O nasilju

Devet scen iz anti-imperialistične samoobrambe

Concerning Violence – Nine Scenes from the Anti-Imperialistic Self-Defense (2014)

Povzeto po dokumentarnem filmu režiserja Görana Huga Olssona, ki je nastal na osnovi knjige Frantza Fanona »V suženjstvo zakleti« (Upor prekletih).

Uvod v Concerning Violence

Frantz Fanon je bil leta 1925 rojen na karibskem otoku Martinique in odrasel v gospoda francoskega imperija. Ko je s sodelovanjem v francoski vojski iz otoka Martinique prišel v celinsko Francijo v Evropo, je spoznal, da njegova razredna privilegiranost med temnopoltimi rojaki ni v državi kolonialističnih gospodarjev pomenila ničesar –, tukaj ni bil nič drugega kot navaden črnec. V znamenitem poglavju v njegovi knjigi Black Skin, White Masks (Črna koža, bele maske, 1952) (ki je bila s strani francoske univerze zavrnjena kot disertacija), omenja svoj šok, ko je beli francoski otrok zakričal svoji materi »Mama, glej črnca!«. Toda Fanon si od šoka opomore s poskusom razumevanja kolonizacije po vsem svetu. Prav v tej knjigi nas v zadnjem poglavju popelje skozi branje slavnega poglavja o »gospodarju in sužnju« evropskega filozofa Hegla in ga obrne v svojo korist. Ko gledamo film Concerning Violence, se tega spomnimo ob sklicevanju borcev za svobodo na državi Mozambik in Angolo, na meje, ki so jih vzpostavile imperialistične sile. Fanonova lekcija je bila, da to, kar so gospodarji razvili uporabiš in obrneš v prid teh, ki so bili zasužnjeni ali kolonizirani. Pri tem stoji ob boku velikih voditeljev, kot sta W. E. B. Du Bois in Nelson Mandela. Fanon se ni ustavil ob razmišljanju o kolonizaciji, ampak je želel glede tega nekaj tudi narediti. Dal nam je svoj čas in znanje za zdravljenje tistih, ki so trpeli zaradi nasilja.

Šel je v afriško državo, ki je govorila francosko -, kot uporniki v tem filmu, ki govorijo portugalsko -, da bi spreobrnil jezik gospodarjev v njihov lasten. Tovrstno mišljenje delijo veliki pisatelji, kot so Assia Djebar iz Alžirije, Njabulo Ndebele iz Južne Afrike in Syed Abdul Malik iz Indije. Ker v Senegalu ni prejel primernega odgovora, je odšel iz podsaharske Afrike v Alžirijo v Severni Afriki, kjer je, kot usposobljen psihiater, delal v psihiatrični bolnišnici Blida-Joinville in z razvijanjem radikalne teorije o kolonialni psihopatologiji pomagal tistim, ki so se skupaj s FLN (Narodno-osvobodilna fronta Alžirije) borili proti francoskemu kolonializmu. Sam se je stranki pridružil leta 1954. Moj prijatelj Assia Djebar, ki sem ga že omenila, je z njim delal v Tuniziji in z menoj zelo podrobno delil dejansko izkušnjo njegovega dela – namesto opravičevanja nasilja kot takšnega, zdravljenje posledic nasilja.

