Avizo
Lep pozdrav v oddaji društva Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji nadaljujemo s predstavljanjem tridelne serije posvečene zgodovini anarhizma. Za izhodišče smo si vzeli francosko dokumentarno serijo »Brez bogov in gospodarjev«, ki jo je leta 2016 za televizijsko postajo ARTE pripravil Ramonet Tancrède. Serija s pričevanji strokovnjakov opisuje zgodovino gibanja, ki je svet nenehno navdihovalo s svobodo in uporom. Drugi del, ki mu bomo posvetili današnjo oddajo, nosi naslov »Zemlja in svoboda« in obsega zgodovino anarhizma med leti 1900 in 1927.
Ko se je na začetku 20. stoletja anarhizem znebil svojih nekdanjih demonov, se je zdelo, da gre vse v smeri najboljšega mogočega libertarnega sveta. Zahvaljujoč velikim migracijskim tokovom, ki so ponesli gibanje tudi v najbolj oddaljene kotičke sveta, je uspel okoli svojega cilja združiti večji del kmečkega prebivalstva.
Toda, da bi lahko pred skorajšnjim svetovnim konfliktom njihov ideal triumfiral, si libertarci niso mogli več privoščiti le da se prepuščajo pobožnim željam in si izmišljajo velikodušne prakse. Dvigniti so morali orožje in znova preiti v ofenzivo. Tako so se, od obal Mehike do obsežnih step Ukrajine, v dobi, polni hrupa in besa, Nestor Mahno in brata Florès Magon, znašli v prvih vrstah prvih večjih revolucij 20. stoletja, ko so poskušali enkrat za vselej spremeniti svet.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Louise Michel, Voltairine de Cleyre, Emma Goldman, Pierre-Joseph Proudhon, Buenaventura Durruti, Ricardo Flores Magon. Velika imena anarhizma so pisala, širila in sejala libertarne misli. Veliki migracijski valovi, ki so jih ponesli v ZDA, so jih ponesli tudi v najbolj odročne države sveta. Naj bo to Palestina ali Egipt. Med Žide v izgnanstvu ali Indijce. Na afriško celino, na vzhod in celo v cesarstvo vzhajajočega sonca. Anarhisti so bili povsod. Začetek 20. stoletja je obetal idealen libertarni svet. Anarhizem je postal del družbe do te mere, da so libertarci svoje črne zastave vihteli celo na razglednicah, aretirali pa so jih samo v kostumih za namen snemanja filma bratov Pathé. Višek ironije je prišel leta 1910, ko se je novi francoski predsednik Armand Fallieres osebno udeležil razkošne proslave z marseljezo in švicarsko gardo v čast odkritja kipa očeta anarhizma, Pierra-Josepha Proudhona. A delavci so še vedno živeli v slabih razmerah in soočeni s pretečo svetovno krizo, je bila potreba po spremembah očitna. Tako so od Francije do Mehike in od Španije do Ukrajine, anarhisti v teh nemirnih časih, enkrat za vselej, želeli uničiti stari svet.
A libertarno 20. stoletje se ni začelo z revolucijo. Tudi leta 1907 na mednarodnem kongresu v Amsterdamu ne, kjer je elita svetovnega anarhizma prišla do sporazuma, da se morajo organizirati v državne federacije, ki bi lahko v primeru vojne zanetile stavko in upor. Spontano se je začelo že veliko prej, ob posebnem času, na pozabljenem kraju, s stvaritvijo enega velikih tokov anarhizma – individualizmom.
Kot potomci razsvetljenstva in romanticizma, so bili individualisti uporniki svojega časa. Brali so Nietzscheja in Stirnerja, širili so ugovor vesti in vztrajali pri polnem življenju, ki ni bilo v skladu s takratno avtoritarno družbo.
»Ti ljudje so želeli delati s svojimi rokami, a tudi s svojo glavo, da bi postali celostni ljudje. Želeli so ‘dobro življenje’, ki je bilo daleč od lahkega, in to tukaj in zdaj.«
Zaradi želje po spremembah, zaradi katere so zavračali delo, družino, državo – osnove buržujske morale, so predlagali drugačen življenjski slog in prakse, kar je iz njih delalo revolucionarje.
»Vključevali so vse vidike življenja. Spolnost, izobraževanje, oblačila. Zagovarjali so goloto. Ženske so opustile steznike, klobuke in tesna oblačila.«
»Namesto porok so zagovarjali odprte zveze ali svobodno ljubezen.«
»Mogočih je bilo več zvez. Lahko si ljubil več ljudi. To je veljalo za moške in ženske, takšna je bila vsaj doktrina, toda v resnici je to povzročalo tudi veliko trpljenja.«
Individualizem anarhistom ni preprečeval druženja. Če niso mogli spremeniti sveta, bodo pa vesolje. V mestih so ustanavljali šole, na deželi pa kmetijske kolonije. Kamorkoli so šli, so razvili koherentne ideje in dejanja. Kot v Palestini, kjer so judovski anarhisti ustanovili Degania – prvi kibuc. A prava libertarna mesta so zrasla v Južni Ameriki. Nova Avstralija v Paragvaju, kjer je živela Mary Gilmore, in kolonija Cecilia v Braziliji ustanovitelja Giovannija Rossija in skupine italijanskih anarhistov, iz katere se je ohranila le ena slika. Štiri leta so živeli brez hierarhije, vere in denarja. Sestajali so se, se svobodno ljubili in peli: (citiramo)
»Italija, dežela tatov,
zapuščam te.
