Avizo
Gotovo ima vsak od nas svojo predstavo o sreči, ki je prepogosto izgovor za življenjski cilj. A z srečo je ponavadi tako kot ugotavlja Montesquieu: Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to dosegel hitro. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.
V današnji oddaji bomo v sklopu vprašanja o smislu življenja ugotavljali kam umestiti srečo. Ob tem se bomo poklonili spominu na preminulega Jacquesa Derridaja, ter na samem koncu pokukali v argumentacijski kotiček, kjer bomo pod lupo vzeli novinarsko pero.
Vabljeni ste na uro druženja z Zofijinimi!
GLASBA: O.m.f.o. – Trans Balkan Ekspress
O smislu življenja
Sreča
Je smisel življenja v sreči? Morda bi lahko rekli, da je sreča tisto k čemur je v življenju treba težiti in da je doseganje sreče cilj in smisel življenja. Ali sreča zares izgleda kot idealen kandidat za zaustavitev niza vprašanja »zakaj«? »Zato da bi bil srečen«, bi zares lahko bil tisti »zato«, ki bi zaustavil ta neskončni niz vprašanj; sreča bi lahko bila tisti končni cilj in namen, ki daje smisel vsemu, kar počnemo. Sreča je nekaj dobrega in gotovo je bolje, da smo srečni kot pa da nismo. Vendar je vprašanje ali je sreča dovolj, da napravi življenje smiselno; je torej sreča lahko cilj in smisel življenja?
Če bi bila sreča cilj in smisel življenja, potem bi k sreči morali težiti vsi. Vendar je vprašanje če je sreča tisto k čemur dejansko težimo; ali morda težimo k čemu drugemu? Na primer, želimo si določen avto in ko uspemo priti do njega smo zato srečni. Kaj je bilo tisto, kar smo želeli, avto ali sreča? Želeli smo avto in smo srečni, ker nam je do njega uspelo priti. Predmet naše sreče je bil avto, ne pa občutek sreče, ki nas je obšel, ko smo prišli do avta. Občutek sreče, ker imamo končno ta avto, je prej indikator, da je to dejansko to kar smo hoteli imeti in da se s tem, ko smo ga kupili, nismo zmotili. Če bi prišli do avta in ne bi bili zaradi tega srečni, bi to bil znak, da smo se zmotili in da ta avto ni to, kar smo zares želeli. Isto velja tudi za druge stvari v življenju, ki jih želimo posedovati in ki jih predvsem želimo narediti. Sreča je prej epifenomen, spremljajoči pojav uspeha v nameri, ne pa motiv, ki nas vodi. Motiv, ki nas vodi in zaradi katerega delamo, kar pač delamo, mora biti nekaj drugega, ne pa občutek sreče, ki nas bo zapolnil, ko bomo dosegli to, kar pač želimo doseči. Srečni smo, če uspemo doseči nekaj, kar je vredno, nekaj, kar je vredno truda. Vendar vrednost stvari mora biti v nečem drugem, ne pa v sreči, ki jo občutimo, ko stvar samo dosežemo.
GLASBA: Thomas Schumacher – Good Life
Če bi bil cilj našega delovanja samo v občutku sreče, ki se pojavi ko dosežemo nekaj kar želimo, ne pa dejstvo, da smo dejansko dosegli to, kar smo želeli, potem sploh ne bi bilo potrebe, da dosežemo to, kar smo želeli; bilo bi dovolj, da samo mislimo, da smo uspeli doseči to, kar smo želeli. Na primer, želimo, da nam je partner zvest in verovanje, da je zvest, nas dela srečne. Če bi bil to, do česar nam je mar, sam občutek sreče, potem bi bilo potrebno, da nam je tudi dejansko zvest. Podobno velja, če bi bili srečni, ker nas drugi spoštujejo. Drugi bi nas morali dejansko spoštovati. Seveda nam je dosti do tega, da nam je partner zvest in da nas spoštujejo. Torej primarna skrb nam je, da so stvari dejansko takšne kakršne želimo da so, ne pa da samo mislimo da so takšne kot želimo da so. Glede na to, cilj delovanja ne more biti samo občutek sreče, ki se pojavi, ko mislimo da so stvari takšne kot jih želimo. Cilj in motiv delovanja mora biti želja, da so stvari dejansko takšne kot jih želimo da so. Res je sicer, da včasih ne želimo sprejeti dejstva, da so stvari drugačne od tega, kar mislimo – bilo bi nam preveč boleče sprejeti verovanje da p, zato nadaljujemo z vero, da ne-p. Tukaj je prej na delu mehanizem militve frustracije, kot pa normalen način našega funkcioniranja.
