Avizo
Dobrodošli v oddaji Zofijini ljubimci, ki jo za radio MARŠ in spletni podcast, pripravljamo v Društvu za razvoj humanistike!
V današnji oddaji bomo uvodoma prisluhnili prispevku dr. Andreja Adama z naslovom »Kako vas dojema trg«. V nadaljevanju oddaje bomo prisluhnili prevodu prispevka urednika in novinarja spletne platforme Vox, Carlosa Maze, v katerem raziskuje zakaj Američani še vedno ne razumejo Zelenega New Deala. Oddajo pa bomo zaključili s prispevkom dr. Borisa Vezjaka z naslovom »There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi.
Želimo vam poučno poslušanje!
Glasba
Dr. Andrej Adam v kolumni, ki jo je pripravil za tednik Mladina, na primeru izobraževalnega sistema razkriva »kako vas dojema trg«.
Predmet, s katerim se ukvarjata humanistika in družboslovje, so trendi. Trend, na primer, je širjenje kapitalističnega trga, ki se ne širi le geografsko; širi se tudi v zavesti ljudi in v njihovih dejanjih. O tem se lahko prepričamo v času informativnih dni na šolah, ko se učitelji spremenijo v nasmejane propagandne stroje; vesel izraz na licih je znamenje, da so ponotranjili trgu ljube mehke veščine.
Odgovornost za razširitev pri nas nosi nekdanja liberalna oblast, ki je sprejela libertarni zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, kar pomeni financiranje po številu vpisanih učencev ali študentov. Slovenske srednje šole in fakultete so postale tekmice na trgu in v tej tekmi je spreminjanje učiteljev v občasne oglaševalske agente še najmanj. Trenutno smo na točki, ko šole javnosti več ne informirajo o kakovosti učnih programov, ki jih izvajajo, temveč oglašujejo predvsem dejavnosti, ki so bile nekoč rezervirane za krožke. Ali si predstavljate, da bi kakšna šola pred 20-imi ali 30-imi leti vabila mlade, češ da imajo super krožke? Norost? Danes je samoumevna. Vzemimo gimnazije. Vse imajo enak program in enako izobražene učitelje. Kljub temu so ene elitne in v zavesti osnovnošolcev in njihovih staršev zaželene. Zakaj? Ne zato, ker so boljše v izpolnjevanju kurikularnih ciljev, temveč ker so privabile več otrok z odličnim uspehom. Kako jim je to uspelo? Neopazno so spremenile svojo namembnost. Vzpostavile so gosto mrežo obšolskih dejavnosti in se preobrazile v propagandne stroje oglaševanja te mreže.
Preden skiciramo posledice tega trenda, omenimo še enega: več otrok z odličnim uspehom prihaja iz družin, kjer je znanje cenjeno. Te družine so v povprečju tudi premožnejše. To pomeni, da se šole ne borijo le za število otrok, borijo se za otroke iz premožnejših družin, saj te redno plačujejo položnice šolskega sklada, za nameček pa so starši teh družin pogosto zaposleni v uspešnih podjetjih, ki so pripravljena šolske sklade obogatiti še z donacijami. Prav ta denar je namenjen organizaciji mreže obšolskih dejavnosti.
Kakšne so torej posledice teh trendov? Šola, ki ima več denarja, lahko izvajanje obšolskih dejavnosti prepusti profesionalnim izvajalcem. Številne srednješolske produkcije so že daleč onkraj ljubiteljske ravni. Takšne produkcije je tudi lažje oglaševati. Šolam, ki ne uspeva zajemati iz socialno-ekonomsko bogatejšega bazena, je poslej težje. Učitelji morajo v glavnem sami izvajati obšolske dejavnosti. Sistem jih spreminja v popoldanske podjetnike, jih prekarizira, nadstandardno delo jim nalaga kot samoumevno nujo. Naslednja posledica: ker se šole v tržni tekmi oglašujejo s popoldanskimi dejavnostmi, prihaja do sistemskega razvrednotenja pouka in strokovne izobrazbe učiteljev.
