11. 5. 2005 Zofija v medijih

Oddaja 11.5.2005

Avizo

Če bi vprašali Karla Marxa, bi vam povedal, da je imela vsaka družba svoje razrede, ki so se delili po lastnini produkcijskih sredstev, moč lastnine pa je diktirala tudi moč v družbi. V starem veku so obstajali lastniki sužnjev, pa svobodni državljani, ki razen svobode niso imeli ničesar, in seveda sužnji. V srednjem veku je bila ta delitev v grobem razdeljena na fevdalce in tlačane. Meščanstvo, ki je pometlo stari družbeni red, se je razdelilo na kapitaliste ali delodajalce na eni strani in proletariat ali delojemalce na drugi.

Povzeli bi lahko, da se vsaka človeška družba deli na tiste, ki imajo vse, ter na tiste, ki nimajo ničesar. Preostali so seveda nekje vmes. Socializem je poskušal popeljati človeštvo v brezrazredno družbo, kjer ne bi bilo več lastnine, ki bi ljudi delila na bolj in manj bogate in na bolj in manj vplivne. Pa se je kmalu pokazalo, da tudi v taki družbi ne gre brez elit. Tisti, ki so se razglasili za novo avantgardo, so kmalu imeli vse, državljani socialističnih držav pa so imeli načeloma čast in oblast, v praksi pa je to oblast v svojih rokah previdno zadržala partijska elita, ki se je kot po pravilu obdajala z razkošjem.

Različni teoretiki so se trudili razrešiti problem družbene razslojenosti in neenakopravnega vpliva posameznih družbenih skupin. Utopični socialist Claude Henry de Rouvroy Saint-Simon je razrede delil na družbeno koristne in družbeno neproduktivne. Na eni strani je tako videl industrijski razred, ki so ga sestavljali delavci, kapitalisti, obrtniki, poleg njih pa še kmetje in rokodelci, ki so bili zanj produktivni deli družbe. Na drugi strani je videl družbene parazite, kamor so sodili vojska, plemstvo in v tistem času naglo se razraščajoča birokracija. Po njegovem bi morali produktivni deli družbe prevzeti oblast in potisniti zajedalce na stranski tir.

Pokazalo se je, da glavni antagonizem v družbi obstaja znotraj samih razredov, kot je predvidel Saint-Simon. Industrijski razred je v sebi nosil razcep. Na eni strani lastnike kapitala, oziroma boržuazijo in na drugi strani delavce, ki so v tistem času pogosto delali tudi po 18 ur dnevno, pa niso zaslužili niti za osnovno reprodukcijo lastnih potreb. Tisti, ki so imeli vse in so odločali o vsem, so kljub svoji maloštevilnosti s pomočjo vojske in policije ter drugih prijemov obvladovali množice, ki so živele na robu preživetja. 19. stoletje in prva polovica 20. stoletja so potekali v ostrih razrednih bojih med delodajalci in delojemalci. Eden izmed rezultatov tega boja je bil nastanek socialističnih držav, ki naj bi šle v smeri doseganja utopičnega ideala brezrazredne družbe. Toda tudi v delavskem raju se je kmalu pokazalo, da to ne bo ne lahko, ne enostavno, predvsem pa, da socializem kot sistem ni sposoben dolgega konkurenčnega boja s kapitalizmom, ki je v času velike tekme razvil tudi cel sistem socialnih in človekovih pravic, ki so bile v socialističnem raju pogosto prav nemarno zanemarjene.

GLASBA: HD 9048 MIKE FLOWERS POPS vs. APHEX TWIN DEBASS (soft palate)

Tudi v razvitih kapitalističnih državah so v strahu pred socialistično “pošastjo” začeli razvijati različne socialne mehanizme, ki naj bi izravnali najhujše prepade med tistimi, k imajo vse in tistimi, ki imajo malo ali nič. Delavci so se organizirali v sindikate, pravica do stavke je postala uradno sredstvo za razreševanje sporov, država pa je nekako skušala odpravljati najhujša nasprotja s pomočjo raznih socialnih programov.