Fanon je umrl pri svojih 36 letih. Veliko bi pridobili, če bi ta angažiran in odločen človek živel dovolj dolgo, da bi nam s svojo modrostjo lahko pomagal, ko so se kolonizirani narodi po tako imenovani osvoboditvi redno izgubljali v notranjem nasilju, razrednih bojih in pohlepu. Problem kolonizacije je pohlep, ki si ga človeštvo deli. Nihče ni boljši kot drugi, vsako generacijo moramo vedno znova usposobiti za prakticiranje svobode, skrbi za druge, kot je to počel Fanon, to pa je tisto, kar kolonizacija preprečuje. V pohlepu po investicijah, kolonizacija omogoča že obstoječemu ignorantskemu rasizmu širiti trge v imenu civilizacije, modernizacije ali globalizacije, kot to počne danes. Ta film ujame tragedijo v trenutku, ko so zelo revni prepričani, da bodo v imenu naroda, ko se bo enkrat postavil na lastne noge, lahko zavrnili lastno izpostavljenost nasilnemu ubijanju. Francoski filozof Jean-Paul Sartre, sam velik nasprotnik kolonializma med kolonizatorji, je bral Fanonovo knjigo, ki jo je ta napisal v zadnjih desetih tednih svojega življenja, vedoč, da ga je akutna levkemija obsodila na smrt in bil ob tem psovan s strani kolonialne vlade v Franciji, kot podporo nasilju –, ne da bi ga bral med vrsticami, v katerih Fanon vztraja, da je tragedija prav v tem, da so zelo revni zreducirani na nasilje, ker vpričo absolutne odsotnosti odziva in absolutnega uveljavljanja legitimiranega nasilja kolonizatorjev, nimajo druge možnosti. Njihova življenja v primerjavi s smrtjo kolonizatorjev ne štejejo nič: so nepriznane Hirošime nasproti sentimentaliziranim 11. septembrom. Tukaj sta Gandijeva lekcija o moči pasivnega odpora in diametralno nasprotna lekcija Izraela o izvajanju državno legitimiranega nasilja, ki potiska nasilje v ekstremizem, koristni še danes. V tem kontekstu se spomnimo, da sta po boju proti Portugalski, nova naroda Angole in Mozambika zapadla v državljansko vojno in s tem ovrgla sanje zelo revnih, da bo dekolonizacija prinesla »nov dan«. Mozambik je združil moči s kapitalistično globalizacijo. To je bolj pravilo kot izjema. Fanonova opozorila so vključena v poglavje A Dying Colonialism (Umirajoči kolonializem). Proti svojemu optimizmu volje piše: »to ni več doba malih gibanj«, kar je nenamerni opis gverilskega vojskovanja, ki ga bomo lahko gledali na zaslonih. Giblje se v okviru problemov, ki so jih ustvarili post-kolonialni narodi, ki vračajo pred-kolonialne probleme, ki jih je veliki zgodovinar Fernand Braudel imenoval longue durée ali dolgoročni: »strukture, ki nevidne ležijo pod površjem družbenih aktivnosti«. Mnogi mislimo, da je prava nesreča kolonializma v uničenju duha koloniziranih, kar jih sili, da sprejmejo golo nasilje –, kar ne omogoča kakšne prakse svobode, tako da ti duhovi, ko je najbolj očitna dekolonizacija enkrat dosežena, nimajo na čem graditi. Iz primerov zrelih voditeljev, kot sta bila Du Bois in Mandela vemo, ali pa lahko imamo vsaj tak občutek, da bi Fanon šel v tej smeri. Za razliko od Gandija, zgodnjega Du Boisa, ali še bolje Mandele, ki so si prizadevali za svoje nacionalne države, Fanon sam ni bil Alžirec, ni bil član države, ki ji je pomagal. To je pomembna lekcija za tiste med nami, ki si želimo razmišljati o svetu, ne pa iz perspektive nacionalne države ali neke identitete. Naučili smo se lekcije, da zgolj nacionalna osvoboditev brez praks svobode, ne more ustvariti družbeno pravičnega sveta za najbolj revne. Fanon ni znal jezika navadnih ljudi Alžirije – arabščine; sam ni bil musliman, ki je vera večine v Alžiriji. Ni mogel poznati moči vere kot diskurza politične mobilizacije v današnjem svetu, zlasti po tako imenovani neodvisnosti v tisto, kar se danes imenuje »islamski svet«. Leta 1991 sem lahko spremljala volitve v Wahranu (Alžirija). Tragedijo, ki jo gledamo v filmu, moramo razumeti in premisliti v kontekstu posledic kolonializma –, ki jih sam Fanon ni mogel poznati. To je naš učbenik.

