni ste nam prisluhniti!
GLASBA: Rainer Truby Trio – Prima Vera
Kaj je filozofija — odgovora na to vprašanje ni mogoče stlačiti v definicijo. Kaj je filozofija, lahko izvemo, izkusimo in se naučimo le s filozofiranjem. To pa ni mogoče, ne da bi sledili zgodovinsko realiziranemu filozofiranju, na katerem sloni tudi naše lastno filozofsko mišljenje.
Naj najprej na kratko očrtamo zgodovino izraza »filozofija«, ki tudi odpira vsaj prvi, začasen pogled v njene naloge in probleme.
Izraz philosophein (filozofirati) prvič uporablja Herodotos, ko govori o modrem Solonu, in to v prvotnem pomenu besede, v pomenu »ljubezni do modrosti«, »želji po izobrazbi«, saj morajo že pri Heraklitu (500 pr. n. št.) filozofi »veliko vedeti«. Sokrat je prvi, ki imenuje samega sebe v nasprotju s sofisti, ki se samo delajo da vedo vse, filozof, se pravi, samo ljubitelj modrosti. Ob tem bolj splošnem pa dobi beseda svoj ožji pomen kot strokovni izraz za vedo »o bivajočem« šele pri Platonu in Aristotelu. Pri teh dveh klasikih antične filozofije pomeni isto, kar mislimo danes z izrazom »znanost«. Posebno Aristotel natančneje razločuje svojo »prvo« filozofijo, ki preučuje prve vzroke in počela vsega bivajočega, od drugih filozofij ali znanstvenih vej kot logike, psihologije, etike itn. in prav tako od starejših miselnih tokov, ki se tudi imenujejo »philosophia«. V skladu s poznejšim razvojem se pojem filozofije pri po-aristotelskih šolah stoikov in epikurejcev ujema s prizadevanjem za umsko srečo: »ljubezen do modrosti« postane življenjska modrost, medtem ko se posamezne vede, ki so se počasi okrepile, začenjajo ločevati od skupne matere. V svojem zadnjem obdobju pa se antična filozofija tesno združi z religiozno spekulacijo.
Pojmovne opredelitve poznega starega veka se v krščanskem srednjem veku bistveno sicer ne spremenijo; toda filozofija je medtem postala »dekla teologije«; s pomočjo človeškega razuma mora opravičevati, utemeljevati, v najboljšem primeru še izoblikovati in dodelati njene že od vsega začetka utrjene dogme. Ko v času renesanse ožive znanosti, se filozofija otrese cerkvenega jarma, njen edini vir je »naravna luč« uma in spet postane to, kar je bila v klasičnem starem veku: na umsko utemeljitev opirajoča se spoznava sveta in življenjski nazor. Tako postane v nasprotju s cerkveno dogmo »posvetna modrost«, kot so imeli navado reči v 18. stoletju. Njen znanstveni značaj se seveda kaže pri različnih sistemih v večji ali manjši meri, najbolj izrazito pa pri Kantu.
Kot je razvidno iz zgornjega očrta, se uporablja izraz »filozofija« že v starem veku v ožjem in širšem pomenu — Kant bi rekel: po svojem šolskem in po svojem svetovnem pojmu. Temu bi ustrezala naslednja opredelitev nalog; filozofija v ožjem pomenu besede, natančneje: filozofija kot znanost, skuša spoznanja, za katerimi težijo posamezne vede na svojih delnih področjih, poenotiti na celotnem področju človeškega spoznavanja nasploh, s tem, da se trudi dognati njihova načela in osnovne pojme ter jih sistematično uskladiti. Najbolj na kratko bi zatorej v tem pomenu lahko filozofijo označili kot nauk o znanstvenih principih. Vse vede si prizadevajo filozofsko dokazati svoje poslednje temelje. Danes ne razločujemo le starejših filozofskih disciplin: logike, spoznavne teorije, psihologije, etike in estetike, marveč govorimo tudi o filozofiji prava, države, zgodovine, narave, jezika, religije, družbe in celo o filozofiji matematike in tehnike, če naštejemo le nekatere.
