Kritične analize učinkov »potrošništva« so bile v preteklem stoletju glavna tema levičarske teorije. Mednarodna organizacija »Situationist International« (Situacionistična internacionala) se je pojavila v 1950ih kot podaljšek Lukacseve edinstvene družbene analize iz 1920ih, ki se je posmehovala »zahodnjaškemu načinu življenja« kot »ponaredku realnosti, ki zastira kapitalistično degradacijo človeškega življenja«.1 Situacionisti so ta »spektakel« dojemali kot proces, ki s pomočjo množičnih medijev, marketinga in oglaševanja ter naprednih tehnik, kot je »rekuperacija«, oblikuje in prilagaja človeške želje potrebam potrošništva. To protikulturno raziskovanje je hitro postalo sinonim za levico, ki se je že sprijaznila z »ekonomsko nepravičnostjo«, ki je zaznamovala »plenilsko fazo človekovega razvoja.«2 Tej »prirejeni igri« je odločen in samozavesten delavski razred nasprotoval z radikalnim sindikalizmom in aktivizmom, neposredno akcijo, »goro« polemik, študijami o družbeno-ekonomskih in avantgardnih umetniških tehnikah, ki so se združevale pod geslom »culture jamming« (parodiranje oglasov). Ta »preusmeritev« je proces »rekuperacije« obrnila na glavo, saj si je prizadevala, da radikalizira in politizira slogane in logotipe podjetij, ki so preplavljali »spektakel«, kar je pripeljalo do sodobnih alternativnih medijev kot je »Adbusters« -, neopevan pobudnik gibanj »Occupy Wall Street« in »Rolling Jubilee« -, ter uličnih umetnikov kot je Banksy, ki združuje tehnike »preusmerjanja« z urbanimi grafiti in s pomočjo »betonskih platen« pošilja močna protikulturna sporočila.
Seveda je vsako nasprotovanje potrošništvu, zlasti znotraj družb, ki so bile v preteklosti opredeljene kot »zahodne« oz., »industrijske«, proti-hegemonistično in proto-revolucionarno. Nenazadnje so v kulturah, ki izhajajo iz njih, zavladali ideali, zakoreninjeni v kapitalizmu in tržni ekonomiji, ki vodijo do zahtevnih dnevnih rutin, ki so sestavljene iz čaščenja slavnih osebnosti na oltarju resničnostne televizije in več milijard dolarjev vredne »industrije tračev«. Če obravnavamo prevladujočo kulturo kot »površinsko«, kjer naše identitete temeljijo na lastnini, oblačilih in jeklenih konjičkih – z drugimi besedami na potrošništvu -, je vsako nasprotovanje temu seveda v nasprotju z »njeno naravo«. Trenutna protikultura je tista, ki ne samo, da prepoznava inherentne družbene nevarnosti, kjer se pomembne človeške skrbi, kot so revščina, brezdomstvo, porast militarizma, rasizem in sovraštvo do žensk, umikajo resničnostnim oddajam kot so »Resnične gospodinje« (Reality Housewives), »Ameriški idol« (American Idol) in »Jersey Shore«; ampak tudi tista, ki si upa sprejeti zavestno življenjsko odločitev, ki nasprotuje tej nadvladi, obenem pa si prizadeva razbiti kolektivno uspavanost, ki je posledica te nadvlade. Kljub očitni legitimnosti tovrstnega stališča in ob predpostavki, da se nismo predali »praznini«, je pomembno izpostaviti (1), kako ta opozicija vpliva na zmožnost levice, da deluje kot pristna alternativa uveljavljeni družbeno-politični hegemoniji, in (2) kako vpliva na odnose med levico in delavskim razredom, ki je velik del te kulture vzel za svojega. Inherentne nevarnosti elitistične kritike, ki so uperjene zoper tisto, kar je pravzaprav postalo »kulturna norma«, kličejo po ponovni oceni, ki mora prepoznati potrebo, ki bo zadostila tako ostri kulturni kritiki, kot političnim zmožnostim delavskega razreda. In medtem ko se ta navidezno polovičarski pristop pri naslavljanju nazadnjaške psihologije morda zdi vprašljiv, nevarni učinki in nadaljnjo stopnjevanje potrošništva jasno predstavljajo veliko oviro pri doseganju kolektivne delavske zavesti. Katere »korenine« pa niso vedno tako jasne.
