Finančne družbe, ki nič ne ustvarjajo, osvajajo svet in tudi v Sloveniji odločajo o privatizaciji podjetij, brez njih finančni minister ne more dobiti dodatnega denarja za poplačilo računov
Skrivna priprava privatizacije slovenske avtocestne družbe Dars na podlagi izračunov ameriške velebanke JP Morgan ter nasploh prodaja podjetij na podlagi nasvetov in izračunov tujih finančnih institucij, ki nato nastopajo tudi kot kupci, sodelovanje tujih finančnih institucij pri obremenitvenih testih bank, prek katerih so jim padli v roke vsi ključni podatki o slovenskem gospodarstvu, svetovanje finančnih institucij finančnemu ministrstvu pri zadolževanju in posredovanje pri prodaji državnih obveznic so dokaz, da so “finančni morski psi” že osvojili Slovenijo.
Pravzaprav so osvojili ves svet. Finančni skladi in druge finančne institucije so skupaj z velebankami oligarhi, ki vzpostavljajo nov svetovni red, razlaga profesor ekonomije Max Otte. Ta red pomeni prečrpavanje denarja od državljanov, podjetij iz realnega sektorja in držav v finančni sektor, kar vzpostavlja vse večjo neenakost. Na spodnjem koncu raste revščina, na vrhu bogastvo, kajti bistvo tega sistema je neskončna rast dobička za vsako ceno.
Čudna imena v davčnih oazah
Osrednja finančna družba, okoli katere se vse vrti, je ameriški sklad BlackRock, ki ima nepredstavljivih 4000 milijard dolarjev kapitala, kar je desetkrat več, kot znaša letni proračun največje države v EU Nemčije. Takšnih skladov je še veliko. To so med drugim finančni skladi, skladi zasebnega kapitala, hedge skladi, fundacije …, nosijo pa imena, ki večini zvenijo neznano – Wellington Management, Vanguard, State Street Corp, KKR, Blackstone. Ustanovili so jih posamezniki, večinoma bivši uslužbenci velebank.
Vsi upravljajo ogromne zneske premoženja. Potem ko so po izbruhu finančne krize posli bank bolj pod drobnogledom javnosti in politike, so prevzeli njihove najbolj sporne posle. Te finančne institucije, ki veljajo za vzporedne ali “senčne banke”, niso pod nikakršnim nadzorom in finančni sektor vsak poskus za njihovo regulacijo zatre. Špekulativni posli tako zdaj cvetijo še bolj, kot so cveteli pred krizo, pomembno vlogo pri tem imajo davčne oaze. BlackRock ima na primer samo na Kajmanskih otokih več kot 70 skladov.
Obvladujemo vašo prihodnost
Max Otte svari pred temi novimi finančnimi giganti, ki si na skrivaj kupujejo svet. Prvi mož BlackRocka Larry Fink, ki ima pisarno v New Yorku in ga poznajo le redki, je po Ottejevi oceni na področju gospodarstva bolj vpliven kot ameriški predsednik, saj upravlja največ denarja na svetu. Mi obvladujemo vašo prihodnost, BlackRock sporoča prek svoje reklame, pravijo avtorji dokumentarca na nemški javni televiziji ARD.
Profesor Otte se boji, da se bo sistem socialnega tržnega gospodarstva, ki je prevladoval v celinskem delu Evrope, kmalu zrušil, če bo na neskončni rasti dobičkov temelječ anglosaški kapitalizem, ki ga predstavljajo finančni morski psi, napredoval s takšno hitrostjo kot zdaj. To, da ustvarjajo nov red, nima nič opravka s teorijami zarote, ampak z močjo, ki jo omogoča koncentracija bogastva.
Nekdanji bankir Bill Cohan razlaga, da je Fink mož z najboljšimi povezavami na Wall Streetu, povsod ima svoje prste. Povezan je s predsednikom Evropske centralne banke (ECB) Mariem Draghijem, ki je včasih delal za velebanko Goldman Sachs, zdaj pa v ECB vodi politiko tiskanja svežega denarja in tako finančnim morskim psom zagotavlja nov denar za finančne špekulacije in s tem večanje dobičkov.
Fink je povezan s finančnim ministrom ZDA, guvernerjem Arne-riške centralne banke, nekdanji guverner švicarske centralne banke Philipp Hildebrand pa je član upravnega odbora BlackRocka. Fink je seveda povezan tudi s prvim možem velebanke Goldman Sachs Lloydom Blankfeinom pa z Jamiejem Dimonom, prvim možem velebanke JP Morgan, katere izračune po poročanju tednika Mladina vlada uporablja pri pripravi privatizacije Darsa.