Dodajam besedo o spolu. Film nas opominja, da čeprav osvobodilni boji silijo ženske v navidezno enakopravnost -, začenši z 19. stoletjem ali celo še prej -, ko se prah poleže, se tako imenovani post-kolonialni narod vrne k nevidnim dolgoročnim strukturam spolnega razslojevanja. Najbolj ganljiv posnetek v filmu je črna Venera, ki nas spomni na brezroko Miloško Venero in tudi črno Devico Marijo, ki na golih prsih hrani svojega otroka. Ta ikona nas mora vse spomniti, da se spodbujanje posiljevanja žensk nadaljuje ne le v vojni, ampak tudi -, ne glede na to ali gre za razvito državo ali državo v razvoju -, žensk, ki se borijo v legitimnih vojskah. Kolonizator in kolonizirani sta združena v nasilju spolnega razslojevanja, ki materinstvo pogosto slavi s pristnim zanosom. Pri tem moramo našega brata Fanona prenesti v spremenjeno miselnost, toda njega, ki bi bil danes v svojih osemdesetih letih, za nas tam ni. Lahko pa vam priporočam, da si pogledate video, ki so ga alžirske ženske, ki so bile aktivne v revoluciji, naslovile Barberousse mes Soeurs (Hassan Bouabdallah, 1985), če ga lahko kje najdete.

Tukaj je zdaj naš film, poklon in ilustracija knjige Frantza Fanona Upor prekletih. Končujem v Fanonovem lastnem stilu, za našo rabo spreobračam to, kar je evropski filozof za evropsko rabo zapisal pred več kot 200 leti: uporabiti Kanta za naše namene, kot je to on naredil Heglu: »o čemerkoli ljudje (t.j. celotna vseh subjektov) ne morejo odločati zase in za svoje soljudi, o tem zanje ne more odločati niti vladar«. Ljudje pod kolonizacijo niso imeli nobene prakse svobode. Ne moreš se odločiti brez prakse. Ti, ki jih vidite na zaslonu, so le majhen del ljudi, najrevnejši med revnimi, ki so v nasilje mobilizirani s strani državnih voditeljev: krma za topove. Ta praksa se dogaja v vseh vojskah, vseh odporniških gibanjih, v imenu naroda in vere. Tukaj bi bil danes Fanon zelo koristen. Kar se pa spolnega razslojevanja tiče, se moramo sami opredeljevati kot »ljudje«. Naša brata Kant in Fanon pri tem nista uporabna. Zahvaljujem se Göranu Olssonu, da nam je izpostavil te naloge.

New York City, 30. december, 2013

Gayatri Chakravorty Spivak

Izvirno objavljeno v reviji Film Quarterly, jesen 2014, letnik 68, številka 1

Vir: http://www.filmquarterly.org/2014/10/preface-to-concerning-violence/

Frantz Fanon je umrl leta 1961, ko je bil star 36 let.

V istem tednu je bila objavljena njegova knjiga »Upor prekletih« (Les damnés de la terre, 1961). Na dan njegove smrti je bila knjiga v Franciji zasežena in prepovedana.

https://www.youtube.com/watch?v=-OE_g4BhAlU

Kolonializem ni stroj, ki bi mislil, ni z razumom obdarjeno telo. Kolonializem je nasilje v naravnem stanju in se bo uklonil samo še hujšemu nasilju.

Nacionalna osvoboditev, nacionalni preporod, vrnitev nacije ljudstvu, Commonwealth ali kakršni koli že so stari nazivi ali nove formule, vedno je dekolonizacija nasilen pojav.

Dekolonizacija je, kakor vemo, zgodovinski proces: to se pravi, da je lahko razumljiva, da najde svoj smisel, da je lahko sama sebi jasna izključno toliko, kolikor nam je jasno zgodovinsko gibanje, ki ji daje obliko in vsebino.

