Avizo
Pozdrav v novi oddaji Društva za razvoj humanistike!
V današnji oddaji bomo na kratko predstavili osnove izobraževalnega programa filozofija za otroke. Za splošno predstavitev programa bo s prispevkom z naslovom »Filozofski razmisleki z otroki« poskrbel eden pionirjev filozofije za otroke pri nas, doktor Marjan Šimenc. V drugem delu oddaje pa se bomo o praksi izvajanja filozofije za otroke, pogovarjali s profesorico Majo Vačun, ki na Osnovni šoli Selnica ob Dravi že vrsto let vodi krožek filozofije za otroke.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Za-misel
»Zakaj so štiriletni, petletni in šestletni otroci radovedni, ustvarjalni, motivirani in kar ne nehajo spraševati, do osemnajstega leta pa postanejo pasivni, nekritični in jih učenje nadvse dolgočasi?« Matthew Lipman, pionir filozofije za otroke
Doktor Marjan Šimenc v prispevku, ki ga je pripravil za zbornik ob Svetovnem dnevu filozofije, podrobneje predstavlja idejo filozofskih razmislekov z otroki.
»Kje smo?« vpraša štiriletna Ana.
»V Šiški?« odgovori njen stric.
»Kje je Šiška?« nadaljuje Ana.
»V Ljubljani.«
»Kje je Ljubljana?« se spet oglasi Ana.
»V Sloveniji.«
»Kje je Slovenija?«
»V Evropi,« je stric že malo nestrpen.
»Kje je Evropa?«
»Na Zemlji!« je kratek stric.
»Kje je Zemlja?« se ne utrudi Ana.
»V vesolju,« odgovori stric in upa, da se tu konča.
»Kje pa je vesolje?« vpraša Ana – in tokrat ne dobi odgovora.
Ko poslušamo filozofe, se nam lahko zdi njihovo govorjenje oddaljeno in tuje, in ko jih beremo, se nam zdijo težko razumljivi in zapleteni, morda celo »zateženi«. Filozofija še nam, odraslim, ni dostopna, kaj šele otrokom.
Ko tako razmišljamo, pozabljamo na živo radovednost otrok, ki se precej razlikujejo od v vsakdan vpeto življenje odraslih, ter igranje z beseda in idejami, ki jim je tako blizu. Ta neomejena radovednost otrok ni samo rezultat njihove neizkušenosti in nevednosti, temveč tudi vroče potrebe razumeti svet, v katerem živijo, razumeti sebe in druge in sploh vse to, kar je.
Če to upoštevamo, potem otroke ni treba vpeljevati v filozofijo, saj so otroci že gibajo v njej, si že zastavljajo filozofska vprašanja, in potrebujejo samo ljudi, ki jih ne bodo ovirali, ki jih ne bodo utišali, ki ne bodo prepovedali njihovega iskanja, temveč jim bodo preprosto prisluhnili in jih vzeli resno. Filozofija za otroke in z otroki je poizkus, kako prisluhniti otroku na organiziran način, in ustvariti prostor, kjer njihovo odkrivanje tega, kar je zanje pomembno, lahko poteka na nekoliko bolj strukturiran način.
Ana iz začetnega pogovora ni izmišljen lik, pa tudi nobena izjema ni. Starejši smo že nekoliko pozabili svojo otroško zvedavost, starši pa vedo, da se majhni otroci ne naveličajo spraševati. In nekateri starši se zato pozneje tudi sami sprašujejo, kam je izginila radovednost, ki je krasila njihovega otroka, ko je bil še majhen, in kaj bi lahko naredili, da bi spodbujali in ohranjali pri življenju to otroško zanimanje za vse naokrog.
Filozofija za otroke je pristop k posredovanju filozofije in filozofskega mišljenja, ki se je od svojega nastanka pred dobrimi 40 leti razširil po svetu, tako da ga danes prakticirajo v več kot 40 državah. Razlog za to je prepričanje, da filozofija za otroke ni samo metoda poučevanja filozofije, temveč tudi nov pristop k poučevanju, katerega veljavnost sega preko področja, ki ga zamejuje posamezni šolski predmet. V čem je njegova odlika?