Po osvojitvi Madagaskarja leta 1901, je francoski general Joseph Simon Gallieni takoj uvedel valuto, ki je temeljila na franku, da je lahko lokalnemu prebivalstvu vsilil »izobraževalni davek«. Ta poteza je imela tri namene: »naučiti domačine vrednosti dela«, ustvariti takojšnjo in učinkovito monetarno obliko dolga in prebivalstvu vcepiti potrošniška nagnjenja. Medtem ko je prva »funkcija« z ustvarjanjem poceni »človeških virov« namenjenih izkoriščanju, sledila tipični strategiji kolonializma, pa sta drugi dve vključevali zadolževanje kot »legitimizacijo« suženjstva (strategija, ki bo v »modernem mednarodnem finančnem sistemu« kmalu ponovno prišla v veljavo) in kulturo potrošništva, kot psihološko sredstvo za vzpostavljanje in ohranjanje tistega, kar je Antonio Gramsci nekoč poimenoval »kulturna hegemonija«. Kot pojasnjuje David Graeber, »Kolonialna (francoska) vlada je bila precej jasna glede potrebe, da imajo (domači) kmetje vsaj nekaj lastnega denarja, da so se lahko na ta način navadili na manjše luksuzne predmete – sončnike, šminke, piškote -, ki so bili na voljo v trgovinah«.3 Razumevanje povezave med odtujenostjo, dolgom in potrošništvom – in kako lahko vsakega od teh uporabimo kot obliko nadzora -, presega »manjvrednostni kompleks«, ki ga je Fanon nekoč pripisal koloniziranim populacijam, ki so »fizično in simbolično uničene in na mestu katerih kolonizator proizvaja ljudi, ki si zaslužijo, da jim vlada.«4 To so pravzaprav orodja, ki presegajo mednarodne in inherentno rasistične odnose med »jedrom« in »obrobjem« -, zaradi česar so nujne analize razredov v zvezi s »prisilno odvisnostjo«, ki so jo ustvarili arhitekti dominantne kulture, ne le z vidika lokalnega prebivalstva, temveč tudi z vidika domačih delavskih razredov. »Ključno je bilo, da so (kolonizirani) razvili nove okuse, navade in pričakovanja; da so postavili temelje potrošniškega povpraševanja, ki se je ohranilo tudi po tem, ko so osvajalci odšli in Madagaskar za vedno vezali na Francijo«.5
Vzpostavljanje »kulturne hegemonije« je sorodno načelom, ki poganjajo poslovni model trga, ki temelji zgolj na »željah« posameznika, da bi tako lahko prodajali izdelke. Ker večina teh želja po Maslowi hierarhiji ne sodi pod osnovne potrebe, mora oglaševanje in trženje prepričati potrošnike, da potrebujejo televizorje z velikimi zasloni, nova oblačila, tehnološke pripomočke itn. Pri tej nalogi se poslovni skupnosti ni bilo treba obrniti drugam, kot na izkušnje kolonizatorjev pri vzpostavljanju nadzora nad podrejeno populacijo. V izdaji revije Journal of Retailing iz leta 1955, je ekonomist in marketinški svetovalec Victor Lebow pozval poslovne »voditelje« in tržnike, naj z vsemi močmi kultivirajo in izkoriščajo to potrošniško mentaliteto:
(Naše gospodarstvo) zahteva, da potrošnja postane način življenja, da pretvorimo nakup in uporabo blaga v obred, da v potrošnji iščemo duhovno zadovoljstvo in zadovoljstvo našega ega. Merilo družbenega statusa, družbene sprejemljivosti in prestiža je sedaj treba najti v potrošniških vzorcih. Sam smisel in pomen naših življenja moramo danes izražati v potrošništvu. Večji kot so pritiski na posameznika, da se prilagodi varnim in ustaljenim družbenim standardom, bolj se nagiba k izražanju svojih prizadevanj in individualnosti skozi to kaj nosi, vozi, kako se prehranjuje – svoj dom, avto, način streženja hrane, hobije… Ne potrebujemo samo nenehne »prisilne« potrošnje, ampak tudi »drago« potrošnjo. Reči moramo porabljati, kuriti, obrabljati, zamenjevati in zavračati z vedno večjo hitrostjo. Potrebujemo ljudi, da jedo, pijejo, se oblačijo, vozijo in živijo na način bolj zapletene in zato tudi vedno dražje potrošnje.6