Dekolonizacija, ki zahteva spremembo ureditve sveta, je, kakor vsakdo ve, program popolnega nereda. Pa saj ne more biti posledica čarovnije, naravnega prehoda ali prijateljskega dogovora.

1. Dekolonizacija

Angola, 1974

S takim programom lahko dezorganiziramo družbo, naj bo še tako primitivna, samo v primeru, če smo se za to odločili že takoj na začetku, to se pravi, že ko delamo načrt, da bomo zdrobili vse ovire, ki jih bomo srečali med potjo. Koloniziranec, ki se odloči, da bo uresničil ta načrt, da bo njegova gibalna sila, je že od začetka pripravljen na nasilje. Že od rojstva mu je jasno, da bo vprašanje njegovega skrčenega sveta, prepolnega ome­jitev, mogoče na novo postaviti le z absolutnim nasiljem.

Dekoloniza­cija je srečanje dveh inherentno nasprotujočih si sil, ki črpata svojo izvirnost iz tiste substantifikacije, ki jo izloča in krepi stanje kolonizacije. Njuno prvo soočenje je potekalo v znamenju nasilja in njuno sožitje – točneje povedano: izkoriščanje kolo­niziranca po kolonu – se je nadaljevalo s krepko pomočjo ba­jonetov in topov.

Dekolonizacija torej zahteva, da si znova in v celoti za­stavimo vprašanje kolonizacije. Če bi jo hoteli natančno izraziti, bi jo lahko definirali z znanimi besedami: »zadnji bodo prvi«. Dekolonizacija je uresničenje teh besed. In zato je, vsaj kar se tiče opisa, vsaka dekolonizacija uspeh.

Če si dekolonizacijo ogledamo v vsej njeni goloti, potem lahko zaslutimo skozi vsako njenih por rdeče biče, krvave no­že. Kajti če morajo zadnji postati prvi, potem se to lahko zgodi le v odločilnem in ubijalskem spopadu obeh nasprotnikov. Ta trdna volja, da spravimo zadnje na čelo kolone, da jih sunkoma (s prenaglimi sunki, trdijo nekateri) potiskamo po slovitih klinih lestvice, značilna za organizirano družbo, lahko zmaga le, če vržemo na tehtnico vsa sredstva, upoštevajoč seveda tudi nasilje.

2. Brezbrižnost

Pogovor s Tonderaiem Makonijem v Stockholmu leta 1970

3. Rodezija

4. Na dvoje prerezani svet

Kolonizirani svet je svet, ki je prerezan na dvoje. Razme­jitveno črto, mejo zaznamujejo kasarne in policijske postaje. V kolonijah sta žandar ali vojak edini veljavni in institucionalni sogovorec kolonizirancu, glasnik kolona in zatiralskega re­žima.

Posrednik ne lajša zatiranja, ne prikriva gospostva. Razkazuje ju, dokazuje ju z vso mirno vestjo sil reda. Posrednik prinaša nasilje v hišo in v možgane koloniziranca.

Območje, na katerem prebivajo koloniziranci, ni dopolnilo območja, na katerem prebivajo koloni. Ti dve območji sta si v nasprotju, vendar ne v službi neke višje enotnosti.

Kolonovo mesto je trdno, iz kamenja in železa. To je razsvetljeno, asfaltirano mesto, v katerem so kante za smeti vedno prepolne neznanih od­padkov, o kakršnih niti ne sanjaš. Kolonovih nog ni mogoče nikdar videti, razen morda v morju, toda takrat jim ni mogoče priti dovolj blizu. Noge jim varujejo močni čevlji, ulice nji­hovega mesta pa so čiste, gladke, brez lukenj, brez kamenja.