Zares je nekaj perverznega v hedonističnem in utilitarističnem prepričanju, da mora biti sreča cilj vsakega delovanja. Glede na hedonizem ali utilitarizem, so stvari, ki so nekaj vredne, vredne zato, ker nas delajo srečne: to, da nas osrečujejo, je to, kar jim daje vrednost. Toda ali ni stvar dejansko nasprotna, ali ni v takšni sliki naravni redosled obrnjen. Ali ni morda tako, da nas stvari delajo srečne zato, ker je v njih neka vrednost? Torej obstaja vprašanje: Ali nas vrednost stvari, ki smo jih uspeli doseči dela srečne ali je naša sreča to, kar jim daje vrednost; je to tisto zaradi česar se jih splača delati. Vprašanje ima obliko Eutifrove dileme:
Ali nas X dela srečne zato, ker je X nekaj vrednega ali je X vreden zato, ker nas dela srečne.
Če je naša sreča to, kar daje stvari vrednost, torej, če je sreča intrinzično in ultimativno dobro, potem lahko trdimo, da je sreča edini pravi cilj življenja; je edino k čemur je v življenju treba težiti, je smisel in namen življenja. Toda, če je stvar nasprotna, če je vrednost stvari, ki smo jih dosegli to, kar nas dela srečne, potem sreča ni smisel življenja. Potem je smisel življenja v vrednosti stvari, ki smo jih uspeli narediti. Naše življenje je vredno in smiselno natanko toliko, kolikšna je vrednost tistega, kar smo uspeli narediti. V tem primeru je sreča samo pokazatelj, indikator, da smo naredili nekaj, kar je bilo vredno narediti. Sama po sebi pa sreča ni in ne more biti smisel in namen življenja.
GLASBA: Jastin Martin – The Sad Piano
Martin Luther King je dejal: kdor ne odkrije nečesa, za kar je pripravljen umreti, ta ni odkril niti razloga, zaradi katerega je vredno živeti. Menil je, da je rasna enakost cilj, vrednejši celo od lastnega življenja, skratka, da je to cilj, za katerega je vredno dati svoje lastno življenje. Na žalost, je to svoje prepričanje izživel, v atentatu ga je ubil rasist. Ljudje, ki gredo v vojno prav tako pogosto menijo, da je stvar, za katero se borijo, vrednejša od njihovih življenj in da se za njo splača umreti. Seveda se mnogi z Lutherovim sloganom ne bi strinjali, trdili bi, da ni cilja zaradi katerega bi se splačalo umreti. Kakorkoli, to, kar je v tem kontekstu pomembno je, da Lutherov slogan predpostavlja:
(1) objektivno in neodvisno od nas obstajajo cilji vredni našega truda,
(2) te cilje lahko odkrijemo, in
(3) zavzemanje za te cilje je to, kar daje našemu življenju cilj.
Seveda pa slogan predpostavlja tudi, (4), da morajo biti ti cilji vrednejši od nas samih. (1), (2) in (3) ustvarjajo pozicijo, ki se običajno imenuje realizem ali objektivizem v pogledu vrednosti. Predpostavka pod (4) je lahko ali pa tudi ne vključena v to pozicijo. Če sprejmemo realizem v primeru vrednosti ni povsem jasno kako bi sreča lahko bila to, kar bi dajalo vrednost in smiselnost našemu življenju.
Nekatere stvari morda zares delamo zato, da bi bili srečni in ne zato, da bi naredili nekaj vrednega; delamo jih zato, da bi osrečili sebe ali druge. Četudi je sreča lahko izključni motiv nekaterih stvari, ki jih počnemo, je težko motiv vseh stvari, ki jih počnemo. Nekatere stvari verjetno delamo zato, ker verjamemo, da jih je potrebno narediti, pa naj nas to osrečuje ali pa ne. Prav tako nas nekatere stvari lahko delajo srečne, čeprav vemo, da so nesmiselne. Srečno življenje in smiselno življenje torej ni isto. Možno je nesrečno in smiselno življenje, prav tako kot srečno in nesmiselno življenje. Sreča je v življenju gotovo neka vrednost, ne pa tudi zagotovilo smiselnosti.