Trend sistemskega razvrednotenja pouka torej po eni strani spreminja pomembnost poučevanja v nekaj drugotnega, hkrati pa spreminja samo vsebino pouka in zanj potrebno izobrazbo. Vzemimo humanistiko. Danes se po učnem uspehu najboljši dijaki vpisujejo predvsem na smeri, ki v svetu širjenja tržne logike, še obetajo zaposlitev. Smerem, ki niso tržno naravnane, zato grozi, če hočejo preživeti, radikalna sprememba njihove vsebine in njihovih ciljev.
Literarno-humanistični um, kar je cilj študija na filozofskih fakultetah, je sposoben odkrivati in avtonomno kritizirati same družbene trende. Toda takšna znanja danes ne zagotavljajo dodane vrednosti. To je mogoče le s korenito spremembo tega uma samega. Od humanistike se tako vse bolj pričakuje vzgoja ljudi, ki bodo opremljeni s kompetencami ali mehkimi veščinami, katerih smisel je prilagajanje trgu. Trgu prilagojen humanist ne bo raziskoval stvarnosti timskih igralcev ali je celo spodkopaval; ne, postal bo njen zaščitni znak. Navduševal bo sodelavce, učil jih bo učinkovite uporabe časa, jih navajal na fleksibilni delavnik, jim ponujal tehnike za odvračanje stresa, prekernost bo predstavljal kot novo normalnost, pripravljal jim bo programe učenja učenja, nadalje, učil jih bo uporabljati informacijsko-komunikacijske tehnologije, spodbujal k učenju tujih jezikov, ustvarjalnega reševanja problemov in uspešne menjave kariere.
Literarno-humanistični um je resno ogrožen. Zaradi širitve trga na področje zavesti lahko preživi le kot svoje nasprotje, kot prilagodljiva, nase izolirana bitnost, ki jo navdihujejo begotni trenutki in slepeče podobe. To je bitnost brez znanja, uvida, domišljije in zmožnosti predstavljanja drugačnega sveta.
Geslo gospodarjev, da sveta ni dovolj le interpretirati, temveč ga je treba spremeniti, potemtakem trendovsko nadomešča geslo hlapcev: sveta se ne da spremeniti – treba se mu je prilagoditi.
Prispevek, ki je bil izvirno napisan za tednik Mladina, si lahko preberete v rubriki Zofija v medijih, na spletnem naslovu zofijini.net
Za-misel
»Postati podjetnik je nova doza peska v oči, ki nam preprečuje videti, kako izjemno dinamičen in kruto fleksibilen je svet dela in zaposlovanja; kako je ob vsem, kar smo odpisali kot iracionalno, še najmanj iracionalno vztrajati pri tistem, kar imamo radi, v čemer smo dobri in v čemer se želimo izpopolnjevati do konca svojih dni, saj nam potreb trga dela ne bo uspelo nikoli ujeti ali jim zadostiti, ker bodo vselej zgolj bežale mimo s svojimi vrečami denarja. Namesto ‘suck it up’ zato predlagam ‘fuck it’. Kompromisov ne želim sklepati zgolj zato, ker je kolektivni duh v krizi, zame bo humanistika imela smisel, četudi je ta smisel kisel, vse do trenutka, ko bo vse skupaj skrepenelo v nič in se bom zares primorana pobrigati za tiste preklete, neokusno izsušene Goji jagode.«
Ana Schnabl v prispevku »Rojstvo podjetnikov iz duha krize«
Glasba
Novinar in urednik spletnega portala Vox, Carlos Maza, preiskuje zakaj Američani še vedno ne razumejo Zelenega New Deala
V ameriškem kongresu so demokrati predstavili predlog z imenom »Zeleni New Deal« v angleščini »Green New Deal«. Gre za načrt boja proti podnebnim spremembam, med drugim s posodobitvami transportnega, električnega sistema in s preusmeritvijo na zeleno energijo, kot sta veter in sonce. Načrt predstavlja veliko dobrih predlogov, a večina med nami ni strokovnjakov za energetsko politiko in imamo glede tega veliko vprašanj. Recimo: kako bi se te ideje odnesle v praksi? Kako hitro jih lahko uresničimo? Ali so ti ukrepi dovolj, da se bomo lahko izognili prezgodnji smrti planeta? Da bi prišel do odgovorov, sem naredil, kar naredi vsak Američan, ko želi izvedeti več o določeni politični ideji. Poskusil sem to izvedeti iz medijev.