Za njih največji izziv ni bil samo vzpostavitev monetarnega sistema, ki omogoča vsesplošno potrošnjo (ki temelji na fiat valuti in ekonomiji ponudbe) -, naloga, s katero se ukvarjajo »finančni čarovniki« iz vladajočega razreda -, temveč ustvarjanje psihološke želje za poganjanje tovrstne porabe. Kot je nakazal Lebow, lahko v bistvu to dosežemo le s praznjenjem življenjskega »smisla« in njegovim nadomeščanjem z umetnim »zadovoljstvom duha in ega«, kar se dosega z lažno zavestjo in nenehno »prisilno« potrošnjo. V prizoru iz filma Fight Club (Klub golih pesti, 1999) se Tyler Durden posmehuje učinkom te pogojene psihologije delavskih razredov:
Vidim ves ta potencial, ki je zapravljen. Prekleto, cela generacija nataka bencin, streže pri mizah – sužnji z belimi ovratniki. Oglaševanje nas sili, da si želimo avtomobilov in oblačil, da delamo v službah, ki jih sovražimo, da si lahko kupimo sranje, ki ga ne potrebujemo. Smo nezaželeni otroci zgodovine. Brez pravega namena. Nimamo nobene velike vojne. Nobene velike gospodarske krize. Naša velika vojna je duhovna vojna, naša velika gospodarska kriza so naša življenja.
Medtem ko Durdenova podzemna pridiga pravilno opiše nihilistično dekadenco ameriške generacije X, ki je bila rojena na vrhuncu potrošniške mrzlice –, je to samo odmev teoretične podlage »blagovnega fetišizma«, ki ga je skoraj pred stoletjem in pol razkrival že Marx:
(S širitvijo trgov) bo prišel čas, ko bo vse, za kar ljudje menijo, da je neprenosljivo, postalo predmet menjave, trgovanja in bo lahko odtujljivo. To bo čas, ko bodo stvari, ki so do takrat bile posredovane, a nikoli izmenjane, podarjene, a nikoli prodane, pridobljene, a nikoli kupljene – vrlina, ljubezen, prepričanje, znanje, vest – na kratko, ko bo vse prešlo v trgovanje. To bo čas vsesplošne korupcije, univerzalne podkupljivosti. Med človekom in človekom ne bo ostalo nobene druge povezave kot gola sebičnost in neobčutljivo gotovinsko plačilo. 7
Kot napovedano, je ta paradigma blago-potrošnik vladala življenju v večjem delu prejšnjega stoletja. Tako kot so delavci potrošni material in odtujeni s svojo vlogo v odnosu delo-kapital, so dvojno izrabljeni in izkoriščani v odnosu potrošnik-kapital. Tega se je zavedal tako Marx, kot zahodni imperialisti in skupnost velikih gospodarskih družb – korporacij. Od tod tudi pojav obširnega »propagandnega modela«, ki se ga izvaja v obliki več-milijardne marketinške in oglaševalske industrije -, ki jo v veliki meri nadzoruje »razmeroma koncentrirana mreža korporacij, konglomeratov in investicijskih podjetij«.8 In čeprav zagotovo obstajajo primeri dobre organizacije znotraj te skupnosti korporacij (na primer poslovne okrogle mize, gospodarske zbornice itn.), je za vzdrževanje njihove hegemonije odgovoren ohlapno povezan dogovor entitet, ki si delijo eno močno skupno lastnost: iskanje dobička. Prav ta dinamika je mogočen nasprotnik levice, ki želi vzpostaviti razredno zavedno politiko.