Filozofsko raziskovanje z otroki je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja začel razvijati ameriški filozof Mathew Lipman, sprva zgolj zato, da bi spodbujal otroke k samostojnemu in kritičnemu mišljenju, da bi torej razvijal tisto, čemur se danes reče »višje kognitivne ravni«. Poleg tega neposrednega cilja, ki je v skladu z običajnimi splošnimi cilji izobraževanja, program izhaja iz prepričanja, da so otroci po naravi filozofi, saj se znajo od malega pristno čuditi in spraševati o svetu okrog sebe. Da tega v neki starosti ne počnejo več, so krivi tudi odrasli, ki ne vedo, kaj bi počeli z množico njihovih nenavadnih vprašanj. Pa za razmislek o njih ni potrebna visoka inteligenca ali posebna nadarjenost, le pripravljenost uporabljati lastno pamet in biti odprt za vprašanja, ki se nam zastavljajo.
Lipman je s filozofijo za otroke začel kot univerzitetni profesor filozofije v šestdesetih letih, v obdobju družbenih pretresov, vojne v Vietnamu, študentskih nemirov… Njegova ocena je bila, da k destruktivnosti sveta pripomore tudi to, da ljudje ne mislijo. Svet je človeški svet, ljudje ga nenehno soustvarjajajo, in ker ne mislijo, ustvarjajo slab svet. Da bi svet spremenili na bolje, jih je treba učiti misliti. Vir potrebe po filozofiji za otroke je bila torej tudi potreba po oblikovanju drugačnega sveta. Da bi svet spremenili na bolje, bi morali znati bolje misliti svet in naš položaj v njem.
Program, ki ga je v treh desetletjih razvijal Lipman, sestavlja sedem čitank za učence, vsako pa spremlja podroben priročnik za učitelje. Naj jih na kratko predstavimo. Prva čitanka po vrsti je Elfie in je namenjen otrokom, starim okrog 6 do 7 let, poudarek je na razmišljanju o mišljenju. Širše področje, s katerim je povezana čitanka, je raziskovanje izkustva. Kio in Gus je čitanka, namenjena 7 do 8 letnim otrokom in osredinjena okrog razmisleka o naravi, širše področje, na katero se navezuje, je okoljska vzgoja. Pixie je namenjena 8 do 10 let starim otrokom, njena temeljna tema je razmislek o jeziku. Harry je namenjen 10 do 13 letnikom, njegova temeljna tema so osnovne miselne spretnosti, širše področje je mišljenje in logika, priročnik za učitelje pa nosi naslov »Filozofsko raziskovanje«. Liza je namenjena 12 do 14 letnikom, temeljno področje je etični razmislek, priročnik pa nosi naslov »Etično raziskovanje«. 14 do 15 letnikom je namenjena Suki, katere temeljna tema je razmišljanje v jeziku. Mark pa je namenjen 15 do 18 letnikom, osrednja tema je razmislek iz družboslovja, učiteljski priročnik pa ima naslov »Družbeno raziskovanje«.
Jedro filozofije za otroke je raziskovanje. To ni razumljeno kot specializirano področje, dostopno samo majhnemu številu specialistov, temveč se v filozofsko raziskovanje lahko vključi vsakdo in v vseh starostnih obdobjih. S filozofskim raziskovanjem se lahko začnejo ukvarjati že otroci v vrtcu. Posebnost raziskovanja pri filozofiji z otroki je njegova ključna povezanost s skupnostjo.
Kaj je skupnost raziskovanja? Zanjo je najprej značilno, da otroci sedijo v krogu, tako da vidijo drug drugega. Če znajo brati, berejo odlomek iz čitanke, vsak prebere en odstavek, drugače pa jim bere učitelj. Bistveni del programa za vsako starostno stopnjo je čitanka. Gre za pripoved o vsakdanjem življenju otrok, junaki v njej doživljajo podobne stvari kakor učenci, ki jim je namenjena, ter se o njih sprašujejo in pogovarjajo. Izkaže se, da imajo vsakdanja vprašanja otrok izrazito filozofsko razsežnost. V čitanko tako niso preprosto vključeni nastavki za razmislek o nekaterih filozofskih problemih, iz zgodbe je razvidno, da filozofije ni potrebno vnašati v vsakdanje življenje, v njem je vselej že prisotna. Pokaže se, brž ko začnemo razmišljati o svojem izkustvu in doživljanju, kar počnejo junaki v čitankah.