Brez vlaganj v razvoj
Če bodo finančni morski psi v Sloveniji prišli v avtocestno družbo Dars, čakajo voznike, ki se zdaj jezijo na zapore zaradi popravil, avtoceste brez najbolj osnovnega vzdrževanja in popravil. Krpanje vsake luknje bo prevelik strošek, je mogoče sklepati na podlagi izkušenj, ki jih imajo s finančnimi investitorji v tujini. Tudi zaposlenim v podjetjih, ki jih v Sloveniji že prodajajo država in banke (Petrol, Pivovarna Laško, Trimo, Pinus Rače, Žito, Telekom, Cinkarna Celje), grozi, da se jim ne bo godilo bolje, ne glede na to, ali jih bodo kupila velika tuja podjetja iz panoge kot strateški investitorji ali finančni morski psi kot finančni investitorji. Slednji so namreč že lastniki tako rekoč vseh pomembnih podjetij iz realnega sektorja in tako vplivajo na njihove poslovne odločitve.
Finančni morski psi zahtevajo od vodilnih v podjetjih vedno višje dobičke, ki jih ni mogoče ustvarjati z vlaganjem v razvoj, ampak z zapiranjem oddelkov, ki ne zagotavljajo dovolj dobičkov, in odpuščanjem zaposlenih. Ko zmanjšajo stroške in prikažejo želeni dobiček, ko torej podjetje postane “vitko”, ga finančni morski psi prodajo naprej, seveda za višjo ceno. Tako si podjetja prodajajo med seboj in tudi s temi posli delajo denar iz denarja. Vse kaže, da je v Sloveniji žrtev tovrstnih poslov že postala domžalska družba Helios.
Molk je zakon
Odkriti povezave med finančnimi morskimi psi je zelo težko, saj poslujejo povsem netransparentno in tudi skrito pred javnostjo, o svojih poslih pa nočejo govoriti. Molk je zanje zakon, razlaga Bill Cohan, saj javnost ne sme izvedeti, kaj počnejo. James Glattfelder, Stefano Battiston in Stefania Vitali s Tehniške visoke šole v Zürichu so pred tremi leti njihove povezave vendarle razvozlali. Ugotovili so, da svet obvladuje 147 družb, ki vplivajo na 40 odstotkov svetovnega gospodarstva. Te družbe niso le lastniško medsebojno povezane, ampak so povezane tudi prek kreditov, različnih izvedenih finančnih instrumentov in drugih visoko špekulativnih finančnih produktov.
James Glattfelder razlaga, da je takšna koncentracija lahko nevarna, ker ogroža stabilnost, saj se lahko kriza prek teh povezav razširi po celotnem sistemu kot epidemija. Kontrola takšne mreže pa je tako rekoč nemogoča, saj nimamo nadnacionalnega nadzora, ki bi omogočal nadzor po celem svetu. Nadzor je omejen na države. Finančni giganti so tako edini, ki imajo pregled nad celotnim svetom.
Glattfelder zavrača mnenja, da je mreža, ki jo je s kolegoma odkril, produkt zarote. Po njegovih besedah se omrežja finančnih institucij vzpostavljajo sama, enako kot se je to zgodilo na spletu. Giganti na spletu so Google, Facebook in drugi, giganti v finančnem svetu pa BlackRock, Goldman Sachs, JP Morgan …
Vlade v krempljih
Agencija Bloomberg je oktobra objavila, kdo so najbolj vplivni upravljavci denarja. Poleg Larryja Finka (61 let) so to še ustanovitelj hedge sklada Leon Cooperman (71 let), Mary Callahan Erdoes (47 let), ki v družbi JP Morgan Asset Management upravlja 1700 milijard dolarjev, predsednik sklada Ichan Enterprises Carl Ichan (78 let), soustanovitelj sklada Blackstone Group Stephen Schwarzman (67 let), predsednik uprave Elliot Management (70 let), ki je prisilil Argentino v drugi bankrot v desetih letih, ustanovitelj sklada BDT Capital Partners Byron Trott (55 let), ki pomaga bogatim družinam prodajati podjetja. Bloombergov seznam kaže, da večino denarja na globalni ravni upravlja klub moških, ki so starejši od 6o let.
Ker njihovi posli temeljijo na špekulacijah, so zanje ključnega pomena podatki.
BlackRock je lastnik enega največjih računalniških sistemov na svetu, ki se imenuje Aladin. Ta sistem v milisekundah izračuna ekonomske posledice določenega dogodka. To BlackRocku omogoča izjemno konkurenčno prednost za lastne posle, hkrati pa te izračune kot storitev prodaja drugim, kar mu omogoča nadzor še nad dodatnimi 15.000 milijardami dolarjev.
BlackRock je tudi eden od lastnikov bonitetne družbe Standard & Poors, ki ocenjuje boniteto držav in tako odloča, po kakšni obrestni meri se lahko zadolžujejo njihove vlade, tudi slovenska.
Nasploh so države vse bolj odvisne od finančnih morskih psov. Ti so njihovi svetovalci pri prodaji obveznic, zanje prav tako organizirajo in izvedejo prodajo obveznic, svetujejo jim pri refinanciranju dolga (poplačilu starih dolgov z novimi krediti), svetujejo jim pri privatizaciji državnega premoženja. Vse svoje storitve, ki jih opravljajo za državo, finančni morski psi seveda zaračunajo pa še kot kupci obveznic in državnega premoženja služijo. Vlade so tako dejansko v krempljih takih psov, državljani pa so njihovi talci.