Zamislimo si primer, da so se bogovi usmilili nesrečnega Sizifa in mu omilili kazen. Težkega kamenja niso zamenjali z lažjim, pač pa so mu vgradili zelo močno voljo, da poriva kamenje. Od takrat, drugače popolnoma nesmiselno potiskanje kamenja v hrib, Sizifa v popolnosti osrečuje; izredno je srečen, ker ima možnost vse svoje življenje posvetiti izključno temu delu. (Si lahko zamislimo, da nismo zadovoljni z svojim življenjem in da ga nikakor ne znamo spremeniti. Bi v takem primeru pristali na to, da nam bogovi vsadijo tako močno željo, da živimo življenje kot ga živimo, srečno?) Kaj bi lahko rekli, a je Sizifovo delo s tem postalo kaj bolj smiselno? Ni! Prej bi lahko rekli, da se je pričel obnašati kot norec. Sicer je res, da bi ga delo osrečevalo, a bi bilo ravno tako nesmiselno kot pred tem. Vsi njegovi poskusi, da bi kamenje postavil na vrh hriba, bi bili enako neuspešni. Preprosto ni jasno, kako bi lahko dejstvo, da je zdaj zelo srečen, ker ima možnost kotalenja kamenja, napravilo nesmiselno delo za smiselno. Vsajena želja bi drugače mučno situacijo naredila znosno, a delo bi še naprej bilo nesmiselno, ker bi kamenje, ko bi ga Sizif postavil na vrh, še vedno takoj zdrsnilo v vznožje hriba. Če je delo nesmiselno, je nesmiselno, pa če nas to osrečuje ali pa ne.
GLASBA: Lenny Constanca – Cant Get You Out…
Psihologi so v možganih godalcev odkrili center za užitek. V ta predel možganov so napeljali elektrode in v kletke vstavili vzvode, s katerimi so živali lahko same stimulirale svoje centre za užitek. Ni popolnoma jasno, kaj so živali občutile, mogoče nekaj podobnega orgazmu, a kaj se je zgodilo, ko so ugotovile kakšen je učinek pritiskanja na vzvode? Nenehoma so pritiskale na vzvod! S tem niso prenehale niti, ko jim je zmanjkalo hrane. Niti za sekundo se niso odmaknile od vzvoda. Na vzvod so pritiskale vse dokler niso umrle od lakote. Je bilo to smiselno? Je njihovo življenje s tem postalo kaj bolj smiselno? Življenje godalcev v laboratorijskih kletkah gotovo ni nekaj pretirano smiselnega. Toda, če bi menili, da je smisel življenja v sreči, potem bi morali priznati, da so bila njihova življenja smiselna, vsaj po tem, ko so odkrile vzvode do svojega užitka. Mogoče ne bi mogli ravno trditi, da je bilo to smiselno in da je bilo vredno umreti od lakote zato, da ne bi izpustile sekunde užitka. Lahko bi rekli, da bi vseeno morale za kakšno sekundo pustiti vzvode in pojesti hrano, a ne zato, da bi se preprosto preživelo, marveč zato, da bi užitek lahko uživale še dlje.
Vprašanje je, kaj bi rekli o človeku, ki vse kar počne, počne zaradi tega, da bi bil srečen. V tem aspektu ne rabi biti egoističen, njegov motiv je lahko tudi sreča drugega. Vendar sreča in samo sreča. Rekli bi, da mu nekaj manjka, predvsem vrednost in vera v vrednosti. Vprašanje je, če bi lahko rekli, da je njegovo življenje smiselno in izpolnjeno, prej bi lahko rekli, da je takšno življenje brezsmiselno in izpraznjeno.
