Predstavitev knjige esejev o teorijah zarot z avtorjem izr. prof. dr. Tomažem Grušovnikom in s komentatorjem red. prof. dr. Nenadom Miščevićem, ki je potekalo v organizaciji Slovenskega filozofska društva, Društva za razvoj humanistike – Zofijini ljubimci in AGD Gustaf s podporo Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
Posnetek:
Teorije zarot imajo največkrat razlagalno vlogo v psihologiji posameznika in zavzemajo družbeno funkcijo, da nadomeščajo brezno resničnosti, v katerega ne želi pogledati, s fiktivno naracijo, ki podobno kot mit nežno prekrije zgodovino, zmehča ostrino in morda tudi bolečino spoznanja, da svet ni urejen in morda ne bo vedno vse v redu. Do tega, da dajo prednost teorijam zarot pred znanstvenimi dognanji, pri ljudeh največkrat ne pride kar tako, čez noč ali zato, ker ne bi razumeli znanosti: nekateri teoretiki zarot celo zaupajo vanjo in jo sami prakticirajo, toda v tem profanem svetu je marsikateremu človeku le bolj preprosto verjeti v zgodbe, češ, da nekdo upravlja z njim ali da nekaj bdi nad njim, kot pa sprejeti dejstvo, da je sam odgovoren za svoje delovanje, in se soočiti s posledicami svojih dejanj. Ob tem bi Tomaž Grušovnik najbrž rekel: “Smo to, kar delamo. Našo identiteto oblikuje to, kar počnemo.” Toda kot so raziskave pojavov ob teorijah zarot zadnjih dveh let pokazale, pri teorijah zarot ne gre za norost.
Je teorija zarote prepričanje, vera ali stališče? Lahko teorije zarot razumemo kot način človeškega odzivanja na stres, obrambo pred spremembami oziroma zaščito “preobčutljivih” pred čustvenim ali živčnim zlomom? Ali morda s prevzemanjem teorij zarot posameznik postopoma gradi odpornosti na vsakodnevne stresorje, ki zahtevajo od ljudi, da se ne odzivajo pretirano? Kaj pomeni tovrstni pritisk na ljudi, da ravnajo v nasprotju z načeli javnega dobrega, solidarnosti in skupnosti? Kako se nanje odzivati, če od nas zahtevajo prilagoditev v smeri, da nečesa ne storimo? In kaj pomeni manipulacija glede na trende v socialnih stikih in okolju, da ljudje po potrebi in zasebnih interesih drugih spreminjajo svojo zunanjost, samopodobo ali svetovni nazor? Kako prepoznati mimikrijo skupnostnih načel?
Nekje vmes je najbrž tanka meja, ko iz pogleda na resničnost ljudje prestopijo v fiktivno razlago in jo sprejmejo za svojo resnico.
Iz kataloga založbe Mladinska knjiga:
“Je Zemlja v resnici ravna plošča, oddajniki za brezžična omrežja pa velike mikrovalovne pečice, s katerimi zlikovci segrevajo svet, da povzročajo depresijo, raka in izumiranje čebel? Nas strici iz ozadja nadzorujejo s pomočjo mikročipov, ki so nam jih vstavili s cepivi? V zadnjem času smo obdani z množico takšnih pripovedi, ki so dobre kandidatke za teorije zarot, zato se je Tomaž Grušovnik odločil, da v svoji najnovejši zbirki esejev razišče temelje konspiracizma. V razmišljanjih, ki črpajo iz bogate zakladnice filozofske tradicije, na duhovit način obravnava vsakdan sodobnega posameznika, ki je poln fantastičnih in perečih zagat. Pri tem se sprašuje, ali ni nemara resničnost še hujša od tega, kar nam slikajo teorije zarot? V knjigi ne manjka niti soočanje z uganko, zakaj znanosti v sodobni informacijski družbi z obsežnim vzgojno-izobraževalnim sistemom ne uspe pomiriti dvomov, ki se porajajo okoli novih tehnologij, naravoslovnih teorij in nekaterih pomembnejših dogodkov.”
Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ter na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Ukvarja se z okoljsko etiko, etiko živali, etiko v raziskovanju ter filozofijo edukacije, še posebej pa ga zanima hotena nevednost. Med njegova vidnejša dela sodijo monografije Odtenki zelene, Etika živali ter Hotena nevednost. Skupaj z R. Spannring in K. L. Syse je uredil zbornik Environmental and Animal Denial (Lexington, 2020). Bil je Fulbrightov štipendist v Novi Mehiki, ZDA; gostujoči predavatelj na Univerzi v Oslu, Norveška, predsednik Slovenskega filozofskega društva (2018-2020), za svoje delo pa je prejel več nagrad. Od leta 2021 je prodekan na matični ustanovi.
Nenad Miščević je redni profesor na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in vodja doktorskega programa Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti. Študiral je na univerzah v Zagrebu, Čikagu in Parizu ter diplomiral na Univerzi v Zagrebu in doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Po uvodnem semestru Univerzi na Reki je predaval na oddelku za filozofijo v Zadru in se zaradi nacionalističnih pritiskov in političnih čistk po letu 1993 umaknil ter predaval na tečajih v Gradcu, Celovcu in Trstu, kot gostujoči profesor pa tudi na Univerzi v Ženevi in kot zunanji član CREA v Parizu. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je na povabilo pomagal ustanoviti oddelek za analitično filozofijo na Univerzi v Mariboru, kjer je še danes redni profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete UM. Predava tudi na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti, kjer je njegovo uvodno leto gostovanja vodilo v ustanovitev filozofskega oddelka, pomagal pa je tudi vzpostaviti doktorski program CEU, ki ga še vedno vodi. Redno sodeluje z Univerzo na Reki, kjer je vzgojil celo generacijo analitičnih filozofov, ki sedaj predstavljajo jedro edinega analitičnega filozofskega oddelka na Hrvaškem.