V zahodnem svetu se je tako počasi izoblikoval močan srednji razred, ki so ga sestavljali uradniki, tehnična inteligenca, zaposleni v šolstvu, zdravstvu, drobna boržuazija in tudi del delavskega razreda. Obenem so vse bolj rastoča podjetja uvajala sisteme delavske souprave in notranjega lastništva. Delavci so tako lahko postali solastniki podjetij, v katerih so delali in to jih je dodatno stimuliralo za boljše delovne rezultate. Družba se sicer še vedno deli na tiste, ki imajo toliko, da ne vedo, kam bi z denarjem in tistimi, ki nimajo za osnovno preživetje, toda odstotek tistih vmesnih, ki sicer nimajo vsega, a jim na drugi strani nič ne manjka, je postal tako velik, da je danes družbena revščina zožena na bistveno manjši delež, kot je bila še pred dvesto leti.

Novi družbeni red, razvoj storitvenih dejavnosti in pojav informacijske družbe so v marsičem spremenili obraz kapitalizma. Za večino ljudi v razvitih družbah je kapitalizem postal znosen. Poleg tega kapital potrebuje potrošnike za svojo rast. Tehnologija in množična proizvodnja je pripeljala do točke, ko si vsakdo lahko privošči večino stvari, ki jih potrebuje. Razlika je samo v kvaliteti in ceni. Eni kupujejo poceni salamo, drugi drag pršut, eni se vozijo z razmajano stoenko, drugi v novem mercedezu. Toda v povprečju se vsi vozijo in jedo salamo.

Tudi razredni boj se je v tem času močno spremenil. Postal je bolj organiziran in obenem naklonjen sindikalnemu boju znotraj okvirov zakona. Delavci so združeni v sindikate, kapitalisti v združenje delodajalcev in kadar pride do prevelikih razlik med enimi in drugimi, sedijo za mizo toliko časa, da najdejo skupni jezik. Seveda to ni vedno uspešno in še vedno pride do stavk in drugih oblik protestov, toda konec koncev je to legitimna oblika protesta in slej ko prej se zgodba razreši.

GLASBA: HD 9030 YEAH YEAH YEAHS PIN

Na pragu 21. stoletja vse te zgodbe postajajo vedno bolj zapletene in nepregledne. Svet je povezan bolj kot kdaj koli prej. Videti je, kot da je teorija kaosa dobila oprijemljive obrise v globalni družbi. Priljubljena prispodoba teorije kaosa je metulj, ki na nekem travniku v Braziliji zaplahuta s krili in s svojim drobnim zamahom sproži drobne spremembe, ki v kombinaciji z drugimi drobnimi spremembami v končni fazi povzročijo vihar nad Tihim oceanom ali tornado nad Florido. Bistvo te teorije ni kaos, temveč povezanost vsega v naravi. Današnja globalna družba je postala prav to. Letalo se zaleti v stavbo v New Yorku in na vseh svetovnih borzah od Tokia do Frankfurta zavlada vihar, nad Afganistanom in Irakom pa se razplamti tornado.

Družbene elite so že prerasle lokalno in regionalno raven. Če pogledamo globalne organizacije, lahko vidimo, da med najvplivnejše sodi Svetovna Banka in Mednarodni monetarni sklad. Združeni narodi se ne morejo primerjati z močjo teh dveh institucij. Druga najmočnejša elita in njeni natovski zavezniki pa so se prav tako znašli v vlogi oboroženega krila mednarodnega kapitala, ki podpira predvolilne kampanje predsedniških kandidatov.

Prostor nastajanja novih globalnih elit je koncentriran v kapitalsko močnem zahodnem svetu. Tri četrtine ostalega človeštva pa živijo brez moči odločanja o lastni usodi in so obsojeni na drobtinice iz bogataševe mize. Razviti svet želi diktirati tempo celemu človeštvu. Toda tudi v zahodnem svetu se stvari spreminjajo. Na eni strani je tu največja koncentracija kapitala v zgodovini, na drugi strani vse bolj dvomljiva moč političnega razreda, ki je vedno bolj odvisen od kapitala in vse manj od svojih volivcev. Na tretji strani je razvoj novih ekonomskih in političnih elit in antielit, ki se mu na četrti po robu postavlja nova oblika civilne družbe, ki deluje tako lokalno kot globalno. Kot da je demokracija samo še slepilo za različne elite, da lahko na takšen in drugačen način posegajo v družbo.

Ekonomske elite – ki uveljavlja svojo moč na podlagi kapitala…

Politične elite – ki so na eni strani vse bolj odvisne od kapitala, na drugi strani pa se obnašajo vse bolj partitokratsko…

Tradicionalne elite – ki predvsem v tretjem svetu še vedno predstavljajo omembe vredno družbeno silo…

Tehnokratske elite – ki svoj moč in vpliv gradijo na vednosti…

Ideološke in kulturniške elite – ki gradijo na družbeno nazorski in kulturno-politični moči.