Osnovni problem na katerega naleti stališče, da je sreča najvišje dobro, je t.i. problem srečne svinje: svinja ves dan žere smeti in se valja v blatu in je zaradi tega srečna, da srečnejša sploh ne more biti. O tem problemu med drugim razpravlja tudi John Steuart Mill v svojem delu Utilitarizem. Je to primer dobrega življenja? Je to najvišje dobro in največja vrednost, h kateri bi morala težiti vsa živa bitja? Avtorji, ki zastopajo stališče, da je sreča najvišje dobro so t.i. utilitaristi ali klasični hedonisti. Zato je tudi v utilitaristični literaturi možno najti različne analize odgovorov na vprašanje problema srečne svinje. Račun sreče je v tem sledeč: niso vse sreče enako vredne. Sreča kulturnega človeka na koncertu ali v muzeju je vredna veliko več od sreče svinje ali sreče malomeščana v kupleraju. Isto bi v podobni primerjavi sreča borca za svobodo bila vrednejša od sreče znanstvenika med revolucionarnim odkritjem ali izkušnje religioznega mistika v združenju z absolutnim. Vprašanje je, kaj se tukaj vrednoti, intenziteta občutka sreče ali vrednost tistega zaradi česar je bitje srečno? Teza iz katere izhajamo je, da je intrinzično dobro v občutku sreče, ne pa v vrednosti stvari, ki nas osrečuje. Intenzivnost občutka sreče je verjetno večja pri svinji ali v kupleraju kot na koncertu ali muzeju. Vendar srečo na koncertu in muzeju smatramo za pomembnejšo, ker je tisto, kar je srečo proizvedlo nekaj, kar je vrednejše – slike ali glasba, ne pa zaradi intenzitete proizvedene sreče. Če občutka sreče ne razvrščamo samo po intenziteti in trajanju, potem se razvrščanje različnih občutkov sreče odraža v vrednostnem rangiranju tistih stvari, ki nas osrečujejo. Potem takem, te stvari vrednotimo po nečem drugem, ne pa po občutku sreče, ki ga proizvajajo. Je pač tako, da primarno vrednotimo stvari, ki nas osrečujejo, a šele sekundarno, na osnovi te vrednosti, vrednotimo občutek sreče, ki ga v nas ustvarjajo. Če je temu tako, potem sreča ni najvišje in edino intrinzično dobro in ne more biti res, da je sreča to, k čemur je treba težiti – kot edini pravi cilj in smisel življenja. Da je sreča edini pravi cilj in smisel lahko trdimo le, če smo pripravljeni sprejeti trditev, da je bolje biti zelo srečna svinja kot pa srednje srečna kultivirana oseba.
V naslednji oddaji bomo v sklopu o smislu življenja med kandidatkami za končen odgovor raziskovali objektivni namen.
GLASBA: Luke Slater – Nothing At All
NOVICE
Kaj nas čaka pod Janšo?
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejajo in vabijo na predavanje sociologa mag. Gorazda Kovačiča z naslovom »Kaj nas čaka pod Janšo?«, ki se bo odvijalo v ponedeljek, 18. oktobra 2004, s pričetkom ob 19.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Mag. Gorazd Kovačič je sociolog in politični analitik, asistent na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in sodelavec Mirovnega inštituta.
KNJIŽNE NOVOSTI
Pri celjski Mohorjevi družbi je v prevodu Andreja Capudra izžla knjiga danskega filozofa in teologa Sorena KIERKEGAARDA – Bolezen za smrt: krščanska psihološka razprava za spodbudo in prebujo; in Trije spodbudni govori.
Zbornik – TEORIJA IGRE, ki ga je izdala študenska založba, prinaša tematski izbor tekstov treh eminentnih teoretikov igre dvajsetega stoletja Johana Huizinge, Rogerja Cailloisa in Eugena Finka.
Igra vedno znova potrjuje, in sicer v najvišjem smislu, nadlogičen značaj našega položaja v kozmosu, pravi Huizinga in se sprašuje po bistvenih določilih igre. Igro razume široko, v njenih številnih oblikah, od otroške igre, kulta in raznih posvetnih in religioznih praznovanj do športnih tekmovanj in iger na srečo, pri čemer analizira posamezne vidiki igre, od pravnih, socioloških pa vse do umetniških, ter vloge igre v modernem življenju, gospodarstvu, politiki, … Ob tem poda historični prerez igre od antike do moderne družbe. Roger Callois Huizingovo analizo širi in sistematizira. Njegovemu prispevku pa sledi fenomenološka analiza igre Eugena Finka, ki opredeljuje igro kot človekovo ekstazo do sveta. To izjemno berljivo knjigo zaključuje izčrpna spremna beseda avtorja izbora dr. Janeza Strehovca.
