Avizo
Spoštovani in spoštovane, pred vami je nova oddaja društva Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji bomo prisluhnili dvema prispevkoma. Začeli bomo z novim prispevkom Andreja Korošaka, ki nosi naslovov »Avtoritarni strah – znotraj votel, okoli pa ga nič ni«, v katerem prevprašuje grožnjo desnega populizma. Drugo polovico oddaje bomo še v zadnjem prispevku iz aktualne številke društvenega glasila Ustroj, ki ga predstavljamo v naši oddaji, posvetili stoti obletnici smrti Ivana Cankarja. Doktor Andrej Adam je v ta namen pripravil prispevek z naslovom »Cankar in vprašanje svobode«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Andrej Korošak se v prispevku, ki nosi naslovov »Avtoritarni strah – znotraj votel, okoli pa ga nič ni«, prevprašuje grožnjo, ki jo predstavlja desni populizem.
Skrajni desničarski populizem postaja neznosno boleči vozel v že tako ali tako dovolj zapletenih aktualnih družbenih razmerah. Videti je, kot da ključni družbeni odločevalci, torej zlasti etablirana politika, le s težavo najdejo protistrup tej verjetno najbolj nevarni nadlogi, ki je še zlasti pred nekaj leti po begunski krizi, dosegla zdaj že epidemične razsežnosti v večini evropskih držav, pa tudi širše – predvsem v ZDA. Reinkarnacija najbolj nazadnjaških desničarskih ideologij, neofašizma, povsem odkritega rasizma, paničnih predsodkov do istospolnih, do žensk, do intelektualcev in nasploh do drugačnih ter drugače mislečih, je demokratično javnost s svojo vehementnostjo in brezkompromisnostjo presenetila popolnoma nepripravljeno. Zdi se, da so v tem trenutku ogrožene praktično vse demokratične pridobitve, ki si jih je svobodomiselni del človeštva s krvjo priboril že v prejšnjem stoletju – demokracija je torej na hudi preizkušnji. Ali bomo res pristali v civilizacijskem somraku?
Znana marksistična maksima pravi, da tedaj, ko kapitalizem prehaja v obdobje hude krize, smrdi po fašizmu. Na tej točki smo ravnokar. Lahko bi na dolgo in široko razpravljali o psiholoških vzgibih, tistih najglobljih predispozicijah, ki široke množice vodijo v nerazumno zavračanje osnovnih demokratičnih standardov, kar konec koncev tudi njim samim ne prinaša nič dobrega.
Prav na to vprašanje so že pred skoraj 70. leti skušali odgovoriti ameriški raziskovalci, t.i. berkeleyski tim, ki so ga sestavljali Adorno, Frenkel-Brunswik, Levinson in Sanford, ko so v nizu res zelo obsežnih raziskav ugotavljali vzroke za nedemokratični potencial pri posameznikih. Izhodišče, na katerem je temeljila ta študija, se je skrivalo v vprašanju, kaj je bilo tisto, kar je gnalo milijone in milijone Nemcev, da so se tako vdano in nekritično podredili najbolj zločinski ideologiji, mnogi pa celo brez slabe vesti sodelovali v največjih grozodejstvih tistega časa. Avtorji so izhajali iz psihoanalitične teorije, ki je danes sicer v zatonu, a je vendarle ponudila še danes navdihujoče razlage. Temeljni vzrok nedemokratičnih praks po njihovem mnenju tiči v avtoritarni osebnosti. Avtoritarnost je tako osebnostni sindrom, ki vključuje mnoge druge naravnanosti: antisemitska stališča, etnocentrizem, konservativizem, fašistično orientacijo. Gre za, v že zgodnjem otroštvu izoblikovano karakterno strukturo, ki jo kasneje v življenju označuje nekritična poslušnost do zunanjih avtoritet.
Že prav, da najprej pomislimo na osebnostno strukturo, kot na primarni izvor avtoritarnosti. Nenazadnje, v populaciji so in bodo zmeraj obstajali posamezniki, ki so tako hudo osebnostno oškodovani, ki imajo tako globoko zakoreninjene verske, rasne, etnične in druge predsodke in za katere so nasilne desničarske ideologije edini način življenja – pa vendar, razumno je sklepati, da je takih oseb relativno malo. Morda bi res v tem primeru šlo za psihopatologijo, za klinično dokazljive osebnostne motnje ali celo bolezni. Ni pa za pričakovati, da bi to veljalo za tako enormen obseg populacije. Kaj bi torej bil tisti odločujoči, bistveni pogoj za porajanje prave avtoritarne plime v sodobnem času?
Najprej se kaže spomniti na Ericha Fromma, ki je bil med prvimi, ki so skušali ponuditi razlage za ta pojav. Pravi, da izkušnja temeljne negotovosti, občutje izkoreninjenosti v modernem industrijskem, a težko predvidljivem zunanjem svetu vodi posameznike dobesedno v »beg pred lastno svobodo«, v samozanikanje, ko svojo usodo raje prepuščajo tistim, ki jim v težkih trenutkih osebne stiske najbolj verjamejo, ki delujejo najbolj prepričljivo. In ti niso nič drugega, kot »preroki prevare«, kakor jim pravita ameriška sociologa Lowenthal in Guterman, torej predvsem populistični agitatorji totalitarnih gibanj. V izgubi ekonomske varnosti, občutju nacionalnega ponižanja in s tem izgube identitete, pa je plodna tla za podporo nacionalsocializmu v Nemčiji videl tudi Wilhelm Reich.
Že tem zgodnjim avtorjem raziskovanja avtoritarnega obnašanja ni bilo tuje poudarjanje pomena zunanje ogroženosti. Tako distopični dogodki, kot so npr. velike ekonomske, okoljske in druge krize, nujno vzbudijo ekscesno količino strahu v širokih slojih populacije. Psiholog Ervin Staub omenja otežene eksistenčne pogoje, ekonomsko nazadovanje, politično nestabilnost, nagle socialne spremembe ali celo nerede, kot pogoje za reduciranje skupinskega samospoštovanja, pojavljanje frustracij ob ogrožanju načina življenja, kulturnih norm in vrednot ter svetovnega nazora, kar lahko vodi do izbruhov avtoritarnega nasilja. Hkrati ob doživljanju strahu, postanejo ogroženi posamezniki tudi bistveno bolj previdni, konservativni, dojemljivi predvsem za agende desničarske politike. Strah je nekakšen sprožilec, ki izhaja iz doživljanja realne ali vsaj namišljene grožnje. Zveza med kolektivno grožnjo in avtoritarnim vedenjem, ko se posameznik zlije z brezimno množico in se nekritično podredi zunanji avtoriteti, katera običajno ponuja preproste, instant rešitve kompleksnih družbenih problemov, je bila večkrat empirično potrjena. Švedski sociolog Jens Rydgren je ugotovil, da sta za vzpon skrajne desnice v Evropi odločilna predvsem dva dejavnika: prvi: fragmentacija kulture oz. močna polarizacija stališč prebivalcev kake države, in drugi: nezadovoljstvo z etablirano politiko, njenimi voditelji in institucijami.