Ogledal sem si ure in ure novinarskih poročil, ki so govorila o Zelenem New Dealu, a nobeno od njih ni dejansko pojasnilo kako bi naj načrt deloval. Namesto tega so se osredotočili na politikantstvo, politične igre glede tega ali bo načrt sprejet, ali je všeč Nancy Pelosi in kaj o njem pravi Trump. Skratka vse razen to ali dejansko gre za dobro idejo. Za tovrstno novinarsko poročanje obstaja ime. Imenuje se »taktično okvirjanje« in nas vse dela preveč cinične, da bi se lotevali reševanja velikih problemov preden bo prepozno.
Taktično okvirjanje je podobno, kot da bi iz fotografije izrezali košček podobe in se osredotočili le na njega. Gre za pristop do poročanja, ki se osredotoča bolj na strategijo kot na vsebino. Tako v tem primeru, namesto, da bi se spraševali ali je ta novi predlog dobra ideja, taktično okvirjanje sprašuje ali je priljubljen, ali je lahko sprejet in kakšno vlogo bo igral na naslednjih volitvah. Razprava se osredotoča na igralce in posledice za njih ter za njihove politične kariere, ne pa na samo politično idejo ali njeno sposobnost, da razreši neki problem.
Kathleen Hall Jamieson je direktorica Annenbergovega centra za javne politike in je skovala izraz »taktično okvirjanje«. Trdi, da nam ta obsedenost s strategijo otežuje razumevanje velikih političnih idej. Pravi (citiramo): »vprašajte se, koliko medijske pozornosti Zelenemu New Dealu vam je dejansko povedalo kaj konkretno je v njem?
Verjetno se vam to, kaj Zeleni New Deal sploh je, niti ne sanja. Verjetno do neke točke razumete, da je povezan s podnebjem in podnebnimi spremembami, a verjetno kaj veliko več od tega ne veste.« (konec citata)
Tej ugotovitvi je težko oporekati. Poglejte samo nekatere od naslovov iz te debate: »Ali je Zeleni New Deal pametna politična poteza demokratov?«, »Zeleni New Deal razdvaja demokrate glede podnebnih sprememb«, »Sedem razlogov zakaj demokrati ne bodo uspeli sprejeti Zelenega New Deala«. V tem primeru govorimo o usodi človeštva, a je fokus še vedno na politikantstvu.
Opazimo lahko, da se razpravljavci ne sprašujejo kakšen problem načrt poskuša nasloviti in ali je to zanj primerna rešitev. Tovrstno okvirjanje nas dela manj informirane, a nas hkrati dela tudi bolj cinične.
Jamiesonova in njen raziskovalni partner Joseph Cappella sta izvedla eksperiment, v katerem sta ljudem predstavila tri različne tipe novinarskih zgodb o volilni tekmi za župana Philadelphie. Prva skupina je dobila zgodbe, ki so se osredotočale na probleme: katere težave so kandidati poskušali rešiti in kaj so predlagali za njihovo rešitev. Druga skupina je dobila zgodbe, ki so se fokusirale na taktike: kako so kandidati poskušali pridobiti glasove, tretja skupina pa je dobila kombinacijo obojega: zgodbe, ki so se začele s taktičnim okvirjem in potem nadaljevale z diskusijo o vsebini. Rezultati so bili po pričakovanju presenetljivi.
