Ob zapisu o miroljubnem protestu na nogometni tekmi med NK Maribor in izraelskim klubom Maccabi Tel Aviv objavljamo še razmislek o tem, zakaj je solidarno ravnanje do Palestincev za odgovorne v mariborskem klubu tako nesprejemljivo. Vse, kar se v tem primeru dogaja, je namreč bolj ali manj pričakovano. Zakaj to ni presenečenje? NK Maribor je s svojimi dejanji in stališči v mestu Maribor že leta simbol »poslovnosti za vsako ceno«, ki svojo vlogo množičnega lokalnega objekta čaščenja izkorišča za gradnjo svoje posebne interesne ideologije, ki že dolgo nima nobene povezave s tem kar je v športu častnega in vrednega, ima pa vse karakteristike spreminjanja športa v prvovrsten posel.
V tem oziru je tudi kar nekaj sorodnosti med odnosom, ki ga goji država Slovenija do EU in tem, ki ga goji klub NK Maribor do organizacije UEFA. Oba se brez kančka distance in samozavesti slepo podrejata institucijama vprašljive legitimnosti. Obe organizaciji zavzemata tudi podoben odnos do dogajanja v Gazi, čeprav »mednarodnopravno gledano, so zadeve jasne. Izrael z vojaško misijo krši mednarodno humanitarno pravo in pravo oboroženih konfliktov, saj na Palestinski strani prevladujejo civilne žrtve, izraelska vojska pa prvenstveno množično uničuje stanovanjske objekte, šole, bolnišnice in drugo civilno infrastrukturo v Gazi, je glavna ugotovitev skupne deklaracije več kot 200 uglednih mednarodnih pravnikov s celega sveta.« (Ali bo za to kdo odgovarjal?, 4.8.2014, Večer)
Glede na opisana razmerja ni dvoma, NK Maribor je, če ne že tudi v pravnem, pa vsaj v moralnem prekršku. Ob takšnem dogajanju pogleda proč. Pokornost in zaveza kluba standardom, ki jih nalaga UEFA (pa tudi FIFA, kot krovna nogometna organizacija), kaže na težnjo po korporativnem urejanju nogometa kot »kokoške, ki nese zlata jajca«, kot naložbe katere vsak madež lahko negativno vpliva na njene prihodke. Zato ne preseneča, da se tako krovna organizacija kot klubi otepajo vsake povezave s politiko. Zgodovina pa razkriva, da nečesa, kar je tako množično in popularno, kot je nogomet (šport na splošno), nikoli ni mogoče postaviti izven družbenih odnosov, ki so v osnovi seveda politični. Vsak tak poskus – in v zgodovini in tudi danes jih ni malo -, lahko izpade samo kot poceni nesmiseln PR ali pa kot odkrito norčevanje iz ljudi in družbe.
Šport je pač inherentno političen.
»Šport služi včasih, blago rečeno, tudi preko vsake mere dobrega okusa propagandi, merjenju moči, vitalnosti, večvrednosti, (pre)moči ideologij različnih držav, ras in nacij, vse do prestižev lokalnih okolij. Ne danes ne v bližnji prihodnosti poskusi, da bi ločevali šport od politike, ne bodo smiselni. Šport je politiki pogosto priročno sredstvo za preusmerjanje pozornosti ljudi od resničnih družbenih problemov, ki jih je mogoče skriti za bleščečo fasado športa. V športnih arenah se namreč zlahka zamenjuje resnica za neresnico, človečnost za nečlovečnost, svoboda za nesvobodo. Cena za to pa je cena vstopnice, nesvoboda pa je večini svoboda štadionov.« (Dr. Mojca Doupona Topič in dr. Krešimir Petrović, Šport in družba – Sociološki vidiki).