Ne kapitalisti, temveč paraziti
Finančni morski psi so tisti, ki posodijo denar, ko finančnim ministrom zmanjka denarja za plačilo vseh računov. Kdor se jim ne ukloni, ne dobi denarja, zato je dolg eno glavnih orodij, s katerimi novi oligarhi prevzemajo svet. Vsak dodaten dolar ali evro dodatnega dolga, vsaka nova privatizacija je dobiček na njihov račun in izguba za navadne državljane. Nasploh pa je sta kriza in zadolženost tisto, kar finančnim morskim psom najbolj ustreza. Profesor Max Otte opozarja, da dejansko ves čas služijo dvema gospodarjema.
Finančni morski psi so že lastniki vseh pomembnih podjetij v razvitem svetu. Čeprav so manjšinski lastniki (imajo 3 do 10 odstotkov delnic), so večinoma največji posamični lastniki in tako odločajo o njihovi poslovni politiki. Če vodstvo podjetja ne zmanjša dovolj stroškov in ne zagotovi dovolj dobička, zahtevajo sklic skupščine in odpoklic vodstva. Finančne morske pse pomembno redijo tudi centralne banke, ki tiskajo svež denar in ga po rekordno nizki obrestni meri zagotavljajo bankam, da bi ga posredovale v obliki kreditov podjetjem za investicije, ki bi spodbudile gospodarsko rast. Zakaj bi ta denar dajali za razvoj podjetij, če sega veliko bolj splača vložiti v špekulativne posle? Taki finančni morski psi, ti špekulanti, niso kapitalisti, saj ne ustvarjajo denarja s proizvodnjo, ampak kradejo, zato so paraziti, ki iz industrijskega kapitalizma ustvarjajo trupla, opozarja Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.
Vsaka nova serija sveže natisnjenega denarja, vsaka nova zadolžitev pomeni novo delitev v breme vse bolj revne večine na eni strani in vse bolj bogate manjšine na drugi. Danes je na svetu štirikrat več milijarderjev, kot jih je bilo pred desetimi leti.
Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 15.11.2014
Darja Kocbek
Talci bankirjev
Medtem ko v glavnih kapitalističnih gospodarstvih finančnemu sektorju raste vrednost premoženja, realni sektor v teh gospodarstvih, zlasti v Evropi in na Japonskem, trpi zaradi deflacije oziroma stagnacije in visoke brezposelnosti. Da imamo hkrati inflacijo in deflacijo, se samo na prvi pogled sliši paradoksalno. Dejansko so te razmere logična posledica neoliberalnih denarnih politik, ki jih izvajajo te države. S politikami varčevanja so vlade od izbruha finančne krize leta 2008 sistematično jemale državljanom materialne vire in jih dajale finančnemu sektorju. Zaradi tega se realni sektor krči, finančni sektor pa raste.
Ekonomisti in finančni »izvedenci«, ki so na vrhu aparata, ki vodi gospodarsko politiko, to skušajo prikriti z razlagami, da so tržne razmere postale bolj »zapletene«, gospodarsko ukrepanje pa bolj zahtevno. Ismael Hosseing-Zadeh, upokojeni profesor ekonomije univerze Drake, na Counterpunch piše, da so takšne pompozne izjave zgolj namenjene zamegljevanju zadev, mistificiranju ekonomije in povzročanju zmede med ljudmi. Pri sočasni rasti finančnega sektorja in krčenju realnega sektorja ni nič »zapletenega« ali skrivnostnega. Če sistematično ropaš Petra, da plačuješ Pavlu, siromašiš Petra (99 odstotkov) in omogočiš Pavlu, da bogati (1 odstotek).
Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/161875/talci-bankir-j-ev/
Darja Kocbek
Denar vlada svetu
Geld regiert die Welt (2014)
Ko gredo delavci v Nemčiji na ulico, ker jim želi podjetje zmanjšati plače ali ko se najemniki v enem večjih nemških mest borijo proti zaplembam svojih stanovanj, so pogosto v ozadju isti povzročitelji: finančne družbe, katerih imena nekaj povedo le poznavalcem.
Svet na posodo – zadolženi planet
Die Welt auf Pump – Der verschuldete Planet (2012)
Domnevno smo živeli onkraj naših zmožnosti, preveč smo si privoščili: na vsakega Nemca pride skoraj 26000€ nacionalnega dolga. Globalno so razvite države zadolžene za 55 bilijonov evrov. Zdaj bi morali to, kot nam sporoča politika, urejati državljani – beri varčevati. Nacionalni dolg je bilijone po vsem svetu prerazporedil od spodaj navzgor. Z dolgovi je eksplodiralo bogastvo milijonarjev. Zakaj? So za to krivi pohlepni bančniki, nič hudega sluteči politiki? V sistemu, ki teži k čim večjim dobičkom in ki je menda brez alternative? Državni dolg in prevlada finančne oligarhije je grožnja za naše skupnosti in demokracijo, meni ekonomist prof. Max Otte.