S svojimi pajdaši
pojdem v izgnanstvo.
Združeni v delu
bomo ustanovili
socialno kolonijo.
In ti, buržuj,
pokloni se.
Vse se konča.
Kralj, država in bog.
Anarhizem – močan, veličasten
in zmagovit, bo prevladal.« (konec citata)
A anarhizem ni prevladal. Te alternativne družbe, ki naj bi bile semena novega sveta, so se ena za drugo zaprle. Nekateri individualisti so sklepali, da če želimo spremeniti družbo, moramo spremeniti posameznika, za to pa je potrebno izkoreniniti zlo. Po njihovem šolski sistem otrokom od začetka vliva avtoritarne vrednote in tako utrjuje svojo moč. Potrebno ga je bilo napasti in spremeniti. Postali so konstruktivni učitelji in združevali starodavne učne metode z libertarnimi načeli.
»Naloga anarhista je bila učenje. Za novo družbo so potrebovali novega človeka. Poudarjali so intelektualni, čustveni in fizični razvoj. Vključevali so vse vidike življenja.«
Nove učne metode so se razširile po vsem svetu, kot La Ruche Sébastiena Faurea ali sirotišnica Paula Robinsa. A najcelovitejša je bila španska Moderna šola. Temeljila je na proti-avtoritativnih načelih Francisca Ferrerja.
»Ferrer je bil pomemben anarhistični pedagog, ki je začel gibanje Moderne šole. Želel je nuditi sekularno, nereligiozno izobraževanje za otroke in tudi za odrasle. Želel je ustvariti enakopravnost med učenci in učitelji. Učenci bi si lahko sami izbirali snov.«
»Šlo je za integralno izobraževanje. Moralo je biti ročno in umsko. Otrok je moral obvladati praktično vse. Temeljilo je na rabi razuma. Otrokom niso ničesar vsiljevali.«
Francisco Ferrer je v svoji knjigi »Moderna šola, poreklo in ideali« iz leta 1908 med drugim zapisal: (citiramo)
»Ni nas strah povedati, želimo si ustvariti ljudi, katerih glavna sila bo intelektualna samostojnost, ki se ne bodo podrejali. Prepoznali bodo dobro in stremeli k tisoč življenjem v enem samem. Družba se takšnih ljudi boji in ne smemo pričakovati, da bo podpirala takšno izobraževanje.« (konec citata)
»Anarhističen pogled na izobraževanje ima redko zanimivost, da namreč dvomi vase. Nelegitimna avtoriteta jih tako skrbi, da njihove zamisli o izobraževanju vsebujejo poglobljeno analizo o nevarnosti indoktrinacije. Zato lahko beremo stavke kot je: ne želimo ustvariti poslušnih anarhistov. Zavedajmo se moči, ki jo imamo nad temi otroki. Ustvarjamo svobodne ljudi, ki bodo kasneje morda razmišljali drugače kot mi. Tako bomo vedeli, da so res svobodni.«
Te sekularne in libertarne šole, v katerih so otroci nosili halje, so seveda vzbujale domišljijo in njihov uspeh je cerkvi in buržoaziji povzročal skrbi. Ustanovitelja Francisca Ferrerja so navkljub njegovemu napotovanju nasilju po hitrem postopku aretirali. Tragičen teden v Barceloni so izkoristili, da so ga po krivem obtožili.
»Postal je tarča represije. Leta 1909 so ga obtožili spodbujanja stavke v Barceloni in ga obsodili na smrt.«
»Po svetu se je hitro razvila solidarnost. V ZDA, Avstraliji in vseh večjih evropskih mestih. Bili so protesti za preložitev usmrtitve, peticije in celo vlade so posredovale in prosile, naj ga ne ubijejo. A Ferrerja so usmrtili. Nekaj ur po njegovi usmrtitvi so se v velemestih zbrale množice, še posebej v Parizu. Pariške demonstracije so bile najbolj spektakularne. 13. oktobra 1909 je prišlo do neverjetnega upora. Cestni delavci, ki so bili takrat temelj proletariata, so s krampi razdejali avenije. Pretrgali so plinske cevi in jih prižgali. Pariz je bil v plamenih.«
Ferrerjeva usmrtitev, ki je povzročila največji upor v Parizu po pariški komuni, je imela podobne posledice tudi drugje. Nekaj mesecev kasneje je bil protest v Kotoku na Japonskem, in ob boku primera Sacco in Vanzetti v ZDA, ki je prav tako sprožil velika mednarodna solidarnostna gibanja. Soočeni z državnim nasiljem nad nedolžnimi humanisti, so se številni libertarci oborožili in napadli, kar je družba imela za najbolj dragoceno. Kraja, ki so jo sami imenovali razlastitev, individualna reklamacija ali revolucionarno ropanje, je želela zanetiti revolucijo, ki je v Evropi že dolgo tlela. Anarhisti so se lotili lastnine, rop pa je postal revolucionarna strategija.
