Svetovni dan filozofije 2018: #nelagodjesmisla
Osrednja prireditev letošnjega svetovnega dneva filozofije je pod naslovom »Nelagodje smisla« potekala v Kazinski dvorani SNG v Mariboru. Svoja spoznanja na temo smisla so z nami delili dr. Helena Motoh, dr. Friderik Klampfer in Sandi Cvek.
Gledano v zgodovinski perspektivi se zdi smisel življenja – mojega, tvojega, našega – eden najtežje ujemljivih konceptov na področju filozofije, psihologije in končno humanističnih znanosti. Verjetno smo pripravljeni sprejeti tudi, da bi smisel v našem življenju moralo imeti celotno naše početje, skupni družbeni cilji, družbeni zakoni in pravila, ki se jih držimo. Po drugi strani nas pot mimo njega hitro zapelje v negotovost in malodušje, končno pa smo pripravljeni namesto napora mišljenja smisel iskati v priročnih avtoritetah, tradiciji in običajih. Iskanje smisla je torej lahko pomemben osebni in družbeni izziv, menijo mnogi. Toda na kaj natančneje merimo z njim? Na to in sorodna vprašanja smo skušali odgovoriti na dogodkih v sklopu letošnjega dneva filozofije.
Ko smo na smisel napoteni, številni poudarjajo subjektivnost iskanja: kaj je smisel življenja, naj menda odkrije vsak pri sebi, ker univerzalnega ključa ni. Filozofski napor običajno začenja z ostrim zavračanjem tovrstne relativnosti, zato so številni imenitni avtorji zelo raznoterih interesov, največkrat filozofske, psihološke in psihiatrične vede, uganko skozi stoletja naskakovali in jo poskušali razrešiti po svoje; takšni so bili Søren Kierkegaard, Friedrich Nietzsche, Albert Camus, Jean-Paul Sartre, Viktor Frankl in številni drugi, če klasikov svetovne književnosti ne omenjamo. Njihova opažanja so se večkrat iztekla v pesimistična opozorila, da življenja nikoli ne bomo zares živeli, če bomo iskali njegov smisel – kot je recimo ugotavljal Camus. Po drugi strani filozofske šole različnih orientacij danes rade sledijo jezikovni in pojmovni analizi: kakšna je sploh narava smisla, o katerem govorimo? Ali, zastavljeno še širše, bolj konceptualno in manj eksistencialno: kaj sploh je določen smisel in kaj pomen, česarkoli že?
Vsakodnevno spraševanje o smislu življenja je običajno obtoženo trivialnosti in nereflektirani odziv širokih množic največkrat banalno ponuja recept v obliki »sreče«, »ljubezni«, morda »ljubezni do drugega« ali »pomoči drugim«, medtem ko se filozofi praviloma zatekajo v bolj sofisticirane razlage. Začetne intuicije so razmeroma preproste in pretežno psihološko obarvane, navzven pa nastopajo okoli navidezno enotnega pojmovnega konstrukta. Filozof Richard Taylor je spomnil, da se naša nesmiselna eksistenca, ki naj bi klicala po več smisla, pomenljivo zrcali v mitu o Sizifu in kazni bogov podzemlja. Njegovo prenašanje skale na vrh hriba, ki se skotali nazaj po tistem, ko jo je privalil tik pod vrh, se odvija v neskončnost in je videti prispodoba za mukotrpno in garaško delo brez učinka. Naša prva misel je, da je Sizifovo početje zaman, ker je utrujajoče nesmiselno. Toda od česa je tak nesmisel odvisen? Morda od prehudega napora vpričo velikega kamna? Zamislimo si, da antični junak prenaša le majhen, droben kamenček, da prinaša vedno nove in da ti ostajajo na hribu, zato jih je vedno več. Kmalu ugotovimo, da pravi izvor frustracije ni v velikosti kamnov ali morda v neuspešno doseženem cilju, ampak v sami neskončni ponovitvi. Kar naredi početje in morda življenje za nesmiselno, in Sizifovo v Hadu se res zdi takšno, je nezaključeni ponavljajoči se niz istega, celo enostavnega ali fizično lahkega dejanja, ki se ne neha. Ocena o nesmiselnosti bi pri marsikom vztrajala celo, če bi Sizifovo delo pripeljalo do pametnega rezultata in včasih tudi takrat, ko bi nam sam zatrdil, da pri svojem delu neznansko uživa. In res, marsikomu so naša življenja na las podobna Sizifovemu, odvijajo se kot navita ura, dan je neskončna ponovitev prejšnjih, kjer vzorec oziroma vsakodnevne rutine ponavljamo do smrti.