Po branju je čas za premislek. Otroci premišljujejo o vprašanjih, ki so se jim ob zgodbi zastavila. Zaradi podobnosti se lahko identificirajo z izkušnjo junakov, ta pa že vključuje filozofske probleme, za katere se izkaže, da ne izvirajo iz soban učenjakov, temveč iz našega vsakdanjega življenja. Poleg tega je v zgodbi vselej zastopano več glasov, več pogledov, več izkušenj, več čustev – in je tako že predstavljena neka skupnost, čeprav še ni prava skupnost raziskovanja. Otroci so v zgodbi že postavljeni v odnos do drugih otrok in izkušnja vsakega bralca ni samo v njegovi glavi, temveč jo je vsaj deloma že nakazal junak tam zunaj, v krogu imaginarnih junakov. Naloga bralca je le, da jo prenese tudi v krog svojih realnih vrstnikov. Lahko bi rekli, da v diskusiji otroci pišejo zgodbo naprej.
V priročniku za učitelje je poleg orisa filozofskega ozadja in konkretnih vaj, navedenih tudi nekaj vprašanj, ki jih učitelj lahko predlaga učencem v obravnavo, če na začetku sami nimajo predlogov.
Prvi korak, ki sledi branju in premisleku, je osredotočen na učence. Vsebine pogovora ne določi učitelj, temveč učenci. V resnici ne gre za vsebino, temveč za vprašanja. Vsa vprašanja otrok se napišejo na tablo, vsako lepo opremljeno z imenom tistega, ki je vprašanje zastavil. V naslednjem koraku otroci izberejo vprašanje za razpravo, ki s tem dobi poseben položaj: ni nekaj, kar pride na vrsto na koncu razlage, temveč je postavljeno na začetek ure. Prav tako ni samoumevno, da učenci že kar znajo zastavljati vprašanja, temveč lahko ta korak razumemo tudi kot učenje zastavljanja dobrih vprašanj. Ko se otroci odločijo, katera od napisanih vprašanj se jim zdijo najzanimivejša, se razprava lahko začne.
Osrednja točka filozofije za otroke je torej posebna skupnost. Njene temeljne značilnosti so običajno povzete takole:
Učenci skupaj preberejo zgodbo. Izhodišče je tako vsem skupno. Učitelj vpraša učence, kaj se jim je ob zgodbi zdelo zanimivo. Spodbudi jih, da svoje vtise posredujejo v obliki vprašanj. Vprašanja zbere na tabli in ob vsakem napiše ime učenca, ki ga je zastavil. Skupnost nato razpravlja o vprašanjih. Vrstni red lahko določijo na različne načine: lahko se glasuje o najbolj zanimivem vprašanju, vprašanja lahko poskušajo urediti po podobnosti – tako se pokaže, za kaj je največ zanimanja, izloči se zelo lahka ali zelo težka vprašanja, skupnost se lahko razdeli na skupinice in vsaka razpravlja o vprašanjih, ki so jih predlagali njeni člani, nato pa predlaga eno vprašanje v obravnavo celotni skupini. Bistveno je, da izhodišče dela niso že dani odgovor, temveč tisto, kar se učencem zastavlja kot vprašanje. Pravila razprave določi skupnost sama. Običajno pravila vključujejo: pri govorjenju vselej naslavljaj celotno skupino; bodi tiho, kadar ne govoriš skupnosti; govori samo eden, drugi govorca poslušajo; ko govoriš, govori dovolj glasno, da te drugi slišijo in tako naprej.
Osnovni dispozitiv, značilen za filozofijo za otroke, je torej zelo preprost: skupnost učencev, ki se oblikuje ob razpravljanju o nekaterih vprašanjih. Učinki procesa, ki se začne oblikovati, pa so lahko daljnosežni. Po mnenju snovalcev programa, filozofska diskusija v skupnosti raziskovanja pomaga razviti temeljne spretnosti in dispozicije, ki bodo učencem omogočile dejavno živeti v družbi.