Morda je slednje še najtežje definirati, da pa njihova moč ni zanemarljiva, nam pove že nekaj preprostih primerov iz naše polpretekle zgodovine. Spomnimo se samo na osemdeseta leta in vlogo Nove revije v Sloveniji, revije Praxis na Hrvaškem ali slavni memorandum Srbskih pisateljev, ki je bil ena od platform za vzpon nacionalizma v Srbiji.

GLASBA: HD 9041 4 HERO EIGHT

Elite so lahko napredne in tradicionalistične, lahko so revolucionarne ali kontrarevolucionarne, intelektualne in antiintelektualne, v vsakem primeru pa imajo neko družbeno moč in vpliv, ki ga poskušajo uveljavljati v kar najširšem delu družbe.

Poglejmo si samo politično elito. Sodobna politična elita je dedič bojev ekonomskih elit, ki so si v času vzpona kapitalizma priborile prevlado nad starimi plemiškimi elitami. V glavnem pa smo po koreninah lahko ločili tri glavne politične elite. Prva je vlekla korenine iz kmečkega prebivalstva in logike, svoje konzervativne vrednote in tudi svojo moč pa je povezovala s cerkvijo.

Druga je bila liberalna politična elita, ki je izhajala iz kapitala, vendar je v svoje vrste vzela tudi ljudi, ki so poleg kapitala zagovarjali svobodo posameznika.

Tretja politična elita je izšla iz delavskega razreda in je gradila na izhodišču delavskih pravic in pravičnejše socialne države. Danes se te razlike izgubljajo, tudi na račun tega, da so vse tri politične struje vedno bolj odvisne od kapitala in vedno manj od volilcev. Zato danes v razvitih demokratičnih državah tako klasične levice, kot klasične desnice, ne najdete več zares na oblasti.

Vpliv in moč drugih elit, tudi cerkevnih, sta se v sodobni razviti državi zmanjšala, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je njihov vpliv postal zanemarljiv. Intelektualne elite imajo še vedno močan vpliv na javno mnenje in preko tega tudi na državo in kapitalske elite. Podobno je tudi s kulturniškimi elitami, ki so večino časa sicer pomembne le za ožji krog publike, lahko pa v določenih okoliščinah s svojim protestom ali pobudo, ki dobi širšo podporo v javnosti, močno zaznamujejo dogajanje v družbi.

Seveda ne smemo pozabiti, da te elite niso enotne in da obstajajo boji tako med elitami znotraj ceha, kot tudi znotraj posameznih elit; boj za večji vpliv med ekonomskimi elitami, tekmovanje med sindikati za članstvo in razna povezovanja med določenimi elitami z različnih bregov. Vse to kaže, da je moč posameznih elit težko oceniti samo po njihovem neposrednem vplivu, ne da bi upoštevali odnosov z drugimi elitami. Manjše elite lahko s povezovanjem dosežejo velik vpliv v določenem obdobju. Če pogledamo samo protiglobalizacijske proteste, vidimo, da se je proti svetovni prevladi zgolj kapitalskih elit v spregi z že podrejeno politično elito združila cela vojska različnih gibanj, ki sledijo popolnoma različnim ideološkim paradigmam in elitam. Ko ena elita postane premočna, lahko za določen čas prevlada, vendar ostale elite kmalu vzpostavijo ravnotežje. Elita, ki ostane predolgo v prvenstvenem položaju, slej ko prej s svojim obnašanjem pretirano poseže v pravice drugih elit, te pa se počasi združijo, da bi zmanjšale njen vpliv.