V drugi in tretji skupini, ki sta bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so sporočila aktivirala njihov cinizem. Veliko verjetneje kot člani prve skupine so člani teh skupin dejali, da kandidati obljubljajo nekaj, česar ne morejo izpolniti ali da je situacija itak brezupna. Prav tako so se veliko manj verjetno spomnili osnovnih informacij o političnih predlogih, tudi če je to, kar so videli, vključevalo dejanske analize konkretnih politik. Kathleen Hall Jamieson povzema (citiramo): »Ugotovili smo, da tudi če je v sporočilu prisotna informacija dobra, jo javnost manj verjetno opazi, ker taktični okvir ustvarja pogled nanjo, ki pravi, da tega itak ne bodo izvedli, da gre pri tem samo za politikantstvo. Zaupaj torej raje svojemu političnemu instinktu, ki temelji na tvoji ideologij.« (konec citata)
Kathleen Hall Jamieson in Joseph Cappella sta leta 1997 o svojih ugotovitvah objavila knjigo in jo naslovila »Spiral of Cynicism: The Press and the Public Good« ali v slovenščini »Spirala cinizma: mediji in javno dobro«. V njej trdita, da ta cinizem vztraja tudi še po tem, ko se premaknemo naprej, stran od taktičnega okvirjanja. Nekaj dni po eksperimentu so udeležence prosili, da se odzovejo na odlomek iz debate med kandidati. Tisti, ki so bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so se še vedno odzivali cinično. Kathleen Hall Jamieson pove (citiramo): »To nam je povedalo, da je bila spodbuda v novinarskih sporočilih tako močna, da tudi ko nisi več pod neposrednim vplivom tovrstnih neposrednih spodbud, da bi bil ciničen, taktičen, volilno tekmo še vedno gledaš skozi ta očala.« (konec citata)
Mogoče je vaša reakcija na to: »pa kaj potem? Seveda nas gledanje novinarskih poročil dela cinične.« Toda taktično okvirjanje nam otežuje, da bi presekali ta vozel in nas sili, da na politične rešitve gledamo skozi strankarska očala. Kathleen Hall Jamieson pojasni (citiramo): »Morda to zveni presenetljivo, a večina ljudi, večino časa v svojih odločitvah ne sledi stranki. Vendar lahko svoj občutek in občutek javnosti pripadnosti stranki aktiviramo tako, da se osredotočim na okvir, ki daje pripadnosti stranki večji pomen.« (konec citata)
Velik del poročil o Zelenem New Dealu se osredotoča na to, kako bi lahko na volitvah 2020 pri volivcih republikanci pridobili prednost s tem, da bi napadli ta predlog.
Vse to je lahko res, a nam prav tako zastavlja dilemo: če je edino, kar volivci vedo o predlogu, da ga republikanci sovražijo, demokrati pa ljubijo, je veliko bolj verjetno, da se bodo nanj odzvali po strankarskih linijah. V okolju, v katerem novinarsko poročanje pokriva stvari skozi politikantska očala, republikanci proti demokratom, levi proti desnim, je za ljudi veliko težje najti skupne točke nekje na sredini.
Ta taktični okvir na koncu postane samouresničujoča se prerokba. Zgodbe se sporoča skozi strankarska očala tako, da skozi strankarska očala nanje tudi reagiramo, kar pripadnost strankam dela za edino kar je pomembno. Iz nas to dela politične analitike, strokovnjake, ne pa tudi posebej dobre volivce.
Pred nekaj tedni je Trump preko Twitterja sporočil, da bi naj Zeleni New Deal »prepovedal avtomobile, krave in vojsko«. To je bila sijajna priložnost razložiti kako bi Zeleni New Deal v resnici deloval. Da bi volivci lahko sami odločili ali je nadgradnja energetskega sistema in modernizacija našega transportnega sistema dobra ali slaba ideja. Toda novinarji so na vsak način želeli govoriti o volitvah 2020.
Veliko republikancev in zmernih demokratov bi veliko tega, kar je navedenega v tem predlogu, dejansko podprli, a tega nikoli ne bomo vedeli, ker nam segmenti poročil o tem na televiziji pripovedujejo, da je to debata o socializmu.