Priznani slovenski filozof in esejist Aleš DEBELJAK je v zbirki Sophia izdal knjigo z naslovom Evropa brez Evropejcev. Debeljak v svoji knjigi trezno premišlja o potrebah ljudi na stari celini. Skozi zgodovinsko tančico skuša bralcu razlagati nelagodne občutke in skepso, ob katere se avtor konstantno spotika, ko razmišlja o Evropi kot novi krušni materi oziroma bodoči babici.
GLASBA: Ministry – I Prefer
V petek 8. oktobra zvečer se je v pariški bolnišnici končalo življenje francoskega filozofa Jacquesa Derridaja. Derrida je bil filozof, katerega dela so spodbudila t.i. šolo dekonstruktivizma, strategijo analize, ki je pognala svoje korenine v literaturi, lingvistiki, filozofiji, pravu in arhitekturi. Leta 1967 je objavil tri knjige: Glas in fenomen, O gramatologiji in L’écriture et la différence, ki so predstavile dekonstruktivističen pristop v branja tekstov. Derrida sicer ni maral, da se ga uvršča v določene družbeno razumljive in sprejemljive predalčke, pa vendar lahko rečemo, da je bil eden zadnjih predstavnikov strukturalizma, gibanja, ki je dodobra zaznamovalo 20. stoletje.
Derrida je bil rojen leta 1930 v El-Biaru v Alžiriji. Leta 1952 je začel z študijem filozofije na École Normale Supérieure v Parizu, kjer je pozneje med leti 1965 do 1984 tudi poučeval. Med letoma 1960 do 1964 je Derrida poučeval na pariški Sorbonne. Od zgodnjih sedemdesetih naprej je svoj čas razdelil med dve celini, Evropo in Ameriko, kjer je med drugim poučeval na univerzah Johns Hopkins, Yale, in na University of California. Njegova pomembnejša dela so še: Glas (1974), La carte postale (1980), L’archéologie du frivole (1990) in druge.
Derridajevo delo se osredotoča na jezik. Trdi, da je tradicionalno oziroma metafizično branje tekstov polno napačnih predpostavk o pravi naravi teksta. Tradicionalni bralec meni, da je jezik sposoben predstaviti neko idejo, ne da bi jo v tem procesu spreminjal, da je v hierarhiji pisana beseda za govorjeno in da je avtor teksta hkrati vir njegovega pomena. Derridajev dekonstruktivistični stil branja subverzira te predpostavke in izzove idejo, da ima tekst nespremenljiv, poenoten, celovit pomen. Zahodna kultura predpostavljala, da je govor jasen in neposreden način sporazumevanja. Izhajajoč iz psihoanalize in lingvistike, Derrida to tezo postavi pod vprašaj. Kot rezultat, avtorjevo izjavljanje ne more biti brezpogojno sprejemljivo. To dejstvo množi število legitimnih interpretacij različnih tekstov.
Dekonstruktivizem kaže na številne sloje pomenov v jeziku. Skozi dekonstrukcijo tekstov svojih predhodnikov želi Derrida pokazati, da je jezik konstantno spreminjajoča tvarina. Četudi je bila njegova filozofija pogosto prikazana kot destruktivna za filozofijo, je skozi Derridajev pristop, napetost med idealom filozofske jasnosti, koherenco filozofskega jezika in tistim filozofsko neizrazljivim, prišla do svojega izraza.
Derridajevo delo bo gotovo spremljalo še generacije filozofov in bo tudi v novem stoletju nepogrešljiva zapuščina 20. stoletja.
GLASBA: Moloko – Flipside
Argumentacijski kotiček
Težka je novinarska, ali o novinarskem navijaštvu, da bo Cerkev vesela
A kaj berete Večer? Prav. Ste opazili kakšno pristranost? Seveda ste. Berete cerkvene pamflete? Seveda jih berete, ker berete Večer. Se vam zdi, da je tega vedno več? Prav imate? Se vam zdi, da so cerkvene zadeve že taglavne? Tudi. In da so na prvih straneh? Res je! Poglejmo si zadnji primer.
