Avizo
Pozdrav v oddaji, ki jo na spletu in za radio MARŠ pripravljamo v društvu Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji bomo uvodoma prisluhnili prispevku doktorja Borisa Vezjaka z naslovom »Burkini in domača psihopolitika gnusa«, v nadaljevanju oddaje pa bomo prisluhnili dvema prispevkoma iz nove številke društvenega glasila Zofijinih ljubimcev, »Ustroj«. Študentka prava Lucija Sevšek v svojem prispevku razmišlja o »vrednoti, ki je hkrati prodajni artikel«, študentka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja na Filozofski fakulteti v Mariboru Jerneja Potočnik, pa »o ženskah in svobodi oziroma nesvobodi«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Doktor Boris Vezjak v prispevku razmišlja o »burkiniju in domači psihopolitiki gnusa«.
Kako doseči, za svoje ozke politične potrebe seveda, da bodo ljudje postali ksenofobni, nestrpni, rasistični in sovražni, kar bo v končni fazi pripeljalo do želenega učinka, na primer tudi odličnega rezultata na volitvah in mentalno postrojene in predane volilne baze? Najbrž temeljno vprašanje vseh velemojstrov psihopolitičnih taktik, ki so svoje moči v Sloveniji že dolgo nazaj združili z ekipami sebi lojalnih strankarskih novinarjev, nevrednih tega imena.
Zastavek je že desetletja jasen, žal s strani javnomnenjskih voditeljev in medijev skoraj nikoli prepoznan kot takšen v polnem obsegu: s psihopolitiko paranoje, sovraštva in teorij zarot pregneteš prepričanja čim večjega števila ljudi in potem z njim krmariš po svoje. Domače okolje nam nudi odlične zglede za analizo načrtne politične propagande, ki se je odločila s pomočjo čustvenih manipulacij in preverjenih načel psihologije množic ukrojiti epistemsko stanje državljank in državljanov po svoji začrtani meri.
Za začetek rabiš sovražnika. Ni pomembna količina, lahko je en samcat, lahko je tudi odsoten. Običajno je propagandna tehnologija klasične ksenofobije silno preprosta v svoji ideji: med ljudmi je treba permanentno zbujati negativna čustva do domnevno ogrožujočega Drugega, predvsem strah in jezo, jih spretno usmerjati v sovraštvo in se razglasiti za prinašalca rešitev ali vsaj obrambni zid pred vdorom njegove kulture, življenjskih navad in njega samega: torej za varuha meje, nacije, jezika, čistosti krvi in rase, končno pa apelirati nase kot zavedne Slovence in kristjane.
Zgodba o osamljeni kopalki v Termah Vivat v burkiniju je bila kot samcat in individualni primer dovolj za mobilizacijo iracionalnega strahu pred kopališčno arabsko obiskovalko. Kužnost je običajno povezana z vprašanjem higieničnosti, a ne nujno. Iz elementarnih čustvenih manipulacij proti beguncem v letu 2015 se bomo spomnili poudarkov in naslovov, kako begunci na svoji poti v lepše življenju »svinjajo« v okolju, za sabo puščajo vse vrste odpadkov, končno pa tudi svoje izločke.
Higiensko vprašanje so z lahkoto uporabili tudi preostali množični mediji, saj se senzacionalistična retorika imenitno ujame z dramatizacijsko nalogo tabloidnosti. Naj spomnimo na primer beguncev v Zavrču in tamkajšnjega župana, čigar izjavo so kasneje strnili v izrazito hujskaški in z negativnimi ekspresivni izrazi nabit prispevek v Slovenskih novicah z naslovom »Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali«. Kar je bil sicer točen citat.
Nova zgodba glede burkinija in kopalne mode v bazenu v Domžalah zato ni le nedolžno paparaci novinarstvo, tudi ne njegova podzvrst in nekakšno »burkini politično novinarstvo«, kjer je treba Drugega preprosto odstraniti na podlagi »naših« pravil življenja in ravnanja na javnem prostoru. Ali kot so svojo razočaranost zapisali pri Janševih: (citiramo) »In so zahtevali, naj se odstrani, kar pa ni hotela storiti. Češ ima enako pravico do kopanja kot ostali. Očitno tudi redarska služba ni ukrepala.« (konec citata) Ne, s takim pristopom bi spregledali element novega čustva, ki na ta način vdira v psihopolitiko propagande: ne jeza, tudi ne strah, Drugi se nam dejansko gnusi. V primeru burkinija je gnus kot čustvo vpisano v samo možnost kontakta z drugim, ki tokrat ni čisto neposreden telesni kontakt, temveč se dogaja v skupnem mediju – v vodi javnega kopališča.