Mogoče je res vse skupaj brezupno in mogoče smo res preveč jezni in razdvojeni, da bi bili sposobni preprečiti pretečo okoljsko katastrofo, a tega ne bomo vedeli dokler ljudje ne bodo razumeli kakšne možnosti so nam sploh na voljo. Dokler ne dobimo priložnosti, da rešitve presojamo glede na njihovo vrednost in ne glede na njihovo politično popularnost.
Vzpostavili smo strukturo novinarskega poročanja, ki minimalizira možnost, da bi javnost dejansko razumela dovolj o vsebinah, da bi lahko sprejemala informirane odločitve. Bistvo političnega novinarstva bi moralo biti, da nas prebudi iz cinizma, da nas opomni na velikost problemov, s katerimi se soočamo in da nas uči kakšne so sploh naše možnosti.
To je pomembna razprava, od katere je odvisen naš planet, a je tudi razprava, ki se jo diskvalificira vsakič, ko se novinarji odločijo, da se bodo osredotočili na taktike.
Prispevek si lahko v slovenskem prevodu preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Glasba:
Dr. Borisa Vezjaka v prispevku z naslovom »There is no free sandwich ali zakaj je Krajčič moral oditi« preizprašuje nove moralne standarde slovenske vlade
Po formalnem odstopu »tatinskega« poslanca Darija Krajčiča v parlamentu, lahko ob bok zgodbi o njegovi kraji sendviča, ki je kakšna dva tedna prestreljevala slovensko in dosegla tudi mednarodno javnost, postavimo nekaj zaključkov.
Dokazoval bom, da bi morali dogajanje, namesto privoščljivega in primitivnega zadovoljstva, raje sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti – namreč zaradi novega trenda nevarnega političnega čistunstva v domači politiki, ko je antikorupcijski vzgib prešel v svoje nasprotje, hkrati pa tudi zaradi lažne moralične evforije, v katero so nas pahnili množični mediji vpričo svojih povsem tabloidnih računic. Da je Krajčič tatič in LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je prva uspešna fantazma, ki jo je Šarec uspel ustvariti ob izdatni pomoči medijev. A to ni dovolj, spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.
Osnovna teza, ki je vodila Šarčevo zahtevo po odstopu Krajčiča, je zavezanost politikov k visokim etičnim standardom. Ti morajo biti zgled državljanom, papagajsko ponavlja premier. Na svojem Facebook profilu je komentiral poslančevo »upiranje« v preteklih dneh, ko je ta razmišljal o umiku odstopne izjave (citiramo):
»Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.« (konec citata)
Šarec potemtakem vztraja in ponavlja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda, pozor, vmes je spremenil tezo. Od začetne stave, da je sendvič ukradel in hkrati prozorne piarovske sugestije tipa: »poglejte, kako smo mi resni glede morale, preganjamo tudi tatove sendvičev«, je zdaj prešel v manj nedoločno »spodobnost« in z njo ne opisuje več začetne scene v trgovini – premier nikjer ne pojasni, zakaj bi šlo za krajo, izpostavlja pa Krajčičevo mentalno stanje, češ da omenjeni ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica. Pustimo ob strani, kdo je komu kaj sugeriral, da mora plačati sendvič in da je na to pozabil, poslancu glede na njegov lasten opis dogajanja in eksperimentalno samorazkritje pač ni mogoče veliko očitati.
Kaj več od tega bi premier težko ugotovil, kajti poslanec je kupil sendvič, ga želel plačati, izgubil živce ob dolgem čakanju na blagajni in odšel brez plačila, potem nemudoma v parlamentu izpeljal »samoprijavo« svojega dejanja ter se pobahal z razlago o »družbenem eksperimentu« glede sistema nadzora. Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje le izjemoma in zelo pogojno mogoče označiti za namensko krajo, da ni nastala nobena posebna škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu, kazen z zahtevo po odstopu s poslanskega mesta pa je mogoče razumeti kot zelo pretirano gesto. In ni še konec. Na tej točki se, po vtisu o stranki poštenjakov, ki preganja tatove sendvičev celo v lastnih vrstah, tej fantazmi priključi še prevara.