Ob tej filozofiji v ožjem, spoznavnokritičnem pomenu, ki ima za predmet svojega spoznavnokritičnega delovanja posamezne vede ali kulturne dobrine (kot moralo, religijo, državo, umetnost, družbeno življenje), pa stoji še filozofija »po svojem svetovnem pojmu«, ki skuša na podlagi pridobljenih znanstvenih spoznanj zasnovati sklenjeno podobo sveta, ki torej hoče biti svetovni nazor. Od umetniškega ali verskega svetovnega nazora, ki terjata zase isto, se razlikuje po tem, da je vezana na umsko mišljenje. V tem splošnem pomenu, ki ga zgodovina filozofije ne sme prezreti, ker se je filozofsko mišljenje večkrat zares napotilo po tej poti, bi bilo filozofijo najpravičneje enačiti z umskim opazovanjem sveta.
Seveda pa je v filozofiji zadnjih desetletij, zraslo spoznanje, da ta, dvojna opredelitev ne upošteva dovolj možnosti filozofije, da lahko sama razkriva stvarnost na svojevrsten in samonikel način. Zlasti fenomenologija (Husserl, pozneje Scheler in njuni učenci) je odločilno pripomogla, da se je filozofsko raziskovanje spet opogumilo in se obrnilo neposredno k dani stvarnosti ter izdelalo ali obnovilo metode za spoznavanje bistva, za analizo biti in razsvetlitev bivanja, ki so specifično filozofske. Utemeljitev in izdelava ontologije in kritične metafizike (posebno Nicolaia Hartmanna), razvitje eksistencialne filozofije (Heideggerja in Jaspersa), poskusi filozofske antropologije (od Schelerja naprej) so pokazali, na kak način in kako globoko se je filozofija zavedela svojih nalog, ki se ne pokrivajo ne s spoznavno teorijo in teorijo znanosti ne z oblikovanjem svetovnega nazora.
GLASBA: Scissor Sisters – Comfortably Numb
Filozofija danes? Filozofija je danes paradoks same sebe. V prevladujoči zagnanosti za pridobivanjem znanja je kot »stremljenje po modrosti« postala obrobna. Zlahka jo zamenjujejo priročniki v smislu »Kako povečati vašo inteligentnost«, »Naučite se uspešnega mišljenja«, »Korak v mišljenju — zadovoljstvo v življenju« ali bolj eksotični »Biseri vzhodne modrosti samo za vas«. Tam, kjer gre za načrtno znanstveno raziskovanje, je filozofija zavrnjena s pripombo, da pogrešajo preverljivost in aplikativnost filozofskih dognanj o mišljenju. Obrnejo se raje na kognitivne znanosti, ki se veliko uspešneje spopadajo s problemi človeškega mišljenja. V kulturi, nasprotno, filozofija ni zaželena, ker gleda na življenjsko pestrost preveč znanstveno. Na splošno se jo sicer sprejema kot kulturno dobro; ne da bi se vprašalo, ali se s tem zadosti tudi filozofiji sami.
Tako je, kakor da danes samo še filozofija potrebuje filozofijo. Ali naj jo ohranjamo zgolj iz spoštljivega odnosa do duhovne tradicije? Kaj pa je to: tradicija in povrh še filozofska? Tudi nekdo, ki se je srečal s filozofijo v šoli ali se celo odločil za študij filozofije, pravzaprav nima pojma, kaj naj bi s filozofijo in kako naj najde v njej samega sebe. In tudi če bi se po naključju našel, bi se moral izgubiti za druge.
Zdi se, da filozofija danes ni več kraj srečevanja človeka s samim seboj. Mar se to »dejstvo« ne pokaže ravno tam, kjer se prvič srečamo s filozofijo? Praviloma gre tudi za prvo seznanjenje učitelja z učencem, tako da se medsebojno spoznavata prek filozofije. Prek filozofije!? Kaj pa je filozofija? Slednje si ob tej priložnosti prizadeva povedati učitelj in to poskuša zvedeti učenec. Vendar tako vzpostavljeni odnos spremlja nemoč, da povemo, kar drugi lahko zve ali celo mora zvedeti, in nezmožnost, da zvemo, kar nam prvi pripoveduje. Tako nastopi mučna brezodnosnost, za katero ne nosi krivde ne učitelj ne učenec, marveč filozofija sama. Toda ta brezodnosnost je hkrati skrita vznesenost filozofije, ki nas tako rekoč sprosti v medčloveškosti.