Nadalje, številne druge raziskave še odkrivajo, da so podredljive avtoritarne osebe tekom svoje najzgodnejše socializacije pridobile specifičen pogled na svet, kot na nekaj strašljivega, ogrožajočega, nestabilnega. Po eni strani gre za nekakšno trajno anksioznost, globoko zakoreninjen strah pred socialnim kaosom, neredom, anarhijo, po drugi pa za netolerantna stališča, predsodke do vseh tistih drugačnih, ki bi lahko potencialno ogrozili etablirani družbeni red, vzpostavljeno hierarhično strukturo. Avtoritarni posamezniki ne marajo sprememb, rigidno delovanje je njihov način življenja, biti eno in isto, se konformirati, se dobesedno zliti s skupino, kateri želijo pripadati, postane njihov končni cilj. Po mnenju Karen Stenner je avtoritarnost mnogo več kot averzija do drugačnosti, postane namreč zakoreninjen, normativen svetovni nazor, v katerem imajo ključno vlogo vrednote submisivnosti in konformizma. Te osebe se odrečejo lastni avtonomiji, kritični distanci do zunanjih etabliranih avtoritet, torej nosilcev socialne moči. Dobesedno »pobegnejo pred svobodo«.
Pomembno je vedeti, da takšne osebe lahko sorazmerno normalno, brez večjih pretresov funkcionirajo v stabilnem, urejenem družbenem okolju – a takoj, ko zaznajo grožnjo t.i. normativnemu redu, tistemu sistemu skupnih vrednot in predstav o samih sebi kot pripadnikih točno določene nacije, veroizpovedi, rase, družbenega sloja itd., je njihovo notranje ravnovesje porušeno, saj se aktivira njihov avtoritarni predispozicijski potencial. Do te povečane občutljivosti pride le tedaj, če so izpostavljene tej normativni grožnji, nekakšnemu kritičnemu katalizatorju, ki je po eni strani lahko povsem realna nevarnost, ali pa le navidezna, načrtno sproducirana populistična agitacija, ki s svojimi zmeraj bolj dovršenimi manipulativnimi propagandnimi tehnikami spreminja realnost samo. V obeh primerih bo rezultat enak. Govorimo o interakciji avtoritarnih dispozicij z normativno grožnjo, kar rezultira z avtoritarnim vedenjem. Avtoritarnost, kot stabilna individualna dispozicija, se pod različnimi zunanjimi vplivi oz. grožnjami izraža v različnih stopnjah. Večja kot je percipirana ogroženost, večji je vpliv avtoritarnih dispozicij na netolerantno vedenje.
Se je potemtakem sploh čuditi pravi histeriji, ki so jo sprožile lažne novice in potencirala številna družabna omrežja po celem svetu? Od takrat, ko je Edward Bernays ustoličil znanost oblikovanja javnega mnenja in v propagandi uvidel orodje doseganja družbenega soglasja, pa vse do današnjih dni, je razvoj sodobne tehnologije, še zlasti informacijske in spletnih omrežij, opravil dobesedno kvantni skok in s tem razširil neslutene možnosti vplivanja na svetovno populacijo.
Danes je možno relativno preprosto nadzorovati oblikovanje stališč, vplivati na javno mnenje ali sprožati prave »cunamije« lažnih novic – te slednje bodo zagotovo delovale na pravkar opisan način. Predvsem pri tistih, ki so najbolj avtoritarno predisponirani in ki se bodo v smrtni grozi pred različnimi umetno sproduciranimi nevarnostmi, zatekli v naročje populističnega agitatorja, ki ob tem, ko premišljeno lansira popačeno podobo oz. interpretacijo družbene stvarnosti, sebe ponuja kot rešitelja. Gre za znani trik, ki pa zmeraj znova deluje, nenazadnje zato, ker so družbeni procesi tako zapleteni in težko neposredno preverljivi, zaradi česar se morajo posamezniki zanašati na pojasnjevalne konstrukte zunanjih avtoritet kot so politiki, znanstveniki in drugi mnenjski voditelji, vključno seveda z mediji. Socialna psihologija že dolgo pozna dvoje ključnih determinant razširjanja govoric med ljudmi: prvi pogoj je, da gre za frustracijo kakega temeljnega motiva, npr. varnosti, eksistenčnih motivov, druga pa je nejasnost same situacije. Ravno za to gre: življenje posameznikov v neoliberalni družbi je permanentno izpostavljeno obema pogojema. To pa vzbuja temeljno, eksistenčno negotovost, permanentno anksioznost, stanje nasprotno zdravju ali čustvenemu blagostanju.
Dandanes pa so že na voljo tehnologije lažnih novic druge generacije, za katere strokovnjaki opozarjajo, da lahko kaj hitro do neprepoznavnosti spremenijo svet, kot smo ga do sedaj poznali. To bi resnično pomenilo konec življenja v preverljivi realnosti in seveda raj za manipulatorje ter »lažne preroke« vseh vrst. Veliko težavo za demokracijo predstavlja institucionaliziranje propagande oz. sistematično razširjanje laži in s tem strahu. Ne more nas začuditi, če novodobni desničarski populisti vsi po vrsti posegajo po teh preizkušenih receptih. Mnogo prahu je tako vzbudila zadnja predsedniška kampanja in zmaga Donalda Trumpa v ZDA.
Avtoritarne predispozicije s pridom izkoriščajo in jih pravzaprav celo upravljajo centri politične moči. To še posebej velja za konservativno desnico. V ZDA je dobro raziskana republikanska vloga pri oblikovanju javnega mnenja – t.i. »strategija Juga« se je dodobra obnesla pri popularizaciji njihove politike in popolnoma spremenila ameriški politični zemljevid. V bistvu je šlo za sila preprosto aplikacijo načela »deli in vladaj«. Z načrtnim institucionalnim spodbujanjem rasne diskriminacije zlasti na ameriškem Jugu, se je v nekaj letih vzpostavila in utrdila hierarhična struktura, na katere dnu so seveda revni in brezpravni črnci, katerim pa lahko dominirajo prav tako obubožani sloji belskega nižjega in srednjega razreda. Odpor do pravega vzroka družbene neenakosti, torej vladajočega razreda, je tako onemogočen.