»Težava je bila preprosta. Če sem nasprotnik kapitalizma, zakaj ne bi napadel banke? Zakaj ne bi za financiranje revolucije razlastil banke? Metoda je drugo vprašanje. Ne govorimo o uboju čakajočih pri okencu, ampak o radikalnem napadu na kapitalizem v obliki ropa banke. Za revolucionarja v tem ni nič škandaloznega. Tudi Stalin je to počel.«
To počnejo vsi revolucionarji, a anarhisti so to strategijo spremenili v sistem in se podpisali pod največje rope tistega časa. Buenaventura Durruti, vodilni španski terorist, preden je postal vodja anarhistične revolucije v Kataloniji, je skupaj s Solidariosi ropal po Evropi in Latinski Ameriki. Severino Di Giovanni, državni sovražnik Argentine, je izvedel takrat največji rop v Argentini. Ukrajinec Nestor Mahno je zasegal dobrine in jih razdeljeval med revne delavce. V Franciji je skupaj z bando Nočnih delavcev, največjo sled pustil Marius Jacob.
»Bil je dobro organiziran in zelo nadarjen. Jacob je ropal podjetja, cerkve in bogate posameznike, a če je bilo le mogoče, s karseda malo nasilja in celo z določeno eleganco. Včasih je za seboj oropanim puščal ironična sporočila.«
Sporočilo Mariusa Jacoba, ki ga je pustil ob enem od ropov, pravi takole: (citiramo)
»Da, ukradel sem vam robec za 250 frankov. Ni tako drag robec žalitev za bedo?« (konec citata)
Marius Jacob, anarhistični ropar, ki je kljub več kot petsto ropom sam komaj shajal, je bil inspiracija za literarnega tatu Arséna Lupina. A država, ki je anarhistom želela poslati sporočilo, ga je aretirala in kljub njegovi zgovornosti, za zgled kaznovala. Moža, ki nikoli ni prelil krvi, so obsodili na dosmrtno prisilno delo in deportirali v Francosko Gvajano. Za revolucionarne bandite je bilo sporočilo jasno. Če država ubija tudi nedolžne, je bolje ubijati, kot biti ubit.
V Londonu je leta 1911 prišlo do prvega večjega spopada med revolucionarnimi banditi in policijo. Med bitko pri Stepneyju, kot jo pomni zgodovina anarhizma, je na ulici Sidney številka 100 obleganje potekalo več ur. Ob zori so sosesko popolnoma zaprli. Dva anarhista sta se iz hiše branila pred več kot osemsto policisti in člani škotske garde. Operacijo je nadziral takratni notranji minister Winston Churchill. Ker ju niso mogli odstraniti, so morale oblasti poklicati artilerijo. Hiša je zagorela in revolucionarja sta v plamenih umrla. Na prizorišču se je zbrala velika množica ljudi, ki jo je posnela tudi kamera. Je bil mlad mehanik, ki naj bi bil šofer Conana Doylea, tudi med to radovedno množico? Nekaj je gotovo, ob vrnitvi v Francijo leto zatem, se je odločil ustanoviti tolpo, ki bo pretresla vso Evropo. Tolpo Bonnot.
»To so bili tragični banditi. To je bila tolpa brez avtoritete vodje, če pa so ga imeli, ni nujno, da je to bil Bonnot. Bili so militantni anarhisti, individualisti z nasilno preteklostjo. Mladega Octava Garnierja so zaprli že med stavko gradbenikov, policija pa ga je tudi hudo pretepla. Na koncu je, kar je iskal, našel v individualizmu.«
Ti doktrinarji so živeli vzorna življenja. Alkohol, tobak, kockanje in bordeli so jim bili tuji. Pogosto so se pojavljali v anarhističnem časopisu Victorja Sergea. A ovekovečilo jih je njihovo znanje o mehaniki. Bili so prvi, ki so pri ropih uporabljali avtomobile. Skromen plen še zdaleč ni zadoščal za revolucijo, a za njihove napade je bilo značilno slepo nasilje. Število mrtvih, ki so jih puščali za seboj, je raslo. Na njih so razpisali nagrado v višini sto tisoč frankov. Lovile so jih novopečene Tigrove brigade, a to jih ni prestrašilo, banditi so še naprej kljubovali družbi. Octave Garnier je tretji, poimenovani kar anarhistična brigada, 19. marca 1912 napisal pismo: (citiramo)
»Vem, da se bo to končalo. V boju med impresivno orožarno družbe in mano, vem, da bom poražen. Šibkejši sem, a upam, da boste za svojo zmago drago plačali.« (konec citata)
»Končalo se je z obleganjem med posamezniki in vojsko. Prijetje teh banditov si je ogledalo deset tisoč ljudi. Do konca so se borili kot levi. Dobro so vedeli, da ne morejo pobegniti. Ravno to jih je preobrazilo v propagandiste dejanj.«
Tragična dejanja banditov so se končala 28. aprila 1912 v predmestju Pariza. Tudi tukaj so bile prisotne kamere. Policija je nastavila bombe. Po operaciji so trupla anarhistov razstavili kot lovske trofeje. Ta afera je imela trajne posledice in začasno zaustavila francoske revolucionarne bandite. Bonnot je kot številni zločinci sčasoma postal sporen lik, ki je bil v anarhistično mišljenje vključen le še občasno in glede na potrebe časa.