Dolgo pred nastopom industrializacije, kapitalizma in celo tržnega gospodarstva, je mogoče najti veliko primerov kultur, ki so dobrine kopičile tudi iz drugih razlogov, kot je potreba. Zato se zdi, da je tovrstno »nabiralništvo« verjetno neločljiv del našega DNK. Kaj je torej problem? Najprej je pomembno razlikovati med površno obsodbo, ki meji na zavist, in analitično oceno, ki poskuša identificirati in dekonstruirati nesmiselne, narcistične in nazadnjaške družbene težnje. S tem prinaša potrebno legitimnost drugemu namenu, obenem pa prepreči nadaljnjo odtujevanje od ljudi, ki v nakupovanju resnično uživajo. Z drugimi besedami, ni dejanje »želenja« samo po sebi slabo, slaba je totaliteta »potrošniške« družbe, ki stopnjuje procese razgradnje in dehumanizacije, ki so se že uveljavili na področjih kapitala, dela in premoženja. In medtem ko je boj proti izkoriščanju s pomočjo delavstva in lastnine kompleksen, večplasten in še posebej če upoštevamo njegovo kolektivno naravo in množico zunanjih dejavnikov, mogočen, je mogoče boj proti ne-zavedanju, ki ga ohranja potrošništvo, dobiti na individualni ravni, od znotraj. Konec koncev je prav ta sestavljena »nadgradnja«, kjer domuje veliko vidikov odvečnih potreb, mesto, kjer se je zaključil prehod iz civilne družbe v »površinsko družbo«; ironično pa je to tudi mesto, kjer se lahko začne preobrat. Zato je primerjanje »površne obsodbe« in »analitične analize« ključnega pomena pri rušenju tega inherentno destruktivnega procesa. Drugič, pomembno je prepoznati tovrstne značilnosti »površinske družbe«, najbolj nevarne pa so tiste, ki se pojavljajo v obliki osebnih identitet, bodisi od znotraj – skozi sebe, ali od zunaj – skozi percepcijo drugih. V preteklosti je proces »samo-vrednotenja skozi kopičenje« in njegov vzajemen učinek na javno mnenje zabrisal meje med potrošnjo za osebni užitek in »vidnim potrošništvom«, kot sredstvom za dokazovanje človeške vrednosti. Ugotovitve Thorsteina Veblena, stare več kot stoletje, so morda nekoliko očitne, a še vedno resnične:
Ker je poraba teh izdelkov višje kakovosti dokaz bogastva, postane spoštovana; obratno pa postane ne-poraba tako v količini kot v kakovosti znak manjvrednosti in šibkosti.9
Kot da nelegitimnost in posledice osebne sreče ter neenaka razdelitev niso dovolj, kulturne norme, ki so ustvarjene s pomočjo potrošnje in javnega razkazovanja, na družbeni lestvici služijo za stopnjevanje in nadaljnjo utrjevanje tovrstnih nepravičnosti. »Kulturna hegemonija« tako postane samozadosten pojav, ki obstaja brez potrebe po neposredni manipulaciji. »To načelo je imelo moč konvencionalnega prava«, pojasnjuje Veblen. »Delovalo je kot norma, ki se ji je potrošnja načeloma prilagajala in vsako očitno odstopanje od nje se je smatralo kot odklon, ki ga je v nadaljnjem razvoju treba prej ali slej odstraniti«.
Civilna družba je tista, ki prepoznava kolektivno naravo, ki obstaja znotraj skupnosti in se zaveda inherentne povezave med skupnim dobrim in posameznikovim »iskanjem sreče«. Bistvo civiliziranosti je v svojem zgodovinskem delu Mutual Aid: A Factor of Evolution (Vzajemna pomoč: dejavnik evolucije) zajel Peter Kropotkin:
Težnja po vzajemni pomoči pri ljudeh ima tako oddaljeno poreklo in je tako globoko prepletena s preteklo evolucijo človeške rase, da jo je človeštvo ohranilo do sedanjosti navkljub vsem spremembam zgodovine. Večinoma se je razvijala v obdobjih miru in blaginje; ko pa so človeštvo doletele najhujše katastrofe -, ko so vojne opustošile celotne države in je celotne populacije zdesetkala beda ali pa so ječale pod jarmom tiranije -, je enaka težnja živela naprej v vaseh in med revnejšimi razredi v mestih; držala jih je skupaj, na dolgi rok pa se je dotaknila tudi vladajočih, bojujočih in uničujočih manjšin, ki jo odpravljajo kot osladno neumnost. Vsakič, ko je človeštvo moralo zasnovati novo družbeno organizacijo, ki se prilagaja novi fazi razvoja, je njegov ustvarjalen talent prav iz te vedno prisotne težnje potegnil elemente in navdih za svoj obstoj. 10
»Površinska družba« je tista, ki to splošno lastnost ignorira in jo zamenjuje z narcističnimi nagnjenji, ki se nahajajo v središču lažnega občutka identitete – tistega, ki nenehno stremi k bogastvu ali pa vsaj njegovem videzu. V delu Prosperity without Growth (Blaginja brez rasti, 2009) je Tim Jackson zapisal: »Motiv dobička spodbuja nenehno iskanje novih, boljših ali cenejših izdelkov in storitev. Naše lastno neusmiljeno iskanje novosti in družbenega položaja nas zaklepa v železno kletko potrošništva. Sama blaginja nas je izdala«.11 To družbo je v ostrem nasprotju s svojo civilno različico okrepilo zorenje in mutiranje kapitalizma kot sistema, ki je več kot prerastel nekonsistentne izboljšave, ki jih je nekoč ponujal svojima predhodnikoma fevdalizmu in merkantilizmu.