Seznanjenje učitelja in učenca na začetku učenja filozofije se odpre kakor brezno, prek katerega je treba z obojestranskim naporom napeti brv medsebojne zaupljivosti. Nelagodje je povezano s tem, da bo vsak ostal na svoji strani in da vmes ne bo nastopilo nič, da prek filozofije ne bo stekla nobena energija. Seveda je možno vse skupaj tudi preskočiti in se delati, kakor da brezna ni, vendar tako nikoli ne bomo zvedeli, s čim ima filozofija opravka. Ni možna drugače kot s premostitvijo brezna, ki vključuje nevedenje, tveganje, obup, nezanimanje, tesnobo, dolgčas, pa tudi radost. Kaj odpira to brezno, da se pred njim tako krčevito zapremo vase?
Brezno se odpre, ko poskušamo povedati oziroma zvedeti, kaj je pravzaprav filozofija, s čim naj se pri njej ukvarjamo. Če pozorno sledimo temu vprašanju, se nam od višine zavrti v glavi in poskušamo najti realna tla. A od globine se nam zamajejo tudi tla pod nogami. Preostane samo še butanje ob zid. »Zid« tu ni nevednost nezavzetih učencev, zid je nevedna učenost filozofije same, ki odpira brezno in ustvarja zaporo med učiteljem in učencem. Blokada, ob katero zadevamo in se pred njo stiskamo vase, je dejanska kakor dejanskost filozofije same. Samo iz njenega pripoznanja izhaja dejavno razmerje med sodelujočimi pri učenju filozofije.
GLASBA: Naked Lunch – God
Kaj pri prvem in posledično pri trajnem stiku s filozofijo »odpira brezno« in obenem »postavlja zid«? Gotovo ne gre zgolj za nezmožnost učitelja, da bi podajal filozofsko »snov«, in za nesposobnost učenca, da bi sledil filozofskemu »zasnutku«. Tudi prej opisana nesodobnost filozofije tu ne igra kake pomembne vloge, prav tako ne nezavidljivi položaj tega predmeta na srednjih šolah ali na univerzi. Kajti s filozofijo je bilo že od nekdaj tako. Način, kako prihaja do nas, se v bistvenem ni spremenil, spreminja se to, kar od nje lahko pričakujemo. Filozofija, četudi od povsod izgnana in od nikogar več priznana, se vedno vrača z odpiranjem vprašanja o nas samih, v katero se ob stiku z njo pogreznemo. Vedno in nujno se odpira kakor brezno. V tej njeni odprtosti pa se hkrati skriva temeljna svoboda naše človeškosti.
Tisto, kar nas pri stiku s filozofijo odbija, je hkrati ono, kar nas pri njej neznansko privlači. Sili nas, da gremo v temelje. Tu pa se ne odpira nič drugega kakor vprašanje slehernega od nas: »Kdo sem?« To vprašanje in nobeno drugo visi v zraku vselej, ko začenjamo s filozofijo. Ni si ga izmislila filozofija, marveč vznika iz našega življenjskega položaja samega. Človeško življenje namreč ni zgolj biološki proces, marveč bistveno odpiranje sveta, ki je odgovor na sleherno vprašanje: »Kdo sem?« Ravno zato to vprašanje zelo redko izrecno nastopi in nekateri lahko preživijo vse svoje življenje, ne da bi sploh vedeli zanj. Toda vprašanje je neizrečeno vselej tu, kakor je tu tudi svet. Vsak trenutek sem v pričakovanju samega sebe. Iz tega pričakovanja prihaja pričakovanje drugega. Tudi pogled, ki seže tja do zvezd in čez vse stvari, se odpira samo iz predhodne odprtosti mene samega, ki nikoli nisem točka v vesolju. Kolikor sem, sem zmeraj že odrinjen od samega sebe. In ta odrinjenost je v osnovi sled vprašanja »Kdo sem?«, ki ga izrinjam iz zavesti. V tem trčim na izkustvo biti. Premestitev vprašanja mene samega na izkustvo biti je pogoj možnosti za vsakršno delovanje in sodelovanje v svetu.