»Tolpa Bonnot ni del protestnega gibanja, ampak bolj manifestacija neuspeha. Takšni dogodki včasih privabijo morbidno radovednost, a so le neznatni pojavi. Tolpa Bonnot pa je bila neznatnost že prej neznatne skupine ljudi.«
Zaradi medijskega cirkusa okoli tolpe Bonnot, anarhizem ni bil več priznan kot gibanje, ki je proti vojni. Vpričo množičnih demonstracij libertarcev in drugih socialistov, kot v Saint Gervaisu pri Parizu ali med rdečim tednom v Anconi v Italiji, ko je Malatesta stavko razširil vse do Toskane, so se imperialisti bali predvsem, da bi delavci prišli do sporazuma. Ponovno so uvedli zločinske zakone in sezname, kot je bil francoski seznam B, z imeni vseh domnevnih revolucionarjev, ki bi jih v primeru konfliktov aretirali. A zaradi strahu po tragični aferi z banditi in šoka po atentatu na Franza Ferdinanda v Sarajevu, so bile vse te metode odveč. Po smrti Jeana Jauresa, so tudi nekateri vplivni anarhisti, kot je bil Kropotkin, podprli državo. Med tem ko je bila Evropa pred vojno, ki bo ubila na milijone delavcev, so anarhisti v Mehiki izvedli prvo veliko libertarno revolucijo, čeprav se tega številni ne spominjajo več.
»Težko je razumeti zakaj mehiška revolucija nima enakega pomena kot ruska ali kitajska revolucija. To je bila namreč prva večja revolucija 20. stoletja.«
»Mehiška revolucija se je začela konec leta 1910. V zgodnjih fazah, nekje do leta 1912, je bila ena od glavnih sil PLM, Partido liberal Mexicano oziroma Mehiška liberalna stranka, ki sta jo vodila brata Enrique in Ricardo Flores Magón. Mehiška anarhista, ki sta bila ob začetku revolucije v izgnanstvu v ZDA.«
»Flores Magon je s tovariši igral ključno vlogo. Pred revolucijo so zanjo ustvarili vse potrebne pogoje. Bili so nenehna inspiracija za ostale revolucionarne skupine. Njihova propaganda je ostale skupine gnala k radikalizmu. Za Magóna je bila mehiška revolucija prvo dejanje velikega bližajočega se svetovnega požara. Zanj se je svetovna libertarna revolucija ravno začenjala.«
Mehiška liberalna stranka, ki je bila izvir revolucije, je bila liberalna samo na papirju. V resnici je bila to anarhistična skupina, kar je razvidno iz manifesta, ki ga je napisal Ricardo Flores Magón. V libertarno tradicijo ne sodi le zaradi neposredne akcije, temveč tudi in predvsem zaradi pozivov po temeljiti agrarni reformi. Vedeti moramo, da je že od začetka bil anarhizem edina oblika socializma, ki je v revolucionarni proces vključevala tudi kmete. To pojasnjuje tudi njen uspeh v agrarni Mehiki. Ko se je ta koncept širil, je navdahnil še tri organizacije. Uporniško vojsko Emiliana Zapate na jugu, Casa del Obrero Mundial v prestolnici in mehiško vejo Industrijskih delavcev sveta na severu. Slogan, ki so ga Flores Magon in člani mehiške liberalne stranke zapisovali na koncu svojih besedil, je postal geslo teh organizacij in revolucije: zemlja in svoboda.
»Kmetom so rekli, naj vzamejo puške in si prisvojijo zemljo, ker jim pripada. Ni jim treba čakati na razvoj delavskega razreda. Kmetje lahko imajo svojo revolucijo.«
»Magón je zaupal v spontanost oboroženega ljudstva. Zanj je bil oborožen upor, boj na smrt proti sistemu, pot do vzpostavljanja libertarne družbe.«
Ta poziv k orožju je odzvanjal tudi v gorovju Sierra Madre in v višavah v Chiapasu, kjer so kmetje že 400 let živeli v bedi. Evangelizacija, pravni sistem, ki je temeljil na odnosu odvisnosti in črne koze, so opravili svoje. Domorodcev skoraj ni bilo več, pachamamo oz. mati Zemljo so vsakodnevno skrunili in ves podkontinent izropali, osramotili in pokvarili. Nadzorovala ga je peščica veleposestnikov. Večina delavcev na izboljšanje razmer ni mogla računati. Pestile so jih lakota, bolezen, nepismenost in garaško delo pod žgočim soncem. Edina spodbuda so bili kriki in udarci, zaplemba premoženja pa edina nagrada. Vsaka gesta upora je bila kaznovana z bičem, vsak poskus pobega, kot v suženjstvu, pa z usmrtitvijo.