Razvoj »površinske družbe« je prav toliko nameren kot je naključen. Na eni strani predstavlja nazadovanje, ki ga je Kant nekoč poimenoval »človeško samohotno otroštvo«. Po drugi strani pa je to rezultat invencije – želen rezultat družbenega in gospodarskega sistema, ki je manipuliran in oblikovan skozi intenzivno koncentrirane strukture moči in motive, ki iščejo dobiček. Slednje nas pripelje nazaj k francoski podreditvi Madagaskarja, kjer se je tovrstna »strategija« uporabljala za vzpostavljanje nadzora nad domačim prebivalstvom in jih tako preoblikovala v potrošnike, ki so postali »privajeni na majhne luksuze, ki so na voljo v trgovinah«. Ne samo, da so se s tem asimilirali v »zahodno miselnost«, ampak so ob tem postali še odvisni od navidezne želje po sicer ničvrednih izdelkih. Post-industrijske družbe so zaznamovane s podobnimi dinamikami, ki so deloma naravni stranski proizvod korporativističnega tržnega sistema, deloma pa so rezultat oblikovanja s pomočjo hierarhičnega odločanja in političnih ter monetarnih strategij. Nenazadnje, če se interesi »vladajočega razreda« (super manjšine) ne samo razlikujejo od interesov »delavskega razreda« (super večine), ampak dejansko delujejo v njihovem nasprotju, potem se gotovo kaže potreba, da se »kulturno raznolika družba spremeni tako, da nazori vladajočega razreda postanejo nazori, ki so uveljavljeni in sprejeti kot kulturna norma«, kot je nekoč sugeriral Gramsci.
Medtem ko »plovemo« v 21. stoletje, je dolg uradno nadomestil »presežno vrednost dela«, kot temeljno orodje, ki ga uporabljajo »bogati za pridobivanje bogastva od nas ostalih«.12 Vendar pa se pod njegovo uporabnostjo pri »pridobivanju« in usmerjanju bogastva na vrh, nahaja ključno orožje v boju za zavest in hlapčevstvo delavskega razreda. Eden od najbolj opaznih primerov »asimilacije skozi politiko« se odraža v ameriški ljubezenski aferi z lastništvom domov, ki so ga v preteklem stoletju intenzivno subvencionirale zvezne vlade. Zanimivo je, da je imelo spodbujanje lastništva domov svoje korenine v dveh osnovnih motivih: da bi zadušili radikalne delavske vstaje v začetku 20. stoletja in da bi služilo kot diskreten način prenosa javnih sredstev v zasebne finance. Zvezna podpora lastništvu domov se je »začela kot podaljšek protikomunističnih prizadevanj v luči boljševiške revolucije v Rusiji; kot je to v tistem času opredelila organizacija nepremičninskih agentov, »socializem in komunizem se ne zakoreninita v vrstah tistih, ki imajo zaradi lastništva doma svoje noge trdno zasidrane v ameriški zemlji«.13 Tesnoba delavskega razreda, ki je tako na mednarodni ravni zaradi dogodkov v carski Rusiji, kot na nacionalni ravni z izbruhom aktivnosti sindikatov in delavskimi stavkami, začela prihajati na površje, je pokazala na potrebo po večanju kapitalističnega interveniranja v notranjo politiko. S podporo zvezne države so sledile -, kampanja »Own Your Own Home« (Imejte v lasti svoj dom), ustanovitve »The Home Owners’ Loan Corporation – HOLC« (Družbe za kreditiranje lastnikov domov), »Federal Housing Administration – FHA« (Zvezne stanovanjske uprave) in »Federal National Mortgage Association« (Federalnega nacionalnega hipotekarnega združenja) – bolj znanega kot »Fannie Mae«. Splošno mnenje »lastniškega razreda« je bilo, da zadolženi lastniki domov ne bodo stavkali. Subvencioniranje zasebnega lastništva domov z davčnimi spodbudami, pri čemer zvezna vlada ob koncu leta dejansko plača lastnikom domov del stroškov, je dovoljevalo manipulacijo interesov delavskega razreda in je bilo v sodobnosti