Hkrati se tu iz nasprotne smeri odstira bistvena napotenost tiste dejavnosti duše, ki si je nadela ime filozofija. Filozofija je nenavadna zaobrnitev moje samoumevne privajenosti na svet k vprašanju o meni samem v odnosu do tega, kar je. To zaokrenitev lahko zajamemo s pojmom refleksije, vendar je preveč vezan na filozofijo jaza, torej na filozofijo, ki izhaja iz podmene, da moj jaz zagotavlja temeljno vedenje o meni samem. Če upoštevam fleksijo mojega življenjskega položaja, sam nisem nikoli izoliran »jaz«. »Jaz« je nekaj, kar v faktičnem pričakovanju samega sebe vselej že premoščam.
Če se vrnemo k nakazanemu problemu prvega stika s filozofijo, ugotovimo, da učenje filozofije steče edino tam, kjer je med učiteljem in učencem dovolj tiste svobode za sprejemanje samega sebe, ki se kaže v sproščenosti za sprejemanje filozofije. Edino merilo »uspešnosti« učenja je »negativni« občutek, da si v faktičnem vprašanju samega sebe prepuščen samemu sebe, kar seveda »odpira brezno«. A hkrati te pripušča v pogovor, ki to brezno premošča. To ni le negativno vedenje, da »nisi sam«, ampak da se prav v samoti svojega bitja iz razmerja do biti odpiraš za sproščeno bivanje. Filozofski pogovor daje vedeti zgolj in samo to, da si v razmerju do biti. Učenje filozofije bi bilo tako merjenje samega sebe v razmerju do biti.
Pri tem seveda pomislimo, zakaj moramo vsakokrat posebej utemeljevati uvajanje filozofije v izobraževalni »proces«, saj stik z njo vendar omogoča osnovno soočenje s samim seboj. V dolgoletnih razpravah o smotrih izobraževanja pogrešamo odkrito pripoznanje, da je ta, ki vstopa v »izobraževalni proces«, že nastanjen v odnosu do samega sebe, ki ga je treba razviti v razmerju do biti in do sveta. Ker iz različnih razlogov ni upati, da bo tak argument kogar koli pritegnil k filozofiji, si moramo prizadevati, da morda tudi na zunajinstitucionalne načine razvijamo kulturo filozofije.
Vprašanje je tudi, kaj naj filozofija kot »spoznanje samega sebe« še prispeva k neznanski količini znanja, ki danes prihaja do nas po informacijskih kanalih. Filozofija kot »spoznanje samega sebe« ni ta moč znanja niti sila znanosti, ki tiči v ozadju takega znanja. Že od svojih začetkov se ne dojema kot znanje na temelju znanosti. Samo sebe motri kot vednost, ki izkazuje bitna počela sama in ne le dokazuje to ali ono na podlagi že izkazanih načel. Kot vednost o istosti mišljenja in biti se je filozofija v novem veku razvila v vednost samozavedanja, ki pa ni edina možnost razumevanja filozofije. Prav začetek novoveške filozofije v metodičnem dvomu namreč kaže, da je mišljenje bolj njena temeljna možnost kakor vedenje v smislu samozavedanja, čeprav je mišljenje brez opore v vednosti samo sebi nerazvidno. Toda edino kot tako premore uvid v bistveno možnost filozofije, ki skriva v sebi premožnost biti. Če je biti več od misliti, je filozofsko mišljenje danes (kolikor ni ne znanje, ne znanost, ne vedenje) prešlo v človeško prebivanje samo.
In v tem je tudi današnji paradoks filozofije, da izrinjana od vsepovsod, kjer sili v ospredje človeška produkcija, vendar miselno dosega prav razsežje človeškega prebivanja. To pomeni, da mišljenje, ki (naj) ga snuje filozofija danes, ni nikakršna refleksivna zavestna dispozicija, marveč sprejemanje samega sebe v razmerju do biti.
GLASBA: Siddharta – Ciklon orka
Kaj je modrost?
Aristotel na začetku svoje Metafizike s pomočjo izvora besede filozofija pojasnjuje, kaj je filozofija. Cilj ukvarjanja s filozofijo je doseči modrost, ki je zanj poseben tip znanosti.