»Leta 1911 sta brata Magón organizirala invazijo severne Mehike, natančneje iz kalifornijske Baje. Skupina okoli petdesetih italijanskih anarhistov je pripotovala iz ZDA in Kanade ter se pridružila silam mehiške liberalne stranke. Tam je bilo že na ducate članov industrijskih delavcev sveta, pridružili so se afroameriški radikalci in vsaj en kitajski partizan. Napadli so mesto Mexicali na severu Mehike, ga zasegli federalnim silam in nad njim ohranili nadzor, nato pa so zasegli še Tijuano. To območje severne Mehike so nadzirali nekaj mesecev.«
Majhna vojska mehiške liberalne stranke in članov industrijskih delavcev sveta, ki jo je vodil general Mosby, je odprla zapore in nad vzpostavljeno komuno izobesila črno zastavo. Libertarci po vsem svetu so bili navdušeni. Emma Goldman je sodelovala na sestankih, Kropotkin je napisal prve teorije o gverilskem boju, Jack London je objavil zbirko kratkih zgodb. V ZDA, Argentini, na Kubi, na Portugalskem in v Italiji so anarhisti navdušeno pisali o vstaji, ki bi lahko strmoglavila stari red. V času, ko so pesmi še govorile o življenju ljudi, je Joe Hill, švedski uporniški trubadur in eden od vodilnih članov industrijskih delavcev sveta, pri vstaji sodeloval, kot bodo pozneje mednarodne brigade. Njegova pesem »Should I ever be a soldier«, ki jo je napisal za to priložnost, je glasbeno pričevanje te vstaje in poziv ostalim delavcem, da se pridružijo boju. (citiramo)
»Pridruži
se vojski garačev,
možje in ženske,
postrojite se.
Delavci, zbudite se,
opravite svojo dolžnost!
Za zemljo
in svobodo!« (konec citata)
»Anarhisti so bili prvič v situaciji, da so imeli svojo lastno vojsko, ki je poskušala uvesti libertarni komunizem. To je bil izrecen cilj mehiške liberalne stranke – v Mehiki ustvariti novo anarhistično družbo, nato pa revolucijo razširiti v severno Ameriko in preostali svet. Anarhisti ne samo v ZDA, ampak tudi v Evropi, ljudje kot je bil Peter Kropotkin, so gledali na zgodnja leta mehiške revolucije, kot na prvo pravo anarhistično revolucijo.«
Toda ujeti med protirevolucionarje in jenkije, boj ni bil enakopraven. Komune so ponovno zasedli, mehiške revolucionarje usmrtili, zajete tujce pa zbrali v taboriščih ob meji. Toda, čeprav so na severu izgubili bitko, vojne še niso. Upi Floresa Magóna so se obrnili na jug in k vojski upornikov, ki jo je vodil karizmatični general.
»Od samega začetka je Magón imel Zapato za anarhista, čeprav se sam ni deklariral, se je v praksi, tako kot njegova vojska, obnašal kot da je. Na lastno pest so zasegali zemljo in jo delili med seboj.«
»Emiliano Zapata, ki je predstavljal domorodce, je bil pod vplivom mehiške liberalne stranke. Brata Magón, ki sta ga dobro poznala, sta do zapatistov gojila simpatije.«
Zapatisti, ki so na vrhuncu revolucije šteli osemindvajset tisoč borcev, so na jugu uporabljali gverilske taktike. Ko so napredovali, so razdeljevali zemljo, kovali svoj denar in prišli celo do prestolnice. Je bila libertarna revolucija v Latinski Ameriki na robu uspeha? Navdušene množice, ki so pozdravljale revolucionarno vojsko, se niso zavedale, da bo Mehika postala prizorišče strašnega nesporazuma. Nesporazuma med mestnimi in vaškimi anarhisti, med delavci in kmeti, kar bo pustilo velik madež na zgodovini libertarizma. Prestolnico je nadzorovala Casa del Obrero Mundial, mogočna anarho-sindikalistična organizacija, ki naj bi štela petdeset tisoč članov.
»Mestni delavci so trume kmetov dojemali kot reakcionarne. Menili so, da novi svet ne more biti rezultat nazadnjaških kmetov, temveč avantgardnih, razsvetljenih delavcev.«
»Zapatisti so vkorakali z rožnimi venci in medaljoni device iz Guadalupeja. Mestni anarhisti so dejali, da so pod vplivom katolicizma – namesto, da bi se vprašali kaj počnejo, z njimi manipulirajo. Kaj so storili kmetje? Niso šli k maši. Z orožjem so šli po zemljo. V praksi so se odzvali kot pravi militantni anarhisti. Militantni mestni anarhisti, ki so bili bolj intelektualni, pa so jih dojemali kot marksistični kliše kapitalističnih lakajev ali kot služabnike cerkve. To je bila zapravljena priložnost med anarho-sindikalizmom in zapatizmom.«
»Leta 1916 je prišlo do groznega razkola, ko se je vodstvo Casa del Obrero Mundial odločilo, da ustanovi rdeči bataljon in zapatiste napade. To je bila očitno razredna izdaja.«
Rdeči bataljon je izgubil orientacijo in postal podaljšek buržujev. Zahvaljujoč njim so proti-revolucionarji prebivalstvo slepo kaznovali. V Tlaltizapanu, štabu zapatistov, so pobili 268 kmetov, med njimi 112 žensk in 42 otrok. V slovo je Flores Magón objavil manifest anarhistom in delavcem, a slišale so ga le ameriške avtoritete, ki so ga aretirale in ga obsodile na dosmrten zapor. Zapata sam je umrl v zasedi.