Tudi Hetherington in Weiler dokazujeta, da so za vzpon republikancev v 60. letih prejšnjega stoletja zaslužni strategi te stranke. Gre za nekakšno evolucijo svetovnega nazora – ideološke temelje so najprej postavili na rasni podlagi in sveti vojni zoper kriminal, pozneje pa so jih še nadgradili z ostalimi družbeno relevantnimi temami: anti-feminizmom, patriotizmom, zavračanjem pravic istospolnih, odrekanjem abortusu, danes pa je v ospredju seveda anti-imigrantska politika. Ta politična stališča vsekakor niso naključno izbrana, vsebujejo močno simbolno komponento z namenom mobilizacije širokih množic in tako povzročajo globok razkol javnega mnenja.
Ideološke téme so namenoma povezane z dispozicijo avtoritarnosti, kar vpliva na interpretacijo političnega dogajanja in na politično identiteto. Republikanska politika potemtakem zlorablja osebnostne značilnosti volivcev, da si jih z umetno ustvarjenim ideološkim antagonizmom preoblikuje v fanatične privržence. To stori z identifikacijo skupnega sovražnika, torej z mobilizacijsko energijo negativnih kognicij. V makartizmu podobnem lovu na čarovnice je danes komunističnega sovražnika zamenjala antipatija do liberalizma, do vsega kar je drugačno, kar presega obstoječi red, kar diši po svobodi. Ocenjujejo, da je danes razkol med privrženci republikanske in demokratske stranke v ZDA najgloblji v zadnjih 100 letih! Kljub temu, da se splošne populacijske preference približujejo sredini, je politika tista, ki producira zmeraj večjo polarizacijo. Republikanska stranka postaja vse bolj in bolj konservativna, demokratska pa liberalna.
Ameriška izkušnja izstopa. Nikjer na svetu neoliberalna politika, konservativna desnica in s tem neenakost, ni tako izrazita kot ravno v ZDA. Kako pa je na naši celini? Pričakovali bi, da je močan vpliv leve politike, zlasti socialističnih in socialdemokratskih strank v razvitih državah zahodne Evrope od konca druge svetovne vojne, pa vsaj do 80. let prejšnjega stoletja, zaslužen za kompromis med delom in kapitalom v obliki instituta socialne države in ki še zmeraj deluje kot blažilec družbenih napetosti.
Videli smo, da avtoritarnost z vsemi svojimi tragičnimi posledicami vznikne v tisti družbeni konstelaciji, ki zataji pri zagotavljanju eksistenčne varnosti, vsepovsod tam, kjer se posamezniki čutijo negotove, šibke, ranljive, izdane. Posledica je oziranje po močnem, odločnem voditelju, ki bi jih zaščitil in ponovno vzpostavil vsaj osnovne pogoje za človeka dostojno življenje, ne glede na to, da ideologija, ki jo ponuja, ne prinese ničesar dobrega in da so ponujene rešitve zapletenih družbenih vprašanj čista iluzija. A to predajanje iz obupa neki zunanji avtoriteti postane brezpredmetno, če ljudem znova vzbudimo upanje za boljše življenje v smislu rekonstrukcije temeljnih družbenih institucij, ponudbe drugačnega socialnega dogovora, zakaj pa ne nekakšnega novega »New Deala«, če hočete.
Tisto kar kot družba res potrebujemo, je predvsem doseganje večje stopnje enakosti in pluralizem lastnine. Obvezen je soliden javni sektor: zmogljiv zdravstveni in pokojninski sistem, kvalitetno izobraževanje dostopno vsem, nadalje neprofitna stanovanja za mlade, omejevanje prekarnega dela, ki vse številnejše prebivalstvo peha v nemogoč položaj, oblikovanje proizvodnih organizacij po principu zadružništva itd. Vsekakor brezkompromisna borba zoper producente lažnih novic, na ta način bodo populistični agitatorji postali le papirnati tigri. Megakorporacije kot je na primer Facebook, je treba prisiliti k družbeni odgovornosti.
Vztrajati je treba pri temeljnih vrednotah svobodnega demokratičnega sveta. Anti-diskriminativna zakonodaja avtoritarnežem sicer ni povšeči, a se ji bodo vseeno godrnjaje podredili, saj je submisivnost njihova osnovna poteza. Kakorkoli že obrnemo, bolj empatična civilizacija, naravnana v skupnost, je v tem trenutku nuja. Sicer se pogreznemo v avtoritarno temo iz katere ni izhoda.
Prispevek lahko v celoti preberete v rubriki Cenzurirano na spletni strani zofijini.net: www.zofijini.net
Glasba
Doktor Andrej Adam se je v prispevku za aktualno številko glasila Ustroj, ob obletnici smrti velikega slovenskega pisatelja in dramatika Ivana Cankarja, posvetil vprašanju svobode v njegovem delovanju.
Ker prav letos obeležujemo stoletnico smrti Ivana Cankarja, se mogoče spodobi, da se vprašanja svobode lotimo z njegovo pomočjo. Oglejmo si torej nekoliko podrobneje, kako je razmišljal o svobodi.
V predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura«, ki ga je imel aprila 1907, preberemo: (citiramo) »Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v mesó in kri. Stoletja je služil politično in družabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji.« (konec citata)
Cankarjevo idejo o narodu hlapcu vse premalokrat omenjamo, še redkeje pa pomislimo, da gre za globok sociološki uvid, ki ga niti uradna, meščanska sociologija v Cankarjevem času ni premogla. Gre za uvid, da je treba človeške družbe in kulture obravnavati v medsebojnih razmerjih v prostoru in času; za idejo, ki jo je pred Cankarjem razvil Marx, kasneje pa so jo obudili marksistično orientirani sociologi, zgodovinarji, ekonomisti in filozofi, kakšni so Braudel, Wallerstein, Arrighi, Wolf, Frank in drugi. Iz Cankarjevega odlomka je predvsem razvidno, da je bil slovenski narod v preteklosti oropan svobode, kar pomeni, da je obstajal nekdo, ki ga je oropal in se proti njemu vzpostavil kot gospodar. Ker gre za temo, ki se v Cankarjevih političnih člankih in govorih pogosto pojavlja, si najprej oglejmo še nekaj navedkov. Te bomo sproti ocenili, jih postavili v zgodovinski kontekst, kar nas bo nato vodilo k razmisleku o svobodi slovenskega ljudstva oziroma o prikrajšanosti za zunanjo ali negativno svobodo in slednjič tudi o prikrajšanosti za notranjo ali pozitivno svobodo.
