Avizo
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev!
Oddaja Zofijinih se po daljši odsotnosti, vsaj do nadaljnjega, vrača na valove radija MARŠ. Predvidoma vsak drugi četrtek ob 20. uri boste tako lahko ponovno prisluhnili idejam in razmislekom, ki tako ali drugače nastajajo v krogu humanistično navdahnjenih članov društva Zofijini ljubimci in njihovih somišljenikov.
Trudili se bomo, da vam bomo po svojih najboljših močeh predstavljali dogajanje na področju humanistike in specifično filozofije v Mariboru in širše.
Za tokratno oddajo smo pripravili kratko poročilo iz nedavnega mednarodnega študentskega filozofskega simpozija, ki je potekal na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru, v nadaljevanju pa vam bomo predstavili nekaj zanimivih prispevkov. »Laž, da je revščina moralni neuspeh, je bila pokopana stoletje nazaj. Zdaj je nazaj« o moralnosti revščine razmišlja Fintan O’Tool, da »naša neizprosna potrošnja uničuje planet« pa George Monbiot, David Papineau pa se v zaključku oddaje sprašuje »ali je filozofija preprosto težja od znanosti?«
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
10. in 11. aprila 2018 sta Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti, ob finančni asistenci Študentskega sveta, organizirala in pripravila že tretji mednarodni študentski filozofski simpozij. Na simpoziju se je s svojimi prispevki predstavilo kar 27 študentk in študentov iz Slovenije, Srbije, Hrvaške, Italije, Avstrije, ZDA, Indije, Gruzije, Finske, Češke, Španije in Madžarske. Tema letošnjega simpozija je bila analitična filozofija.
Simpozij tradicionalno poteka pod pokroviteljstvom Društva za analitično filozofijo in filozofijo znanosti ali krajše DAF, ki združuje posameznike, ki jim je filozofija osnovna stroka ali poklic, ali ki so zainteresirani za razvoj filozofije, posebej analitične filozofije. Glavni nameni, cilji in naloge društva so ohranjanje, spodbujanje in podpiranje miselnega, znanstvenega in strokovnega dela na področju filozofije in sorodnih znanosti, ki sega od popularizacije filozofije in pedagoškega dela na vseh ravneh do vrhunskih dosežkov; poseben poudarek je na razvoju filozofije v Sloveniji, pa tudi na sodelovanju s sorodnimi organizacijami v tujini. DAF izdaja znanstveni reviji Analiza in Acta Analytica, ki sta indeksirani tudi v mednarodni bazi The Philosopher’s Index.
Društvo že od svoje ustanovitve organizira redna srečanja s predavanji in mednarodne simpozije. Najbolj znani mednarodni simpoziji s področja analitične filozofije že od leta 1993 v juniju potekajo na Bledu. Simpozij pa se je še posebej uveljavil kot oblika sodelovanja med filozofi iz ZDA in Slovenije, saj je soorganizator iz ZDA. Prvi teden v juniju je tako tradicionalno rezerviran za konferenco, ki se posveča različnim področjem in temam analitične filozofije. Ob blejski simpozij se vse bolj trdno umešča tudi mednarodni študentski filozofski simpozij, ki je tudi letos predstavil številne zanimive vpoglede v analitično filozofsko dogajanje v regiji in širše, organizatorji pa ga bodo, kot pretekla leta, ovekovečili tudi z izdajo zbornika predstavljenih prispevkov, ki bo na voljo vsem tistim, ki bi vas prestavljene tematike morda zanimale, pa se simpozija niste uspeli udeležiti.