Ker pa iščemo to znanost, bi utegnilo biti prav, da raziščemo v kakšnih vzrokih in v kakšnih počelih je modrost znanost. Če bo tedaj kdo pregledal domneve ki jih imamo glede modrega človeka, bi iz tega takoj postalo očitno. Najprej postavimo tezo, da modri sicer ve vse stvari, kolikor je mogoče, ne da bi imel znanje o določeni posamezni stvari izmed njih; potem sklepajmo, da je moder tisti, ki zmore spoznati težavne stvari, kakršne človeku ni lahko spoznavati (zaznavati je namreč skupno vsem, zaradi tega je nekaj lahkega ter nič modrega); nadalje je glede vsake znanosti modrejši tisti, ki ima natančnejše znanje o vzrokih in ki jih je bolj zmožen poučevati; pa tudi glede znanosti menimo, da je tista, ki je vredna izbire zaradi same sebe ter zaradi vedenja, bolj modrost kakor tista, ki je iskana zaradi stvari, ki iz nje izhajajo.
Potemtakem je primerno, da so tistega, ki je prvi odkril katerokoli že umetnost, ki se razlikuje od skupnih zaznav stvari, ljudje občudovali, ne zgolj zaradi tega, ker je bilo katera izmed njegovih iznajdb koristna, temveč, ker so ga imeli za modrega ter odličnejšega od ostalih; prav tako je tudi razumljivo, da so potem, ko je bilo odkritih več umetnosti, izmed katerih so bile nekatere naravnane k življenjskim nujnostim, druge pa so bile namenjene lepoti življenja, ustanovitelje tovrstnih znanosti šteli za bolj modre od odkriteljev onih, katerih znanosti niso bile naravnane na uporabnost. Ko pa so bile vse tovrstne umetnosti že izoblikovane, so bile od tod odkrite tiste izmed znanosti, ki niso namenjene niti življenjskemu ugodju niti življenjskim nujnostim, in sicer najprej v tistih krajih, kjer so imeli prosti čas. Zaradi tega so matematične znanosti najprej izoblikovali na področju Egipta: tam je bilo namreč stanu svečenikov dovoljeno živeti v prostem času…
Tisto, zaradi česar sedaj zastavljamo besedo, je to, da se to, kar se imenuje modrost, nanaša na vzroke in počela; zaradi tega se kaže, kot je bilo poprej razloženo, da je sicer tisti, ki je izkušen, modrejši od tistih, ki imajo kakršnokoli že čutno zaznavo, strokovnjak pa od ljudi izkustva, od obrtnika pa je modrejši vodilni ustvarjalec, pozorno spregledovalne znanosti pa so bolj modre kakor proizvajalne. Potemtakem je razkrito, da je modrost znanost o določenih počelih in vzrokih.
Da pa ta znanost ni proizvajalna, je jasno tudi iz dejavnosti tistih, ki so prvi začeli gojiti modrost; tako sedaj kakor tudi sprva so ljudje začeli gojiti modrost po zaslugi čudenja, pri čemer so se spočetka čudili tistim nenavadnim stvarem, ki so jim bile pri roki, potem pa so po malem tako nepredovali ter razgrinjali uganke tudi glede večjih stvari…A kdor si zastavlja vprašanja in se čudi, meni, da ne ve (zaradi tega je gojitelj modrosti nekako tudi ljubitelj bajk: bajka je namreč sestavljena iz čudovitih stvari); tako da če so potemtakem ljudje res začeli gojiti modrost prav zato ker so skušali ubežati nevednosti, je očitno, da so zasledovali razumevanje stvari zaradi vedenja ne pa zavoljo določene uporabnosti.
Zatorej je razkrito, da te znanosti ne iščemo zaradi nobene druge koristi, temveč prav kakor trdimo, da je tisti človek svoboden, ki biva zaradi samega sebe in ne za nekoga drugega, tako tudi za to znanost trdimo, da je edina svobodna izmed znanosti: edino ta namreč biva zavoljo same sebe.
Aristotel izhaja iz naslednje zdravorazumske domneve:
1. Tisti, ki je izkušen na nekem področju, je modrejši od tistih, ki imajo o tem področju zgolj kakšno čutno zaznavo.
2. Strokovnjak na nekem področju je modrejši od tistega, ki je izkušen na sploh, ker ima strokovnjak bolj splošno spoznanje.
