Danes velja, da se ljudje svobodno odločamo. Svoboda je tako rekoč na vrhuncu in posameznik je tisti, ki ima vse karte v rokah. Poteza je njegova, odgovornost tudi. Takšna igra lahko obvelja le, če posameznik ni obremenjen z velikim številom rigidnih pravil. Prav zato pa v takšnem konceptu obvelja samo eno pravilo oziroma imperativ: »Glej, da boš izbral nekaj, kar ti bo koristilo v prihodnje!«. S takšno idejo se v vzgojno-izobraževalne ustanove prebija neoliberalistično, kapitalistično razmišljanje, ki šolo postavi v vlogo podjetij, učence pa v vlogo strank. Tako denimo v nekem prispevku o problemu koristnega znanja v vzgoji iz izobraževanju zasledimo izjavo neke anketiranke, ki izpostavi zelo priljubljeno mnenje številnih »strank« vzgojno – izobraževalnih ustanov: »V šoli nam recimo polnijo glave z brezveznimi stvarmi, namesto, da nas bi pripravili na življenje«. (Grušovnik, 2015) Pri takšnem razmišljanju, če temu sploh lahko rečemo razmišljanje (predvidevamo, da je privzeto iz populističnega mnenja), nam izjemen odgovor podaja anekdota o Evklidu. Ko se je učenec Evklida naučil svojega prvega teorema (izpeljava iz danih aksiomov), je le ta vprašal svojega učitelja, kaj bo od spoznanega pridobil? Evklid je naročil svojemu služabniku, da mu prinese novčič, le tega pa je izročil svojemu učencu. (Ordine, 2013) V tej anekdoti lahko vidimo, da učenec ni spregledal bistva naučenega. Ravnokar se je naučil sklepanja, povezave, nečesa uporabnega, hkrati pa sprašuje, kaj mu bo dano dalo. Če povežemo anekdoto z anketiranko, bi si ta vsekakor zaslužila nekaj žepnine za naučeno »brezvezno«. V nadaljevanju prispevka si bomo poskušali odgovoriti na dve temeljni vprašanji: Kaj označuje pojem koristnosti? Kaj je tisto, kar danes določa koristnost?
Če se osredotočimo na prvo vprašanje, takoj naletimo na zmedo, saj je na videz enostavno vprašanje v samem jedru dokaj kompleksno. S pomočjo spletnega slovarja Fran.si si lahko pojem koristen razložimo kot: »tak ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet«. Vendar pa se zdi, da je k tej opredelitvi nujno podati še en element, in sicer cilj oziroma namen. »Koristno« je, skratka, to, kar nam pomaga učinkovito doseči postavljeni cilj. Tako lahko rečemo, da je nož »koristen« (če je seveda nabrušen), ker nam pomaga narezati kruh, kar je naš cilj. Nož je torej koristen zato, ker nam pomaga doseči vnaprej postavljen cilj. Bistvo koristnosti je tako v tem, da jo vodi podan cilj, ta je hkrati tudi sodnik, ki presoja o koristnosti sami. Za konkreten primer si lahko izposodimo situacijo, ko profesor študentu podari oceno. Študent, ki bi moral biti ob zaključku semestra ocenjen z negativno (5 ali manj), je prejel šestico. Je to koristno? Vprašanje je preveč kompleksno za direkten odgovor, saj je odvisno od predhodno postavljenega cilja. Če je profesorju cilj, da v tem semestru ne bo imel popravnih izpitov, ponavljalcev, potem je takšna odločitev gotovo koristna. Poleg tega bo omenjeni profesor z lahkoto ohranil ugled in priljubljenost svojih »strank«, ki mu ob morebitni zameri lahko močno ogrozijo njegov položaj na fakulteti. Na drugi strani pa je lahko profesorju cilj kvaliteta prihodnosti. Ve, da se nekateri študentje učijo, sodelujejo, njihovi rezultati pa so pogosto zrcalo omenjenega. Najdejo pa se tudi študentje, ki se ne učijo, ne sodelujejo in vlagajo najmanjšo možno mero napora v svoj študij. Slednji bodo težko dosegli pozitivno oceno, saj si je v realnosti tudi ne zaslužijo. Ker je profesorju bolj pomembna kvalitetna prihodnost bodočih ustanov, ki bodo takšne študente zaposlovale in seveda tudi prihodnost študentov samih, bo vztrajal pri negativni oceni in ponudil popravni izpitni rok. Tudi takšna pot je koristna, glede na postavljen cilj. Dve popolnoma kontradiktorni odločitvi prinesejo enak rezultat (koristnost), saj koristnost sama po sebi ni – morda v nasprotju z utečenim mnenjem – nekaj gotovega, ampak je postavljen cilj tisti, ki jo opredeljuje.