GLASBA: HD 9001 URBAN & 4 TAKO GLUPI

Konflikt ali spor, oziroma spopad, je posebna vrsta družbenega in političnega odnosa, ki nastane predvsem zaradi neusklajenosti interesov. V političnem smislu konflikt označuje prizadevanje nekega subjekta, da svoje interese vsili tistim, ki imajo nasprotne ali drugačne interese. Za glavni vzrok nastajanja sporov se šteje poleg interesov še težnja po moči, oziroma prizadevanje, da se lastni subjekt izkaže z zmago nad drugimi. Za razliko od sporov, ki se iz različnih vzrokov in povodov dogajajo med posamezniki in skupinami, politični konflikt tolmačimo kot posredovani spopad. Zaradi tega je za reševanje političnega konflikta potrebno delovanje, ki obvlada politično posredovanje, to je niz predvsem pravnih pravil, s katerimi se konflikt ureja kot politični odnos. Ta so na primer volilni zakon, zakon o strankah, parlamentarna procedura, pa tudi načela vedenja v javnosti ali določbe mednarodnega prava o ravnanju v vojnih situacijah. Vojna, pa naj gre za klasično med državami ali državljansko, predstavlja mejni primer političnega spopada, saj se večina političnih konfliktov vendarle dogaja na osnovi boja interesov brez direktne uporabe oboroženih sil. Iz navedenega izhaja, da se konflikti dele na tiste, ki se rešujejo z uporabo sile – kar je načelno gledano v sodobnih družbah izjemno in nezakonito – in tiste, ki se rešujejo s političnimi sredstvi v ožjem pomenu besede, kot so volitve in pogajanja. Izhajajoč iz spopadanja kot ključnega političnega procesa, družbeni teoretik Carl Schmitt vso politiko interpretira skozi prizmo odnosa prijatelj – sovražnik, s čimer se navezuje na podobno teorijo Maxa Webra in Karla Marxa, ki je celotno družbeno življenje razlagal v okviru razrednega boja.

Pluralistično formirane skupnosti, ki so predpostavka demokratične družbe, se od nedemokratičnih razlikujejo prav po tem, da konflikte institucionalizirajo. Podrejajo jih skupno sprejetim pravilom in s tem ustvarijo možnost, da konflikti postanejo sestavni del funkcioniranja skupnosti in njen stabilizacijski faktor. S tem se izognejo akumulaciji nasprotij, ki preprečujejo doseganje za družbo smotrnih rešitev in lahko pripeljejo do resnih političnih in družbenih motenj. Pluralistična skupnost namreč vzpostavlja konstantne pogoje za optiranje, brez katerega tudi konflikti niso možni. Optiranje pomeni izbor med različnimi možnostmi opredeljevanja na osnovi zagotovljene svobode subjekta, a v okviru pravil, urejenih v sami politični strukturi skupnosti. Na drugi strani se v ureditvah brez pluralizma, kot je diktatura, celotna moč države koncentrira prav na to, da prepreči konflikte v političnem in vsakdanjem življenju, kar državo samo pripelje v spopad s civilno družbo in državljanskimi svoboščinami.

Gledano teoretično se konflikti načelno rešujejo z zmago ene od sprtih strani, ko poražena stran prizna prednost interesov zmagovalca in s tem sebe ukine kot politični subjekt. Vendar do takšnih rezultatov v sodobni pluralistični družbi ne prihaja pogosto, saj sprte strani do rešitve spora ponavadi pridejo s sklenitvijo kompromisa. Kompromis je mogoč, če se za razrešitev spora najde nepristranski sodnik, ki ga priznavata obe strani, ali če sprti strani zadovoljivo rešitev dosežeta s pogajanji. Kompromis je prav tako možen, če obstaja medsebojno upoštevanje sprtih strani, oziroma obojestransko priznavanje vnaprej določene procedure za reševanje konfliktov, ter približno ravnotežje moči ali državno zagotovljena enakopravnost subjektov, ne glede na njihovo moč. Kompromis se po pravilu doseže, ko gre za spopad partikularnih interesov in pomeni pristanek na načelo predpisovanja pravil skupnega življenja. Parlamentarni izraz kompromisa je koalicija političnih strank ali parlamentarnih zastopnikov posameznih interesov in programov. Istočasno lahko konflikti, ki so vezani na obče interese, pripeljejo do konsenza, kar v vsakdanjem političnem življenju pomeni, da se določena vprašanja umaknejo iz obtoka, ker se imajo za rešena, na teh rešitvah pa se vzpostavijo ustanove skupnosti. Ker obstoj konsenza predpostavlja soglasnost vseh članov neke skupnosti, gre po pravilu v realnih okoliščinah za metodično predpostavko konsenza. Pojasnjevanje stališč vseh članov skupnosti se najpogosteje ne izvaja, saj bi v tem primeru vsak subjekt imel pravico veta, pa bi že nesoglasje enega človeka avtomatično pomenilo tudi zavrnitev predloženega konsenza. Zaradi tega se v večini primerov predvideva, da samo dejstvo obdarjenosti človeka z razumom vodi do predestiniranosti za sprejemanje razumnih solucij kot splošne osnove delovanja v skupnosti. Tako se na primer demokratična ureditev legitimira s predpostavko, da vsi člani skupnosti sprejemajo odločanje na osnovi večinske volje ob maksimalni zaščiti manjšine.