In še:
»Šport je kulturna sila, družbeni prostor, ki si ga delimo in politična sila, ki reflektira in oblikuje naše pogosto nasprotujoče si ideje in prepričanja o tem kdo smo, kako gledamo na druge in kako vidimo sebe kot državljane. S konceptom športa kot čistega in nedotaknjenega od zunanjega sveta, je samo en problem -, to niti približno ne drži. Če kaj, potem spregleda, kako je to domnevno čistost že pred časom omadeževal vdor komercializma. Vpliv komercializma, potrošništva in medijev je tako močan, da je vsak političen upor sposoben spreobrniti v blagovno znamko. Zdi se, da je samo komercializem sposoben ustvariti šport varen za politiko. Bolj kot karkoli drugega je korporativna moč in strah pred izgubo sponzorjev tisto, kar danes poganja proti-politično strujo, ki jo najdemo v športni kulturi in kar med drugim straši športnike, da »čolna ne zibajo preveč«.« (Dave Zirin, Ne samo igra)
NK Maribor in politika? Tako močna in vplivna organizacija, kot je mariborski nogometni klub, ne bi mogla to postati, še manj pa ostati, če ne bi zavzemala določenega družbenega in s tem političnega položaja. Večinoma gre za zakulisna dogajanja, ki pa se pogosto »izdajalsko« kažejo tudi v javnem življenju. Na hitro lahko naštejemo samo nekaj nedavnih tovrstnih primerov. Na tekmi tretjega kroga letošnje lige prvakov s predstavnikom Bosne in Hercegovine, Zrinskim, so iz domnevno varnostnih razlogov diskriminatorno prepovedali vstop državljanom drugih držav. Viole, kot najzvestejša skupina pristašev kluba, so v politični zgodbi NK Maribor posebno in zelo obširno poglavje. Njihova vloga se je znatno okrepila, ko je skupino dolga leta vodil razvpiti, aktualni predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, Andrej Šiško. V tem času beležimo kar nekaj bizarnih trkov med (celo) državno politiko in skupino. V sklopu EPKja je potekal razstava na odprtem, ki je slavila nasilje navijačev Viol kot del »folklore« in mestne identitete. O moči vpetosti tovrstnega mišljenja v tukajšnje okolje nakazuje nedavna javna polemika, ko so se tako mariborski mediji kot javnost zgražali nad prekinitvijo tekem, na kateri so Viole skandirale »Ubi žabarja«. Slogan »En Klub Ena Čast« morda ne spominja po naključju na zloglasno sintagmo »Ein volk, Ein Reich, Ein Führer«. Vloge Viol kot najbolj organizirane »para-militantne« skupine v Mariboru ne gre zanemariti niti glede dogajanja okoli vstaj v Mariboru. Aktualni župan Fištravec si rad ovije vijolični šal celo takrat, ko ni na tekmi. Da je vsakega »glavarja« Maribora strah za odnos s klubom, kaže tudi poseg župana Fištravca v primer začasnega odhoda športnega direktorja Zlatka Zahoviča. Da posebne (šovinistične, lokal-patriotske, nacionalistične in še kakšne) in zelo agresivne marketinške prisotnosti v našem prostoru (v tem primeru tudi z roko v roki z največjim lokalnim dnevnim časopisom Večer) niti ne omenjamo posebej. Pri vsem tem pa je seveda najbolj zgovorno, da klub za vsemi temi dejanji in sporočili trdno stoji. Ne ukrepa in ne obsoja niti v primerih incidentov, ki jih izven igrišča izvajajo Viole.
Napisali smo že, da nevtralnost, sklicujoča se na ločevanje športa in politike, že po sebi učinkuje kot politična opredelitev, ki pristaja na neka razmerja moči. Kaj to pomeni za nogometno dogajanje? Če UEFA ali drugi za to pristojen organ, ne prepozna igranja izraelskega kluba v svojem tekmovanju kot grožnjo svoji legitimnosti in norčevanje iz vseh standardov dostojnosti, potem bi moral kaj takega prepoznati klub, ki jim stoji nasproti. V igro ne more pristati tam, kjer je ni in je ne bi smelo biti. Razen če igra v tem primeru ne služi nekim drugim razlogom, recimo strogo in izključno poslovnim.
Zato se seveda nikakor ni mogoče strinjati z izjavo NK Maribor: »V sredo so bili oglobljeni posamezniki, ki so želeli nogometno tekmo izkoristiti za nešportne namene. Zaradi hitrega posredovanja uradnih oseb ne bomo deležni kazni krovne nogometne organizacije, lahko pa bi se izteklo drugače. V tem primeru bi bilo teh 250 EUR zelo majhen odstotek kazni, ki bi jo plačali posamezniki.« S takšnim premislekom klub množično podporo in identifikacijo ljudi s klubom izkorišča zgolj in samo za varovanje svoje blagovne znamke. Deluje navidezno brezinteresno in nam s svojimi stališči sporoča, da je bil zlorabljen: »Nogomet je šport, ki se igra po vseh celinah in se ga ne sme izkoriščati za izražanje političnih prepričanj. Če teh prepovedi na svetovni ravni ne bi bilo (sem sodita tudi verska, rasna diskriminacija), bi v svetu nogometa zavladal kaos.«
Alibi o brezinteresnosti in apolitičnosti je torej prazen. Z diskurzom o »izkoriščanju izražanja političnih prepričanj« se poskuša ustvariti vtis, da so miroljubni protesti v Mariboru posebna oblika zlorabe. To je nemoralno in nedopustno, če pomislimo, da se s takšno ceneno floskulo o zlorabi poskuša utišati in diskreditirati tiste, ki opozarjajo na genocidno politiko in množično ubijanje nedolžnih ljudi.
Zofijini ljubimci