Ob zaključku simpozija smo se o vtisih, ki jih odnašajo s simpozija, pogovarjali z nekaterimi udeleženci. Daniele Mario Cassaghi iz Univerze v Milanu, ki se je na simpoziju predstavil s prispevkom naslovljenim »Fenomenalna intencionalnost: »Izvirna ali naturalistična«?, nam je o vtisih povedal:
»Prišel sem, ker ste mi ponudili priložnost predstaviti temo, na kateri delam, kar je dobro, ker je to tema, ki jo imam najraje. Zelo cenim ta simpozij, organizacijo, ki je zelo natančna, vse je na sporedu ob svojem času, kar v Italiji pogosto ni primer. To je kompliment organizatorjem, ki so se zelo dobro pripravili.«
Bojan Popov iz Univerze v Beogradu je na simpoziju sodeloval s prispevkom »Putnamov funkcionalizem – kratka analiza proti nekaterim ključnim pojmom«, o vtisih pa je povedal:
»Konferenca se zdi zelo dobro organizirana, še posebej mi je všeč kako so teme skupaj smiselno sestavljene, prav tako nivo predstavitev je v večini primerov dober, čeprav so nekatere študije, ki so jih predstavili predavatelji, res kompleksne. Ob tem, da je simpozij zelo stimulativen za mišljenje, ponuja tudi dobro okolje za debato, tako da lahko prosto debatiramo brez kakšnih ovir. To je tudi nekaj, kar bi pohvalil.«
Tinkara Tihelj iz Univerze v Ljubljani, ki je pripravila prispevek z naslovom »Vprašanje Blackburnovega pristopa k znanju skozi vrlino«, nam je povedala:
Posnetek
Tamaz Tokhadze iz Univerze v Tbilisiju je na simpoziju predstavil prispevek z naslovom »V zagovor konciliacionizmu«, o simpoziju pa povedal:
»V Maribor sem prišel najprej zato, ker sem bil izbran, da predstavim predavanje. Pred dvema mesecema sem napisal prispevek in sem svoje ideje želel preveriti z ljudmi, ki ne delajo nujno na istem področju, a menim, da mi je njihov odziv lahko v pomoč. Mislim, da je bilo vse dobro organizirano. Užival sem v predstavitvah.«
Matej Drobňák iz Češke znanstvene akademije se je na simpoziju predstavil s predavanjem z naslovom »Komunikacija v kontekstu: inferencialističen pristop«, za nas pa je o simpoziju povedal:
»V Maribor sem prišel na konferenco, da bi primerjal in videl kaj počnejo drugi ljudje na področju filozofije, še posebej na področju analitične filozofije. Bila je zelo prijetna konferenca. Lepo je bilo srečati ljudi iz različn ih držav in se z njimi pogovarjati o zanimivih temah.«
Milena Radović iz Univerze v Splitu se je predstavljala s prispevkom o problemih modalnega realizma, o simpoziju pa je povedala:
»Na simpozij sem prišla, ker sem bila tukaj že lani in ker je osrednja tema analitična filozofija. Bilo je super in informativno, zato sem se odločila, da pridem tudi letos in bilo je še boljše kot lani. Zato mislim, da bom še prišla.«
Dajan Plačković iz Univerze v Zagrebu, ki je na simpoziju skupaj z Karlom Mikićem predstavljal prispevek z naslovom »Catuskoti argument – razločen, izčrpen, oboje ali nič od tega?«, pa je povedal:
»Letos sem prišel z nekaj prijatelji, ker sem bil tukaj že lani. Bil sem navdušen kako je bil dogodek organiziran lani, nad letošnjo organizacijo pa smo prav tako navdušeni. Bilo je veliko zelo zanimivih predstavitev ljudi iz celega sveta. Edini problem, ki smo ga imeli je podoben kot lani, da se posamezne teme ne združujejo ustrezno. Na primer letos smo imeli dve predstavitvi iz biologije in dve ali tri o indijski misli, ki pa pogosto niso bile v isti skupini, kar otežuje spremljanje določene teme. Razen tega je bilo vse odlično organizirano in je, če ga primerjamo s podobnimi dogodki v regiji, daleč najboljši tovrstni simpozij.«
Prispevek sta pripravila Urška Martinc in Niko Šetar
Glasba
Irski publicist in javni intelektualec Fintan O’Toole je nedavno za časopis The Guardian napisal prispevek o novodobni obuditvi na videz že zdavnaj pokopane laži, da je revščina moralni neuspeh. V članku izpostavlja misel rojaka in velikega dramatika Georgea Bernarda Shawa, da bogati niso nič boljši od revnih.
Če Alfreda Doolittlea poznate le iz neskončno navdušujočega portreta Stanleyja Hollowyaja v filmu »My Fair Lady« iz leta 1964, se morda ne zavedate, da je bil pravzaprav mala pošast. V izvirni igri Georgea Bernarda Shawa, Pygmalion, pride jezen na dom Henryja Higginsa, za katerega Doolittle domneva, da si je v spolne namene prisvojil njegovo hčerko Elizo. Njegovo ogorčenje ni moralno – želi biti le poplačan. Pravi (citiramo) »Dekle pripada meni, zdaj jo imaš ti, kje je v tem moj delež?« (konec citata) Doolittle je član najbolj preziranega družbenega sloja: nevrednih revežev. Nima nobene želje, da bi se spremenil, vendar zastavlja in odgovarja na najbolj prodorno vprašanje (citiramo): »Kaj je morala srednjega razreda? Samo izgovor, da mi nikoli ne dajo ničesar.« (konec citata)
V drugi polovici igre se ta pošast, ki je bila pripravljena svojo hčerko prodati za nekaj drobiža, pojavi ponovno, tokrat v svilnem klobuku in usnjenih čevljih. Je čist in eleganten. Poročil se bo. Zdaj je, kot z grenkobo potoži, zgled prav te morale srednjega razreda. Kaj ga je tako spremenilo? Denar. V izjemnem obra tu zgodbe, je Doolittle podedoval milijone in si zdaj šteje za dolžnost, da se kaže kot popolnoma spoštljiv.
