Iz kolumne “Zgodbe o stvareh”
Že zdaj je mogoče občutiti veliko napetost glede proslave ob stoletnici prve svetovne vojne, čeprav je do dejanske stote obletnice uradnega začetka vojne še približno leto dni, si je težko predstavljati kulturno, prosvetno, šolsko, znanstveno, politično in vojaško ustanovo, ki se ne bo oprijela obletnice prve svetovne vojne, že zavoljo pridobivanja sredstev. Proslavljalo in spominjalo se bo na vseh ravneh in v vseh slogih javnega govora.
To je, končno, prvi svetovni dogodek, ki je skoraj v celoti pokrit z mediji in vsakovrstno dokumentacijo. Živih udeležencev praktično ni več, vprašanje odgovornosti, odpuščanja in spoštovanja do vseh žrtev je rešeno. Ni malo tistih, ki bi si upali danes kaj povedati o tem, kako “slavna” je bila ta vojna. Mar ni bilo genocida? V skladu s pravnimi definicijami genocida bi nedvomno našli kaj, zlasti v okviru vojnih dogodkov v zunajevropskih kolonijah. Španska gripa je globalno opravila največje delo.
Tudi svetovna vojna bi bila verjetno samo še ena evropska dinastična vojna, katere postranska škoda so bili številni civilisti – take vojne so bile v Evropi od srednjega veka naprej praktično ves čas. Spor med kraljevskimi sorodniki je tokrat zaznamoval neznani element – orožje, neposredno ali posredno morilne naprave, ki jih je cvetoči industrijski kapitalizem proizvajal za nacionalne države, največ za Nemčijo. Viteško nastrojeni in nagovarjani evropski moški v uniformah (tisti, ki so se vojni norosti ostro upirali, so bili v manjšini) so se soočili s sredstvi za množično uničevanje, katerih pravi učinek dotlej še ni bil preizkušen: veliki topovi, tanki, oklepna motorna vozila, mitraljezi, bojni strupi, letalstvo, radio, telegraf … Trupla evropskih moških so bila množično razmesarjena, iznakažena, rovska vojna je bila klavnica brez vsakršnega strateškega učinka.
Vse te grozote so se zgodile po morda najbolj blestečem obdobju evropskega uma, zlasti v nemškem govornem prostoru, še posebno pa na Dunaju – v mestu, ki si nikoli več ne bo povrnilo slave prestolnice drzne misli na vseh področjih. Med vojno so se poleg številnih lokalnih civilnih žrtev, posebno v Franciji in Belgiji, zgodile spremembe, ki so bile nedvomno epohalne: izbruhnile so prve delavske revolucije, med katerimi je bila ena dolgo časa uspešna, druge pa so po njenem modelu žele uspehe pozneje. Ena izmed sprememb pa doslej zgodovinsko še ni bila dovolj opisana in analizirana in je pravzaprav komajda prepoznana. Zgodila se je namreč revolucija ženskega položaja. Pridobitev volilne pravice v nekaterih evropskih državah po vojni je le en pomemben vidik. Ključni in največji revolucionarni spremembi sta bili sprememba ženskega telesa in sprememba ženskega vedenja, ki sta bili obe neposredno povzročeni s prvo svetovno vojno.
Kmalu je postalo jasno, da se frontna in rovska vojna nista mogli odvijati brez žensk – bolničark, voznic, kurirk, daktilografinj, telefonistk …, tako na fronti sami kot v njenem ozadju. Vojna industrija je zahtevala delavce, ki pa so tedaj umirali na frontah, zato so jih zamenjale ženske. Na stotisoče žensk v Evropi in na drugih celinah je moralo prilagoditi svoja telesa in tisto, v čemer so se ta gibala, povsem novim razmeram: morale so skrajšati lase, skrajšati krila, obleči hlače, zavreči perilo, ki omejuje gibanje, obuti udobnejše čevlje …
Novemu telesu je industrija popularne kulture dodala aparat privlačnosti iz najnovejše in najbolj priljubljene umetnosti – filma: težka grafična šminka, izzivalne tkanine, plesi, ki poudarjajo telo. Tako je ženska dobila tudi nove prostore za izražanje svojih želja, s čemer se je pridružila legitimni množici potrošnikov: ponujene fantazme so ji prodajali kot njene potrebe. Poleg tega je postala hitra in neujemljiva, športnica, avtomobilistka, pilotka, skratka, ni je bilo mogoče več tako preprosto ujeti, ne dobesedno ne v prenesenem pomenu.