»Ta notranja vojna med različnimi progresivnimi strujami je pravzaprav zadušila anarhistično plat revolucije, ko bi ta morala biti na vrhuncu.«
»Na koncu žal ni bilo prave refleksije zakaj je med mehiško revolucijo anarhistom spodletelo. Posledično sta bila mehiška liberalna stranka in Flores Magón kmalu po tem pozabljena.«
Mehiški anarhisti niso imeli časa za samopomilovanje ali refleksijo. Če je mehiška revolucija utonila v pozabo, je bilo to zato, ker so se evropski libertarci ujeli v prvo svetovno vojno. Njihovo pomanjkanje zanimanja za ta upor se je še povečalo, ko je leta 1917 iz Rusije zapihal revolucionarni veter. Naenkrat je bilo na vzhodu nekaj novega.
»Februarja 1917 se je zgodila prva ruska revolucija. Car je pobegnil in Sovjeti so uvedli neke vrste demokracijo. Oblast so prevzeli delavski sveti. Anarhistom se je to zdelo čudovito.«
Osemurni delavnik, ukinitev smrtne kazni, svoboda mnenj in vesti. Revolucija je sprva napadla krivice in dala vso oblast Sovjetom. V ogromni Rusiji, kjer so se klanjali Tolstoju, postavili spomenik Bakuninu, Kropotkinu pa ponujali ministrstva, so anarhisti verjeli, da so končno na poti zmagoslavja.
»Začetek ruske revolucije je poživil anarhizem, ker so podpirali tako revolucijo, spontani upor.«
»Za veliko večino je bilo izjemno pozitivno, da so se nekje na svetu, tokrat pač v Rusiji, ljudje uprli prevladujočemu sistemu moči. Anarhisti so sprva verjeli, da bodo v Rusiji videli rojstvo prave komunistične dežele. Države si niso želeli. Želeli so si dežele, ki bi postala komunistična družba.«
Bili so podporniki libertarnega komunizma. Spor med Marxom in Bakuninom v Prvi internacionali je bil pozabljen. Čeprav se z boljševiki o metodologiji niso strinjali, so v njih videli možnost za združitev in stvarjenje novega, skupnega sveta.
»Ruski anarhisti so bili pri strmoglavljenju carja in pri organizaciji sovjetskih in tovarniških komitejev aktivni partnerji boljševikov in socialističnih revolucionarjev.«
Entuziazem libertarcev razloži tudi dejstvo, da Vladimir Ilič Uljanov ali Lenin takrat še ni bil dogmatični marksist ali nadobuden despot. Njegova stranka se še ni imenovala komunistična. Njegov prvi politični spis je imel naslov: »Kaj storiti?«, kot referenca na roman libertarca Nikolaja Gavriloviča Černiševskega. Nasprotoval je državi, njegov anti-militarizem je libertarce očaral. Za ruske anarhiste je bil Lenin še vedno tudi mlajši brat Aleksandra Uljanova, propagandista dejanj, ki so ga leta 1887 obesili zaradi poskusa atentata na carja. Zaradi te genealogije in libertarnih zaobljub, so verjeli, da bo Lenin z njimi simpatiziral. Njegova knjiga iz 1917 »Država in revolucija«, je to hipotezo na videz potrjevala.
»Lenin je na neki točki začel širiti radikalne ideje, ki so bile precej oddaljene od ortodoksnega marksizma. Močno je kritiziral tudi koncept države in s tem ponudil roko anarhistom.«
Lenin v knjigi »Država in revolucija« tako zapiše: (citiramo)
»O vprašanju ukinitve države se ne razlikujemo od anarhistov. Da ta cilj dosežemo, moramo začasno izkoristiti orodja in metode državne oblasti proti izkoriščevalcem. Naš končni cilj je ukinitev države.« (konec citata)
»Še več, Lenin je celo dejal, da ga bodo zaradi tega označili za anarhista, a da je to vseeno bolje, kot pa da ga imajo za socialdemokrata, ki tvorijo vlado. To je na obeh straneh okrepilo iluzijo, da imajo boljševiki in anarhisti enak cilj. Da imajo enake metode in da jih loči samo način organiziranosti.«
Ta iluzija o skupnih ciljih, je bila ponovno poudarjena oktobra, ko je Lenin izvedel strategijo, ki so jo navdahnili anarhisti – vdor v Zimsko palačo. Za anarhiste, ki so sodelovali, je bil to trenutek slave.
»To je vzbudilo veliko upanja. Še Malatesta je na začetku na rusko revolucijo gledal z naklonjenostjo in Kropotkin se je vrnil v Rusijo, ker je mislil, da bo revolucija krenila v smeri libertarizma.«
Skupaj z Emmo Goldman so anarhisti iz vsega sveta hiteli v Rusijo. Libertarne organizacije so hitro zavzele svoje pozicije. Kot v Moskvi, kjer je federacija anarhističnih skupin nadzirala dele mesta. A libertarizem je po zaslugi mladega kmeta zaporoških in kazaških korenin, ki je z vodenjem upora na Krimu postal pomembna figura anarhizma 20. stoletja, svoj pravi potencial pokazal v Ukrajini.
