AVIZO
Prav prisrčno pozdravljeni med Zofijinimi ljubimci!
V tem trenutku imate dve možnosti. Poslušati oddajo in ne poslušati oddaje. Odločitev je seveda vaša. A preden se odločite za korak, naj vas vprašam: ali imate dober argument, da ne ostanete z nami? Roko na srce, prvi odgovor ni vedno najboljši odgovor.
Če prisluhnete tej oddaji se boste podučili o enem izmed načinov, kako izmeriti ali vam neko dejanje prinaša več koristi kot drugo.
GLASBA
Ogromno je sistemov, ki so nastali z ambicijo revolucionarnosti; marsikateri od njih se tudi je imel za revolucionarnega. Reči, da ti sistemi niso pustili nikakršne sledi bi bilo zelo nepravično, vsekakor pa so pustili dosti manjšo sled kot so bile ambicije. No, vsaj kar se tiče pozitivne sledi. In kakor koli, je dejstvo, da revolucija žre lastne otroke in politični sistemi glede tega niso v kakšnem privilegiranem položaju. Bolj kot je bil sistem revolucionaren, bolj kratkoživ je bil. Morda je pri tem sicer možno najti nekaj izjem, toda tudi pri teh izjemah ne gre zanemariti cene, ki jo ljudstvo na koncu plača.
Toda pojdimo lepo po vrsti. V prihodnjih oddajah bo sledila serija opisov nekaterih političnih sistemov, njihovih prednosti in slabosti, še prej pa bi se bilo dobro posvetiti vprašanju, kaj te sisteme sploh žene. V ozadju vseh sistemov je neka skrita predpostavka; to je blagor ljudstva. No, to je v ozadju skoraj vseh sistemov, z izjemami kot so kraljevine, emirati, diktaturami ter podobnimi sistemi se pač ne bomo ukvarjali. Ti sistemi so namreč pisani na kožo določenemu sloju ljudi, s splošnim blagrom se po svoji definiciji ne ukvarjajo toliko, vseeno pa niso nastali kar tako. Tudi pri njih se je vsaj na začetku v ozadju skrivala želja po izboljšanju življenja, sicer v prvi vrsti sploh ne bi nastali. Številčnejši navadni smrtniki bi namreč ob vzpostavljanju novega sistema z lahkoto potolkli njihove maloštevilne stvaritelje, toda to se več kot očitno ni zgodilo; se pravi, da so ljudje vseeno pričakovali določene koristi za splošno blaginjo, pričakovali pa so tudi, da bodo te koristi večje od minusov, ki jih avtoritativni sistemi s seboj prinašajo.
V ozadju sistemov je torej ljudski blagor, ali s tujo besedo, v ozadju se vrti utilitarizem, kateremu bo današnja oddaja tudi posvečena. Na kratko, a tudi nekoliko zavajajoče bi se lahko bistvo teorije utilitarizma opisalo kot kar največ sreče za največ ljudi.
GLASBA The Clash- Should I stay or should I go
Utilitarizem ni politični sistem, temveč je teorija pravičnosti, ki je v ozadju večine političnih sistemov. Različni sistemi so tako bolj kot ne razmišljanje, kako utilitarizem čim uspešneje prenesti v realni svet. Ta teorija se je resneje razvila dokaj pozno, šele v 70ih letih 20. stoletja, je pa tako močna in privlačna, da so ostale teorije pravičnosti ne več samostojne, temveč so predvsem odgovor na teorijo utilitarizma.
Utilitarizem je privlačen ter vsaj na prvi pogled prepričljiv iz dosti razlogov; denimo za to, ker je to ena redkih moralnih teorij, ki za svoj obstoj ne potrebujejo boga. To nikakor ne pomeni, da je obstoj boga zanikan, sploh ne, za to moralno teorijo je enostavno nepomembno ali bog obstaja ali ne. Tako postane, vsaj načeloma sprejemljiv tako za vernike kot tudi za agnostike ter za popolne ateiste, ta širina pa je za moralne teorije zelo zelo redka. Večina drugih moralnih teorij namreč potrebuje za svoj smiselni obstoj neko višjo instanco, se pravi boga, brez te nadrejene instance pa postanejo nek kup ukazov in zahtev brez smisla.