V predavanju »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«, ki ga je imel Cankar leta 1918 in je bil objavljen v naprednem časniku »Naprej«, preberemo naslednje: (citiramo) »Naš slovenski narod pa je gospodarsko slab, od tujega kapitala brezobzirno izkoriščan; svojo kulturo si je šele v zadnjih desetletjih ustvaril iz svoje lastne moči, z lastnim, brezprimernim trudom, preko tisoč zaprek, ki so mu jih stavili tujci, njegovi krivični gospodarji; ker naš slovenski narod vsled svoje maloštevilnosti in gospodarske odvisnostni nikoli ni bil politično svoboden. Njegovi gospodarji so vedeli, da je izvrsten delavec, da je dragocen suženj, zato so ga na vsak način, zdaj z beraško miloščino, zdaj z grobim nasiljem, hoteli ohraniti v suženjstvu. In suženj ne sme imeti kulture! Kajti ob tisti uri, ko se bo ozrl okrog sebe, ko se bo zavedel sramote hlapčevstva, se bo z vso silo skušal otresti te sramote. Kadar bi osvobodil dušo, bi napel vse moči, da se odreši tudi telesnih okov. In gospodar tega ni dovolil, ne dovoli tega tudi ne dandanašnji, ko je duša naroda-sužnja že osvobojena in ponosna.« (konec citata)
Cankar torej tudi v tem odlomku identificira slovenski narod z narodom-sužnjem ali, kot preberemo v nadaljevanju, »narodom-proletarcem.« Hkrati navede tudi vzrok takšnega stanja – to je gospodarsko, ekonomsko, kapitalsko odvisnost od tujih gospodarjev.
Kako sodoben je takšen pogled, se lahko prepričamo v knjigi Erica Wolfa »Evropa in ljudstva brez zgodovine«. V prvem delu te knjige zelo pohvali ekonomista Andreja Gunderja Franka in zgodovinarja Immanuela Wallersteina, ki sta na podlagi Marxovih raziskovanj kapitalizma kot družbeno-ekonomskega reda izrazila misel, da razvitost ene države in nerazvitost druge nista preprosto dani, temveč dve plati enega in istega procesa.
Wolf takole povzame Frankovo delo: (citiramo) »V zadnjih stoletjih se je kapitalizem iz prvotnega središča razširil na vse konce sveta. Kamor koli je prodrl, povsod je druga območja spremenil v satelite, odvisne od metropole v središču. Ko je črpal presežke, ki so jih izdelali v satelitih, in z njimi zadovoljeval potrebe metropole, je razvoj satelitov deformiral in preprečeval v svojo korist. Ta pojav je Frank poimenoval ‘razvoj k nerazvitosti’.« (konec citata)
Pri Cankarju imamo torej opraviti s kapitalsko odvisnostjo obrobja, na katerem živi slovensko ljudstvo, od centra. Z vidika Slovencev v tistem času sta center predstavljali Nemčija in Avstro-ogrska, čeprav sta s svetovnega vidika tudi ti dve državi bili zgolj obrobje, v katerega centru se je nahajala Velika Britanija. Toda Cankar v predavanju »Slovenska kultura, vojna in delavstvo« ne govori le o razvoju slovenskega obrobja k nerazvitosti, če uporabimo Frankov izraz, omenja tudi naslednje: (citiramo) »Če je kje bil delavec suženj, je bil v naših slovenskih krajih dvakrat suženj! Drugod so mu izrabljali roke in glavo, pri nas so mu povrhu tega vzeli še ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik. Za tujega kapitalista in uradnika je bil slovenski delavec žival, ki mora molčati, zato ker ne zna govoriti po ‘človeško’.« (konec citata)
Dogajanje, ki mu je bil priča Cankar, Wolf, tokrat sklicujoč se na Wallersteina, opiše takole: (citiramo) »Rast trga in iz nje izvirajoča svetovna delitev dela porajata temeljni razloček med deželami v jedru in deželami na obrobju. Povezuje jih ‘neenaka menjava’, saj ‘visoko mezdne, visoko profitne in visoko kapitalsko intenzivne’ dobrine, izdelane v jedru, zamenjujejo za ‘nizko mezdne, nizko profitne in nizko kapitalsko intenzivne dobrine’, izdelane na obrobju. V jedru proizvaja dobrine zvečine ‘svobodna’ delovna sila, plačana z mezdo; na obrobju so dobrine proizvedene zvečine s prisilnim delom.« (konec citata)
V metropoli, v jedru ali v centru kapitalističnega razvoja so torej delavci, katerih roke in glavo izrabljajo, za svoje delo plačani po ceni, ki jo na trgu doseže delovna sila, katere nosilci so; na obrobju ali na obrobju obrobja, kamor je tedaj sodila slovenska dežela, pa se delavce prisiljuje k delu, z njimi se celo ravna kot z živalmi, saj ne smejo govoriti niti svojega jezika.
Marx v Kapitalu pravi, da se delavec sreča z imetnikom denarja – kapitalistom – na trgu, kjer »drug z drugim stopita v odnos kot enakovredna posestnika blag, ki se razlikujeta le po tem, da je eden kupec, drugi pa prodajalec, kar pomeni da sta pravno enaki osebi.« Blago, ki ga proletarec prodaja je seveda delovna sila – trošenje »mišic, živcev, možganov.« Čeprav je po Marxu proletarec dejansko prisiljen prodajati delovno silo – zaradi česar je pravna enakost ali svoboda zgolj iluzija, utvara dejanske enakosti – pa mu imetnik denarja ali kapitalist običajno ne preprečuje govoriti v maternem jeziku. Vsaj ne, kot smo videli, v metropoli ali v centralnih kapitalističnih državah. Angleški podjetnik ne preprečuje angleškemu delavcu govoriti angleško, kakor tudi ne nemški podjetnik nemškemu delavcu. Zaradi tega je boj med razredom kapitalistov in razredom proletarcev predvsem razredni boj. V centralnih kapitalističnih državah kulturna vprašanja, kulturni boj ali kulturne teme ponavadi nastopajo kot zakrivanje razrednega boja. Primer, ki to ilustrira, je vprašanje narodne enotnosti. Razredu kapitalistov v Angliji ali Nemčiji je v interesu, da svoj posebni, razredni interes, tj. izkoriščanje delovne sile v imenu profita, razširi med delavce kot obči, nacionalni interes. Če razredu kapitalistov to uspe, tedaj nemški delavec mahajoč z narodno zastavo in pesmijo na ustih odkoraka v boj proti angleškemu delavcu, ki maha s svojo zastavo in poje svojo pesem. Nemški ali avstrijski delavec, ki nasede tej ideologiji, prav tako ponižuje slovenskega delavca. V slednjem ne vidi bitja, ki je izkoriščano, tako kot je sam, temveč pripadnika nižje rase. Tako se je vsaj zgodilo med prvo in zlasti drugo svetovno vojno. Toda različne narodne zastave vihrajo v imenu interesov imetnikov denarja, se pravi gospodarjev.