Pygmalion ni samo zgodba o Elizini preobrazbi od prodajalke rož do lažne vojvodinje. Gre tudi za pretvorbo njenega očeta od brezobzirnega iskalca priložnosti do zgleda dostojnosti. In v tej moralni zgodbi je eden od najpomembnejših argumentov Bernarda Shawa naslednji: ljudje niso revni, ker so nemoralni; nemoralni so, ker so revni. Ali pa če to postavimo v kontekst današnjih predpostavk o revščini: težava z revnimi ni v njihovi »kulturi« ali pomanjkanju značaja. Gre samo za to, da nimajo dovolj denarja.
Do svoje smrti leta 1950, je Bernard Shaw, kot najbolj bran socialistični pisatelj v angleško govorečem svetu, naredil veliko, da bi pregnal zmoto, da je revščina v bistvu moralni neuspeh – in nasprotno, da je veliko bogastvo dokaz moralne vrednosti. Tema, za katero si je skozi življenje najbolj strastno prizadeval, je bila revščina in njeni vzroki. Preganjale so ga podobe zloglasnih slumov v Dublinu njegovega otroštva. Kot pove skozi Undershafta, junaka njegove drame »Major Barbara«: (citiramo) »Revščina ubija samo dušo vseh, ki ji pridejo pred oči, na ušesa ali v nos.« (konec citata)
Vprašanje zakaj so revni revni, ima v 21. stoletju številne možne odgovore, tako kot jih je imelo konec 19. stoletja. Poročilo Eurobarometra za leto 2010 je preučilo odnos do revščine v Evropski uniji. Najbolj priljubljena razlaga Evropejcev, zakaj ljudje živijo v revščini, je bila družbena nepravičnost. Tako jih meni 47%. Toda druga polovica anketirancev se je odločila za drugačne vzroke: 16% jih je dejalo, da ljudje živijo v revščini, ker so leni in jim primanjkuje volje, drugih 16% pa je revščino videlo kot neizogiben del napredka, 13% jih je dejalo, da ljudje živijo v revščini, ker nimajo sreče. Ti argumenti so bili navzoči tudi v poznem 19. in v začetku 20. stoletja, Shaw pa je bil ključna figura pri tem, da so ljudje razumeli, da je revščina stvar organiziranosti družbe, ne pa neuspehov ali nesreče revnih.
V predgovoru k »Major Barbara« Shaw napade »neumno lahkomiselnost, s katero toleriramo revščino, kot da bi bila … koristen tonik za lene ljudi«. Njegov velik politični prispevek je bil, da je de-moraliziral revščino, njegov najbolj radikalni argument o revščini pa, da preprosto ni pomembno ali si tisti, ki so revni to »zaslužijo« ali ne – hude socialne posledice so v vsakem primeru enake. Napadel je nesmiselnost pojma, ki je impliciten v desni misli, da je revščina nekako bolj sprejemljiva, če gre za kaznovanje moralnih napak: (citiramo) »Če je človek len, naj bo reven. Če je pijan, naj bo reven. Če se ne obnaša kot gospod, naj bo reven. Če je obseden z umetnostjo ali čisto znanostjo namesto s trgovino in financami, naj bo reven … Naj se nič ne naredi za »nevredne«: naj bodo revni. Prav jim je! Pa tudi – nekoliko nedosledno – bog blagoslovi revne!« (konec citata)
V dobi, ko so mnogi na levi kazali prezir do denarja in romantizirali revščino, je Shaw trdil, da je revščina zločin, denar pa nekaj čudovitega. Prepoznal je, da ni nobenega odnosa med revščino in domnevnim pomanjkanjem delovne etike: Eliza Doolittle svoje rože prodaja pozno zvečer in ko dežuje, pa vendar je še ved no revna. Nasprotno pa, ko je »brezdelna« in zanjo skrbi Higgins, živi življenje relativnega razkošja. Zato zdravila za revščino nikoli ne bomo našli v moralnih sodbah.