»Nestor Mahno je bil kmet skromnih korenin, a velikega vojaškega talenta. V Ukrajini je organiziral kmečko in splošno vstajo. Povsod je ustvaril anarhistične skupnosti. Dokazal je, da revolucionarna avantgarda ne rabi biti nujno stranka.«
V mesecih, ko je zapustili Huljajpole in plodne ravnice Ukrajine, je Mahnovščina, uporna vojska, ki je nosila ime svojega ustanovitelja, po poti sejala revolucijo. Anarhisti in kmečka milica so vihteli črno zastavo s smrtno glavo, pod katero je bil napis: »Smrt nasprotnikom svobode delavcev«. Ko je postopoma napredovala, je Mahnovščina zavzemala mesta in z vsakim novim dnevom širila svoj vpliv.
»Mahnovščina je na svojem vrhuncu obvladovala ozemlje v velikosti povprečne evropske države, na katerem je živelo več sto tisoč ljudi.«
»Po zavzetju kakšnega mesta, so najprej izpustili zapornike. Med seboj in med prebivalstvo so porazdelili hrano in podobne dobrine. Pripravili so načrte za kolektivno last kmetij in tovarn.«
»Mahnovo vojsko so tvorili prostovoljci, častnike pa so izvolili. Kmetje, ki so svojo zemljo in svobodo varovali z orožjem, so poslali prostovoljce, da se pridružijo vojski. Pošiljali so jim konje, kočije in hrano.«
»Sestavili so vojsko kakšnih štirideset tisoč mož, z vsem, kar spada k temu. Torej z administracijo in zdravniško službo, na neki točki so imeli celo oklepni vlak.«
Oklepni vlak, kot je bil Trockijev, le da je na njem pisalo anarhija. To je omogočalo Mahnu, Očetu Mahnu, kot so ga klicali podporniki, da je svojo konjenico premikal po fronti, ki se je raztezala več kot tisoč kilometrov, od Zaporožja, Harkova pa vse do Kijeva. Na ta način je lahko vodil pravo vojno proti proti-revolucionarjem in beli vojski, ki jo je vodil general Anton Denikin. Oktobra 1919, ob drugi obletnici vstaje, ko se je za boljševike zdelo vse izgubljeno, so Mahno in anarhisti rešili rusko revolucijo.
»Prebivalstvo in boljševiki so začeli bežati. To je bil dober primer učinkovitosti Mahnovščine, ki ni samo čepela na mestu. Mahno je mislil na skupen cilj in tako rešil revolucijo.«
»Ta trenutek na začetku leta 1919, ko je sklenil prostovoljno zavezništvo z Rdečo armado in jo ovekovečil pred kamero, je bil trenutek njegove slave. Na sliki iz tega obdobja je boljševik Debenkov in ob njem majhen Mahno. Kot bi gledali dve zasnovi iste revolucije – trdo boljševiško in Mahna, ki ima avro romantičnega revolucionarja.«
Toda v Moskvi, kjer je Lenin razglasil vojni komunizem, so se nad dejanji anarhistov, kot tudi nad njihovo kritiko diktature proletariata, začeli zgražati.
»Za večino anarhistov je bil to signal, da boljševiki niso pravi revolucionarji in da jih ne zanima dobrobit delovnih ljudi. Da niso prijatelji anarhistov ali kogarkoli, ki ni boljševik.«
»To je bil trenutek, ko so se boljševiki, ki so bili le ena od uporniških skupin, v poskusu stabilizacije moči znašli politično izolirani. Želeli so se namreč znebiti ostalih vojaških skupin. Bilo je le vprašanje, kdo bo zmagal.«
Trocki, ki je ravno prevzel vodenje Rdeče armade, se je odločil, da bo Rusijo odrešil anarhizma z »železno metlo«. Najprej pa je moral pridobiti podporo. Zavedajoč se potenciala novega orožja množične propagande, so boljševiki s filmi prikazovali in obsojali nevarnosti nereda in anarhističnega banditovstva. Boljševiki v svoji komunikaciji niso poskusili nič novega, uporabili so iste stare klišeje buržujskih evropskih medijev, ki so libertarce prikazovali kot opite, provokativne požigalce, ki jih je treba zlomiti.
»To je povzročilo razkol med anarhisti in boljševiki, ki so hitro postali najnevarnejši sovražniki anarhistov, ki so jih ti kdaj imeli.«
Toda, ko je leta 1921 umrl Kropotkin, so zanj organizirali državni pogreb. So se boljševiki morda kesali? Vse kamere v deželi so posnele ta poklon revolucije enemu od očetov anarhizma. Emma Goldman je imela na pogrebu celo govor.
»Ko je Kropotkin leta 1921 umrl, je bilo mnogo anarhistov že zaprtih. Boljševiki so jim dovolili, da so lahko šli na pogreb. Na tisoče jih je bilo. Takoj zatem so morali nazaj v zapor.«
»To so bili zelo cinični ukrepi. Boljševiški režim je s tem ustvarjal laž. Po eni strani so slavili velikega Rusa, po drugi pa so sprejemali ukrepe proti njegovi filozofiji.«
Takoj po pogrebu, so po Leninovem ukazu, libertarnega pesnika Leva Černega in borko Fanjo Baron, skupaj s sedmimi drugimi anarhisti, ustrelili v zaporih ČEKE. V naslednjih tednih so boljševiki uničili zadnji utrdbi anarhizma v Sovjetski zvezi. Pred Ukrajino je bil na vrsti Kronštadt, kjer so mornarji, nekoč slava in čast revolucije, ustanovili komuno. Za centralni komite je bila grožnja preblizu in simbolika prenevarna. Navkljub ponudbi Emme Goldman po mediaciji, je Trocki z Rdečo armado otok pokoril z bombami.