A pri slovenskem narodu, ki je bil po Cankarju v celoti potisnjen med proletarce, sta se kulturni boj ali vprašanje narodne enotnosti kazala drugače – ne zgolj kot ideološko zakrivanje realne delitve na imetnike denarja in prodajalce delovne sile – temveč že tudi emancipatorno, tj. kot vidik razrednega boja. Cankar potemtakem pripiše kulturnemu boju in slovenski kulturi nasploh izjemno pomembno vlogo. Iz zgoraj navedenega odlomka štrli misel, da sta vprašanji razrednega in kulturnega boja, ki ju sicer ločujemo, v primeru majhnega slovenskega naroda prepleteni, tako da v konkretnih okoliščinah ni vselej jasno, kjer se neha eno vprašanje in začne drugo. Kot bomo videli, Cankar pripisuje kulturi moč doseganja tako zunanje svobode, o kateri trenutno govorimo, kot tudi notranje svobode, h kateri še pridemo.
A preden nadaljujemo omenimo naslednje. Z vidika majhnega naroda, kakršen je slovenski, ki se v mednarodni delitvi dela, pojavlja kot celota v podrejeni, suženjski vlogi, se razredni in kulturni boj prikažeta kot dva vidika enega in istega boja. Na tej točki utegnemo glede na zgoraj rečeno pomislili, da je takšno stanje posledica položaja in moči v mednarodni delitvi dela, da stojijo pred nemškim ali angleškim delavskim razredom nekoliko drugačne naloge. To je po eni strani res, toda po drugi se zdi, da se v primeru majhnega in v mednarodnem oziru šibkega ljudstva zgolj izostreno pokažejo naloge, ki stojijo tudi pred delavskimi razredi velikih in močnih ljudstev. Kaj drugega namreč je naloga delavskega razreda teh ljudstev, če ne to, da se oborožijo s kulturo, kot jo razume Cankar – se pravi z literaturo, znanostjo in navsezadnje s srčno kulturo, če hočejo spremeniti družbeni red, ki jih izkorišča, ki jih indoktrinira z nacionalistično ideologijo, in ki jih na ta način sili v položaj proletarcev, ki ne morejo svobodno poskrbeti za lastno blaginjo.
Kultura in kulturni boj po Cankarju namreč ni oživljanje nacionalizma ali zgoraj omenjeno mahanje z zastavami, nosilec kulturnega boja po njegovem pravzaprav sploh ni narod in niso raznorazni narodnjaki, temveč je to ljudstvo. Preden si bomo natančneje ogledali njegovo izjemno plodno pojmovno delitev na ljudstvo in narod, navedimo naslednje besede iz predavanja »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura«: (citiramo)
»Komaj pa se ljudstvo nekoliko vzdrami, komaj začne misliti, da trobojnica ni ne edina ne poglavitna reč, temveč da pride najprej telesni blagor in potem šele narodna slovesnost – že je narodnjak razžaljen, kričí in obrekuje to svoje ljudstvo, ki se je tako nenadoma in nepričakovano izvilo iz trobojne zastave in ta koreniti narodnjak bi videl najrajši, če bi se tisto slovensko ljudstvo, ki se mu ne ljubi več ‘živio’ klicati kakemu vodenemu programu, ker ima drugih skrbi preveč – če bi vse tisto ljudstvo dezertiralo v Ameriko, ali makár na luno. – Ob vsaki besedi, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejanju pokaže ocilindren narodnjak, da mu je ljudstvo zoprno, da se ga naravnost bojí. Ob vsaki svoji besedi, v vsakem svojem volilnem programu in oklicu pokaže, da ima rad – ne ljudstvo, temveč ljudsko ponižnost. Dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod. Komaj se zaveda svoje moči in svoje pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo – in narodnjak se razžaljen obrne od njega.«(konec citata)
Z vidika avtorjev, ki raziskujejo zgodovino kapitalističnega družbenoekonomskega reda, se pravi avtorjev, ki smo jih omenili in se nanje sklicali, je mogoče Cankarjevo delitev razumeti na naslednji način. Slovensko ljudstvo je v svetovni sistem umeščeno na obrobje obrobja. V celoti gledano mu je podeljena vloga proletarca sužnja. Vendar se je iz tega ljudstva dvignil maloštevilen in šibek sloj, ki docela sprejema igro gospodarjev in se jim želi pridružiti. To je sloj domače buržoazije, malomeščanski sloj, ki sprejme vlogo posrednika med domačim ljudstvom in kapitalističnim razredom v centru, tj. gospodarji. Glavna vloga tega sloja je služenje interesom gospodarjev, zato kot domači posredniki skrbijo za razvoj lastnega ljudstva v nerazvitost. To delajo, čeprav se mogoče tega ne zavedajo in celo mislijo, da so veliki domoljubi. Ne zavedajo se, da je osnovni temelj neodvisnosti, svobode, gospodarska samostojnost. Ker se tega ne zavedajo, je seveda niso sposobni doseči. Vse kar zmorejo je kovanje praznih narodnjaških, domoljubnih fraz o narodni enotnosti, o ljubezni do naroda itd. Toda kakšna je lahko svoboda ljudstva, ki je v ekonomskem oziru popolnoma odvisno od tujih gospodarskih interesov? Cankar je bil prepričan, da je takšna svoboda nemogoča. Zato parodira prazno mahanje z zastavami, narodnimi simboli in sploh narodnjaško usmerjeno politiko. Resnica vsega tega je zgolj služenje centru.