3. Vodilni ustvarjalec na nekem področju je modrejši od strokovnjaka na tem področju, ker ima še bolj splošno spoznanje.
Lestvica modrosti je potem naslednja:
izkušena oseba – strokovnjak – vodilni ustvarjalec – filozof
Torej
4. Splošnost je merilo modrosti.
Nato Aristotel to domnevo posploši na filozofijo:
5. Najvišja modrost, ki je cilj filozofije, je veda o tem, kaj je najsplošnejše.
GLASBA: Phillip Boa – Love On Sale
Filozofija kot izraz osebnosti.
Kakšno vlogo ima v filozofiji naša osebnost? Kako nas ta oblikuje in v kakšnem odnosu sta si? Nemški filozof Friedrich Nietzsche v svojem delu »Onstran dobrega in zla« trdi, da ima osebnost v filozofiji osrednje mesto: filozofija je osebna izpoved.
Postopoma se mi je razkrilo, kaj je bila vsaka dosedanja velika filozofija: namreč samoizpoved njenega začetka in nekakšni nehoteni in neopazni spomini; ravno tako, da so moralni (ali nemoralni) nameni v vsaki filozofiji prava življenjska klica, iz katere je vselej zrasla vsa rastlina. V resnici človek ravna dobro (in pametno), kadar si hoče priti na jasno, kako so pravzaprav nastale najbolj odmaknjene metafizične trditve kakšnega filozofa, če se vselej najprej vpraša: za katero moralo jim (ali mu) gre pravzaprav? Potemtakem ne verjamem, da bi bil »gon po spoznanju« oče filozofije, temveč da je kakšen drug gon, tu ali sicer kje, uporabil spoznanja (in nespoznanja!) samo kot nekakšno orodje. Kdor pa je na temeljne gone človeka pogledal tako, do kod neki so kot navdihujoči geniji (ali demoni in duhovini) ravno v tem prignali svojo igro, bo ugotovil, da so se vsi že kdaj ukvarjali s filozofijo – in da bi vsak posamezni med njimi ravno sebe vse prerad predstavil kot zadnji namen bivanja in kot upravičenega gospodarja vseh drugih gonov. Vsak gon je namreč oblastiželjen: in kot tak poskuša filozofirati. – Seveda: pri učenjakih, pravih ljudeh znanosti, je najbrž drugače – »boljše«, če hočete – pri njih je nemara v resnici nekaj takega kakor gon po spoznanju, nekakšen neodvisen urni mehanizemček, ki dobro navit junaško dela v tej smeri, ne da bi bili vsi drugi goni učenjakov pri tem bistveno soudeleženi. Pravi »interesi« učenjaka so zato po navadi čisto kje drugje, nemara v družini ali v pridobitništvu ali v politiki; ja, skoraj je čisto vseeno, ali je njegov strojček postavljen tu ali tam v znanosti in ali »upa-polni« mladi delavec dozori v dobrega jezikoslovca ali poznavalca gob ali kemika: – ne označuje ga, da bo postal to ali ono. V nasprotju s tem pa na filozofu ni popolnoma nič neosebnega; in njegova morala še posebej odločno in odločilno priča o tem, kdo je – se pravi, po kakšnih stopnjah so med seboj razvrščeni najbolj notranji goni njegove narave.
GLASBA: Chemical Brothers – Get Yourself High
Neizogibna je za konec ugotovitev, da je filozofija, ki jo dobimo v paketu z vsako hoteno in nehoteno modrostjo, danes pred največjim izzivom doslej. Kajti obdržati se v kulturi kot antikvariatska znanost, kot spominček v vitrini gotovo ne more biti cilj filozofije.
Na začetku smo omenjali nesramno popularno oddajo »Kdo želi postati milijonar«, ki »glej jo ironijo« v svojih najbolj majavih postavkah in principih, dasiravno gojenje suhoparne vednosti v premosorazmernosti s finančnim poplačilom ne more biti ravno maksima prave modrosti, niti ni tako oddaljena od najosnovnejšega poslanstva znanosti in s tem na nek način tudi filozofije.
Filozofija bo ponovno na pravi poti, ko bo enakega sijaja kot ga izžareva želja po miljonskem poplačilu za suhoparno vednost, deležna pristna modrost.
Ob istem času na istem mestu ob tednu osorej je naša destinacija, na kateri ste se nam vabljeni pridružiti.
Preteklo uro resne zabave smo samo za vas pripravili….