GLASBA: HD 8800 BASSHOLES DAUGHTER

Legitimiranje reda označuje tako proces reprodukcije ideoloških vsebin, kot tudi politične postopke, na temelju katerih člani neke družbe sprejemajo družbeno, pravno in politično ureditev kot pravilno in upravičeno. Pri legitimnost reda se torej razume, da posamezniki sprejemajo ureditev in delujejo v skladu z njo ne le iz navade in običajev, individualnih interesov ali strahu pred represijo, ampak na osnovi lastnega prepričanja o njeni pravilnosti in upravičenosti. V širšem smislu legitimnost reda obsega vse procese, s katerimi se proizvaja in reproducira konsenz o osnovnih družbenih vrednotah, oziroma ideološka hegemonija vladajočega razreda v določeni družbi. V kompleksnih družbah je treba razlikovati med skupno družbeno ureditvijo, ki še posebej definira družbene odnose v proizvodnji, ter politično in pravno. Pojem legitimnosti reda v ožjem smislu označuje prepričanje članov politične skupnosti o upravičenosti njene politične in pravne ureditve, kar pomeni, da sprejemajo določen tip politične oblasti kot pravilen.

Pojma legitimnosti in legitimiranja sta nastala v evropski politični praksi, v kateri sta posebno pomembni dve postavki: ideja politične skupnosti kot skupnosti svobodnih državljanov ter ločenost politične in verske oblasti. Slednja je v zgodovini Evrope pripeljala do rivalstva ter medsebojnega omejevanja političnih vladarjev in verskih poglavarjev. V tem se Evropa bistveno razlikuje od despotske tradicije velikih cesarstev Azije in predkolumbovske Amerike, v katerih je absolutni vladar združeval versko in posvetno oblast.

Že izvorni pomen legitimnosti v antičnem Rimu napeljuje tako na omejenost oblasti s pozitivnimi zakoni, kot na usklajenosti oblasti in pravnega reda s predstavo pravičnosti in naravnega prava, ki sta uvertura vsaki pozitivni ureditvi. Krščanski politični misleci srednjega in novega veka povezujejo legitimnost oblasti s predstavo o njeni zasnovanosti na “božjem mandatu”. Naravna oblika take, z božjo voljo utemeljene oblasti, je monarhija, v kateri se legitimnost oblasti izvaja s pravilom prenosa vladarskega mandata, nasprotje pa je uzurpatorska oblast ali tiranija. Predstava o legitimnosti ne jemlje za umevno le pravilnosti procedure dodelitve vladarskega mandata, ampak tudi niz dodatnih vsebinskih in proceduralnih obeležij; usmerjenost na splošno blaginjo, humanost in obzirnost v odnosu do podrejenih, pravičnost, pogosto pa tudi svobodno izraženo soglasje članov skupnosti. Niz teoretikov na tem področju politične misli meni, da imajo proti nelegitimni oblasti – pa naj je posledica neustreznega vladarskega mandata ali nespoštovanja vsebinsko pomembnih norm vladanja – državljani pravico do odpora in upora, oziroma različnih oblik državljanske nepokorščine.

GLASBA: HD 8941 EINSTURZENDE NEUBAUTEN NEWTON’S GRAVITATLICHKEIT

V 18. in 19. stoletju liberalni in demokratični teoretiki ter politična gibanja zamenjajo idejo božjega mandata vladarja z idejo narodne ali državljanske suverenosti kot edine pravilne oblike legitimne oblasti. Oblika oblasti, ki odgovarja državljanski suverenosti, je predstavniška demokracija. Ideja predstavniške demokracije opira legitimnost oblasti na racionalne procedure, s katerimi se ta vzpostavlja in funkcionira. Beseda gre o vrsti formaliziranih, abstraktnih in univerzalnih procedur in institucij, med katerimi so najpomembnejše naslednje:

– Ustavna in pravna zaščita neodtujljivih pravic človeka in državljana, ki jih oblast ne more enostransko omejiti ali ukiniti.

– Definicija politične skupnosti kot abstraktne skupnosti državljanov, ki svojo voljo izražajo z volitvami političnih predstavnikov v parlament ter s parlamentarnim odločanjem.