Cankar zato v nadaljevanju omenjenega predavanja poudari pravico ljudstva, da si pribori svojo svobodo in kulturo kajti, »kadar nam priborí socialna revolucija to veliko poslednjo pravico, nam bo priborila z njó tudi mogočno ljudsko kulturo – in takrat ne bo več prostora ne za narod in ne za njegove solzave narodnjake!«
Rekli smo že, da je Cankar v svojih predavanjih s teoretskega, filozofsko-sociološkega zornega kota nenavadno aktualen. Ko identificira vzroke zunanje nesvobode slovenskega naroda; ne sicer vzrokov, ki bi pojasnili suženjstvo skozi vso narodovo zgodovino, gotovo pa vzroke suženjstva v njegovem času in času nekaj desetletij pred tem, pokaže na »moderno kapitalistično družbo«. Na tej točki torej zavzame izrazito marksistično stališče. V predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« pravi takole: (citiramo) »Kakor si je osvojila moderna kapitalistična družba ljudske roké in ljudsko delo, zato ker se je polastila produktivnih sredstev, tako in natanko tako si je usužnjila tudi umne delavce. Pisatelj, umetnik, znanstvenik je prav tak hlapec in suženj meščanske družbe, kakor tvorniški, železniški, rudniški delavec. Duševno blagostanje, duševna kultura se ne dá misliti brez materialnega blagostanja, brez materialne kulture. Kdor si je osvojil sredstva za proizvajanje materialne kulture, tisti si je osvojil že tudi hkrati duševno kulturo ter si jo je najel za deklo in hišno… Kakor služi naporno telesno delo milijonov in milijonov le neznatni manjšini v blagor in udobnost, tako služi duševno delo prav tisti neznatni manjšini v veselje in razvedrilo…« (konec citata)
Odsotnost zunanje svobode v sodobnem času je potemtakem pripisal družbenoekonomskem redu, imenovanem kapitalizem. Prav ta red je namreč vzpostavil globoko razredno ločitev med ljudmi, med delavci in kapitalisti, ali – kot pravi Cankar na začetku obravnavanega predavanja – med ljudstvom in narodom. Delavci so predstavniki ljudstva, medtem ko so, kot smo pokazali, predstavniki naroda tujim interesom služeči politiki konservativnih strank. Edini trenutek zbližanja med ljudstvom in narodom, je trenutek volitev, ko predstavniki naroda prepričujejo ljudstvo, da so njegovi interesi zgolj in edino interesi predstavnikov naroda. Vse, kar predstavniki naroda pričakujejo od ljudstva, je, da dobijo njegov glas, pri tem pa ostane pohleven, nesvoboden, suženj. Predstavniki naroda so se v tej svoji vlogi v resnici ljudstvu že tako odtujili, da mu ne zaupajo več. Še ko ga prepričujejo, da je interes naroda interes ljudstva, to ljudstvo zaničujejo in se ga celo bojijo. Ker mu v svojem nezaupanju ne pripisujejo zmožnosti, da bi karkoli razumelo, od umetnikov, kulturnih delavcev zahtevajo, naj ustvarjajo za ljudstvo, kot si ga predstavljajo sami. Po njihovem je nesmiselno ustvarjati umetniška dela. Zadostuje ceneno, pogrošno blago. Še več, večine predstavnikov naroda kultura sploh ne zanima. Cankar za ilustracijo navede primer, ki ga je bilo tedaj in ga je bržkone še vedno mogoče posplošiti na večino: (citiramo)
»Poznam v Ljubljani gospoda, ki je aristokrat od nog do glave, velik narodnjak in navdušen za vseh stotero narodnih svetinj, ali koliko jih že je. Voljen je v različne potrebne in nepotrebne odbore, predseduje skoro vsak večer tej ali oni potrebni ali nepotrebni seji – skratka, stebér slovenskega naroda, eden izmed najimenitnejših in najzaslužnejših stebróv… Pa ga prašam: Ali ste brali to ali to? – Ne. Novejše slovenske literature principielno ne berem. – Ali ste bili v razstavi? – Ne, v razstave principielno ne hodim! – Ne, dram principielno ne hodim poslušat! – Glejte, ta principielni narodnjak je tipus teh slovenskih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kričí o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principielno zabit!« (konec citata)
Kapitalistična družba je na ta način kulturne delavce odtujila od ljudstva, na kapitalističnem obrobju pa še posebej. Ker se je polastila tako duševnega kot telesnega dela, »je ta družba odrekla ljudstvu vsako kulturo, kakor mu še dandanes odreka v mnogih krajih umetnost branja in pisanja.« Tako so se tudi kulturni delavci oddaljili od ljudstva in v tej odtujenosti so »odjemalci izdelkov kulturnih delavcev po večini samo še mlada dekleta iz premožnejših hiš, učiteljice in gimnazijci.«
Čeprav se je Cankar, potem, ko je razločil ljudstvo od naroda, postavil na stališče ljudstva, pa mu ne eno ne drugo ni bilo pri srcu. Predstavnike naroda, njihovo svetohlinstvo, dvoličnost, nemoralnost in nenačelnost je bičal tako rekoč v celotnem svojem opusu. Navsezadnje je tudi umetnike, kot prekarne delavce tistega časa razumel kot izrazite predstavnike delavnega ljudstva. O tem se lahko – mimogrede – prepričamo v Beli krizantemi, kjer piše: (citiramo)
»Družba, ki gospodari, je húdo osleparila umetnika. Vzgojila ga je tako, da je spoznal najvišjo kulturo, da je torej željan in vreden vseh njenih darov; hkrati pa ga je zalučila med najnižji, iz zemlje izrvani, brezdomni, popotni proletariat; umetnik je prolét v meščanski suknji. Vse delo je dandanašnji strogo in zmerom strožje organizirano; vsak delavec, uradnik, čevljar in cestni pometač, je enakopraven ud organizirane družbe. Umetnost stoji izven organizacije, izven družbe; umetnost je svobodna in vsled te svobode brezpravna. Tudi fabriški suženj je potreben in v teoriji enakopraven ud družbe, ki mu reže vsakdanji črni kruh; zato da s pridom súžnji. Umetnik niti suženj ni; onkraj plota stoji, na cesto je pognan, brezpraven je, pa če imá na rami vrečo cekinov.« (konec citata)
Toda Cankar ni bil kritičen samo do predstavnikov naroda, temveč tudi do ljudstva. V predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« pravi, da se je »slovenski narod, suženj tujinske gospode vživel v suženjstvo kakor konj pod komat. Tako se je vdal in ponižal, da si ni mogel misliti več ne sebe ne svojega soseda brez valpta z bičem v roki.«
Posledica dolgotrajnega suženjstva, te zunanje nesvobode in vdanosti v usodo, so ljudje, ki tudi notranje niso svobodni, ker ne premorejo prave kulture, »ki niso ne strokovno, ne politično organizirani.« Na tej točki Cankar opiše naslednjo podobo delavcev, torej pravih predstavnikov ljudstva, ki ji je bil sam priča: (citiramo)
»Sedeli so v gostih gručah, ženske in moški, v umazani, zatohli krčmi; pred vsakim parom steklenica žganja. Nikoli še nisem videl tako izpitih, upalih obrazov – izpitih in upalih od težkega dela, od slabega življenja in od žganja. Peli so narodne pesmi – hripavo kričanje brez melodije in brez besed… Ko sem jih gledal in poslušal, mi je bilo slabo – slabo ne od zatohlega vzduha, ki je puhtél iz krčme kakor iz apnenice, tudi ne od alkoholnega smradú – temveč slabo od srama in srda.« (konec citata)
Toda Cankar se ni mogel sprijazniti s takšnim stanjem. Ljudstvu je želel prinesti kulturo, tako s svojo umetnostjo kot politično dejavnostjo. Ni naključje, da v njegovih delih kar naprej srečujemo takšne ali drugačne idealiste, sanjače, ki želijo razsvetliti okolje, v katerega pridejo, ki želijo v ljudstvo vcepiti duha, pri tem pa se nenehno soočajo z ovirami – običajno s predstavniki naroda, ki od ljudstva ne pričakujejo nič razen ponižnosti. Na ta način Cankar zelo dobro opiše protislovje tedanje kapitalistične družbe, ki je že zakorakala iz tržne v monopolno organizirano obliko.