Zdravilo za revščino je primeren dohodek. Zapisal je: (citiramo) »Narod ne potrebuje boljše morale, cenejšega kruha, zmernosti, svobode, kulture, odrešitev padlih sester in bratov, ki živijo v zmoti, niti milosti, ljubezni in bratovščine Trojice, ampak preprosto dovolj denarja. Zlo, ki bi ga morali najbolj napadati ni greh, trpljenje, pohlep, duhovništvo, kraljevina, demagogija, monopol, nevednost, pijača, vojna, bolezen, niti nobena druga od grešnih žrtev, ki jih reformatorji žrtvujejo, ampak preprosto revščina.« (konec citata)
Rešitev, ki jo je predlagal je bila, kot jo je imenoval, »univerzalna pokojnina za življenje«, oziroma kot bi to imenovali danes, univerzalni temeljni dohodek.
Ob koncu Shawove neizmerno dolge kariere se je zdelo, da so njegovi argumenti zmagali. Zdelo se je, da je ta razprava zastarela – katera razmišljujoča oseba bi se lahko kdaj vrnila k viktorijanskemu pojmovanju revščine kot moralne bolezni? Toda moraliziranje o revščini se je maščevalno vrnilo. Ko je januarja 1983 Margaret Thatcher v televizijskem intervjuju izjavila, da so, (citiramo) »ko je naša država postala velika, prevladovale viktorijanske vrednote« (konec citata), je bilo jasno, da je ena od teh vrednot prepričanje, da je revščina v temelju vprašanje karakterja.
Glede tega, da si zaslužijo kar imajo, so bogati sedaj tako samozavestni kot so bili kadarkoli v preteklosti. Vrnili smo se k temu, kar je Shaw imenoval (citiramo): »absurdno nepraktično razumevanje, da je na nek način človeku treba dati dohodek, ne da bi mu omogočili živeti, temveč kot nekakšno šolsko nagrado za dobro vedenje … Je bil kdaj tako idiotsko ta projekt mišljen kot mera vrline v denarju?« (konec citata)
Ponovno živimo v svetu, v katerem imamo, kot je Shaw zapisal o svojem času »otroke milijonarjev ob boku revežev izžetih od nenehnega garanja«. Ponovno živimo v svetu, v katerem nenehno garanje za milijone ljudi ni zagotovilo, da bi si lahko privoščili spodobno in dostojno življenje. Ponovno živimo v svetu viktorijanskih vrednot, ki so vstale iz grobov, v katere so jih zakopali Shaw in drugi veliki anti-viktorijanci. Ponovno živimo v svetu, v katerem bogati uživajo v prepričanju, da nimajo le več denarja, ampak so tudi boljši ljudje. Ponovno živimo v svetu, v katerem morajo ljudje, ki se borijo za preživetje dokazovati, da so »vredni« socialnih transferjev, ki jih potrebujejo za preživetje telesa in duše. In v takem svetu bi se zdelo prav, da bi ponovno živel tudi kak Bernard Shaw.
Članek je bil v izvirniku objavljen v časopisu The Guardian. Slovenski prevod najdete na podstrani spletne strani zofijini.net posvečeni ideji UTD-ja.
Glasba
Kot glavni politični imperativ današnjega časa je prevladala sintagma: »rast se mora nadaljevati«, toda naša neizprosna potrošnja očitno uničuje naš planet. Ker ga na ta način ne znamo ohraniti, britanski pisatelj in politični aktivist George Monbiot v kolumni za The Guardian meni, da potrebujemo nov sistem.
Vsi si želijo vse, toda kako lahko to deluje? Obljuba ekonomske rasti je, da bodo lahko revni živeli kot bogati, bogati pa kot oligarhi. Toda že smo prestopili fizične zmožnosti planeta, ki nas vzdržuje. Podnebne spremembe, izguba rodovitnih tal, propad habitatov in različnih vrst, morje iz plastike, uničevanje žuželk: vse to so posledice naraščajoče potrošnje. Obljube zasebnega luksuza za vsakogar ni mogoče doseči: za kaj takega nimamo niti fizičnega, niti ekološkega prostora.
Toda rast se mora nadaljevati: to je povsod politična imperativ. In svoje okuse moramo temu ustrezno prilagoditi. V imenu avtonomije in izbire, oglaševanje uporablja najnovejše ugotovitve v nevroznanosti, da bi zaobšlo naše obrambne mehanizme. Tisti, ki bi se želeli upreti, morajo biti, kot »divjaki« v delu »Krasni novi svet«, ki ga je leta 1931 napisal Aldous Huxley, utišani – v tem primeru s strani medijev.