– Načelo večine kot osnovno pravilo v procesih volitev in parlamentarnega odločanja.

– Vzpostavljanje svobodne javnosti – torej nemotenega pretoka in dostopnosti informacij – ter pluralizma ideoloških pozicij v političnem procesu.

– Oblikovanje rezultatov parlamentarnega odločanja v obče in racionalne zakone, ki izhajajo iz argumentirane razprave, usmerjene k obči blaginji politične skupnosti.

Izhajajoč iz načina legitimiranja politične ureditve Max Weber razlikuje tri “čiste tipe” oblasti:

– racionalno – legalno oblast, ki ustreza racionalnim proceduram predstavniških demokracij…

– tradicionalno oblast, ki ustreza predmodernim monarhističnim ureditvam in temelji na prepričanju podrejenih v svetost tradicije, ki jo predstavlja vladar…

– karizmatično oblast, zasnovano na veri podrejenih v izjemne lastnosti in poslanstvo “vodje”, ki vlada mimo običajev in pravnih pravil.

Karizmatična oblast se v 20. stoletju pojavlja v razmerah družbenega in političnega prevratništva, v katerih “vodja” uspe pridobiti plebiscitarno podporo množičnega političnega gibanja. Karizmatična oblast se s časom običajno spremeni v eno od oblik totalitarne družbene ureditve, kot sta fašizem in realsocializem. Te ureditve ne temelje na procesu legitimnosti oblasti kot postopku podpore državljanov, ampak počivajo na ustrahovanju in prisilni politični podpori množic, kar se doseže s terorjem in ideološko mobilizacijo.

Kot smo že dejali, je z legitimnostjo ureditve ozko povezan pojem pravičnosti, ki predstavlja princip odnosov med ljudmi in ki na podlagi splošnega sprejemanja njegovih načel čuva avtonomnost in dostojanstvo ljudi v skupnosti. Splošno sprejemanje pravičnosti je osnova ureditve odnosov med ljudmi na način, da ti odnosi ustrezajo vsakemu posamezniku na osnovi kvalitet, ki mu jih priznava družba. Visoko upoštevanje pravičnosti kot vrednote najbolje ilustrira latinski pregovor, ki pravi: “Samo da je pravica, pa čeprav gre svet k hudiču.” Če je pravičnost vrednota, za katero se lahko žrtvuje vse, celo propad sveta, potem očitno predstavlja ideal, iz katerega se prizadeva izpeljati struktura in delovanje vsakega tipa skupnosti. Pri Platonu se pravičnost definira kot pojem najvišjega nivoja, določen z zahtevo “delati svoje in se v drugo ne vmešavati”, saj je za Platona človekovemu umu primerna le tista skupnost, ki je realizacija ideje pravičnosti. V takšni skupnosti – izpeljani v paraleli s strukturo ljudske duše – vsakdo dela svoje, da bi omogočil harmoničnost celote pod vodstvom razuma. Tudi za Aristotela je pravičnost popolna vrlina, ki pa jo razčlenjuje na izenačujočo in delitveno; prva se nanaša na odnose med ljudmi in bazira na aritmetičnem proporcu, medtem ko se druga veže na odnos posameznika do skupnosti in sloni na geometričnem progresu. Že pri Aristotelu je pravičnost vezana na “dobivanje po zakonu”, še bolj pa se pravna dimenzija načela pravičnosti poudarja v rimski tradiciji. Od tam izhaja tudi še danes pogosto uporabljana Justinjanova definicija pravičnosti, ki je “čvrsta in trajna volja, da se vsakemu dodeli njegova pravica.” Insistiranje na tem, da vsak dobi svojo pravico, ima pomemben vpliv na cel niz kasnejših pravnih doktrin, saj se s tem posameznik vzpostavlja kot državljan, to je nosilec pravic. Po drugi strani pa krščansko pojmovanje pravičnosti izhaja iz načelne pravičnosti Božje volje, medtem ko je človeška pravičnost po krščanskem svetovnem nazoru pomanjkljiva, ker je človek ne dosega izključno z lastnimi dejanji, ampak jo prejema kot božji dar.

GLASBA: HD 8716 DARKWOOD DUB MELOS

Novodobno naravno pravo, še posebej od Grotiusa dalje, razlikuje med pravičnostjo, ki izhaja iz človekove narave, ter tisto, ki jo določa pozitivno pravo. Ker naravno – pravni teoretiki zagovarjajo dogovorno ustanavljanje skupnosti, se pravičnost tolmači kot spoštovanje dogovorov, s katerim se zagotavlja enakopravnost v skupnosti.