Mesto koloniziranca ali vsaj domačinovo mesto, zamorska vas, medina, rezervat, je zloglasen kraj, naseljen z zloglasnimi ljudmi. V njem se rodiš kjer koli in kakor koli. V njem umreš kjer koli in od česar koli. To je mesto brez vmesnih prostorov, ljudje so v njem drug na drugem, hiše druga na drugi. Mesto koloniziranca je sestradano mesto, lačno kruha, mesa, čevljev, premoga, luči. Mesto koloniziranca je čepeče mesto, mesto na kolenih, mesto blata. To je mesto zamorcev, mesto arabskih psov. Pogled, s katerim koloniziranec gleda kolonovo mesto, je pohoten, zavisten. Sanja o lastnini. O lastnini vseh vrst: sesti za kolonovo mizo, leči v kolonovo posteljo, po možnosti z njegovo ženo. Koloniziranec je zavisten. Kolon to ve, saj vidi njegov večno begajoči pogled, zato je ves čas na preži in grenko ugotavlja: »Hočejo priti na naše mesto.« To je res, kajti ni koloniziranca, ki se ne bi vsaj enkrat na dan zasanjal, kako bi bilo, če bi prišel na kolonovo mesto.

5. Lamco, Liberija, 1966

V švedsko-ameriškem rudarskem podjetju Lamco v Nimbi je izbruhnila stavka

Če spoznaš kolonialni kontekst v vsej njegovi neposrednosti, postane očitno, da svet deli predvsem to, da pripadaš ali ne pripadaš tej vrsti, tej rasi. V kolonijah je ekonomska infrastruktura obenem tudi superstruktura. Vzrok je posledica: človek je bogat, ker je bel, in je bel, ker je bogat.

6. Prirojena izprijenost

Kolonizirane družbe se ne opisuje le kot družbo brez vseh vrednot. Kolonu ni dovolj, če pojasnjuje, da so vrednote pobegnile iz koloniziranega sveta, da pravza­prav nikoli niso živele v njem. Domačina predstavlja kot nedojemljivega za etiko, kot odsotnost vrednot, a tudi kot negacijo vrednot.

Dejansko postanejo vse vrednote dokončno zastrupljene in okužene, brž ko pridejo v dotik s koloniziranim ljudstvom. Kolonizirančeve šege, njegovo izročilo, miti, predvsem njegovi miti, so jasna znamenja tega domačinstva, te prirojene izprijenosti.

Brž ko začne koloniziranec preveč zategovati kolonove vrvi, brž ko začne kolona vznemirjati, pridejo k njemu dobre duše, ki ga na »kulturniških kongresih« poučujejo o značilnostih zahodnih vrednot, o njihovem bogastvu.

Govorim o krščanski veri in nihče se nima pravice temu čuditi. Cerkev v kolonijah je cerkev belih, cerkev tujcev. Koloniziranega človeka ne kliče na pot boga, pač pa na pot belega človeka, na pot gospodarja, pot izkoriščevalca. Vsi pa vemo, da je to zgodba, v kateri je veliko poklicanih, a malo izvoljenih.

V kolonialnem svetu kolon ne neha dražiti koloniziranca, dokler ta jasno in glasno ne prizna premoči belih vrednot.

Za kolonizirano ljudstvo je najbolj bistvena vrednota zemlja, ker je najbolj konkretna: zemlja, ki naj zagotovi kruh in seveda tudi dosto­janstvo. Toda to dostojanstvo nima nič opraviti z dostojan­stvom »človeškega bitja«. O tem idealnem človeškem bitju ko­loniziranec še nikoli ni slišal govoriti. Na svoji zemlji je videl samo to, da ga lahko nekaznovano zapiraš, pretepaš, izstradaš; in nikoli ni noben profesor morale, noben župnik namesto njega nastavil hrbta udarcem ali delil svojega kruha z njim.

Slovito načelo, po katerem naj bodo vsi ljudje enaki, bo v kolonijah zagledalo lastno podobo tisti trenutek, ko bo koloniziranec zahteval enakost s kolonom.