Mišljenje otrok posledično postane kritično, sodelovalno, ustvarjalno in skrbno. Kritično mišljenje Lipman opredeli kot samo-popravljajoče se mišljenje, sodelovalno meri na sposobnost misliti skupaj z drugimi in graditi na njihovih idejah, Ustvarjalno meri na imaginacijo in ustvarjanje novih pomenov, skrbno mišljenje pa na vrednote in čustva, zlasti empatijo. Bistveno je, da se o teh ciljih pri pouku ne govori, pač pa se okolje oblikuje tako, da sodelujoči začnejo ustrezno delovati. Filozofsko raziskovanje vpelje otroke v javno razpravo o vrednotah in moralnosti. Spodbuja jih, da moralno presojajo in tudi razmišljajo, kaj je moralno presojanje in kaj pomeni biti razumen. Toda dobra diskusija ni samo govorjenje, ima svojo lastno kulturo. Vpelje nas v poseben način skupnega delovanja, kultivira pripravljenost za delovanje in vrline, kakršne so spoštovanje drugih, odkritost in odprtost duha.
V Sloveniji je bila filozofija za otroke oziroma filozofsko raziskovanje z otroki uvrščena v nabor obveznih izbirnih vsebin v zadnjem obdobju osnovne šole. S tem je bila dana možnost, da program zaživi tudi pri nas.
Učitelj ima v skupini različne vloge. Na začetku, ko se skupnost raziskovanja šele vzpostavlja, je predvsem organizator in spodbujevalec diskusije. Tako se izogne svoji tradicionalni vlogi vira vednosti in ocenjevalca odgovorov učencev.
Učitelj je član skupnosti in ima dolžnost sodelovati v diskusiji. Toda v svoji tradicionalni vlogi bi imel njegov prispevek večjo težo od prispevkov učencev. Zato je pomembno, da ne pove stališč ali dejstev, če je verjetno, da bodo učenci s primerno spodbudo sami prišli do sprejemljivih odgovorov. Pri tem mu je v pomoč razgledanost v filozofiji. Bolj ko je doma v prostoru možnosti, ki jih odpira filozofski premislek, laže se znajde v diskusiji in bolje razume ideje učencev. Po drugi strani pa je njegovo poznavanje filozofije lahko težava, če zaradi njega že v naprej »ve«, kaj hočejo otroci povedati. Zdi se, da mora pri diskusiji učitelj svoje znanje dati v oklepaj, da se bo laže posvetil poslušanju – poslušanju tega, kaj učenci v resnici rečejo, in bo dopustil, da učenci narekujejo tok pogovora. Hkrati pa ga ne sme dati v oklepaj, da se bo laže znašel pri usmerjanju diskusije, kadar bo treba. Se pravi, učitelj se mora učiti filozofijo, naučiti pa se mora tudi, da se filozofske vednosti ne oklepa.
Zgoraj razvito vlogo učitelja so strnili v tole formulo: učitelj naj bo pedagoško v ospredju, filozofsko pa v ozadju. Seveda diskusija včasih potrebuje njegov prispevek, kdaj in koliko pa je stvar učiteljeve presoje, pri kateri ga vodi poznavanje skupine in danega problema. Učitelj vidi več, zato lahko vodi, napeljuje, pomaga, kadar je treba. Umetnost je ravno v občutku, kdaj posredovati in kdaj ostati v ozadju. Končni cilj je, da skupnost spozna, da so številna vprašanja zapletena in jih ni mogoče na hitro rešiti. Potreben je čas, lotevamo se jih počasi in postopno, včasih tudi malo naokrog. Učenci se morajo naučiti ceniti pojasnjevanje tega, kaj je sploh problem, čeprav se zanj ne najde rešitve. Izogibati se je torej treba prehitremu zapiranju vprašanj.
Učence je treba spodbujati, da sprejmejo odgovornost za svoje komentarje in so jih pripravljeni zagovarjati ali pa zamenjati svoja stališča, če je razprava pokazala, da je to potrebno. Učitelj mora zagotoviti, da kritike nekega stališča niso doživete kot kritike zagovornika tega stališča. Le v varnem okolju je mogoče preizkušati različne zamisli in preverjati njihove posledice. Bistveno za skupnost raziskovanja je, da gradi, izhajajoč iz vprašanj in razmislekov učencev. Tako se jim da težo. In učenci se naučijo navezovati na ideje drugih. Najpomembnejši ni premik od učitelja k učencu, najpomembnejši je premik od učitelja in učenca k skupnosti. Čeprav seveda razmišljajo posamezni učenci, ne razmišljajo vsak zase, temveč skupaj in skupaj vidijo več kakor posamezniki.