Ko se je iznakaženi ali invalidni, pogosto tudi impotentni moški vrnil iz vojne, ga je pričakala nova žena, ki je preživela in ni izražala samo samostojnosti, marveč tudi samozadostnost, plod njenega največjega zaveznika – kapitala. Srednjeevropske književnosti, še zlasti srbska in hrvaška, podajajo grozljivo pričevanje o moški travmi – ona, “psica”, je preživela in je počela bog ve kaj, medtem ko je on trpel na fronti. Edino, kar preostane, je, da je kaznovana.
V razmerah, ko je, kot denimo v Srbiji, med vojno umrla tretjina moških, je to še mogoče razumeti, čeprav nihče ne navaja podatka, koliko žensk v civilu je izginilo ali utrpelo trajne posledice med mnogimi vojnimi akcijami na ozemlju države. Sovraštvo in odkrita mizoginija se nanašata v glavnem na urbane ženske. Kapitalistični in komunistični svet sta se morda najbolj radikalno ter v medijih in kulturi najbolj vidno razdelila ravno glede žensk: komunistična ideologija ni smela tvegati, da bi izgubila najštevilnejšo podporo, torej ženske, ki jih je zase pridobila z novimi pravicami in ugledom v družbi, kapitalizem pa ni smel tvegati, da bi izgubil svojo novo množico potrošnikov. Tako sta se ženstveno in neženstveno prvič znašla v popolnoma lažnem in koristoljubnem sporu: ta nenaravni obrat še danes bega mnoge ženske, ker ne vidijo pravih uporabnikov za zahtevami, ki jim kradejo dragoceni čas in radosti življenja.
Stoletnica prve svetovne vojne bi morala odpreti ta kanal in nas oskrbeti s predolgo prikrivanimi znanji iz zgodovine žensk. Bojim se, da bodo razne “stoletnice” v glavnem paradirale z odlikovanji okoli spomenikov in pokopališč, slik brkatih poveljnikov, zastav, uniform, orožja in podobno. Na vseh straneh pa je dovolj podatkov, spominov, književnih in umetniških obdelav, da bi lahko rekonstruirali veliko revolucijo žensk, ki se je zgodila med prvo svetovno vojno. V najboljšem primeru bomo morda doživeli kako omembo feminističnega gibanja, ki je po prvi svetovni vojni povsod v Evropi dobil nov zamah in povsem nove oblike.
In ta nova ženska, ki osvaja univerze, znanost in tehniko, ki svojo novo senzibilnost izraža v džezu, ki zahteva novo seksualno etiko, kontracepcijo in premišljeno materinstvo ob podpori psihoanalize in revolucionarne pedagogike, postaja najpomembnejši znak nove dobe. Ker je bilo to novo obdobje neodporno proti nacizmu in drugim totalitarizmom, se je nekaterim zazdelo (in se jim še zdi) najbolj priročno, da za grozote obtožijo ženske in njihovo revolucijo – najbolje še preden bo zgodovinsko proučena.
Vzporednica med obdobjem blaginje in socialne napetosti ter doslej nevidenim napredkom medijev in tehnik vseh vrst in hkrati bolečo slepoto za nevarnosti takih napetosti danes in pred prvo svetovno vojno je izrazita. Iz zgodovine žensk je razvidno, da se niti prva svetovna vojna ni “končala” ter privedla do sprave in razumnosti – kaj naj šele rečemo za nedokončano drugo svetovno vojno. Socialne napetosti in težave novega papirnega kapitalizma, pomešane z najbolj grobo globalno vrnitvijo v sužnjelastniški sistem, ne obetajo nič dobrega. Nasprotno, to je prav tista eksplozivna zmes, ki lahko reagira na najbolj nesmiseln povod, incident, kjerkoli na svetu. Tako malo je potrebno, da se odstranijo pokrovi s topov, da vzletijo brezpilotna letala, ki so že pripravila na stotine atentatov, da se z ustreznimi motivi izkoristi že obstoječe globalno vohunstvo zoper vsakega zemljana …
Leta 1913 se je mnogim v Evropi, vrhunsko pismenim in izobraženim, nora vojna zdela nepredstavljiva. Imamo leto dni, da dobro premislimo o tem, kaj se nam danes zdi nepredstavljivo.