Zunanja svoboda se v takšni družbi ne kaže več kot preprosta svoboda od suženjstva, zunanjega zavojevanja z orožjem, temveč kot neodvisnost od svetovnega kapitalističnega sistema, ki s svojim širjenjem in logiko investicij določa naloge vsakemu ljudstvu posebej. Toda vladajočim razredom je uspelo ljudstvo ločiti od smiselne izobrazbe, uspelo mu je organizirati takšne družbene institucije, ki ljudstvo ohranjajo v njegovi zunanji nesvobodi.
S tem pa je vladajočemu razredu uspelo oblikovati tudi notranje nesvobodne ljudi. V primeru slovenskega ljudstva, ki je bilo majhno in odvisno od močnih centrov kapitala v tujini, se je to izrazilo, če uporabimo Cankarjeve pojme, tako v podrejenosti naroda kot ljudstva.
S tem smo iz orisa zunanje negativne svobode prešli k orisu notranje pozitivne svobode. Različni priročniki običajno razlagajo razmerje med obema pojmoma svobode nekako takole: predstavljajte si, da živite v dobro urejeni družbi, kjer dejansko obstaja vladavina zakona. V tem pomenu uživate zunanjo svobodo, zakoni družbe vas varujejo pred samovoljno drugih, prav tako vam družba omogoča kakovostno izbiro vaše življenjske poti, recimo poklica. Toda vprašanje je, ali boste te možnosti, ki vam jih ponuja družba, zmožni izkoristiti. Če ste tako ali drugače zasvojeni, najbrž ne. Če hočete torej živeti svobodno življenje v svobodni družbi, morate biti tudi notranje svobodni. Biti morate vzgojeni, ali kot bi rekel Cankar, ponotranjiti morate dobršen del kulture človeškega rodu, saj je prav kultura tista, ki neguje svobodo duha. Ne morete torej biti kot tisti domoljub, ki maha z zastavico, kultura pa ga ne zanima. Če družba to spodbuja, ali kot pravi Cankar, če narod ljudstvu preprečuje dostop do kulture, tedaj se ljudstvo sooča z zunanjo oviro notranji svobodi.
Cankar ni bil edini v njegovi generaciji, ki je dileme svobode razumel na ta način. Zdi se, da so to razmišljanje v času med obema vojnama delili mnogi napredni intelektualci. Kot primer preletimo nekaj misli o svobodi Bertranda Russella, intelektualca tedanje metropole. Tudi on, tako kot Cankar, stavi na kulturo oziroma na dobro vzgojo ali polet duha. Že leta 1903 je v eseju »Čaščenje svobodnega človeka« opomnil človeštvo na dosegljivost svobode duha, a pod pogojem, da se kapitalistična družba spremeni in to večini tudi omogoči.
Zunanjo oviro, ki polet duha večini onemogoča, Russell, podobno kot Cankar, vidi v kapitalističnem družbenem redu. Kapitalizmu očita, da se je razvil v takšno organizacijo, ki manjšini omogoča nadzor nad življenjem množic. Cankar bi seveda rekel, da narod nadzoruje ljudstvo. Sistem, ki to omogoča, nastopa kot zunanja ovira zadovoljevanju družbenih potreb ljudstva. Je zunanja ovira pristni demokraciji in s tem poletu duha oziroma kulturi.
Russell tem zunanjim pogojem oblikovanja ljudstva, pripisuje moč oblikovanja nagonov ali oblikovanja spontanih načinov mišljenja, spontanih čustvenih odzivov v dani situaciji, ali če rečemo splošneje, spontane ideologije. Prav ta od manjšine vsiljena spontanost pa producira ljudi, kakršne opisuje Cankar: izpite, nevedne itd. Po Russellu to ne pomeni nič drugega, kakor da kapitalistični družbeni sistem reproducira zlasti materialistične nagone, ki so pogosto samouničevalni. Šola – tudi v tem sta si Cankar in Russell edina – te nagone in to spontanost vceplja v nove generacije. Zato ljudje niso ne zunanje ne notranje svobodni, ne premorejo poleta duha in kultura jih ne zanima, čeprav bi jih lahko in bi to bilo zanje dobro. Naloga šole, vzgoje je zato skrb za zunanjo in notranjo svobodo. Boriti se je treba za takšno družbeno okolje, v katerem bo uspevala kultura in z njo nagoni duha in svobode.
A prav šola za to ni sposobna poskrbeti, poskrbi pa za prepad med kulturo in ljudstvom. Cankar to lepo ponazori v članku »Kako sem postal socialist«, ki ga je napisal leta 1913 in je bil objavljen šele leta 1918, torej po njegovi smrti. Takole piše o šoli, ki je je bil sam deležen: (citiramo)
»Delavcu in celo mladoletnem vajencu se bo čudno zdelo, kako da petnajstleten človek, ki je drugače brihten in za silo izobražen, ne vé ničesar o tako važni stvari, kakor je ustroj človeške družbe in sploh ničesar ne o tistem življenju, ki ga tudi samega krvavo bije. A ta genljiva nevednost ni le posledica, temveč je predpisana poglavitna zapoved, je duh in vsebina avstrijske šolske vzgoje. In ne le na vseh šolskih vratih, temveč tudi na vseh mejnikih Avstrije bi moral biti z velikimi črkami napisan strogi ukaz: ‘Roke na klop!’ Kolikor avstrijski študent pridobi modrosti, si jo mora takorekoč spotoma in naskrivaj pobrati na cesti; domača vzgoja mu je dá malo, šolska pa nič. Trdim celó, da šole, s kakršnimi naj bil avstrijski Bog udaril, ovirajo duševni razvoj človeka, da mu, rekel bi, zaplankajo razum, ker ga stiskajo ter ponavadi sčasoma res potisnejo v eno samo tesno strugo. Mladenič napravi maturo, je do vrha nabasan z različnim ‘znanjem’, a bolj od lune in zvezd mu je tuj tisti svet, v katerem živi in na katerega je navezan z vsemi nitmi svojega bitja in nehanja. Med nami živé ljudje, ki so bili izvrstno opravili svoje takoimenovane ‘študije’ in ki jih spoštljivo prištevamo cvetu izobraženstva; ali vprašaj jih o stvareh, o katerih se niso bili ‘iz glave’ naučili, pa se boš razjokal od smeha in bridkosti.« (konec citata)
V nadaljevanju Cankar spregovori še o krivicah, ki se zarežejo v mlada srca in o katerih šolski pouk molči.