O tem, kaj je koristno, govorijo tudi slednji zgodovinski primeri, ki postavljajo pod vprašaj skoraj vsako ad hoc oceno o tem, kaj je in kaj morda ni koristno. V preteklosti nam lahko veliko primerov pokaže »ne-uporabnost« določenega znanja, ki ga v tistem trenutku niso cenili, čez nekaj let pa so bila to revolucionarna odkritja, brez katerih si danes ne predstavljamo življenja. Gauss Riemannova disertacija je ena izmed najpomembnejših odkritij v 19. stoletju. Riemannov tenzor ukrivljenosti je namreč matematično orodje, ki je potrebno za razvoj Einsteinove splošne relativnostne teorije. Šele 60. let po odkritju so ugotovili pomembnost te raziskave in danes je Riemannova disertacija eden najpomembnejših členov za pravilno delovanje GPS -a. (Grušovnik, 2015) James Clerk Maxwell in Heinrich Rudolph Hertz sta opravila velik del pri raziskovanju elektromagnetnih valovanj. Če smo že pri temi znanstvenikov, ki so vplivali na prihodnost človeštva, ne morem mimo Leibnizovega razvijanja binarnega sistema, ki je temelj informacijskih tehnologij. Leibniz je leta 1703 iz filozofskega dela Yi jing napisal spis Explication d` arithmetique binaire, kjer je svoja odkritja povezal s predlagano izboljšavo sistema kovancev. Leibnitz je ustvaril prvi računalniški stroj, ki je lahko izvrševal vse štiri osnovne aritmetične funkcije. (Grušovnik, 2015) Posebej ne rabimo ponavljati ugotovitev Galilea in Newtona. Kar je skupnega vsem tem iznajditeljem, je dejstvo, da njihov motiv ni bil denar, ampak zgolj velika radovednost in zaradi njihovih odkritij je današnji svet deluje drugače, kot bi mogoče brez njihove želje po raziskovanju. (Ordine, 2013). Da je bilo njihovo raziskovanje »koristno«, se je torej izkazalo šele čez čas, potem, ko je njihovo znanje lahko postalo sredstvo za dosego ciljev, ki pa si jih v njihovem času sploh nis(m)o mogli zamisliti.
Po vprašanju, kaj sploh je koristno, kaj označuje koristnost, pa preidimo na vprašanje, kaj je tisto, kar danes določa koristnost. Vsekakor sta ti dve vprašanji povezani, saj si prek drugega odgovorimo na prvo in v nekaterih primerih tudi obratno. V dobi kapitalizma in trga, ki postaja vse manj reguliran, je cilj gotovo dobiček, denar. To postaja tudi glavni smoter vseh vzgojno-izobraževalnih ustanov. Šole, fakultete, postajajo podjetja, ki oblikujejo reklame (Ordine,2013). Te reklame lahko najlažje prepoznamo na informativnih dnevih, ko se šole pripravijo maksimalno, nič ni prepuščeno naključju. Izbrani profesorji se dobrikajo bodočim študentom, študentje pa kot stranke izbirajo, kje bo lažje in bolj zanimivo študirati. Novačenje študentov in sprejemanje najrazličnejših »ukrepov«, ki bi preprečili osip (v nekaterih primerih tudi podarjanje pozitivnih ocen), je podrejanje zakonom trga. Šole prodajajo mlademu človeku predvsem pakete »temeljnih kompetenc«. (Vezjak, 2014). Prav zaradi dobičkarske, aplikativne mentalitete trga pa hkrati tudi spremljamo spreminjanje vsebin znotraj izobraževalnih ustanov. Humanistične vsebine so odveč, postajajo breme. Hkrati pa trpi tudi naravoslovni svet, ki je sicer bolj priznan in uporaben, vendar se mora prilagoditi strogim direktivam trga. Najrazličnejše raziskave iz naravoslovnih področji služijo kot sredstvo za ustvarjanje bolj prepričljivih reklam, ki bodo posledično privedle do boljše prodaje določenih izdelkov, predmetov itd. Vedno več je tako imenovanih privatnih raziskav, ki se financirajo prek posameznikov z omenjenimi interesi. V knjigi Nuccia Ordine Koristnost nekoristnega zasledimo podatek, da je leta 2007 bilo na vsak milijon raziskav kar 97 zavrnjenih zaradi prirejanja rezultatov (Ordine, 2013). Na prvi pogled je to razmerje vsekakor veliko, vseeno pa moramo v mislih ohraniti dejstvo, da lahko samo ena takšna raziskava spremeni naše vêdenje in ima potencial, da vodi v katastrofo. Eden od takšnih odmevnih primerov je raziskava Andrewa Wakefielda iz leta 1998, ki je s svojimi kolegi objavil raziskavo o povezavi med cepivi in avtizmom. Poleg tega, da je avtor uporabil zelo majhen vzorec (n=12), je rezultate tudi priredil v lastno korist. Zaradi omenjene raziskave je v ameriškem prostoru v naslednjih letih narasla podcepljenost otrok. (PMC, 2011) Lahko bi našteli še veliko podobnih primerov, naša zgroženost pa bi bila upravičena. Prav zaradi takšnih mahinacij izobrazba ne more biti podrejena površinskim interesom. Takšna ideja nastopi že v antiki z znanim filozofom Aristotelom. Njegove artes liberales (svobodne umetnosti) pričajo ravno o tem, da mora izobrazba biti svobodna. Predmeti morajo biti zasnovani tako, da so sami sebi namen. Ne služijo ničemur in hkrati služijo vsemu. Takšna izobrazba pripomore k razvoju vrlin, sposobnosti razmišljanja, kar je po Aristotelu izjemnega pomena za državo. Hkrati pa s tem učenci smotrno preživljajo svoj prosti čas. (Aristoteles, 2010).
Šolski prostor je danes močno kritiziran, predvsem zaradi odsotnosti takojšnje aplikativnosti, izkustvenega učenja, fleksibilnost, kar lahko poenostavimo in beremo kot odsotnost koristnosti. V tem prispevku pa smo želeli prikazati problem takšnih argumentov. Že na začetku se moramo ustaviti pri definiranju pojma koristnosti, za katerega trdimo, da je v resnici veliko bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled. Pri razpredanju o pojmu koristnost naletimo na drugo oviro in hkrati vprašanje, kaj je tisto, kar bo temelj za določanje koristnosti kot take. Diskusija o koristnosti šole, o njeni povezavi z življenjem, ni tako enostavno rešljiva. Pri hitrih odločitvah in sodbah moramo biti zelo previdni, saj lahko dosežemo ravno obratno od želenega. Če bomo šolo še naprej obravnavali kot zastarelo, nesmiselno, državno orodje, ki proizvaja nekompetentno mladino, bomo v celoti razvrednotili pomen šole. Šola oziroma bolje povedano znanje, pa je ena najpomembnejših vrednot, ki je bila visoko cenjena skozi skoraj celotno zgodovino človeštva. Problem razvrednotenja šole lahko zasledimo že pri besedah slovitega filozofa F. Nietzscheta: »Kaj pomeni nihilizem? – Da se najvišje vrednote razvrednotijo. Manjka odgovor na »čemu«? (Galimberti, 2007) Prav nihilizem med mladimi je danes tisti, ki ga mnogi profesorji, učitelji, izpostavijo za osrednji problem. Neposredne povezave med razvrednotenjem šole in nihilizmom seveda ne moremo potegniti, a gotovo bodo v prihodnje raziskave s tega področja odgovorile na kakšno podobno vprašanje.
Za konec lahko še na kratko odpremo diskusijo o omenjeni fleksibilnosti šole in o praktičnemu znanju. Pri ideji fleksibilnosti šole se ponovno pogovarjamo o neoliberalističnem pogledu na šolo, kot na tisto sredstvo, ki bo pripravilo učence na »stalno preverjanje«, pridobivanje kompetenc itd. Fleksibilnost šole naj bila smoter delodajalcev, ki želijo manipulirati z negotovimi položaji svojih delavcev. (Laval, 2005) Pri pojmu praktično znanje pa naletimo na zgrešeno razumevanje besedne zveze same. Ko govorimo o praktičnem znanju, imamo v mislih znanje, ki je takoj aplikativno na dano situacijo. Drugačne povedano, takšno znanje v naši predstavi že preide v kompetenco, katere rezultate lahko spremljamo v tem trenutku, sedaj. Problem nastane, ko zaradi omenjenega pričakovanega rezultata (takojšnjega transferja v situacijo), splošnega znanja ne vidimo v luči praktičnega znanja oziroma mu ne predpišemo uporabnosti. Te povezave navadno ne oblikujejo učenci, saj je njihovo najpogostejše vprašanje ravno: »Zakaj bi se moral to učiti?«. To vprašanje vključuje omenjeno razmišljanje o praktičnem znanju. Če bi učenec imel pred seboj konkretno situacijo, v kateri bi lahko to novo znanje uporabil, mu to vprašanje ne bi prišlo na misel. Odgovor na učenčevo vprašanje bi morali oblikovati okoli dejstva, da je ravno ta »nesposobnost« vključitve znanja v konkretno situacijo čar splošnega znanja. Znanje, ki preseže posamezne okoliščine in postane uporabno v drugih, najrazličnejših okoliščinah, ima večjo vrednost. Samo zato, ker neko znanje trenutno ni koristno, bo morda zelo koristno v prihodnje, v najrazličnejših situacijah. Lahko bi celo rekli, da je »nekoristnost« temeljnega znanja predpogoj za njegovo splošno, široko uporabnost. (Grušovnik, 2015) Omenjeno je lahko odskočna deska za bodoče raziskovanje in razmišljanje, v tem prispevku pa smo »olupili« le prvo plast širšega problema »koristnosti« v vzgoji in izobraževanju.