Kolonizirani intelektualec se je naučil od gospodarjev, da se mora posameznik uveljaviti. Kolonialistična buržoazija je s kladivom zabila v duha kolo­niziranca idejo o družbi posameznikov, kjer se vsakdo zapira v lastno subjektivnost, kjer je bogastvo misli edino bogastvo.

To agresivnost, ki se nabira v mišicah, koloniziranec poka­že najprej proti lastnim ljudem. To je obdobje, ko se črnci spo­padajo med seboj in ko policija in preiskovalni sodniki ne vedo več, kaj bi z neverjetno severnoafriško kriminalnostjo.

Vsa ta ravnanja so refleksi smrti spričo nevarnosti, samomorilsko vedenje, ki kolonu, čigar življenje in oblast se s tem še bolj utrjujeta, dopušča, da hkrati ugotavlja, da ti ljudje niso razumna bitja.

Zatiralec na svojem območju ohranja gibanje, gibanje gospostva, izkoriščevanja, ropanja. V nasprotnem območju pa tlačena, ropana koloni­zirana stvar hrani, kakor pač more, to gibanje, ki gre brez prehoda od kolibe na deželi do palač in dokov v »metropoli«. V tem okamnelem območju je površina nepremična, palma se ziblje pod oblaki, morski valovi oblivajo peščine, surovine prihajajo in odhajajo ter so dokaz, da kolon mora biti tukaj, medtem ko čepeči, bolj mrtvi ko živi koloniziranec večno sanja vedno iste sanje. Kolon ustvarja zgodovino. Njegovo življenje je epopeja, odiseja. On je absolutni začetek: »To zemljo smo ustvarili mi.« On je vzrok kontinuitete: »Če mi gremo, je vse izgubljeno, dežela se bo vrnila v srednji vek.«

Domačin je priklenjeno bitje, apartheid je le ena od različic delitve kolonialnega sveta. Prva stvar, ki se je domačin nauči, je, da mora ostati na svojem mestu; da ne sme prestopiti meje. Zato so sanje domačina sanje mišic, sanje dejanj, agresivne sanje. Sanja se mi, da skačem, da plavam, da tečem, da plezam. Sanja se mi, da se smejem na ves glas, da se v enem samem skoku poženem čez reko, da me preganja reka avtomobilov, ki me ne morejo dohiteti. Med kolonizacijo se koloniziranec vztrajno osvobaja vsak dan od devetih zvečer do šestih zjutraj.

7. Fiat G.91

Z gibanjem FRELIMO v Mozambiku, leta 1972

Nepremi­čnost, na katero je obsojen koloniziranec, je mogoče spodbijati šele v primeru, če se koloniziranec odloči narediti konec zgodovini kolonizacije, zgodovini ropanja, da bi se začela zgodovina nacije, zgodovina dekolonizacije.

Jasno pa je, da je v kolonialnih deželah kmetstvo edino revolucionarno. Ničesar ne more izgubiti in vse lahko pridobi. Kmet, deklasiranec, sestradanec je izkoriščanec, ki najhitreje odkrije, da se mu splača samo nasilje. Zanj ni kompromisov, ni možnosti dogovora. Kolo­nizacija ali dekolonizacija – to je kratko malo le razmerje sil. Izkoriščanec opazi, da njegova osvoboditev zahteva vsa sredstva in najprej nasilje.

8. Poraz

Vojna za neodvisnost v Gvineja Bissau

Kolonizirani človek se osvobaja v nasilju in z nasiljem. Ta praksa razsvetli delu­jočega, ker mu kaže sredstva in cilj.

Nasilje razstruplja posameznika. Koloniziranca reši kom­pleksa manjvrednosti, njegove kontemplativne ali obupane drže. Napravi ga neustrašnega, rehabilitira ga v lastnih očeh.

Množice se bojujejo proti enaki revščini, otepajo se je z enakimi gibi in s svojimi skrčenimi želodci rišejo tisto, kar bi lahko imenovali geografija lakote. Zaostali svet, svet revščine in nečloveški svet. Pa tudi svet brez zdravnikov, brez inženirjev, brez upravnikov.