Z vsako generacijo se temelj normalizirane potrošnje premakne. Pred tridesetimi leti je bilo smešno kupovati ustekleničeno vodo, kjer je bilo v izobilju čiste vode iz pipe. Danes po vsem svetu porabimo milijon plastičnih steklenic na minuto.
Vsak petek je »črni petek«, vsak božič bolj grozljiv festival uničenja. Ob izdelkih kot so snežne savne, prenosni hladilniki za lubenice in pametni telefoni za pse, ki nas vabijo, da z njimi napolnimo svoja življenja, gre moja »hashtag extremecivilisation« (ključnik ekstremnacivilizacija) nagrada izdelku PancakeBot: 3D tiskalniku za palačinke, ki vam omogoča, da vsak dan za zajtrk pojeste Mono Liso, Taj Mahal ali zadnjico vašega psa. V praksi vam bo v kuhinji kak teden v napoto, dokler se ne boste odločili, da zanj nimate prostora. Za tovrstno šaro uničujemo živi planet in svoje lastne možnosti za preživetje. Vse je treba prodati.
Dodatna obljuba je, da lahko z zelenim potrošništvom preživetje planeta uskladimo z nenehno rastjo. Toda vrsta raziskav razkriva, da med ekološkim odtisom ljudi, ki jim je mar in ljudmi, ki jim ni, ni bistvene razlike. Nedavni članek objavljen v reviji »Environment and Behavior«, pravi, da tisti, ki se identificirajo kot zavedni potrošniki, porabijo več energije in ogljika kot tisti, ki se ne. Zakaj? Ker je okoljska ozaveščenost praviloma višja med bogatimi ljudmi. Ni odnos tisti, ki vodi naš vpliv na planet, ampak dohodek. Bogatejši kot smo, večji je naš odtis, ne glede na naše dobre namene. Raziskava je ugotovila, da se tisti, ki se imajo za zelene potrošnike, v glavnem osredotočajo na vedenje, ki ima »relativno malo koristi«.
Poznam ljudi, ki pikolovsko reciklirajo, hranijo plastične vrečke, skrbno merijo vodo v grelnikih vode, nato pa gredo na počitnice na Karibe in vsak morebiten ekološki prihranek postoterjeno zavržejo. Prišel sem do spoznanja, da jim recikliranje daje dovoljenje za njihove čezoceanske polete. Ljudi prepričuje, da so ekološko ozaveščeni in jim tako omogoča, da spregledajo svoj večji vpliv.
Nič od tega ne pomeni, da ne bi smeli poskušati zmanjšati svojega ekološkega odtisa, vendar se moramo ob tem zavedati omejitev tovrstnih praks. Naše vedenje v sistemu ne more spremeniti rezultatov sistema. Spremeniti se mora sam sistem.
Raziskave Oxfama kažejo, da najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva – če ima vaše gospodinjstvo dohodke v višini okoli 78 000€ ali več, to pomeni, da spadate v to skupino – proizvede približno 175-krat več ogljika kot najrevnejših 10%. Kako se lahko v svetu, v katerem bi si naj vsi prizadevali za visoke dohodke, izognemo spremeniti Zemljo, od katere je odvisna vsa blaginja, v kroglo prahu?
Ekonomisti nam pravijo, da lahko to dosežemo z ločitvijo gospodarske rasti od uporabe materialov. Torej, kako dobro nam gre to od rok? V članku objavljenem v reviji »Plos One« ugotavljajo, da čeprav se je v nekaterih državah zgodila relativna tovrstna ločitev, »v zadnjih 50 letih ni nobena država dosegla absolutne ločitve«. To pomeni, da se količina materialov in energije, ki je povezana z vsakim povečanjem BDP-ja lahko sicer zmanjša, vendar pa, ker rast presega učinkovitost, se celotna poraba virov še naprej povečuje. Še pomembnejša kot razkriva je ugotovitev, da je zaradi fizičnih omejitev učinkovitosti, tako absolutna kot relativna ločitev od uporabe temeljnih virov dolgoročno nemogoča.
Svetovna stopnja rasti za 3% na leto pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvoji vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s takšno stopnjo. Toda načrt je zagotoviti, da se podvaja znova in znova, v neskončnost. V prizadevanjih za zaščito živega sveta pred vrtincem uničenja verjamemo, da se borimo proti korporacijam in vladam ter splošni neumnosti človeštva. Vendar so to le zastopniki resničnega problema: večne rasti na planetu, ki ne raste.
