Nie wieder Fleisch (2012)
V zadnjih 50 letih se je svetovna poraba mesa povečala za petkrat. Medtem ko smo v Evropi vedno pojedli veliko mesa, zdaj želja po njem narašča tudi v državah, kot sta Kitajska in Indija. Vendar ima lakota za mesom pogubne posledice. Na Kitajskem se s spremembo prehranjevalnih navad povečuje tudi število zdravstvenih težav, v Paragvaju vodi ljudi izvoz hrane v Evropo v skrajno revščino, v Franciji in Nemčiji pa je zaradi intenzivnega kmetovanja ogrožena podtalnica in globalno zaradi tega trpi tudi podnebje. Mnoge živali, ki jih redijo za zakol, danes pitajo posebni stroji, živali pa se vse svoje kruto in kratko življenje gnetejo v umazanih hlevih.
Industrija v nasprotju s to realnostjo svoje izdelke oglašuje kot »odrešitev« – meso bi naj bilo zdravo in nujno za uravnoteženo prehrano. Študije dejansko kažejo, da preveč rdečega mesa ne ogroža samo zdravja, ampak lahko zaznavno skrajša življenje. Problematično je tudi belo meso, ker so kokoši in purani zaskrbljujoče pogosto pitani z antibiotiki. Sodobne kmetije za rejo živine so postala visokotehnološka podjetja, v katerih so živali zgolj navadni izdelki. Na dejstvo, da gre za živa bitja, se rado pozablja.
Evropa letno proizvede okoli 40 milijonov ton mesa, hrana za te živali pogosto prihaja iz Južne Amerike, na primer iz Paragvaja. Nekaj podjetij tam zaradi tega pri izvozu zelo dobro zaslužili, večina prebivalstva pa trpi. Sojo namreč škropijo z zelo strupenimi pesticidi. Znanstvena študija univerzitetne klinike Asunción kaže, da se v vaseh v bližini sojinih polj izjemno pogosto rojevajo otroci z deformacijami.
Vendar ne le uvoz v Evropo, ampak tudi izvoz vodi do lakote in bede. Cena mesa je v Evropi tako nizka, da je za mnoge Afričane cenejši nakup evropskih izdelkov, kot pa da bi jih proizvajali sami. Kot je razvidno iz poročila iz Gane in Benina, je posledica tega uničenje domačih trgov, saj kmetje industrijski in subvencionirani konkurenci iz Evrope enostavno niso kos.
Film je v nemškem jeziku.