Utilitarizem si prizadeva za dobro in za dobrobit ljudstva, dobro življenje pa je cilj velike večine ljudi, ne glede na versko, politično ali kakršno koli drugo prepričanje. Pri tem ima ta teorija še eno veliko prednost pred večino konkurenčnih teorij; prizadevanje za dobrobit je splošno, namenjeno kar najširši množici ljudi in ni rezervirana za posamezne privilegirane skupine. Osnovna predpostavka je, da smo vsi lahko srečni in da lahko vsako človeško bitje občuti bolečino in nesrečo, čemur se vsi poskušamo izogniti.
Še ena prednost te teorije je v pretresanju vsakega dejanja, ki ga posameznik naredi. Vsa dejanja namreč štejejo, od čisto drobnih in neopaznih pa do največjih ter najpomembnejših odločitev. Vsako dejanje se vrednoti, za vsako dejanje je treba preveriti vse posledice, ki bodo iz njega izšle. Če je skupna vsota pozitivnih posledic večja od skupne vsote negativnih posledic, potem je dejanje označeno kot dobro, sprejemljivo in zaželeno, v nasprotnem primeru pa pač ne. Slabih dejanj se je treba nujno vzdržati ter se jim izogibati. S tem pridobimo tudi osebno odgovornost, ki je splošna; se pravi, da je akter dejanja odgovoren tako sebi kot tudi drugim. Pred izvršitvijo dejanja mora misliti tako na sebe kot tudi na druge ljudi. Utilitarizem ima namreč tudi to prednost, da dopušča ogromno individualizma, ga pa ne žene v skrajnosti, kjer bi vsak skrbel le zase in mu ne bi bilo mar za soljudi. Posameznik ostane posameznik, hkrati pa je tudi član skupine, v kateri se mu ni treba odpovedati svojemu jazu, v kateri se mu ni treba izgubiti.
S temi glavnimi prednostmi se ta teorija izogiba tudi ekscesom zlorabe. Razmislek o vrednosti dejanja mora biti kar se da temeljit in širok; označitev nekega dejanja za slabo in nezaželeno ni stvar osebnih pogledov na to dejanje, temveč je ta označitev stvar tehtnega ter argumentiranega premisleka. Tako nikakor ni dovolj, da denimo nasprotnik homoseksualcev ali porok med njimi izjavi, da je dejanje slabo ker je nemoralno; protinaravno ali kar je še tovrstnih bolj kot ne retoričnih puhlic. Za zavrnitev dejanja je potrebno privesti na plan resne argumente, ne zgolj moralo. Pokazati je treba na konkretno škodo, ki jo bo družba ali pa denimo homoseksualno usmerjeni posameznik doživel, če bo s svojimi aktivnostmi nadaljeval. Če te škode ne najdemo in, mimogrede povedano, nasprotniki homoseksualnih porok konkretne škode še niso uspeli dokazati, potem moramo ta dejanja dopustiti, ne glede na to ali so nam všeč ali ne. Ob osebno nezaželenem dejanju, ki škode pač ne povzroči se mora tisti, ki mu dejanje ni všeč, enostavno obrniti stran in dejanje dopustiti. S tem pridemo tudi do zelo širokega polja osebne svobode, saj smo hkrati aktivni člani družbe, jo soustvarjamo in v njej aktivno delujemo, družba pa se vseeno ne more in ne sme prekomerno vtikati v naše življenje.
GLASBA: Sheryl Crow – If it makes you happy
Poslušate oddajo Zofijinih na radiu MARŠ. Začetek cikla oddaj o političnih teorijah smo začeli z oddajo, ki preučuje ozadje delovanja večine političnih teorij. Utilitarizem se ukvarja s večanjem dobrega v človekovem življenju.
Človek torej je merilo vseh stvari; ne le človek kot pojem, temveč človek kot konkretno in realno bitje. Politični sistemi so se pogosto poskušali legalizirati z izgovorom, da jim gre za dobro državljanov, to je tudi pogost odgovor politikov na vprašanje, zakaj so se politike sploh lotili. Na žalost nas zgodovina vse prepogosto uči, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, utilitarizem pa je ena izmed možnih varnostnih preprek. V tej teoriji je namreč pomembno konkretno dobro, ki je tako rekoč izmerljivo. Uporaba te teorije namreč preprečuje izgovorarjanje na dobre namene, želje ali na moralnost, naravnost in kar je še tovrstnih floskul, vsako dejanje postavi pred vprašanje, kako bo izboljšalo življenje in koliko bo dobrobiti škodilo.