Tisti, ki upravičujejo ta sistem vztrajajo, da je gospodarska rast bistvena za zmanjševanje revščine. Toda članek v reviji »World Economic Review« ugotavlja, da najrevnejših 60% svetovnega prebivalstva prejme le 5% dodatnega dohodka, ki ga ustvarja naraščajoči BDP. Posledično je za vsako zmanjšanje revščine v višini 1 ameriškega dolarja potrebnih 111$. Po trenutnih trendih bi za to, da bi vsem lahko zagotovili prihodek 5$ na dan, potrebovali 200 let. Do te točke bi povprečni dohodek na prebivalca dosegel 1 milijon dolarjev letno, gospodarstvo pa bi bilo 175-krat večje kot je danes. To ni formula za zmanjševanje revščine. To je formula za uničenje vsega in vsakogar.
Ko boste slišali, da ima nekaj ekonomski smisel, to pomeni, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Ti razumni moški in ženske, ki vodijo finančne organizacije in centralne banke, ki vidijo neskončno rast potrošnje kot normalno in nujno, niso pri pameti: zato, da bi ohranili niz nekih številk, ki imajo zelo malo povezave s splošno blaginjo, uničujemo čudesa živega sveta in blaginjo prihodnjih generacij.
Zeleno potrošništvo, ločevanje uporabe virov od rasti, trajnostna rast: vse to so iluzije, zasnovane, da bi opravičile ekonomski model, ki nas vodi v katastrofo. Sedanji sistem, ki temelji na zasebnem razkošju in javni bedi, nas bo vse osiromašil: v tem modelu sta luksuz in pomanjkanje zver z dvema glavama.
Potrebujemo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na ekonomskih abstrakcijah, temveč na fizičnih dejstvih, ki določajo parametre, s katerimi lahko ocenjujemo njegovo zdravje. Graditi moramo svet, v katerem je rast nepotrebna, svet zasebne zadostnosti in javnega razkošja. Moramo ga uresničiti, preden nas v to prisili katastrofa.
Članek je bil v izvirniku objavljen v časopisu The Guardian. Slovenski prevod v celoti najdete na blogu »Oglaševanje na tehtnici«: tehtnica.wordpress.com
Glasba
Ali je filozofija preprosto težja od znanosti?
Kakšen je namen filozofije? Alfred North Whitehead jo je opredelil kot niz opomb k Platonu. Njegovo stališče lahko razumemo, saj se na površju zdi, da v dveh in pol tisočletjih odkar je Platon pisal svoje dialoge, nismo veliko napredovali. Današnji filozofi se še vedno ukvarjajo s številnimi enakimi vprašanji, kot stari Grki: kaj je osnova moralnosti? Kako lahko opredelimo znanje? Ali za videzom sveta obstaja kakšna globlja resničnost?
Filozofija se v primerjavi z znanostjo glede tega slabo odreže. Od kar je znanost v sedemnajstem stoletju prevzela svojo sodobno obliko, je to dolga zgodba o uspehu. Razkrila je delovanje narave in prinesla neizmerne koristi človeštvu. Mehanika in elektromagnetizem sta temelja tehnološkega napredka sodobnega sveta, med tem ko sta kemija in mikrobiologija naredili veliko, da bi nas osvobodili tiranije bolezni.
Ta kontrast ne skrbi vseh filozofov. Za nekatere je vrednost filozofije v procesu in ne v končnem izdelku. V skladu s Sokratovim izrekom – »Neraziskanega življenja ni vredno življenja« – menijo, da je razmišljanje o človeški situaciji dragoceno samo po sebi, tudi če ne ponuja dokončnih odgovorov. Drugi sledijo Marxu – »Filozofi so svet samo razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo« – in vidijo filozofijo kot gonilno silo političnih sprememb, katere namen ni reflektirati realnosti, temveč jo razbijati.
Kljub temu, večina sodobnih filozofov, vključno z menoj, o filozofiji verjetno še vedno razmišlja kot o poti do resnice. Konec koncev, metode, ki jih uporabljamo, drugače ne bi imele smisla. Naši prispevki si prizadevajo biti pedantno natančni. Svoje teze zastavljamo previdno, skrbno zbiramo in urejamo vire, ki jo podpirajo in izzivamo bralce, da najdejo nasprotne primere. V večini primerov to ni prav posebej zabavno in zagotovo na ljudi nima kakšnega posebnega vpliva. Če nam vsa ta skrbna analiza ne bi pomagala pri približevanju resnici, bi s svojim časom zagotovo lahko počeli kaj bolj smiselnega.
