Naj kar položim svoje karte na mizo. Svetovnonazorsko sem ateist – v svetu ne vidim znamenj Božje prisotnosti (kvečjemu nasprotno), za pojasnila o nastanku, zgradbi in usodi sveta se obrnem na znanost, ne religijo, moralnega reda pa nam po mojem trdnem prepričanju ni sestavil in razodel Bog, temveč ga ljudje napol odkrivamo, napol konstruiramo, po potrebi pa tudi krpamo skupaj, v kolektivnem miselnem naporu. Ob neskončnih zapovedih in prepovedih, ki krojijo najbolj trivialne vsakodnevne odločitve in opravila vernikov, od prehrane in oblačil do medpartnerskih odnosov in vzgoje otrok, mi gredo, pošteno povedano, lasje pokonci. In naj se še tako trudim vživeti v kožo muslimank, ki si prostovoljno ali na zahtevo okolice nadenejo burko ali nikab in se tako sredi sveta in soljudi umaknejo v nedostopno osamo, mi ostajajo njihovi razlogi, milo rečeno, tuji in nedoumljivi. Ženske takšno oblačilo viktimizira in kulpabilizira – obravnava jih kot krhka in nemočna bitja, prepuščena na milost in nemilost neukrotljivim skušnjavam v krutem in neusmiljenem svetu, ki se razteza onkraj domačega praga. Dodajmo temu še teološke razprtije, ali je nošnja burke oziroma nikaba sploh obvezna ali pa lahko nemara muslimanke svojo versko dolžnost izpolnijo že z naglavno ruto, ter dejstvo, da prvo zagovarja skupina verskih učenjakov, ki je v izraziti manjšini, pa postane podoba kristalno jasna – če bi kdo z magično kretnjo s sveta v trenutku izbrisal vse burke in nikabe, se to ne bi nikjer poznalo. In prav je tako.
Zakaj me potem javni poziv Janševe SDS k zakonski prepovedi burke in nikaba navdaja s tolikšnim nelagodjem? Več razlogov je za to. Prepoved je “rešitev” za izmišljeni problem. Na žensko v burki ali nikabu je pri nas praktično nemogoče naleteti. Še prostovoljci v begunskih centrih, skozi katere je šlo v zadnjih dveh mesecih preko dvesto tisoč ljudi, v glavnem muslimanov, se ne morejo spomniti enega samega tovrstnega srečanja. Novinarji so bili prisiljeni ženske, ki si pred odhodom od doma nadenejo burko ali nikab, iskati dobesedno z lučjo pri belem dnevu. In jih nazadnje peščico tudi uspeli izbrskati. Strah, pravijo, ima velike oči. In je v poplavi pogosto senzacionalističnih medijskih poročil o versko motiviranem nasilju čisto razumljiv. A nikar se ne dajmo pretentati politikom, ki skušajo med nas zasejati paniko, sumničenje in kal razdora. Uporabimo logiko in zdravo pamet in se raje vprašajmo: kako verjetno je, da se bo terorist/ka, ki se namerava razstreliti med množico ljudi, odel/a v oblačilo, ki bo pritegnilo več pozornosti, kot če bi se do kraja razstrelitve sprehodil/a gol/a? Koliko terorističnih napadov so doslej po svetu sploh izvedle teroristke in teroristi v burki ali nikabu? (Namig: niti enega.) Priznajmo si, tistih nekaj v burko in nikab zavitih muslimank pri nas je prav toliko varnostni problem kot nepregledne množice beguncev – na merilcu tveganja nekje med oznakama “sploh ne” in “neznatno”. In kdor nas zaradi nekaj lahkih političnih točk prepričuje o nasprotnem, ali blede ali pa zavestno manipulira.
Drug, pomembnejši zadržek do prepovedi je načelne narave. Točno sto let pred francosko revolucijo, leta 1689, je angleški razsvetljenski filozof John Locke objavil svoje odmevno Pismo o toleranci. V njem je postavil filozofske temelje verski toleranci in prvič natančno razmejil pristojnosti posvetne in cerkvene oblasti. Vernikom je pri čaščenju boga in izpolnjevanju verskih dolžnostih odmeril kar največjo svobodo; civilna oblast, pravi, sme vanjo poseči le izjemoma, takrat ko je to nujno za zaščito civilnih interesov njenih državljanov: njihovega življenja, svobode ali lastnine. Več kot tri stoletja kasneje nismo bistveno pametnejši, zato pa izkušenejši. Zavedamo se, ali pa bi se vsaj morali, da je treba biti pri posegih v svobodo veroizpovedi skrajno previden. Dokazljivo ogrožanje javne varnosti, denimo, v kategorijo pregonljivega sodi, subjektivni občutek ogroženosti, še zlasti če ga tisti na vrhu ustvarjajo načrtno in preračunljivo, pa za kriminalizacijo verskih običajev ni dovolj. Drži, v Franciji so burko in nikab izgnali iz javnosti z utemeljitvijo, da simbolizirata podrejenost in zatiranost žensk v islamu. Po podobni logiki je naše ustavno sodišče prepovedalo uporabo domnevnih simbolov komunističnega totalitarizma. Toda oblasti, v prvem primeru zakonodajna in v drugem sodna, so tu po moje prekoračile svoje pristojnosti. Simbolne bitke ne bi smele postati nadomestilo za boj za stvari same. Če bi nam uspelo vsaj nekaj energije, ki jo domači islamofobi vlagajo v vojno z izmišljenim domačim radikalnim islamom, preusmeriti v iskreno prizadevanje za ohranitev slovenske kulture ali izboljšanje položaja žensk, muslimank pa tudi vseh ostalih, bi bila bitka že na pol dobljena. A kaj, ko je skrb tako za slovensko kulturo kot za blagostanje in enakopravnost žensk na desnici še enkrat več zgolj hlinjena, v resnici pa jo je ta politično ugrabila in instrumentalizirala.
Za nošnjo burke in nikaba je težko najti že verske razloge. Oblačili sta izraz zgrešene in zastarele patriarhalne miselnosti. Žensko, ki si ju nadene, oropata za bogastvo družbenega sveta in medčloveške komunikacije – v imenu zaščite pred izmišljeno nevarnostjo ji onemogočita najbolj elementaren medčloveški stik. Poglabljata socialno distanco in predsodke do muslimanov. Namesto nasmehov rišeta na otroških obrazih zbeganost, grozo in strah. Vsi ti in kup drugih očitkov pa vseeno ne znesejo za upravičenje njune zakonske prepovedi. Pravicam, zlasti če so jasno zapisane v ustavi, si priznanja ni treba šele prislužiti z všečnostjo večini niti s preizkusom razumnosti ne. Naj se nad burko in nikabom še tako zgražamo in naj je naše ogorčenje še tako utemeljeno, moralnopravna enačba se tu preprosto ne izide. Ne le da si od takšnega ukrepa ne moremo obetati kake otipljive družbene koristi, z njim bi po nepotrebnem antagonizirali in še dodatno marginalizirali pripadnike muslimanske verske skupnosti pri nas. Poglabljanje medsebojnega nezaupanja in utrjevanje umetno sprtih skupnosti na nasprotnih bregovih pa je, kot nas uči grenka in boleča francoska izkušnja, preizkušen recept za prihodnjo katastrofo.
Dr. Friderik Klampfer, filozof
Izvirno objavljeno v Večeru, v soboto, 5.12.2015