Učitelj si pri vodenju skupnosti pomaga pri tem z vprašanji. Z njimi učence usmerja in opozarja na različne možnosti, a jim vendarle pušča dovolj svobode. Spraševanje in samo-spraševanje je tako vzpostavljeno kot temelj raziskovanja. Pomaga razvijati miselne spretnosti, izčisti razumevanje, učitelju da povratno informacijo, vzpostavlja povezave med idejami, spodbuja radovednost, vnaša nove spodbude in tako dalje. Zato je pri filozofiji za otroke posebna pozornost namenjena tipom vprašanj. Nekatera imajo to lastnost, da že z zastavljenostjo v pravem trenutku spodbujajo nekatere miselne procese pri učencih.
Postopke kritičnega mišljenja, ki so v ozadju teh vprašanj, lahko predstavimo z razpredelnico, ki so opira na poročilo ameriškega raziskovalca Petra Facioneja. Prikaz izpostavlja elemente kritičnega mišljenja, ki so pomembni za filozofijo za otroke, to so:
– Interpretacija: kategorizacija, iskanje bistvenega, razjasnjevanje pomena.
– Analiza: raziskovanje idej, identifikacija argumentov, analiza argumentov.
– Evaluacija: ocena trditev, ocena argumentov.
– Sklepanje: raziskava dejstev, iskanje alternativ, oblikovanje sklepov.
– Razlaga: navajanje rezultatov, utemeljevanje postopkov, predstavitev argumentov.
– Samoregulacija: samo-preiskovanje, samo-popravljanje.
Osnova te razvrstitve vprašanj je njihova vloga pri spodbujanju raziskovanja. Seveda pa je za dobro vprašanje bistveno, da je zastavljeno ob pravem času. Raziskovalne korake lahko strnemo v model oziroma v neko trdno zaporedje korakov. Recimo, najprej se opredeli problem, nato se postavi teza, nato se iščejo razlogi v prid tej tezi, nato se raziščejo ključne podmene, nato posledice teze, nato primere v prid tej tezi, nato primeri proti tej tezi. In seveda so problem, teza, razlogi, podmene, posledice, primeri, proti-primeri ključni za vsako raziskovanje, vendar nobenega koraka ne gre predpisati mehanično. Včasih je pač tako, da je diskusija predvsem raziskovalna in se giblje na ravni navajanja mnenja sodelujočih.
Morda je poglavitno pri vodenju diskusije načelo, da se sledi razmisleku na ravni mnenj, dokler se ta ne izčrpa, potem pa se vrnemo in poglobljeno premislimo povedano. Začnemo s predstavitvijo mnenj, pustimo, da se razvijejo različne intuicije in se gre v različne smeri. Tok asociacij se ne ustavi, saj se še ne ve, kam bo pripeljal, vrenju idej in produkciji novih pogledov se na začetku pusti prosto pot. Domislice, zamah domišljije, igranje z idejami, svobodne asociacije, besedne igre, številni pogledi, mnoštvo izrazov so tako prvi korak, ki mu sledi analitični razum. Ta razčlenjuje, razvršča, ureja, izpeljuje, išče podmene, gradi sistem, identificira načela, vpeljuje nove pojme. Ves proces bi imel tako v grobem dve fazi, produktivno in urejevalno.
Morda že izražanje mnenj lahko razumemo kot prvo stopnjo mišljenja, saj vodi k premisleku in je posledica mišljenja. Potemtakem ne razmišlja izolirani posameznik, temveč celotna skupina. Zato je pomembna tudi igriva plat filozofije. Mnoštvo pogledov, besedne igre, svobodne asociacije, igranje z idejami, s katerimi se artikulira izkustvo in vnaprejšnja vednost udeležencev, kar udeležence sprosti in ustvari občutek svobode in varnosti: kajti njihovo izkustvo je pomembno, njihov pogled je cenjen in v resnici vsak lahko prispeva k napredku celote.
Nekateri filozofijo za otroke predstavljajo predvsem kot učenje miselnih spretnosti in tako imenovanega kritičnega mišljenja. Vendar se ne sme spregledati, da je ta cilj morda prvi za tiste, ki so zunaj programa in od zunaj gledajo nanj. Za v program vključene učitelje in učence pa je pomemben samo razmislek o vprašanjih, ki jih zanimajo. In pri razmisleku in raziskovanju se seveda uporabljajo možgani. In z rabo se učenci navadijo uporabljati miselne tehnike, postanejo spretnejši misleci. Ni pa to cilj filozofiranja, saj filozofija ni zgolj učinkovito sredstvo za razvijanje miselnih spretnosti.