Kljub temu, če je resnica cilj, kje je napredek? Ali ne bi bilo za filozofijo bolje, če bi vse skupaj predala znanosti, ki se je na tem področju že izkazala? No, en odgovor na ta izziv bi bil, da filozofija natanko to že nekaj časa počne. V skladu s »spin-off« teorijo filozofskega napredka, se vse nove znanosti začnejo kot veje filozofije in se kot ločene discipline lahko uveljavijo šele, ko jim filozofija zapusti dovolj intelektualnega kapitala, da lahko preživijo same.
V tej zgodbi je zagotovo nekaj resnice. Fizika, kot jo poznamo, je bila utemeljena v »mehanični filozofiji« sedemnajstega stoletja Descartesa in drugih. Podobno se veliko psihologije utemeljuje na principu asociativnosti, ki ga je prvi določil David Hume, ekonomija pa je zrasla iz doktrin, ki so jih prvi razvili misleci, ki so se imeli za filozofe. Ta proces se nadaljuje tudi v sodobni svet. V dvajsetem stoletju sta se tako lingvistika kot računalništvo iztrgali iz svojega filozofskega pristana in se uveljavili kot neodvisni disciplini.
Po tej »spin-off« teoriji je torej domnevno pomanjkanje napredka v filozofiji zgolj iluzija. Kadarkoli filozofija napreduje, ustvari nov predmet, ki potem ne velja več za del filozofije. V resnici filozofija ves čas napreduje, vendar to dejstvo zastirajo nenehna preimenovanja njenih intelektualnih potomcev.
Toda teorija »spin-offa« nas lahko pripelje samo do določene točke. Kaj pa tista področja, na katerih se zdi, da se še vedno ukvarjamo z enakimi vprašanji kot Grki? Filozofija ni prepustila vsega drugim univerzitetnim oddelkom in še vedno ohranja veliko lastnih vprašanj, s katerimi zaposluje svoje študente. Težava je v tem, da se ne zdi, da bi ponujala kakšne dokončne odgovore. Ko gre za teme, kot so morala, znanje, svobodna volja, zavest in tako naprej, predavatelji še vedno razpravljajo o širokem naboru možnosti, ki so že zelo dolgo z nami.
Nedvomno nekatere razlike med filozofijo in znanostjo izhajajo iz različnih metod raziskovanja, ki jih uporabljata. Kjer filozofija temelji na analizi in argumentaciji, je znanost predana podatkom. Ko so znanstveniki povabljeni, da spregovorijo o raziskavah, jim ni dovoljeno preprosto teoretizirati, kakorkoli zanimivo bi to lahko bilo. Strokovna zahteva je, da morajo predložiti ugotovitve, ki so jih opazovali. Če nimate PowerPoint predstavitve, s katero prikažete svoje najnovejše eksperimentalne rezultate, potem nimate o čem govoriti.
Glede na ta kontrast ni presenetljivo, da so filozofi manj enotni kot znanstveniki. Podatki so podatki. Če vam eksperimentalne ugotovitve nekaj pokažejo, temu težko oporekate. Argumenti pa imajo vrzeli. Še posebej argumenti, ki jih oblikujejo filozofi, imajo veliko »gibljivih delov«, ki ponujajo kritikom dovolj prostora za dvom. Zato imajo filozofi vedno na voljo veliko prostora za medsebojno razpravo, med tem ko morajo znanstveniki, nasprotno, sprejeti, kar jim je ponujeno.
Lahko bi mislili, da je razlika v raziskovalnih metodah posledica različnih predmetov, ki jih preučujeta znanost in filozofija. Vprašanja fizike in kemije je mogoče vedno reševati z eksperimentalnimi raziskavami, medtem ko empirične metode ne morejo pojasniti morale in svobodne volje. Ampak to bi bila napačna diagnoza. Veliko eksperimentalno neizsledljivih problemov se namreč pojavlja tudi v znanosti. Vzemimo interpretacijo kvantne mehanike ali evolucijo altruističnih instinktov. Tudi to sta znanstveni vprašanji, vendar zanju nimamo enostavnih eksperimentalnih rešitev. Težava je v tem, da četudi imamo vse eksperimentalne rezultate, ki si jih lahko želimo, ne moremo zanju najti primerne teorije. Filozofski problemi se torej pojavljajo tako znotraj znanosti in kot zunaj nje.