Kot vse velike teorije pa ima tudi utilitarizem svoje temne plati. Prva težava, ki jo s seboj prinaša je zagotovo glavno merilo za presojo dejanj; to je vprašanje dobrega in dobrobiti. Kaj pravzaprav je dobro in kaj pripomore k dobrobiti? Dostikrat smo denimo postavljeni pred dilemo izbrati manjše dobro, ki je dosegljivo takoj ali pa najprej preživeti neko neprijetnost, kateri bo sledilo dosti večje dobro. Primer tega je denimo bančni kredit. Zagotovo je lažje vzeti kredit na banki ter stopiti do prodajalca po nov avto; dela s tem ni veliko, rezultat je viden takoj, toda dolgoročno je to slaba taktika. Sposojeni znesek je treba vrniti z obrestmi, ki skupno vsoto vrnjenega denarja bistveno povečajo. Dobro je, da za najem kredita ni potrebna kakšna posebno velika in zoprna samodisciplina, slaba stran tega pa je, da bomo v primeru kasnejši finančnih težav dosti težje najeli nov premostitveni kredit. Po drugi strani pa si lahko privoščimo nakup avtomobila nekoliko kasneje, po nekaj letih odrekanja ter strogega varčevanja. Avto je tako dejansko dosti cenejši, saj veste, ni obresti, stroškov odobritve in zavarovanja kredita, toda v tem primeru je potrebna velika samodisciplina, ki je veliko ljudi nima.
Dostikrat se posameznik znajde tudi pred situacijo, v kateri je neko dejanje videti racionalno, toda če se okoliščine nekoliko spremenijo, postane dejanje škodljivo. To se trenutno dogaja v finančnem svetu, kjer se je pred leti na veliko najemalo poceni razvojne kredite, sedaj pa so ti krediti zaradi povišanja obresti postali mlinski kamen okoli vratu. To se je zgodilo zaradi dveh stvari; eno so spremenjene okoliščine, zaradi katerih so se malo prej na videz dobre poteze spremenile v zelo slabe, po drugi strani pa je bila kriza predvidljiva, toda večina finančnikov je ni niti slutila. Do tega je prišlo zaradi pomanjkljivih informacij, kar je ravno tako lahko vzrok, da se sprva odlična odločitev spremeni v zelo slabo dejanje.
Kako torej opredeliti dobro, kako opredeliti korist?
Marsikdo bi rekel, da je dobro tisto kar sproža prijetne občutke. Pa je temu res tako? Zamislite si, da bi obstajal stroj, ki bi bil sposoben reproducirati, pravzaprav simulirati vse najprijetnejše občutke. Bi se dali zapreti v tak stroj, še posebej, če bi vedeli, da bojo občutki skrajno prijetni, čeprav povsem lažni? Bi bili zadovoljni z lažnim občutkom zaljubljenosti ali bi raje doživeli pravo zaljubljenost v resničnem svetu, pa čeprav veste, da se morda to ne bo nikoli zgodilo?
GLASBA Bryan Adams and co. – All for love
Drugi dober kandidat za dobro so zadovoljene preference oziroma želje. Da, človek je srečen, če se mu želja izpolni; večja kot je izpolnjena želja, večje zadovoljstvo posameznik ob tem občuti. Toda želje so vse preveč nestanovitne ptice, da bi jih lahko postavili za merilo. Ljudje smo muhasti, želje se spreminjajo, poleg tega so dostikrat naravnost škodljive. Do tega pride lahko zaradi pomanjkanja premisleka, lahko zaradi spremenljivih okoliščin, lahko pa iz čisto preprostega pomanjkanja informacij. Konec koncev smo si vsi kot otroci želeli postati gasilci, policaji, igralke, manekenke, zvezde in kar je še tipičnih otroških poklicnih želja, toda koliko ljudi kasneje res stopi na pot otroških sanj? Večinoma se zavemo, da so bile naše otroške predstave romantične, nerealne, kasneje pa uvidimo tudi temne plati nekoč želenih poklicev in večina se zaradi takih ali drugačnih okoliščin, katere seveda botrujejo tudi spremembi želja enostavno odloči za neko drugo poklicno pot.