Posebnost filozofije za otroke je ravno to, da različnih metod kritičnega mišljenja ne abstrahira v tehnike, ki jih je treba usvojiti, temveč vztraja pri primatu vsebine. In ravno v tem je njena prednost, saj so navadno programi kritičnega mišljenja, pri katerih se predvsem uči o tehnikah, ki se nato vadijo, precej dolgočasni. Tehnike seveda obstajajo za učitelja, ki jih spodbuja s svojimi vprašanji, a uporabljajo se zato, ker koristijo. In ker je učenje mišljenja pri filozofiji za otroke samo stranski proizvod razmišljanja, je filozofija za otroke lahko tako učinkovita pri razvijanju »miselnih spretnosti«. Kajti »dril« hitro postane dolgočasen, razpravljanje o vprašanjih, ki jih sam izbereš, pa ne tako hitro.
Poleg tega pa filozofijo za otroke ne zaznamuje samo kritično mišljenje, temveč še tri druga: ustvarjalno, skrbno in sodelovalno mišljenje. S tem je filozofija za otroke nekako anticipirala gibanje spretnosti za enaindvajseto stoletje, po drugi strani pa s poudarkom na vsebini, predstavlja tudi njegovo kritiko.
Prispevek je izvirno objavljen v zborniku »Svetovni dan filozofije – Filozofsko mišljenje v praksi«, ki je izšel letos ob priliki obeleževanja svetovnega dneva filozofije. Zbornik bo na spletni strani danfilozofije.net kmalu dosegljiv tudi v elektronski različici.
Glasba
O tem kako filozofija za otroke poteka v praksi, kakšni so rezultati in kakšne izkušnje vnaša v šolski prostor, smo se ob priložnosti enega od izobraževanj za pedagoge, pred časom pogovarjali s profesorico Majo Vačun. Profesorica Maja Vačun, po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok ter profesorica slovenščine in filozofije, je na Osnovni šoli Selnica ob Dravi zaposlena kot knjižničarka, že vrsto let pa na šoli med drugim vodi tudi krožek filozofije za otroke.
Kako ste se seznanili s filozofijo za otroke?
Kako ste začeli s krožkom?
Imate za normalno delo dovolj informacij o FZO oziroma kako si jih poiščete?
Formalno pa je po vašem mnenju pri nas preslabo poskrbljeno za to?
Zakaj menite, da je temu tako?
Kako poteka vaš krožek, koliko otrok ga obiskuje in kako pogosto poteka?
Katere so tiste teme, ki jih v krožku običajno obravnavate?
Kako so otroci sprejeli FZO in kakšni so njihovi odzivi?
Vaš krožek sodeluje tudi s Filozofsko fakulteto in profesorjem Rudijem Kotnikom. Kako poteka to sodelovanje?
Se vam zdi, da je krožek izpolnil vaša pričakovanja?
Se s kolegi na šoli pogovarjate kaj o FZO, kakšni so njihovi odzivi in ali jih zanima, da bi morda tudi sami želeli poskusiti?
Za-misel
»S filozofijo se morajo ukvarjati vsi, ker je naravno stanje človeka. Ko otroci v starosti štirih let začno spraševati »Zakaj?«, denimo »Zakaj se nebo ne zruši na nas?«, je to filozofsko vprašanje. Nekoč pa sem slišal malčka, ki je rekel svoji mami: »Bog ne obstaja, ker nima mame.« To pomeni, da je že dojel princip kavzalnosti. Že Aristotel je rekel, da je filozofija naravno stanje, vsi si zastavljamo vprašanja.« italijanski filozof Umberto Galimberti
Glasba
Toliko smo pripravili za tokratno edicijo oddaje. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni, ko se bomo posvetili prispevkom na temo smisla, ki so nastali ob priliki osrednje slovenske prireditve svetovnega dneva filozofije, ki je že tradicionalno tretji četrtek v novembru, potekala v Mariboru.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala za pozornost in vse dobro do naslednje prilike!