Prava razlika med filozofijo in znanostjo ni predmetno področje, ampak vrsta problema. Filozofska vprašanja imajo ponavadi obliko paradoksa. Na ljudi lahko na primer vpliva morala, vendar moralna dejstva niso del vzročnega reda. Svobodna volja je nezdružljiva z determinizmom, vendar tudi z naključnostjo. Vemo, da sedimo za pravo mizo, a naši dokazi ne izključujejo, da sedimo v Matrici podobni računalniški simulaciji. Vpričo tovrstnih ugank potrebujemo filozofske metode, s katerimi lahko razdelamo naše mišljenje. Nekaj manjka, a ne vemo točno kaj. Katalogizirati moramo svoje domneve, pogosto tudi tiste, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo in jih izpostaviti kritični analizi.
Zato se lahko filozofski problemi pojavijo tudi na predmetnih področjih znanosti. Tudi znanstvene teorije se lahko okužijo s paradoksi. Kvantni valovni paket mora razpasti, vendar to krši zakone fizike. Altruizem se ne bi smel razviti, vendar se. Tukaj ponovno potrebujemo filozofske metode. Ugotoviti moramo, kje nas naše mišljenje vodi na napačno pot, da lahko presodimo naše teoretske predpostavke in najdemo napake.
Treba je povedati, da znanstveniki pri tem niso posebej dobri. Veliko bolj zadovoljni so s tem, kar je Thomas Kuhn imenoval »normalna znanost«, ki deluje znotraj »paradigem« uveljavljenih predpostavk in tehnik, ki jim omogočajo, da se osredotočijo na vprašanja, ki jih je mogoče rešiti eksperimentalno. Ko se soočijo s pravo teoretično uganko, si večina znanstvenikov zakrije oči in upa, da bo izginila.
Eden velikih škandalov sodobnega intelektualnega življenja je način, kako so fiziki skozi dvajseto stoletje probleme kvantne mehanike pometli pod preprogo. Pod vodstvom Nielsa Bohra in njegove nazadnjaške »köbenhavnske interpretacije« kvantne mehanike, so generacijam študentov pripovedovali, da se z očitnimi nedoslednostmi v teoriji nimajo kaj ukvarjati. »Utihnite in računajte« je tipičen odziv vsakemu dodiplomskemu študentu, ki je dovolj drzen, da prevprašuje tehtnost teorije. Ta slogan je bil različno pripisan Paulu Diracu, Richardu Feynmanu in drugim. Nedoločenost pripisa je sama po sebi določen pokazatelj razširjenosti tega odnosa.
Če vprašate mene, relativna nedokončnost filozofskih razprav ne vpliva na diskreditacijo discipline. To je naravni učinek nalog, s katerimi se sooča filozofija. Večina ljudi ne uživa v razbijanju svojih glav ob grde paradokse. To je umazano delo, toda nekdo ga mora početi. Glede na to ni presenetljivo, da filozofske težave niso enostavne za reševanje. Težavnost filozofije ne izhaja iz kakšnega njenega predmetnega področja ali neustreznosti njenih metod, ampak preprosto iz dejstva, da se loteva težkih vprašanj.
V filozofiji je tudi mimo njenih »spin-off« disciplin morda več napredka, kot se zdi na prvi pogled. Na površini se lahko zdi kot da nikoli ne pridemo do kakšne rešitve. Toda za videzom filozofija nikakor ni nesposobna napredovati. Pomanjkljivosti uveljavljenih stališč se razkrijejo in filozofija se premakne naprej, raziskovati novo področje. V devetnajstem stoletju so skoraj vsi filozofi mislili, da je svet nekakšen mentalni konstrukt, danes pa bi težko našli kakšnega takšnega idealista. Emotivistično presojanje moralnih sodb je bilo sredi prejšnjega stoletja zelo razširjeno, danes pa nihče več ne brani tovrstne preproščine. Napredovanje je morda počasno in težavno, toda to ne pomeni, da ga ni. Morda filozofija prinaša ravno toliko napredka, kot se glede na težavnost njenih nalog, od nje lahko pričakuje.
Članek Davida Papineauea je bil v izvirniku objavljen v tedniku The Times Literary Supplement. Slovenski prevod pa najdete na blogu »Humanistična postaja«: postaja.wordpress.com
Glasba
S tem tokratno oddajo zaključujemo. Spremljajte našo spletno stran, vabljeni na dogodke, ki jih pripravljamo v mestu in predvsem – mislite kritično!
Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati pa vas vabimo tudi k sodelovanju. Kaj in kako izveste, če preverite našo spletno stran ali nam pišete na mail naslov zofijini@gmail.com.
Oddajo smo pripravili Niko, Urška in Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Do naslednje prilike vse dobro!