Namreč teza o političnem čistunstvu je po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec, podobno kot Cerar ob svojem začetku mandata, v politiko premišljeno vnašal nove visoke etične standarde in v nadaljevanju bom navedel nekaj dokazov za svojo trditev. Prej menim, da je bil Krajčič, sicer po besedah svojega šefa v parlamentu živa enciklopedija naravoslovja in sploh eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, bil preprosto žrtvovan. Ne samo, da je stranka od samega začetka odstop od njega terjala, s tem, da ga bo izvrgla še iz stranke, mu je v zadnji fazi Šarec tudi odkrito javno zagrozil.
Na tej točki ni mogoče razumeti niti Krajčiča in zakaj zdaj, na tako grd način kot odvečen prhljaj stresen z njenega ramena, v njej sploh še vztraja. Povedano drugače: fantazma o stranki poštenjakov, ki ne marajo tatičev v svojih vrstah, je bila že po sebi zaigrana – v LMŠ so se enostavno ustrašili za svoje odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah, ki trenutno kažejo na neverjetno popularnost, in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca močno škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti: v ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.
V svoji izjavi je Šarec moral komentirati poslančevo nedavno kolebanje, ali bi po napovedanem odstopu morda tega umaknil (citiramo):
»Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.« (konec citata)
Kako pojasniti misel? Krajčič bo, če je nespameten in nemoralen, izbral možnost, da obdrži službo in izgubi dostojanstvo. S čimer je želel premier povedati, da bo ohranil službo kot poslanec, če bo umaknil svojo odstopno izjavo, a ne bo dostojanstven, saj je kradel, kar je nemoralno. Pod »obratno« pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe in ohrani dostojanstvo. Povedano drugače: premier je poslancu ponudil imenitno rešitev, dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.
Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča »Vsem v LMŠ nam je bilo hudo, ker odhaja«, če je poslanec bil le kolateralna škoda po njihovem diktatu in je ravno on, vodja skupine, kot je zaupal Krajčič v Dnevniku, ob Šarcu odstop tudi zahteval?
V že citiranem zapisu na Facebooku, je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca (citiramo):
»Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.« (konec citata)
A tukaj mu je znova zdrsnilo. Namesto da bi uporabil prepričljivo analogijo, mu je ni uspelo najti, za nameček pa se je še ustrelil v koleno. Če premier priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan. Je želel reči zgolj, da so vatli kaznovanja različni, v njegovem primeru nekaj deset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je želel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje »globe«? Saj jo je vendar 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil prehitri in z varnostnim pasom nepripeti Šarec.
Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje igle v kopici sena, okrivljanje poslanca za vsako ceno je pač smešno. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: bojazen za strankarske ratinge. Anticipacija, da v državi vodi igro ne razum, ampak medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.
Da njegova stranka ne misli resno, sem ugotavljal že v preteklosti. Ko gre za »našega« človeka, čeprav poprej Janševega, recimo dr. Damirja Črnčeca, se mu takoj ponudi nova, druga priložnost – in s prav temi besedami so to storili tudi Krajčičevi poslanski kolegi.
A ne le to. Na lanskih jesenskih volitvah so v Šarčevi LMŠ dali novo priložnost tudi Ivanu Simčiču, da kandidira na listi LMŠ za župana občine Ilirska Bistrica. To je tisti poslanec DeSUS-a, ki so ga iz stranke izključili zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je leta 1992 prišel do službe v Slovenski vojski. No, seveda lahko kar uganemo, s kakšnim argumentom, v resnici kar prazno frazo, so vneto zagovarjali kandidata Simčiča.