Russell bi se pod te besede zagotovo podpisal. Tudi po njegovem cilj šole ne more biti odtujevanje od osnovnega razumevanja družbe, še več, cilj vzgoje mora biti negovanje notranje svobode ali, kot pravi sam, oblikovanje takšnih spontanih čustvenih odzivov, ki temu zadostijo. Tega pa ni mogoče doseči z nepoznavanjem sveta, temveč z množenjem bogastva posameznikovih stikov s svetom. Zgolj tako posameznik sveta ne bo več dojemal s stališča nekoga, ki se sam bori zoper vse druge, temveč bo v drugih videl priložnost za sodelovanje v skupnih razsvetljenskih projektih. Znanje potemtakem ni suhoparno ponavljanje učbeniških podatkov, temveč razširja obzorje, povečuje horizont posameznikovih interesov in jih poglablja. Človek tako ne postane ali kulture oropan delavec ali uradnik v kapitalistični organizaciji, temveč radovedno bitje, ki čuti socialno. Postane občutljiv za krivice sveta, postane pripravljen delovati v imenu razsvetljenskih idealov. Z eno besedo – postane kulturen. Z dvema besedama – postane notranje svoboden.
Zato, ker je notranje svoboden, ne podleže strahovom, ki jih med ljudstvo razpihujejo predstavniki naroda. S tem se njegov prag strpnosti do nestrpnih praks občutno zniža, hkrati postaja sposoben za sodelovanje v razsvetljenih političnih akcijah, ki zahtevajo čas, usklajevanje z drugimi, premagovanje strahu in predvsem veliko znanja o svetu in ljudeh.
Predstavnikom naroda, ki se ljudstva bojijo in od ljudstva zahtevajo samo ponižnost, so ljubše krajše in enostavnejše poti. Človeka želijo prilagoditi kapitalističnemu družbenemu redu, zato ga spodbujajo k tekmovalnosti, odvračajo ga od znanja v zgoraj orisanem pomenu, v njemu razplamtevajo sebične in nerazsvetljene težnje. Russell, kot rečeno, na tej točki govori o materialističnih pridobitniških nagonih, o sli po moči itd., medtem ko Cankar o suženjstvu, ponižanju, beraštvu, klečeplazenju, hinavščini, svetohlinstvu, dvoličnosti oziroma vsesplošni nekulturi. Negativni junaki v njegovih literarnih delih se vselej v imenu kopičenja materialnega bogastva in posvetne politične moči odtujijo resnici in svobodi duha.
A tako Russell kot Cankar zaradi težke uresničljivosti idealov, ki sta se jim zapisala, nista pesimista. Russell, denimo, verjame, da je s pravilno vzgojo človeka mogoče oblikovati tako, da ponotranji bolj socialne in altruistične nagone; njegove nagone je mogoče okrepiti tako, da služijo občemu dobremu, da se mu podredijo.
Podobno misli Cankar. Takole piše v predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura«: (citiramo)
»Ni še dolgo tega, kar sem poznal človeka, ki živi med delavci že petnajst let. Ko je prišel médnje, so ljudjé pljuvali nanj, gospod župnik sam se je toliko ponižal, da mu je pljunil v usta – stran, brezverec, antikrist! – Ko je začel delavce poučevati, da jih je najprej šele privedel do spoznanja krivice, katere sužnji so, – ni dobil prostora v celem kraju, skrivati se je moral s svojimi prijatelji ob mraku na kakem travniku ali polju. Danes, po petnajstih letih so tisti delavci strokovno in politično organizirani, stojé v kulturnem oziru visoko nad mnogoterimi diplomiranimi narodnjaki; po žganju ne smrdí več tam, petje ni več brez melodije in brez besed; njih knjižnica je bogata in knjige niso nerazrezane, temveč sem doživel veselje, da so rabljene in posvaljkane take knjige, o katerih pravijo narodnjaki, da niso pisane za ljudstvo… Tam in takrat sem videl, kaj je resnično, pogumno, vztrajno kulturno delo, ki se ne prestraši ničesar, ki nikoli ne omahuje, nikoli ne obupuje.« (konec citata)
Ko torej poleg zunanje svobode govorimo tudi notranji, imamo v mislih nekakšen »obrat duše«, če uporabimo Platonov termin iz znamenite prispodobe o votlini. Gledano z vidika zavesti posameznika gre za obrat od zgolj materialnih stvari in utvar k zadovoljevanju družbenih potreb in želj, ki so že potrebe in želje svobodnega, kritično ocenjujočega duha. Logika tega obrata, ki je logika notranje svobode ali svobode za, je naslednja: če koncentracija materialne moči pomeni nevarnost za ljudstvo in demokracijo, če se je zaradi preprečevanja te nevarnosti treba odreči delu svobode, tedaj lahko to prostovoljno naredijo samo ljudje, ki jih v življenju ne motivira zgolj in predvsem kopičenje materialnega bogastva ter povečevanje moči v tekmovanju z drugimi. V bistvu gre za logiko ljudske kulture, v kolikor se ta po Cankarju loči od narodne kulture. Naroda kultura je z vidika razmisleka o demokraciji vselej piramidalna. Zgoraj smo videli, da je naloga ljudstva po tej logiki zgolj ta, da zasede svoj položaj nekje na dnu piramide in ne vprašuje veliko. Na ta način je ljudstvo oropano tako zunanje kot notranje svobode – oropano je političnega odločanja, kakovostnih izbir in kulture. Medtem ko je logika ljudske kulture logika stremljenja k vse bolj neposredni demokraciji, ki za svoje uspešno delovanje zahteva znatno število notranje zrelih svobodnih ljudi. Logika ljudske kulture je hkrati logika političnega povezovanja zunanje in notranje svobode, logika po kateri z izgubo enega vidika svobode izgubiš oba.
Zgolj kulturna razgledanost in njeno ponotranjenje oblikuje v človeku novo spontanost, takšno, ki bo plemenita. Kultura, kot jo pojmuje Cankar, nas torej lahko preoblikuje iz neumnih, omejenih, sebičnih, ozkih narodnjaško usmerjenih ljudi v inteligentna bitja, v pripadnike ljudstva.
To slednjič pomeni, da svoboda ni v tem, da delujemo, kot si ravno trenutno želimo. Svobodo moramo razumeti kot odgovornost, kot delovanje v skupnosti in za skupnost, ki ljudem ne bo preprečevala razsvetljenih, kulturnih izbir, hkrati pa lahko takšno družbo ustvarijo in od enih volitev do drugih ohranjajo le notranje svobodni kulturni ljudje. Prav tako se zdi jasno, da tega ni mogoče doseči brez odprave sedanjega družbeno-ekonomskega reda, torej reda, ki ločuje bogate od revnih, gospodarje od hlapcev, kulturo od naroda in zunanjo svobodo od notranje.
Prispevek je izvirno objavljen v novi številki društvenega glasila Ustroj. V tiskani obliki lahko aktualno številko Ustroja najdete na določenih mestih v mestu, recimo v knjižnicah, v Pekarni, na fakultetah, v digitalni obliki pa jo lahko najdete in snamete v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net.
Glasba
Za nami je še ena oddaja Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo pa smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Vse dobro do naslednje prilike!