Spremenjene okoliščine smo tudi že omenili; predvsem starejše prodajalke v živilskih trgovinah si še pred desetimi leti nikoli niso mislile, da bo nedelja postala skorajda povsem navaden delovni dan. Spremenjene okoliščine ali pomanjkanje informacij?
In ko smo že pri pomanjkanju informacij; zaželite si iti v vašo najljubšo restavracijo. Je izpolnitev te želje dobra? Načeloma da, toda kaj pa, če se je ravno v času kuhanja vašega obroka tja pretihotapil ne preveč prijazen človek in zastrupil vam namenjeno hrano? Tega nikakor ne morete vedeti, toda izpolnjena želja po obroku v tisti restavraciji ravno tisti čas nekako ne bi bila dobra, kaj ne?
Izpolnjene želje in preference torej tudi niso najboljši kandidat za označevanje dobrega, še posebej, ker si želje različnih ljudi med seboj dostikrat konkretno nasprotujejo.
GLASBA Depeche mode – People are people
Še en na prvi pogled dober kandidat za označevanje dobrega je maksimiranje koristi celotne družbe. Utilitaristična teorija bi s tem izgubila velik del privlačnosti, saj bi se posameznik povsem izgubil v množici; postal bi nepomemben del kolektiva, ki bi sicer načeloma krasno deloval, veliko če ne celo večina ljudi v takem kolektivu pa bi bila nezadovoljna.
Po drugi strani je tudi vprašanje, koliko bi tako maksimiranje koristi dejansko doprineslo k splošnemu družbenemu napredku. Zadeva je preprosta; družba je vse, posameznik je dokaj, da ne rečem povsem nepomemben. Po takem sistemu bi lahko znova odprli gladiatorske igre v rimskem Koloseju; samo dokazati bi bilo treba, da se silna večina na tribunah dovolj zabava in da so zaradi tega srečnejši in manjšina v areni, ki bi se borila na življenje in smrt nekako ne bi imela več argumenta proti svoji obsodbi na smrt.
Maksimiranje koristi bi utegnilo imeti tudi druge, na večino posameznikov vplivajoče neprijetnosti. V taki družbi bi odpadli vsi posebni medosebni odnosi. Denimo, da nekomu posodite neko vsoto denarja. Intuicija vam pravi, da je posojilojemalec izposojeni denar dolžan vrniti, vrniti pa ga mora posojilodajalcu, torej vam. Če pa vzamemo v obzir maksimiranje koristi, potem ta posebna zavezanost odpade; posojilojemalec mora natančno premisliti, kaj je bolje za družbo; da denar vrne vam, če bi bilo bolje za celotno družbo, da bi denar dobil nekdo drug ga mora dati tisti osebi, če pa bi presodil, da je za družbo bolje, da ga sploh ne vrne, izposojenega denarja enostavno sploh ne bi vrnil. Prišlo bi do nekakšne kolektivizacije vsega premoženja, prav tako tudi družinskih ali vsaj partnerskih odnosov, ne država kot institucija, toda družba bi s tem postala nekakšen lastnik vsega vašega premoženja, pa konec koncev tudi vas. To bi v skrajni fazi pripeljalo do kolektivizacije tako premoženja kot tudi ljudi, lahko bi vodilo celo do evgenike in iztrebljanja posameznik manj prilagojenih ali vsaj manj priljubljenih skupin ljudi, kot se je denimo dogajalo v nacistični Nemčiji, nekoliko manj obsežno tudi v fašistični Italiji, stalinovski Rusiji, še vedno pa se dogaja v Severni Koreji. Vse v imenu dobrega ter v imenu napredka.