obogateno še z novi podobnimi pojavi, kot je na primer potrošniški dolg (ki se je hitro širil v 1980ih in 1990ih) in študentski kreditni dolg (ki prevladuje od 1990ih do danes). Ni presenetljivo, da se je mantra »nadzorovanja z dolgom« okrepila v zgodovinskem makro-ekonomskem prehodu od ekonomij oprijemljive proizvodnje v zelo abstraktne »finančne« ekonomije. V nasprotju z morebitnim negativnim dojemanjem dolga, so bile uvedene na videz pozitivne oblike razrednih povezav v obliki »privatiziranih« pokojninskih načrtov, »delitve dobička« podjetij, plačevanja prispevkov za pokojninsko dobo in načrtov za »odloženo plačilo« – vse to pa sili delavce, da na podlagi obljube dolgoročnega povračila, del svojih prihodkov odstopijo Wall Streetu. Še ena umetna stvaritev pričakovane koristi (v obliki neposrednega monetarnega medija) je, čeprav protislovna, zanimanje za blaginjo »lastniškega razreda«. Rezultat: delavski razred, ki zaradi lažnega občutka vključenosti in skupnega interesa, navija za borzne indekse »Dow«, »Nasdaq« in »S&P 500«, medtem ko jih dejansko skubijo.
Seveda, ob pojavu t. i. »financializacije« kot prevladujoče paradigme, se je pojavila tudi skorajda popolna fuzija nečesa, kar je C. Wright Mills nekoč poimenoval »The Power Elite« (elita moči). Graeber je zapisal:
Financializacija ni le manipulacija denarja. Nenazadnje je to sposobnost manipuliranja državne moči z namenom odtujitve dela prihodkov ljudi. Wall Street in Washington sta z drugimi besedami postala eno. Financializacija, sekuritizacija in militarizacija so različni vidiki istih procesov. Neskončno množenje bleščečih bančnih poslovalnic v mestih po vsej Ameriki – brezhibno čistih trgovin, ki ne prodajajo ničesar, a jih vseeno varujejo oboroženi varnostniki -, je samo najbolj neposreden in visceralen simbol za to, kar smo kot narod postali.14
Kam v turobno realnost torej sodi potrošništvo? Precej preprosto je. Brez nenehnega prizadevanja za to, da ljudje ostajajo »navajeni na manjše luksuzne predmete – sončnike, šminko, piškote, ki so na voljo v trgovinah«, je potencialni doseg dolga omejen. Seveda so se na ta način osnovne potrebščine, kot so bivališča, zdravstvena oskrba, hrana, oblačila in celo voda spremenile v potrošni material -, vendar to še ni dovolj. Brez ustvarjanja in ohranjanja nenasitne »potrebe« po razkošju, se »široke avenije« dobička (na eni strani) in dolga (na drugi strani), zaprejo. Ob tem nad osnovnim iskanjem monetarnega dobička (profita) in pridobivanjem bogastva (dolga) leži temelj statusa quo: boj za zavest. Delavski razred, ki se ne zaveda svoje vloge v tem boju; ki zaradi umetno ustvarjenih razlik (rasa, spol, narodnost) ali lažne zavesti (nespametnega obsojanja revnih, brezdomnih, prejemnikov socialne podpore itn.) ostaja sovražen do pripadnikov lastnega razreda; ki podlega svetovnemu nazoru, ki ga je ustvaril »lastniški razred«, je delavski razred, ki vpričo kolektivnega odvzema političnih moči ostaja pasiven. To omogoča, da »norme spola, razreda in kulturno omejenega vedenja, delovnih pogojev, pritiskov iskanja statusa skozi potrošnjo, in -, vpričo odsotnosti družbenih alternativ -, potrebe po iskanju praktično vsega zadovoljstva samo v zasebnem blagu«, narekujejo človeško življenje.15 V tem oziru je potrošništvo sovražnik solidarnosti, solidarnost pa je katalizator družbene zavesti. Ker če in ko se dvigne prava razredna zavest, družba tvega ponuditi smiseln človeški obstoj – neizogibno smrt statusa quo in kolektivno zavedanje, da »niste tako prekleto povprečni«.
20. maj 2013
Prevedla Nina Šimanovič