Množična gibanja so soočena s tveganjem NVO-izacije upora. Kar bom povedala, bo zlahka obrniti v obtožbo proti vsem nevladnim organizacijam (NVO). To bi bilo narobe. V mračnih vodah lažnih nevladnih organizacij, vzpostavljenih, da črpajo denar iz različnih virov ali kot način za izmikanje davkov, je gotovo tudi veliko NVOjev, ki opravljajo dragoceno delo. Pomembno pa je na fenomen nevladnih organizacij pogledati v širšem političnem kontekstu.
Na primer v Indiji se je ekspanzija NVOjev, ki so odvisni od raznih fondov, začela v poznih 1980ih in tekom 1990ih. Sovpadala je z odpiranjem indijskega tržišča neoliberalizmu. V tem času je država v skladu z zahtevami strukturnega prilagajanja umikala javna sredstva iz ruralnega razvoja, kmetijstva, energije, transporta in zdravstvenih storitev. S tem ko se je država odrekla svoje tradicionalne vloge, so na ta področja vstopile nevladne organizacije. Razlika je seveda v tem, da so sredstva, ki so na voljo nevladnim organizacijam, zgolj majhen del realnega zmanjšanja javnih sredstev.
Večina večjih NVOjev svoja sredstva in pokroviteljstvo poišče v različnih agencijah za pomoč in razvoj, ki jih financirajo zahodne države, Svetovna banka, Združeni narodi in nekatere multinacionalne korporacije. Čeprav teh agencij ne gre nujno enačiti z njenimi financerji, so vsekakor del te iste ohlapne politične formacije, ki nadzoruje neoliberalni projekt in zahteva zmanjševanje državnih izdatkov.
Zakaj bi te agencije financirale nevladne organizacije? Je to samo oblika staromodne misijonarske gorečnosti? Občutek krivde? V tem je vendarle nekaj več. NVOji dajejo vtis, da zapolnjujejo vakuum, ki ga za seboj pušča umikajoča država. In res je tako, vendar na nek materialno nezadosten način. Njihov resničen doprinos je v tem, da pomirijo političen bes in pod etiketo pomoči ter dobrodelstva delijo to, kar ljudem itak pripada. S tem spreminjajo javno zavest. Ljudi spreminjajo v odvisne žrtve in slabijo robove političnega upora. NVOji predstavljajo neke vrste blažilca med vlado in javnostjo, med imperijem in podrejenimi. Postanejo razsodniki, razlagalci, povezovalci.
Na koncu so NVOji odgovorni svojim financerjem in ne ljudem med katerimi delujejo. So, kar bi botaniki imenovali vrsta indikatorja. Skoraj bi lahko rekli, da večje kot je opustošenje, ki ga za seboj pušča neoliberalizem, večja je »eksplozija« nevladnih organizacij. Tega nič ne ilustrira bolje kot fenomen simultanih priprav ZDA ob napadu na kakšno državo s pripravami NVOjev, da potem počistijo posledice uničevanja. Da ne ogrozijo svojih sredstev in da pridobijo dovoljenje za svoje aktivnosti v določeni državi, so NVO prisiljene predstavljati svoje delo na zelo površen način, bolj ali manj brez političnega ali zgodovinskega konteksta, ki bi se morda komu lahko zdel neprijeten.
Apolitična (in s tem pravzaprav zelo politična) poročila iz revnih dežel in vojnih con posledično predstavljajo te (temne) ljudje iz teh (temnih) dežel kot patološke žrtve. Še en podhranjeni Indijec, še en sestradan Etiopijec, še en begunski tabor za Afganistance, še en pohabljen Sudanec… ki jim je potrebna pomoč belega človeka. Nehote krepijo rasistične stereotipe in potrjujejo dosežke, uteho in sočutje (stroga ljubezen) zahodne civilizacije. Nevladne organizacije so sekularni misijonarji sodobnega sveta.
In končno – v manjši meri, ampak bolj zahrbtno – kapital, ki je na voljo nevladnim organizacijam v alternativnih politikah igra isto vlogo kot spekulativni kapital, ki kroži v in iz ekonomij revnih držav. Diktira agendo. Konfrontacijo spreminja v pogajanje. Depolitizira upor. Vmešava se v lokalna ljudska gibanja, ki so se tradicionalno naslanjala na lastne moči. NVOji imajo sredstva, s katerimi lahko zaposlujejo lokalne sodelavce, ki bi se sicer angažirali kot aktivisti v uporniških gibanjih; v tej vlogi čutijo kot da počnejo nekaj dobrega na neposreden in kreativen način (in pri tem tudi zaslužijo za preživetje).
Resničen politični upor ne ponuja tovrstnih bližnjic. NVO-izacija politik preti, da upor spremeni v uglajeno, spodobno delo z rednim delovnim časom in redno plačo ter občasnimi nagradami. Resničen upor ima resnične posledice in zanj ne prejmemo plače.
Prispevek je bil izvirno objavljen 4. septembra 2014 na strani kolektiva »Massalijn«