»Kronštadtska vstaja se je končala 18. marca 1921, na dan boljševiškega kongresa in obletnice pariške komune. V tem je bila zelo impresivna simbolika.«
Spomladi leta 1921 je boljševikom nasprotovala samo še Mahnovščina. Ob Črnem morju, med alkoholnimi hlapi in kazaškimi plesi, je anarhistično vojsko, ki očitno ni poznala slavne parafraze iz Eneide: »pazi se boljševikov, ki prinašajo darila«, Rdeča armada zdesetkala.
»Konjenica in častniki Mahnovščine so bili z Rdečo armado pri Sevastopolu. Po zmagi so imeli veliki banket. Kot veste, je bil leninizem zelo dobro organiziran. Ponoči so postrelili vse častnike Mahnovščine.«
»Poslednje strani sage o Mahnu so tragične – obupana dirka, bitka brez upa na zmago in boj ranjene zveri. Ruska revolucija je bila za anarhizem katastrofa. V Rusiji je anarhizem prenehal obstajati. Zadnji anarhisti so umrli v Stalinovih taboriščih ali v izgnanstvu.«
Usmrtitve in deportacije anarhistov na Solovecke otoke, so imele za glavni cilj utišati libertarce. Istočasno ko so poskušali delavce prepričati, da v svojih mejah gradijo socializem, boljševiki niso mogli tvegati, da bi pričevanja revolucionarjev razblinila iluzijo delavcev. Zato je usmrtitve spremljala popolna cenzura anarhističnih besedil. Od takrat in še bolj za časa Stalina, ki je bil, kot vemo iz njegovih zgodnjih zapisov, obseden z anarhizmom, marksistične zgodovinske knjige vloge libertarcev v ruski revoluciji ne omenjajo. Več let je trajalo, da so nove generacije na Vzhodu in tudi velik del Zahoda lahko slišali kritike sovjetskega režima, ki so jih prvi oblikovali anarhisti.
»Anarhisti so bili prvi kritiki dejstva, da gre v resnici za državni kapitalizem – da je država edini gospodar in edini kapitalist. To pa ne spreminja kapitalističnih odnosov do delavskega razreda, razen, da se v tem primeru delavci nimajo več kam skriti.«
Zavetja niso imeli, ker je takoj po vojni kapitalistična buržoazija prav tako skušala zatreti anarhistične revolucionarne napore. In to z enakim barbarizmom kot boljševiki. V Nemčiji so libertarne vodje Bavarskih sovjetov – Erica Mühsama, Ernsta Tollerja in Reta Maruta zaprli, polovili ali jih je linčala drhal, kot Gustava Landauerja, čigar truplo so oblasti za zgled pustile gniti na ulici. V Bolgariji se je vstaja 23. septembra 1923, ki je želela vzpostaviti vlado delavcev in kmetov končala z belim terorjem, med katerim bi naj ortodoksnemu kralju Borisu III. glavo mladega anarhističnega teoretika Šejtanova prinesli na pladnju. Tragični teden, ki je zadušil upanje demonstracij FORE v Argentini, je našel svoj odmev v Kolumbiji med t.i. »banana pokolom«, ko je United Fruit Company ubila več sto anarho-sindikalistov. Ta represija je dosegla tudi Kitajsko, kjer je bilo zatrto Gibanje 4. maj 1919, ki ga je navdahnil Liu Šifu, prvi kitajski anarhist. Represiji nad študenti na Trgu nebeškega miru v Pekingu je bil priča tudi mladi učitelj Mao Cetung, kar ga je globoko zaznamovalo. Ta teror nad anarhizmom se je razširil do Japonske, kjer so oblasti aretirale in ubile Sakae Osugi in Noe Ito ter njunega šestletnega nečaka, njihova nerazpoznavna trupla pa odvrgli v vodnjak. Ne pozabimo na Italijo, ki je bila tik pred revolucijo. Kapitalizem je tudi tukaj vzpostavil svoj red in tako izpolnil Malatestovo prerokbo: »proletariat bo za svoje revolucionarne poskuse plačal s krvavimi solzami«. Kjerkoli je anarhizem poskušal uveljaviti svoje ideje, so njihove borce aretirali, preganjali in usmrtili. Tudi v ZDA, še eni za anarhizem zgodovinski državi, so se borili proti revolucionarnim gibanjem. Ta bitka je rezultirala v smrtni obsodbi dveh nedolžnih ljudi.
V integralni obliki lahko slovenski transkript in podnapise drugega dela dokumentarne serije, ki ga je prevedel Vid Baklan, najdete v rubriki Kotiček na spletni strani zofijini.net
Glasba
S tem za tokratno priložnost zaključujemo. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo, da nam v oddaji o tretjem in zadnjem delu zgodovine anarhizma, ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala za pozornost in vse dobro do naslednje prilike!