Francis Bacon sklepa, da “pravičnosti dolgujemo to, da je človek človeku Bog, ne pa volk.” Pojmovanje socialne pravičnosti izhaja iz ideje družbene razdelitve, izvedene na načelu pravičnosti. Ob kritiki nepravičnosti družbenih struktur utopisti novega veka povzdigujejo pravičnost do najvišjega načela zamišljene konstrukcije družbe, izpeljane iz kritike obstoječih odnosov. Pravičnost se v novem veku smatra za možno izključno v politični skupnosti, ki (po Spinozi) omogoča, da se vsakemu da tisto, kar mu po pravici pripada. S časom pojem pravičnosti vse bolj dobiva status ideala, ki služi za ocenjevanje kvalitete zakonskih sistemov, pa tudi delovanja posameznikov. Rousseau jemlje kot pogoj za pravičnost ljubezen do bližnjega, Kant insistira na tem, da je pravičnost mogoča le v pravni državi, medtem ko Marx kritizira podedovano pojmovanje pravičnosti kot “uporabo enakih meril za neenake ljudi.” Sodobni politični in družbeni teoretiki doživljajo pravičnost pod vplivov teh razmišljanj, pa tudi pod vplivom utilitarističnega pojmovanja pravičnosti, ki ga zastopa Jeremy Bentham: “Pravičnost predstavlja imaginarno osebo, izmišljeno za potrebe razprave, katere diktati koristnosti so uporabljeni v določenih posebnih situacijah.” V 20. stoletju se pravičnost tolmači tudi kot pravni in etični problem, pogosto vezan na enakost, kar nam najbolje ponazarja kratka formulacija Bertranda Russella: “Pravičnost so enake pravice.” V tej smeri je zelo aktualna teorija Johna Rawlsa, ki ima pravičnost za osnovno vrlino družbenih institucij, vendar pri tem opozarja, da je vzpostavljanje pravičnosti kot osnovnega načela družbe možno šele kot posledica posebnih pogajanj o modusih skupnosti. V realizaciji ideje pravičnosti Rawls navaja dva pomembna elementa; svobodo vsakega posameznika, da živi svoje življenje ob hkratnem sprejemanju sebe in drugih ter tretiranje socialne in ekonomske neenakosti tako, da je možno pričakovati, da bodo ugodne za vsakega posameznika, pod pogojem, da so družbene pozicije in službe enako dostopne vsem.

Seveda se vse navedene teorije v praksi srečujejo s številnimi deviacijami, še posebej zaradi nepopolnosti samega človeka, ki vrlino pravičnosti pogosto ne doživlja kot lastno sposobnost pravičnega odnosa do drugih, ampak kot zahtevo, da so drugi pravični do njega. Da bi se čim bolj približali idealu pravičnosti, morajo v družbi nujno obstajati mehanizmi, s katerimi se maksimalno ščitijo pravice in svoboščine vsakega posameznika. Najzanesljivejši test za oceno svobode in pravičnosti neke države je stopnja pravic in zaščite, ki jo uživajo manjšine. Pravice manjšin, pa naj gre za politične, nacionalne, spolne ali rasne, se lahko zaščitijo le s procesno legitimnostjo, oziroma sodelovanjem manjšin v procesih vladanja. Za stopnjo svobode in pravice v neki državi je prav tako pomembno, da legitimnost vladajočega reda ne prihaja izključno iz volitev. Bolj kot splošne programske določitve, ki se ocenjujejo na volitvah, je za državljane pomembna praksa vladanja, način izvajanja posameznih političnih programov, možnost uvida v načine izvrševanja oblasti ter zanesljivost in učinkovitost instrumentov zaščite pred državo, ki jih imajo na razpolago. Brez pravic manjšin, enakega kriterija pravičnosti za vse državljane, in nenehnega preverjanja legitimnosti vladajočih struktur, od demokracije ostane le diktatura, ki je prišla na oblast z volitvami.

Tekst za pričujočo post-maydayevsko oddajo Zofijinih smo sestavili in editirali po sestavku Stevice Šuša, predstavljenem v sklopu šole politične demokracije.

Današnjo oddajo smo pripravili…. Srečno do ponovnega snidenja v prihodnjem tednu.