Mar niso to že kar dovolj dobri dokazi, da je bil poslanec Krajčič žrtvovan za potrebe strankarske »damage control«? Da je bil za svoje kolegice in kolege vreden manj kot dva evra, kolikor je stal tisti sendvič? Da se pri njih vedno najde kakšna »nova priložnost«, razen takrat, ko jim to občasno ne ustreza?
Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.
Popolnoma predvidljivo je zato, na katero stran se bodo največkrat postavljali novinarji tabloidnih, komercialnih ali rumenih medijev in kateri interes jih bo ob tem vodil. POP TV je, v svojem stilu, posnela zaigrane prizore, v kateri nekdo v trgovini baše svoje žepe s sendvičem in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu ustrezno se je vsebinsko nemudoma postavila na stran teze o kradljivcu. Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako ob tem klonijo tako imenovani resni in kvalitetni mediji.
Dejansko sta se v javnosti oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe, dvomov je bilo malo. Po prvi, zelo enostavni, je poslanec seveda kradel, zaradi česar moramo biti ogorčeni, to nedvoumno obsoditi in zahtevati sankcijo.
V to naracijo je kajpak sodila naslednja razlaga: sprva je zavestno in brez sramu kradel, potem si je izmislil nekakšen »družbeni eksperiment«, se lažno opravičeval, zdaj pa bi za nameček celo rad ostal poslanec, ker se je tako težavno ločiti od korita. V njej je Šarec, kot lahko uganemo, že apriorno razglašen za zmagovalca, ratingi mu kajpak rastejo, medijskemu uporabniku pa je sugerirana preprosta in kajpak napačna črno-bela pojasnitev. Tako kot v primeru predsednika republike Boruta Pahorja, kralja Instagrama, nenadoma senzacij željni mediji nehote delajo tudi za predsednika vlade.
Druga intonacija je konspirativna v celo dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorij zarot in hkrati celo išče pravo zaroto. Diskusija o malih tatovih je zgolj inscenirana, kajti sendviči v primerjavi z velikimi tatvinami pač ne štejejo. Saj vendar nismo neumni, takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli, se priduša njihov naslovnik. Ali kot je zapisal Janša na tviterju (citiramo): »Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja« (konec citata). Ni težko uganiti, v katerih medijih je bil takšen politično obarvan konspiracizem najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.
Poskušal sem pokazati, da Šarca pri odpovedi poslancu Krajčiču sploh ni vodila moralnost. Toda hkrati je stavil na takšen vtis in mediji so mu voljno ustregli. »There’s no such thing as a free lunch«, pravijo Angleži in največkrat želijo povedati, da se vse na koncu plača – nič ni brezplačno, tudi če je takšno videti, povsod pričakujte skrite stroške in motive.
Krajčič je sicer poravnal ne samo sendvič, plačal je tudi s svojim položajem, toda realni obračun njegovega sendviča še ni prišel. Skriti stroški nekoč ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili, v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In Media Res, ki ga najdete na spletnem naslovu vezjak.com
Za-misel
»Ideologije so neškodljiv, nekritičen in samovoljen skupek nazorov, vse dokler se vanje ne začne resnično verjeti. Ko enkrat razumemo njihovo zahtevo po totalni veljavi dobesedno, ta postane jedro logičnih sistemov, v katerih so, kakor denimo v sistemu paranoikov, vse izpeljave razumljive in celo zavezujoče, ko sprejmemo njihovo začetno premiso. Blaznost takih sistemov ni le v prvi premisi, pač pa v sami logičnosti, v skladu s katero so ustvarjeni. Nenavadna logičnost vseh izumov, njihovo zaupanje v odrešilno vrednost trmaste zvestobe ne glede na specifične, menjavajoče se dejavnike, že naznanja prve zametke totalitarnega prezira do realnosti in dejanskosti.«
Hannah Arendt v knjigi »Izvori totalitarizma« iz leta 1951
Glasba
Naj bo za tokratno oddajo dovolj. Zahvaljujmo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naših spletnih strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in na ponovno slišanje!