Kratek članek filozofa Giorgia Agambena je bil napisan kot odziv na napade 11. septembra 2001 in 20. septembra 2001 objavljen v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Besedilo je v angleščini dosegljivo tudi na libgen.org.
Varnost kot vodilno načelo državne politike je staro toliko kot rojstvo moderne države. Kot nasprotje strahu, ki ljudi sili, da v družbi sodelujejo, jo omenja že Hobbes. Vendar varnostno mišljenje v polni meri zaživi šele v 18. stoletju. V še vedno neobjavljenem predavanju iz leta 1978 na Collège de France, je Michel Foucault pokazal, kako politična in ekonomska praksa fiziokratizma varnost zoperstavi pravu in disciplini kot instrument oblasti.
Turgot in Quesnay, kot tudi fiziokratski uradniki, se v prvi vrsti niso ukvarjali s preprečevanjem lakote ali regulacijo proizvodnje, ampak so želeli, da bi za regulacijo in »varnost« poskrbel razvoj. Medtem ko moč discipline izolira in zapira območja, varnostni ukrepi vodijo k odpiranju in globalizaciji; medtem ko pravo želi preprečevati in regulirati, varnost posega v tekoče procese in jih usmerja. Skratka, disciplina želi ustvarjati red, varnost pa želi uravnavati nered. Ker lahko varnostni ukrepi delujejo le v okvirih prostega prometa, trgovine in individualne pobude, lahko Foucault pokaže, da razvoj varnosti z roko v roki spremlja ideje liberalizma.
Danes se na področju mišljenja varnosti soočamo z ekstremnim in zelo nevarnim razvojem dogodkov. V okvirih postopne nevtralizacije politike in predaje tradicionalnih nalog države, postaja varnost temeljno načelo delovanja države. Kar je bilo še do prve polovice dvajsetega stoletja zgolj eden od številnih ukrepov javne uprave, zdaj postaja edini kriterij politične legitimacije. Varnostno mišljenje nosi s seboj pomembno tveganje. Država, ki si zada varnost kot edino nalogo in vir legitimnosti, je precej krhek organizem; vedno znova jo lahko terorizem izzove, da tudi sama postane teroristična.
Ne smemo pozabiti, da je prvo večjo teroristično organizacijo po vojni, organizacijo L’Armée Secrète (OAS, tajna vojska), ustanovil francoski general, ki se je imel za domoljuba in je bil prepričan, da je terorizem edini odgovor na pojav gverile v Alžiriji in Indokini. Ko se politika, tako kot so to razumeli teoretiki »policijske znanosti« v osemnajstem stoletju, povsem reducira na policijo, je razlika med državo in terorizmom v nevarnosti da izgine. Na koncu lahko varnost in terorizem tvorita enoten smrtonosen sistem, v katerem upravičujeta in legitimirata dejanja drug drugega.
Tveganje ni samo vzpostavitev tajne sprege med nasprotnikoma, ampak da iskanje varnosti vodi v svetovljansko vojno, ki onemogoča vsako civilizirano sožitje. V novi situaciji, ki je nastala ob koncu klasične oblike vojn med suverenimi državami, postaja jasno, da je varnost z globalizacijo dosegla svoj cilj: implicira idejo o novem planetarnem redu, ki je v resnici najhujši od vseh neredov.
Toda obstaja še ena nevarnost. Ker zahtevajo nenehno sklicevanje na izredno stanje, varnostni ukrepi delujejo v smeri vse večje depolitizacije družbe. Na dolgi rok so nezdružljivi z demokracijo.
Nič ni zato pomembneje od revizije koncepta varnosti kot osnovnega načela državne politike. Evropski in ameriški politiki morajo končno premisliti katastrofalne posledice nekritične rabe takšnega mišljenja, ki grozi v globalnem merilu. Ne gre za to, da bi se demokracije morale odreči obrambi: toda morda je prišel čas, da si prizadevamo ne le za nadzor nereda in katastrof, ampak za njihovo preprečevanje. Danes obstajajo načrti za vse vrste nesreč (ekoloških, medicinskih, vojaških), ni pa nobene politike za njihovo preprečevanje. Ravno nasprotno, lahko rečemo, da politika na skrivaj deluje na ustvarjanju izrednih razmer. Naloga demokratične politike je, da prepreči razvoj pogojev, ki vodijo k sovraštvu, terorju in uničevanju, ne pa da se omejuje samo na njihovo obvladovanje, ko so se enkrat že pojavili.