»Če hočete neod­visnost, si jo vzemite in se vrnite v srednji vek,« si na novo neodvisni narod zaželi prikimati in sprejeti izziv.

Dekolonizacija nikoli ne mine neopazno, ker se nanaša na bit, ker bistveno spremeni bit, ker spremeni nepomembne gledalce v privilegirane igralce, ki jih snop zgodovine poveže na skoraj grandiozen način. V bit vnaša svojevrsten ritem, ki ga prinesejo s seboj novi ljudje, nov jezik, nov humanizem.

9. Surovine

Kapitalizem je v obdobju svoje rasti videl v kolonijah vir surovin, ki bi jih predelane lahko stresel na evropski trg. Po obdobju kopičenja kapitala je danes prisiljen popraviti svoje pojmovanje o rentabilnosti trgovanja.

Slepo gospostvo suženjskega tipa za metropolo ekonomsko ni rentabilno.

Kolonije so postale trg.

Toda danes kolonizirančev nacionalni boj poteka v popolnoma novih okoliščinah.

Industrialci in finančniki metropole nikakor ne zahtevajo od vlade, naj zdesetka prebivalstvo, pač pa, naj s pomočjo gospodarskih sporazumov reši njihove »zakonite interese«.

Zasebne družbe pritiskajo na svojo vlado, da bi v državi usta­novila vsaj vojaška oporišča, ki naj bi imela za nalogo varovanje njihovih interesov.

Kapitalizem potemtakem objektivno sodeluje z močnimi silami, ki izbruhnejo na kolonialnem ozemlju.

Stoletja so se kapitalisti v nerazvitem svetu obnašali kakor pravi vojni zločinci. Deportacije, pokoli, prisilno delo, suženjstvo so bila poglavitna sredstva, ki jih je izkoriščal kapitalizem, da bi povečal zaloge zlata in diamantov, svoje bogastvo, da bi okrepil svojo moč. Ni še dolgo, kar je naci­zem skoraj vso Evropo spremenil v pravo kolonijo. Vlade ev­ropskih držav so zahtevale reparacije in ukazale, da jim v denarju in naravi vrnejo bogastva, ki so jim bila ukradena: kul­turni spomeniki, slike, kipi, vitraži so bili vrnjeni lastnikom.

Bogastvo imperiali­stičnih držav je tudi naše bogastvo.

Popolnoma konkretno povedano si je Evropa čez vsako mero nagrabila zlata in surovin kolonialnih dežel: Latinske Ame­rike, Kitajske, Afrike. Z vseh teh kontinentov, pred očmi kate­rih danes zida Evropa svoj stolp izobilja, že stoletja odtekajo v to Evropo diamanti in nafta, svila in bombaž, les in eksotični izdelki. Evropa je dobesedno stvaritev tretjega sveta. Bogastvo, ki jo duši, je bogastvo, ki je bilo ukradeno nerazvitim ljud­stvom.

Blaginja in napredek Evrope sta bila zgrajena z zno­jem in trupli črncev, Arabcev, Indijcev in ljudstev rumene polti. Odločili smo se, da tega ne bomo nikdar pozabili.

Kdor bo razburkal tretji svet v plimo, ki bo preplavila Evropo, ne bo mogel razdeliti naprednih sil, ki nameravajo popeljati človeštvo k sreči. Tretji svet ne namerava organizirati velikanskega križarskega pohoda lakote proti Evropi. Vse, kar pričakuje od tistih, ki so ga stoletja tiščali v suženjstvo, je, da pomagajo rehabilitirati človeka, da prispevajo k zmagi člove­ka povsod in enkrat za vselej.