Dne 30. septembra 2004 je Večer na presenetljivi drugi strani poročal o predstavitvi knjige »Sveto in svetno«, izdane pri Mohorjevi založbi in katere avtor je dr. Lovro Šturm s svojimi sodelavci. Zapis je pretenciozen, ker iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati, da gre za predstavitev, saj ne navede niti založbe, niti avtorjev knjige, celo slednje ne poimenuje s takim imenom. Morebiti zato, ker bi se bralci verjetno vprašali, zakaj se je tak dogodek, opremljen z velikim naslovom in veliko sliko, pomešal med vroče politične dogodke.
Novinarka Vanessa Čokl knjigo opiše kot »obsežno študijo, ki spremlja osnutek zakona o verski svobodi in o verskih skupnostih.« V nadaljevanju pa se v poročilu osredotoči zgolj na ta osnutek, ne knjigo, ki ga povzdigne v zakon: »Šturmov zakon je opomin, da je verska svoboda ustavna kategorija«, se ji zapiše. Precej nenavadno je že, da osnutki zakonov izhajajo v obliki knjig, še bolj pa, da so te bralcem novinarsko predstavljene tako rekoč kot podlaga zakonom. Kot edini se novinarki med kritičnimi omembami vrine le tale njen ali Šturmov pomislek: »Pesimiste ob osnutku zakona skrbi morebitna diskriminacija manjših verskih skupnosti.«
Ker Večer iz določenih razlogov o zadnjih odmevih na »Šturmov zakon« sploh ni poročal, naj mi bo dovoljeno predstaviti nekaj dejstev. Navzlic protestom je »Urad RS za verske skupnosti«, ki ga vodi dr. Drago Čepar, pripravo novega zakona brez razpisa zaupal dr. Šturmu, ki sicer vodi enigmatični »Inštitut za pravo človekovih pravic«. Ker je dr. Šturm kot profesor prava in bivši ustavni sodnik tudi vitez (katoliškega) malteškega reda in torej versko opredeljen, so se ob gromkih protestih doma oglasile tudi mednarodne organizacije: Forum 18 pri Evropski skupnosti, zavezan varovanju svobode veroizpovedi, poročevalec Združenih narodov o verski toleranci, pa tudi ameriški varuh človekovih pravic (vir: Delo, 27.9.2004)
Le nekaj dni nazaj, 24. septembra, je religiološka sekcija Slovenskega sociološkega društva organizirala posvet ob omenjenem osnutku zakona. Nastopajoči, teden dni kasneje v Mariboru označeni za pesimiste, so zgroženi ugotavljali, da stroke k pripravi zakona očitno sploh nihče ni povabil (dr. Aleš Črnič). Iz zapisov v Delu, recimo 27.9.2004, lahko razberemo, da so razpravljalci bolj ali manj ogorčeni nad njim, če seveda odštejemo katoliške teologe. Ne le, da je dr. Šturm očitno versko pristranski, kar mu je očital dr. Marjan Smrke, ampak so osnutek vsebinsko številni med njimi označili za nesprejemljiv: dr. Sergej Flere govori o tem, da je ta »bolj represiven in diskriminatoren za verske skupnosti od zakona iz časov komunizma«, dr. Marko Kerševan opozarja na nedosledno spoštovanje nekonfesionalnosti šolskega pouka in ločevanje cerkve od države, dr. Srečo Dragoš na to, da zakon želi pozitivno diskriminirati že privilegirane – močnejše, številčnejše in bogatejše -, in poskuša ukiniti in odpraviti versko svobodo državljanov, starih pod 15 let, kar je v nasprotju z 12. in 16. členom Deklaracije o otrokovih pravicah, ki zagovarja njihove pravice že od njegovega rojstva.
Samo upati smemo, da bo tudi Večer o takšnih in drugih pomislekih na »Šturmov zakon« poročal. Če bo to na drugi ali prvi strani časopisa, se strokovnjaki-pesimisti tega zagotovo ne bodo branili, še manj pa bralci, ki si vedno želijo objektivnih in nevtralnih informacij.
Boris Vezjak
GLASBA: Norman Jay – Bel Air
Današnjo oddajo zaključujemo v upanju, da vam je bilo kaj od tega, kar ste slišali v spodbudo k mišljenju in premišljanju. Sadove te splošno dostopne človekove kreativnosti bomo ponovno trgali ob tednu osorej. Do takrat vam………., ki smo oddajo pripravili, želimo veliko kritične ustvarjalnosti.