Še ena slaba stran utilitarizma je osnovna teza, ki poenostavljeno rečeno trdi, da je treba doseči kar največ koristi za največjo množico. Toda kaj to v resnici pomeni? Izvedimo en mali miselni eksperiment. Denimo, da imamo tri ljudi ter trideset enot nekega dobrega. Verjetno se vam zdi, da bi utilitarizem to dobro mednje razdelil po sistemu 10:10:10? Da, načeloma imate prav, toda ravno tako bi bila utilitaristično legitimna delitev 15:15:0, če bi bilo to za splošni družbeni blagor bolje. Konec koncev bi lahko ta sredstva razdelili celo v razmerju 30:0:0!
GLASBA
Nobena splošna moralna ali politična teorija ni popolna; vedno pridemo ali do absurdov, ali pa do nesprejemljivih posledic. To ni znak nedodelanosti teorije, to je prej znak kompleksnosti življenja in življenjskih situacij. Edini način, da se takim absurdnostim izognemo je, da na neki točki razmišljanje o teoriji prekinemo ter arbitrarno določimo neko rešitev, ki je sama sicer izven teorije, vendar jo na neki metaravni vseeno podpira.
Utilitarizem je do sedaj najboljša teorija pravičnosti, kar jih imamo, ni pa popolna. Vseeno bi bilo življenje lažje, če bi se ljudje teorije držali tako v zasebnem kot tudi v družbenem življenju, toda ljudje enostavno nismo idealna bitja. Individualizem nas je razvil v to kar smo in individualizem nas bo nekoč tudi uničil. To se je izkazalo tudi na primeru mnogih političnih sistemov, ki jih je zgodovina pokopala, čeprav so imeli v svojem teoretskem ozadju utilitaristične težnje in dober namen. Več o tem pa v prihodnjih oddajah.
GLASBA
Prišel je čas v oddaji, ko želimo izkoristit še priložnost, da vas obvestimo, da se je pod našim okriljem začel 2. del projekta imenovanega Šola politične pismenosti, ki vas bo razveseljeval v Pekarni vsako sredo do konca junija.
11. marca ob 19. uri vas vabimo na predstavitev in pogovor na temo O AFRIKI DRUGAČE, ki ga bo vodil Eyachewa Tefere
18. marca ob 19. uri vabljeni na predavanje in pogovor na temo ZA NOVE DRUŽBENE KONCEPTUALIZACIJE IN NJIM PRIPADAJOČE NOVE POJEM, ki ga bo vodil predavatelj Jože Kos Grabar
Teden kasneje, 25. marca pa ste prav tako vljudno vabljeni na predstavitev in pogovor o tematiki iz knjige THE NEW SPIRIT OF CAPITALISM, ki ga bo vodila Karolina Babič.
Celoten program ŠPP si lahko ogledate na naši internetni strani www.zofijini.net.
In še posebno vabilo. Zofijini ljubimci smo pripravili posebno »naborniško« akcijo, ki bo edinstvena v tem desetletju in bo trajala celoten letošnji mesec marec. Vse, ki želite na kakršenkoli način aktivno sodelovati pri delu našega društva vabimo, da se nam pridružite in na ta način izrazite podporo naši dejavnosti.
Izpolnjeno izjavo ustrezno podpisano oddate po navadni pošti na naslov: Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike, Regentova 18, 2000 Maribor ali nam prijavnico izročite osebno, na kateri naših prireditev. Prijavnico lahko prav tako oddate v elektronski obliki na naslov zofijini@yahoo.com. V tem primeru bomo pristnost prijave pri vas tudi preverili.
LOG OFF
Ste ostali z nami do konca oddaje? Prepričani smo, da ste zadovoljni, da ste se odločili za tak korak. Če se morda motimo, ste vabljeni da nam to sporočite na naš elektronski naslov zofijini@yahoo.com . Če se ne motimo, vas vabimo, da prisluhnete še kateri naših prejšnjih oddaj, ki jih najdete med arhivi na naši internetni strani www.zofijini.net.
Prišli smo do zadnjih sekund te oddaje in z vami želimo podeliti še eno misel:
Besede ustvarjajo zaupanje, misli ustvarjajo srečo, dejanja pa ustvarjajo ljubezen. In dobre reči si 1000 ljudi razdeli, pa jih nič manj ni, to jih le pomnoži.
Lep pozdrav od Mitje, Jernej, Lucije in tonskega mojstra Jureta.
Avizo