Nizozemska pristanišča, Liverpool, doki Bordeauxa in Liverpoola, specializirani za kupčije s črnim blagom, dolguje­jo svojo slavo milijonom deportiranih sužnjev. In kadar sliši­mo kakšnega voditelja kakšne evropske države, kako z roko na srcu izjavlja, da je treba priskočiti na pomoč nesrečnim nerazvitim ljudstvom, ne drhtimo od hvaležnosti. Prav nasprot­no, rečemo si: »Dolžni so nam odškodnino.«

Ta pomoč mora biti potrditev dvojnega za­vedanja: zavedanja kolonizirancev, da so jim kapitalistične države to dolžne, in kapitalističnih držav, da dejansko morajo plačati.

Toda jasno je, da spet nismo tako naivni in ne verjamemo, da bo do tega prišlo s sodelovanjem in dobro voljo evropskih vlad. To orjaško delo – znova popeljati človeka, popolnega človeka v svet – bo mogoče uresničiti z odločilno pomočjo evropskih množic, ki so se glede kolonialnih problemov, to morajo vsekakor priznati, velikokrat pridružile stališču naših skupnih gospodarjev. Zato se morajo evropske množice najprej odločiti in se prebuditi, si osvežiti možgane in se nehati neodgovorno igrati kot Trnuljčica z vretenom.

Sklep

Dajmo, tovariši, igre Evrope je konec, treba je najti nekaj drugega. Danes lahko naredimo vse, a s pogojem, da ne po­snemamo Evrope, s pogojem, da nismo obsedeni od želje, da dohitimo Evropo.

Evropa je tako blazno in nebrzdano hitra, da danes že uhaja vsakemu vozniku, vsaki razsodnosti, in v grozotnem vrtincu drvi v prepad, od katerega se je najpametneje kar najhitreje odmakniti.

Evropa je vzela nase upravljanje sveta navdušeno, cinično in nasilno. In zdaj poglejte, kako se širi in veča senca njenih spomenikov.

Zbuditi se moramo in se rešiti temne noči, v kateri smo živeli doslej.

Res je sicer, da potrebujemo zgled, shemo, primer. Za mar­sikoga med nami je evropski model najimenitnejši.

Kadar v evropski tehniki in evropskem slogu iščem člove­ka, vidim le dolg niz zanikanja človeka, vidim plaz umorov.

Človekovo življenje, človekovi načrti, sodelovanje ljudi pri nalogah, ki večajo totalnost človeka, so novi problemi, ki zahte­vajo pravih iznajdb.

Odločimo se, da ne bomo posnemali Evrope, in poženimo naše mišice in misli v novo smer. Poskusimo iznajti totalnega človeka, ki ga Evropa ni znala pripeljati do zmagoslavja.

Dve stoletji sta minili, kar si je neka nekdanja evropska kolonija vtepla v glavo, da bo dohitela Evropo. Združenim dr­žavam Amerike se je to tako dobro posrečilo, da so postale po­šast, pri kateri so napake, bolezni in nečloveškost Evrope dosegli strahotne razsežnosti.

Zahod je hotel postati pustolovščina duha. In v imenu duha, seveda evropskega duha, je Evropa upravičevala svoje zločine in uzakonjevala suženjstvo, v katero je tiščala štiri petine ljudi na svetu.

Da, evropski duh ima čisto posebne temelje.

Torej, tovariši, ne plačujmo tributa Evropi z ustanavljanjem držav, institucij in družb, posnetih po njej.

Človeštvo pričakuje od nas vse kaj drugega kakor tako karikirano in v bistvu obsceno posnemanje.

Če hočemo spremeniti Afriko v novo Evropo, Ameriko v novo Evropo, potem zaupajmo usodo naših dežel Evropejcem. Znali bodo opraviti bolje kakor najbolj nadarjeni med nami.

Če pa hočemo, da človeštvo napreduje vsaj za las, če ga hoče­mo popeljati na višjo raven od Evrope, potem je treba izum­ljati, odkrivati.

Za Evropo, za nas same in za človeštvo, tovariši, se moramo odeti v novo kožo, razviti novo misel, poskusiti postaviti na noge novega človeka.

Prevod odlomkov iz knjige, Maks Veselko

Napovednik za film: