Intervju Lenart J. Kučič
Humanist, poznavalec medijev, zelo široko razgledan človek in novinar Delove Sobotne priloge, ki se je novinarsko izpopolnjeval na londonskem Guardianu, med podiplomskim študijem na univerzi Goldsmiths. Zdelo se nam je primerno, da ravno on pokomentira fenomen sovražnega in žaljivega govora, ki se je razširil v slovenskem javnem prostoru.
Kaj je žaljivi govor in kaj sovražni govor, je posplošena definicija, meja med enim in drugim pa ozka. Kje vidite razliko?
Če bi vprašali pravnike, bi verjetno dobili drugačen odgovor, ampak zame je pomemben predvsem namen. Od namena je odvisno, kako uporabimo neko besedo. Hočemo nekoga namenoma užaliti in ga prizadeti ali smo le ironični, sarkastični ali kritični? Ta razlika je zelo pomembna, saj je treba v javnem govoru vedno tehtati med dvema pravicama: svobodo izražanja in varovanjem dostojanstva. Danes lahko spremljamo dve skrajnosti: na eni strani pretirano politično korektnost ali celo cenzuro, na drugi občutek, da je v imenu domnevne svobode izražanja dovoljeno vse.
V ZDA so začeli knjige v srednješolskih in univerzitetnih učbenikih označevati z opozorili, da vsebujejo prizore, jezik ali oznake, ki utegnejo prizadeti bralce. Tako so se odzvali na pritožbe nekaterih študentov, da denimo romani Marka Twaina vsebujejo žaljiva poimenovanja Afroameričanov. Ni jih zanimalo, da je pisatelj uporabil jezik tistega časa in je opisoval dialoge med prebivalci ameriškega juga v devetnajstem stoletju. Podobne težave imajo ameriški komiki, ki si skoraj ne upajo več v živo nastopati pred študenti, ker je vedno kdo užaljen ali ima prizadeta čustva. Ta problem sta med drugim javno izpostavila ameriški komik Jerry Seinfeld in član nekdanje britanske skupine Monty Python John Cleese.