Ksenofobija je torej zreducirana na grozljivost Drugega, kolikor se nam ta gnusi in predstavlja za nas realno nevarnost – skozi možnost nekakšne okužbe. Voda v bazenu suspendira klasična čutila, skozi katera prihaja gnus največkrat do nas: predvsem vonj, videz in dotik. Glede njih se lahko zavarujemo, bolj ali manj uspešno. Na javnih kopališčih pa nam ni pomoči.
Ko je direktor Term Vivat izrekel bogokletno misel, da je burkini celo bistveno bolj higieničen od kopanja brez oblačil, kjer se »naša« koža lušči in smo podvrženi telesnim »smetem« drugih, odpadlim dlakam, kurjim očesom, zagnojenim bulam in drugim telesnim ranam, najbrž ni pomislil, da takšna racionalizacija okoli higieničnosti ne bo imela nobenega retoričnega učinka. Že res, da se številnim kopališča gnusijo, toda kulturno Drugi je gnusen zato, ker preprosto ni eden izmed nas, ker je končno nezamenljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez našo domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Gorje pa, če ne pripadajo nam!
William Ian Miller je v svoji knjigi z naslovom »Anatomija gnusa« naštel vrsto paradoksov v naši avtopercepciji tega občutka, običajno povezanega s kožo ali izločki, ki se prebijajo skozi telesne odprtine; tiste, ki so že po sebi večkrat razglašene za umazane in predmet religioznih ali »ideoloških« kategorizacij.
A pomembno je tole: gnus je ob jezi, strahu in sovraštvu izjemno učinkovita emocija psihopolitične propagande, ker mu je lastna intenzivna senzorična izkušnja. Z njegovo pomočjo se zdita občutka ogroženosti in nevarnosti pred Drugim bolj neposredno upravičena in pristna.
Po drugi strani ravno gnus evocira tako značilen resentiment rasista, da mora ohraniti svojo čistost. Kadar je ta ogrožena, se bržkone čutimo še dodatno ogrožene in smo pripravljeni storiti še več proti elementu tujosti. Vse to so razlogi, zaradi katerih nam Janševi mediji strežejo navidezno neznatne zgodbe o kopalni modi. Zato, ker so po svojem psihopropagandnem potencialu lahko tako učinkovite.
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In Media Res, ki ga najdete na spletnem naslovu vezjak.com
Glasba
Študentka prava Lucija Sevšek v prispevku, ki je izvirno nastal za novo številko glasila Ustroj, razmišlja o »vrednoti, ki je hkrati prodajni artikel«.
Drugi člen Ustave Republike Slovenije nam narekuje, da je Slovenija pravna država. V pravni državi lahko svobodo uživam le, če nadzor nad seboj prepustim ustavi in oblasti, ki meni in drugemu jamči pravno in stvarno svobodo. Zato je zaupanje v državo in pravo precej pomembno. Svobodna družba namreč nikakor ni družba brez omejitev oziroma zakonov. Ustavna svoboda ali svoboda v demokraciji torej deluje samo, če pravna država uveljavlja ustavo in zakon. Nedvomno demokracija ne more delovati brez prava in pravosodja. Pravna država in pravosodje ustvarjata neko minimalno pravičnost v družbi, nujno za demokracijo in tako posledično tudi za svobodo. Demokratična oblast se suvereno samoomejuje, saj nad njo ni nobene druge oblasti, ki bi jo v kaj takšnega prisilila, razen seveda ustave. Zato bi lahko celo trdila, da je ustava suveren, zahteva jo ljudstvo, sprejme parlament, oblast pa ji samo služi.
Ustava zahteva delitev oblasti na tri veje, vendar sta politični veji oblasti legitimni samo, če zagotovita učinkovito delovanje pravosodne, ki ju omejuje in tudi nadzoruje družbo kot celoto. Politika lahko zahteva učinkovito pravosodje le, če ga sama tudi podpira. Če pravosodje ni učinkovito, posledično politika ni legitimna. To je tako imenovani politični »krog dobrega«, ki omogoča demokracijo in je tudi »nujni pogoj« za svobodo. Brez te podpore politike pravosodje ne bo sodilo ali tožilo, ampak bi se enostavno sistemsko korumpiralo. S pravno državo si torej oblast prepove samovoljo, kar je tudi prav. Zakon politiko prisili razlikovati med tem, kaj je in kaj ni politično. Politično legitimno pa je samo tisto, kar je ustavno zakonito. V demokraciji namreč ni oziroma ne bi smelo biti nobene oblasti, ki bi legitimnost gradila na čimerkoli drugem kot ustavi. Delovanje pravne države torej razjasni idejo legitimnosti. Če deluje pravna država, lopovi ne morejo biti izvoljeni in postati predsedniki vlade, države, predstavniki cerkve ali bolnišnice itd. Če pa se zgodi, da to postanejo pa niso legitimni, saj so se izmaknili nadzoru pravne države in so tudi vsa njihova dejanja kot so na primer sprejem zakonov, predstavljanje države ali upravljanje z ustanovo, nezakonita in posledično nelegitimna. Politični odnos med svobodo in ustavo se v pravu izraža kot odnos med demokracijo in pravno državo. Zveza med pravom in politiko je v demokraciji vsekakor nujna. Kot sem že rekla, je v demokraciji dolžnost politike, da najprej vzpostavi in vzdržuje pravno državo in se ji seveda tudi podredi. Prav delitev oblasti implicira, da zahodna svoboda enostavno ne more obstajati brez politike ali brez prava. Zveza med politiko in pravom je legitimna samo, če ustvarja družbo, obljubljeno v ustavi, torej med drugim tudi svobodno družbo. Zato je ustavna opredelitev Slovenije kot pravne države eksistenčno pomembna. Kakršno pravno državo bomo zgradili, takšni bomo. Kot takšne bomo prepoznavali sami sebe in kot takšne nas bodo prepoznavali drugi. Pravna država in uveljavljanje načela vladavine prava, s tem pa tudi zaupanje v pravo, pa je poleg tega v našem času tudi izjemno pomembna razvojna naloga. Delovati mora v polni meri. Brez avtoritete pravosodja ni vladavine prava, ni pravne države, ni demokracije in posledično tudi svobode ni. Zmanjševanje ali celo odpravljanje pridobljenih socialnih pravic, se utegne zdeti ekonomsko nujno, vendar pa se zakonodajalcu prevečkrat zgodi, da povzroči stanje diskriminacije ali prikrajšanja. Funkcija vladavine prava je ravno v tem, da zagotovi, da do tega ne pride. Potrebno je predvsem izboljšanje dela zakonodajne in izvršne oblasti in krepitev pravosodja. Pravo potemtakem ni le nujno zlo, temveč je utelešenje svobode. Je medij, v katerem se dostojanstvo človeka dovrši. Brez prava ne postanemo svobodni, nasprotno, pogreznemo se v nesvobodo.
Slovenska ustava vsebuje celovito ureditev človekovih pravic in svoboščin in tiste temeljne pravice črpajo navdih v najbolj bistvenih vrednotah družbe, med katerimi je tudi svoboda. Svoboda je torej vsekakor vrednota. Vendar pa pojem svobode postaja v zahodni kulturi prodajni artikel kulturne industrije. Včasih so se podjetja bala, da bi proizvedla več izdelkov, kot bi jih ljudje morda kupili. No, danes to več ni pomembno, saj podjetja ne poznajo več tržišča omejenih potreb. Danes obstaja zgolj tržišče neomejenih in večno spremenljivih potreb, preko katerih nato ljudje izražajo sami sebe. S tem se je spremenil tudi pogled na svet. Danes velja prepričanje, da je vse na svetu primerno ocenjevati zgolj z vidika lastnega zadovoljstva. Danes je prav, da dajemo največjo prednost zadovoljevanju lastnih potreb in želja, brez kakršnega koli oziranja na svet okrog sebe. Takšno razmišljanje se je preneslo tudi na politiko. Na oblasti so tisti, ki so zagovarjali takšen sebičen pogled na svet. Ljudje se spreminjajo v apolitične subjekte, ki bi svojo svobodo prodali za izbiro najnovejšega iPhona. Politiki danes ne vidijo več ljudi oz. množice volivcev, temveč zgolj skupek želja in potreb, ki jih morajo zadovoljiti, za to pa je najbolj učinkovit kapitalizem prostega trga. Ljudi je danes enostavno prepričati, da si želijo stvari, ki jih ne potrebujejo. To je novi način političnega razmišljanja. Z zadovoljitvijo notranjih neracionalnih želja ljudje ne bomo srečnejši in zadovoljnejši s svojim življenjem. Na žalost se več ne sprašujemo o bistvu politike in o tem, kako bomo organizirali svet, v katerem živimo, saj smo zaslepljeni z nepomembnim bliščem, ki nam onemogoča videti, kaj je zares pomembno.
Demokracija in z njo svoboda je ena večjih iznajdb zahodne civilizacije. Že v prvem členu naše ustave piše, da je Slovenija demokratična republika. Demokracija, ki naj bi pomenila svobodno in aktivno participacijo vseh državljanov, danes pomeni to, da so državljani pasivni nesvobodni potrošniki, ki imajo enkrat na štiri leta možnost izvoliti kakšno stranko. Najraje tisto, z najbolj banalnimi in enostavnimi argumenti, tisto, ki jim ponuja največjo zadovoljitev neracionalnih želja ali pa morda kakšno stranko s populističnimi idejami; no, če se seveda sploh odlepijo izpred zaslona svoje pametne naprave in se dejansko odpravijo na volišča. V današnjem svetu, v kapitalistični ureditvi, povsod poslušamo ravno o tej vrsti svobode, po Isaiahu Berlinu o negativni svobodi. Ideje kot so prost pretok ljudi, konkurenca v gospodarstvu in seveda prosti trg, vsekakor implicirajo koncept negativne svobode, kar pomeni, da te zakoni ščitijo samo pred drugim, ponujene pa so nam kakovostne izbire in tako trg raste. Nasprotna negativni je pozitivna svoboda, ki pa v bistvu implicira našo sposobnost izbire.
Kot predstavnik pozitivne svobode, Karl Marx trdi, da je človek po naravi ustvarjalno, proizvodno estetsko in umetniško bitje, ki se izraža v svojih proizvodih in bi lahko vse te svoje potenciale uresničilo, če bi bilo sposobno izbirati. Ideja negativne svobode je ideologija. Za vzpostavitev kapitalizma je bistveno, da posameznik pridobi temeljne svoboščine, postane neodvisen subjekt in sam razpolaga in upravlja svoje telo. S tem se vzpostavi razred delovno sposobnih posameznikov, kar pa tudi omogoči kapitalistično proizvodnjo. Svobodna delovna sila je prisiljena prodajati samo sebe na trgu. Po Marxu je posameznik s tem oropan svojega bistva. Njegova proizvodnja ni sproščanje ustvarjalnega nagona, temveč je prisiljen prodajati svoje delo drugi osebi. Oropan je sebe, svoje umetnine, njegovo delo postane del ekonomskega sistema, ki je proti njegovim lastnim interesom.
Zaradi posplošene blagovne menjave so živi subjekti spremenjeni v mrtve objekte, mrtvi objekti oziroma reči pa v žive subjekte. Družbeni odnosi med ljudmi tako postajajo odnosi med stvarmi. Odnose med ljudmi pa posredujejo odnosi med stvarmi. Posplošena blagovna menjava zahteva, da je prosti trg osrednji in poglavitni mehanizem družbene produkcije in usmerjanja družbenega dela, kar pa posledično prinaša obstoj konkurence na trgu. Temeljna oblika izkoriščanja, ki obstaja v kapitalizmu je ustvarjanje presežne vrednosti v produkcijskem procesu. Včasih je bilo izkoriščanje osebno, odvisno je bilo izključno od pripadnikov vladajočega razreda, s kapitalizmom pa je postalo neosebno in ekonomsko. V družbi vedno obstaja in ni odvisno od predstavnikov kapitala ali od obstoja politične in pravne enakosti. Kar pa v bistvu pomeni, da če tudi kapitalist ne želi izkoriščati svojih delavcev, mu zaradi konkurence na trgu ne preostane drugega, kot da teži k višanju profita in nižanju stroškov – to pomeni ustvarjanju presežne vrednosti, saj bi sicer enostavno propadel. Tudi kapitalist ni svoboden, saj v svojem proizvodnem obratu ne more početi, kar bi želel. Neprestano mora namreč spreminjati produkcijski proces zato, da ustvari oziroma si prisvoji čim več presežne vrednosti, drugače preprosto propade. Resničnost je torej takšna, da v kapitalizmu stvari vladajo nesvobodnim ljudem.
Ampak kako se rešiti te sistemske napake? Z drugačnim sistemom, v katerem bi ponotranjili težnjo po emancipirani družbi in v katerem bi vsak posameznik užival svobodo, brez zatiranja, strahu, revščine, v polnem človeškem dostojanstvu, saj človek lahko postane popolnoma svoboden le, ko postane gospodar samega sebe.
Prispevek je izvirno objavljen v novi številki društvenega glasila Zofijinih ljubimcev, Ustroj. V digitalni obliki ga lahko prebirate v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net, na voljo pa je tudi v fizični obliki.
Glasba
Študentka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja na Filozofski fakulteti v Mariboru Jerneja Potočnik, razmišlja »o ženskah in svobodi oziroma nesvobodi«
Čeprav mediji nenehno opozarjajo na neenakosti v svetu, krivice ter kršenje pravic, zahodni človek v naslanjaču na vprašanje: »si svoboden?« odgovori: »seveda«. Toda resničnost, v kateri sta neskončnost priložnosti in gotova uresničitev sanj zgolj navidezni ter se privilegiji legitimirajo z domnevno meritokratskimi načeli, je daleč od svobode. Težko je enačiti trpinčenega vojnega ujetnika, ki se v kamniti celici prebija iz dneva v dan in zavist med sodelavcema, ki en drugemu očitata pridobitev službenega položaja z nepotizmom, a nekaj v obeh primerih ostaja enako – njun svet sooblikujejo družbeni vplivi, pravila, norme in vrednote, ki v nenehnem prizadevanju za ustvarjanje boljšega, bolj demokratičnega sveta, ustvarjajo in negujejo nove prepreke ter družbi, ki se oklicuje za svobodno, postavljajo ogledalo.
Da posameznik v svojih dejanjih in odločitvah nikakor ni svoboden, tako postaja vedno bolj jasno, a se vse to le površinsko izpostavlja in tako to postaja publicistična tema, s katero se ustvari vtis intelektualnosti in »resnosti«.
Naj se usmerim v področje, ki je v zadnjih dveh stoletjih doživelo markantne preobrate – področje diskriminacije žensk. Če kje, potem je predvsem ženskim posameznicam implicitno, pa tudi eksplicitno kratena svoboda. Njihove možnosti so omejene, njihova življenjska pot družbeno pričakovana, vsak korak pa strogo opazovan in ocenjen. Vseeno je borba za enakost v zaposlitvenih možnostih, plačah ter udejstvovanju na vodilnih položajih v preteklih desetletjih privedla do uspehov, tako v politiki kot v večjih podjetjih so uvedene kvote, ki predpisujejo število žensk, ki naj bodo zaposlene – v primeru, da delodajalec še vedno posredno ali celo neposredno preferira moške zaposlene. Tudi podoba ženske kot gospodinje, ki v zasebnosti domačih sten kuha in skrbi za otroke ter je poslušna moževi volji, izginja. A je, če analiziramo rezultate raziskave slovenskega javnega mnenja, pri Slovencih še vedno prisotna. Eno izmed vprašanj v raziskavi je respondente spraševalo po soglašanju s trditvijo: (citiramo) »Je že v redu, če je ženska zaposlena, toda tisto, kar si ženske zares želijo, so dom in otroci.« (konec citata) Leta 1992 se je s to trditvijo strinjalo skoraj tri četrtine moških respondentov in skoraj 70 % anketirank, pri obeh spolih je stopnja soglašanja s časom upadla in tako je raziskava v letu 2012 pokazala, da se moški s trditvijo strinjajo v 39,0 %, ženske pa v 38,0 %, kar pa še vedno predstavlja globoko ukoreninjenost tradicionalnega stališča o resnični ženski želji.
Kadar govorimo o položaju ženske na trgu dela, v resnici izhajamo iz njenega položaja v družini, saj patriarhalna ureditev družbe še vedno odseva tradicionalno formo družine. Če želimo odpreti trg dela ženskam, moramo najprej preučiti stališče Slovencev do položaja ženske v družini. Čeprav obstajajo tendenčni premiki k bolj liberalnemu in emancipiranemu pogledu na žensko, je sprememba mnenja počasna in na trenutke celo zaskrbljujoče konservativna. Kaj je vzrok temu? Možne odgovore je podala Maca Jogan v članku »Ženske in zmešnjave v »naravnem redu«, v katerem je predstavila postsocialistične težnje nacionalnih oblasti po »ponovnem udomačevanju« žensk z argumenti nove morale, vrnitve osnovne družine in zaščiti ženske pred nevarnostjo in naporom dela ter udejstvovanja v javnosti. Pa vendar ta proces ni v celoti ustavil emancipacije žensk, saj so osebne izkušnje ter gospodarske krize, ki so se pojavile po osamosvojitvi, ženske iztrgale iz »varnega udobja domačih ognjišč« in podale novo, realnejšo sliko o dejanskem stanju za ženske na trgu dela.
Tradicionalen pogled na žensko vlogo v družini ponazarjajo tudi rezultati naslednje trditve, v kateri so raziskovalci slovenskega javnega mnenja skušali ugotoviti stopnjo strinjanja s tezo, da je naloga moža v zakonu služiti denar, vloga žene pa skrb za gospodinjstvo in družino. Soglašanje s trditvijo je od leta 1991 do 2012 s 44,4 % pri moških ter 36,8 % pri ženskah upadlo na 17,0 % pri slednjih in na še vedno 26,0 % pri moških. Moški kot glava družine, po prihodu iz službe, sedeč na kavču ob pločevinki piva in nežni ženski skrbi, je očitno še vedno močno prisotna podoba v mislih slovenskih respondentov.
Zanimiv in nekoliko zaskrbljujoč trend pa pokaže tudi podatek o odgovorih na vprašanje o prednosti moških v zaposlovanju.
Zaposlitveno stanje v Sloveniji transparentno odraža mnenje Slovencev o tem, kje naj bi bila »prava ženska« tako v družini kot v javnosti, kar lahko vidimo tudi v grafu, ki prikazuje število aktivno zaposlenih moških in žensk v Sloveniji med leti 2005 in 2016. Čeprav se število zaposlenih žensk zvišuje, je črta, ki prikazuje aktivne moške, občutno nad črto žensk. Kljub temu da se je stopnja strinjanja z dajanjem prednosti moškim pri zaposlitvi v 20 letih precej znižala, v Sloveniji na trgu dela očitno še vedno dominirajo moški. Zagotovo lahko to razložimo na mnogo načinov, a eden od vzrokov je vsekakor tudi mnenje o tradicionalni vlogi ženske v svetu.
Svoboda slovenskih žensk na trgu dela je enaka črti grafa, ki prikazuje delovno aktivno prebivalstvo. Črta moškega prebivalstva je le lisa, vidna skozi neštete steklene stropove. Pa vendar se z nenehnim opozarjanjem na to problematiko ovire krušijo in morda bosta nekoč črti ponosno tekli druga ob drugi.
Dotaknili smo se nesvobode žensk v družini in na trgu dela, a s tem še zdaleč nismo omenili vseh področij družbenega življenja, na katerih se ženske omejuje. Čas je da, če je naša osrednja misel svoboda, stopimo na polje, ki svobodo jemlje za svojo in trdi, da je edino, ki je danes še sploh kaj premore. Umetnost. Umetniki so ustvarjalci svobode, tisti, ki se ne pustijo vkleniti družbenim sponam. Umetnost je brezčasno stanje, kjer je dovoljeno vse, mesto, kjer ni meja. Vsaj tako se zdi.
Pod drobnogled postavimo slovenski filmski svet od osamosvojitve do leta 2017. V tem obdobju je bilo v slovenski filmski industriji ustvarjenih 83 celovečernih igranih filmov. Koliko od teh so režirale ženske?
Študija evropske ženske avdiovizualne mreže je pokazala, da tudi struktura evropskega filma ne podpira enakosti med spoloma. Tako se neenakopravnost izraža v tekmovalnem tržišču, kjer dominirajo moški, prav tako pa so še vedno prisotni stereotipi o ženskih sposobnostih in tveganjih, ki jih prinaša zaposlitev ženske. Poročilo o študiji poziva k aktivnim spremembam in podaja tudi možne rešitve. Ključne ugotovitve študije se nanašajo na podpovprečno zastopanost žensk tako med filmskimi režiserji kot tudi na drugih ravneh filmske industrije. Zatrjujejo, da so v filmskem izobraževanju ženske prisotne skorajda v enaki meri kot moški, ženska filmska dela pa dosegajo nagrade na različnih festivalih in so občasno celo bolj uspešna od moških filmskih del. Omenjena študija je pokazala, da le enega od petih filmov v vzorcu sedmih evropskih držav, ki so bile preučevane v letu 2013 – Avstrija, Hrvaška, Francija, Nemčija, Italija, Švedska in Velika Britanija – režira ženska, kar je 21% vseh filmov. Skoraj 84% denarnih sredstev je vloženih v filmske projekte, ki jih ne režirajo ženske. Na filmskih šolah diplomira 44% žensk, od tega pa jih kasneje v filmski industrija dela le 24%, pri tem pa ne gre za pomanjkanje talenta, temveč ovire. Kot prvo študija omeni pristranskost, saj se po podatkih raziskav anketiranci zavedajo spolne neenakosti, vendar o njeni prisotnosti v svoji bližini niso prepričani. Naslednja ovira je iskanje finančnih sredstev za projekte – neenakovreden status na tržišču preprečuje pridobitev zadostnih filmskih sredstev, ki bi podprla velike projekte. Prav tako je zaskrbljujoče, da poročilo raziskave govori tudi o nefinanciranju ženskih filmark zaradi nezaupanja v ženske finančne odločitve in sposobnosti. Zaradi neenake porazdeljenosti finančnih sredstev so ženske primorane delati pri mnogih manjših projektih, večinoma za televizijo in ne film, iz istega razloga pa so tudi manj kompetentne in manj prisotne na raznih festivalih in tekmovanjih. Raziskava izpostavlja tudi, da se o neenakosti v filmu ne govori dovolj oziroma, da le nekaj inštitutov zbira podatke in sestavlja statistike o tem. Ženske režiserke v filmu ovirajo tudi plače, ki so v povprečju 32% nižje od plač moških kolegov. Naslednja točka je problem ženske kot matere, saj si ženska, ki želi uspešno kariero, v dinamičnem filmarskem delavniku in iskanju priložnosti ne more privoščiti časa za družino, če pa že, je vrnitev po rojstvu otroka skorajda nemogoč. Kot zadnjo oviro poročilo omenja tudi slabo oglaševanje in distribucijo filmov, ki so jih režirale ženske. Če bi skušali neenakost med zastopanostjo žensk in moških v režiserskem poklicu primerjati s kakovostjo filmov, je raziskava, ki je za vzorčno leto vzela leto 2013, pokazala, da so filmi, ki so jih režirale ženske, na nacionalnih in internacionalnih festivalih dosegli več nagrad, kakor filmi, ki so jih režirali moški. Vendar pa poročilo omenja tudi, da se to dogaja le na manjših in manj poznanih festivalih in tekmovanjih, saj so na najprestižnejših v ospredju še vedno filmi, ki so jih režirali moški.
O že prej omenjenem problemu konsenza med materinstvom in delom v filmu govori tudi članek v Delu, kjer se je novinarka pogovarjala s slovenskimi režiserkami in študentkami režije o diskriminaciji žensk v filmski industriji. Besedilo izpostavi statistične podatke o evropskih filmih ženske režije in pove, se ženske na filmskem področju uveljavljajo bolj kot maskerke, kostumografinje, scenografinje, manj med tehničnimi poklici, najvišje pa tu in tam kot asistentke režije. Mlade slovenske režiserke so v debati spregovorile o težavnosti kombiniranja zasebnega družinskega življenja in filmskega dela, saj je to že samo po sebi težko dosegljivo, materinstvo pa ga še dodatno oteži. Večina režiserk zato najprej razmišlja o svojem velikem filmskem projektu, šele nato o otroku.
Izsledki še ene raziskave so pokazali, da je v svetovnem merilu zastopanost žensk v režiji še nižja, med leti 2013 in 2014 je le 1,9% 100 najuspešnejših filmov režirala ženska. V svetovnem merilu se v spolni segregaciji na filmskem področju pojavi še variacija diskriminacije med samimi ženskami, tako imajo manj možnosti temnopolte ženske oziroma ženske rasnih in etničnih manjšin, pripadnice LGBT skupnosti …
Na srečo danes obstaja mnogo organizacij, ki opravljajo raziskave in pozivajo k spremembam na področju spolne in ostalih segregacij v filmu.
Koliko slovenskih celovečercev so torej režirale ženske? V 80 filmih med leti 1991 in 2014 so glavno režisersko delo ženske opravile le v 7 primerih, 5-krat pa so sodelovale pri asistenci. Naj omenim, da od leta 2014 naprej nobenega celovečerca ni režirala ženska. Delež filmov, ki so jih režirale ženske je tako, če se ozremo samo na glavne režiserke in ne asistentke, 8% kar pa je, glede na izsledke raziskave evropske ženske avdiovizualne mreže, 13% nižje kot evropsko povprečje. Ženske, ki so med analiziranimi filmi prevzele vlogo režiserk so: Maja Weiss leta 2002 kot prva slovenska režiserka s celovečernim igranim filmov, v istem letu ji je sledila Hanna Slak, obe sta se v kasnejših letih preizkusili še v enem filmu. Filme so režirale še Janja Glogovac, Dafne Jemeršič, v filmu »Tošl« z več režiserji pa sta sodelovali tudi Nataša Sirnik in Jerneja Žuran. Če pa svojo analizo malce razširimo in si ogledamo celotno glavno snemalno ekipo vsakega celovečerca posebej, nas spet pričaka podobno stanje. Pretežna udeležba žensk kot scenografinj, kostumografinj in maskerk. Filmarke se redko znajdejo v tehničnih vlogah, da pa še redkeje sodelujejo pri režiji ali film režirajo, nam je sedaj že jasno.
Diskriminacija v slovenski filmski industriji je še kako prisotna, saj se ženske soočajo s predsodki, maskulinizacijo filmskih poklicev, manjšim fondom razpoložljivih denarnih sredstev, dilemo o odločitvi za družino ali kariero, itd. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Slovenije sicer navaja enakovredno število študentk in študentov režije, a medtem ko so režiserske službe diplomantom ponujene samoumevno, je pot diplomantk težja, marsikatera nikdar ne posname svojega filma.
Lahko potemtakem umetnost še vedno označimo za »svobodno« ali pa nas zaskrbi, da bomo v prav vsakem kotičku in času našega sveta ter družbe odkrili, kako zelo nesvoboden je posameznik v svojih dejanjih in odločitvah?
Ženske filmarke, predstavnice polja svobode – umetnosti, prav te, ki bi lahko morda edine pokazale, da ostaja svet košček življenja, v katerem je človek lahko to, kar želi, v katerem je lahko svoboden, prav te v svojem poklicu izkušajo omejitve in nenehen boj za obstanek v filmski industriji.
O rešitvah se v zadnjih letih govori precej, predlagane so predvsem kvote in različna osveščanja ljudi o nevarnosti implicitne in skorajda institucionalizirane diskriminacije.
Toda ne glede na to kako uspešno bomo odpravili razlike in neenakosti v sodobni družbi, bo vselej šlo le za preoblikovanje kletke. Nekega dne bo strop kletke višje kot kdajkoli prej in morda skoraj ne bo opazen, a bo tam, trdno in neizprosno omejujoč človeka. Ali pač?
Prispevek je izvirno objavljen v novi številki društvenega glasila Zofijinih ljubimcev, Ustroj. V digitalni obliki ga lahko prebirate v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net, na voljo pa je tudi v fizični obliki.
Glasba
Smo na koncu še ene poletne oddaje Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Vse dobro do naslednje prilike!