Zato ni tako presenetljivo, da se razprave danes usmerjajo v dva izrazito različna poudarka. Po prvem, recimo mu klasičnem, se želimo skozi smisel življenja soočiti zlasti z lastno eksistenco ali jo poskušamo razumeti, se povzpeti do »bistva«, jo dešifrirati in, bolj ali manj angažirano, prodreti vase. Smisel je tako rekoč ime za našo lastno pravo naravo, za katero predpostavljamo, da jo moramo šele odkriti. Po drugem, recimo mu psihološkem, je samo spraševanje po smislu življenja – ki je »ječa, čas v nji rabelj hudi« – že prepoznaven simptom abnormalnosti, s tem pa fatalno znamenje prihajajočega ali že navzočega nastopa negativnih čustvenih stanj, še zlasti tesnobe in depresije. Zaradi česar sprašujoča se oseba morda ob prekomerni rabi tvega svoje psihično zdravje. Kar v končni posledici lahko pomeni le, da si vprašanja, četudi morda filozofsko odločilnega, raje ne zastavljajmo. Ali če lahko karikiramo: kdor misli, da je odločilno zanj ali morda celo za filozofijo, se spravlja v nevarnost. Ni težko uvideti, da se našteti branji izničujeta: kar želimo početi v prvem, drugo skoraj prepoveduje. Zato ne preseneča, da filozofske teorije smisla življenja danes dopolnjujejo številne psihološke in sociološke študije, kjer se te večkrat nadaljujejo v raziskave o statusu anksioznosti, depresije in, nenazadnje, tudi pomena in teže upanja ali optimizma v našem družbenem življenju.
Če gremo po prvi poti, bomo prišli do že nakazanih dveh možnosti, pritrdilnega in odklonilnega stališča glede smiselnosti spraševanja po smislu. Terry Eagleton v svoji knjigi o smislu življenja ugotavlja, da metaizjave o njem, ki se zdijo oguljene na podoben način, kot je reči »Življenje je igra« ali »Življenje je drag šport«, vendarle niso povsem prazne ali celo podobne otroški radovednosti o tem, ali Božiček morda obstaja ali ne. A nelagodje, ki ga sproži naša refleksija, še kar vztraja in bo verjetno vodilo naše razprave ob Svetovnem dnevu filozofije: potrebujemo več ali manj smisla?
Nastopajoči:
Dr. Helena Motoh je študirala filozofijo in sinologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 2006 je doktorirala na temo »Recepcija idej kitajske filozofije v evropski novoveški filozofiji 18. stoletja«. Danes je zaposlena na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Je avtorica številnih člankov, med drugim tudi knjig »Žgečkanje ušes in kitajska influenca – Recepcija idej kitajske filozofije v evropski novoveški filozofiji«, »Žižek and his Contemporaries. On the Emergence of the Slovenian Lacan« (z Jonesom Irwinom), »Nacija s kitajskimi značilnostmi« in »Kultura na koncu jezika«.
»Kitajski pregovor pravi« – iskanje smisla v besedah Drugega
Poslovneži in politiki, pa tudi drugi javni govorci se na ključnih mestih svojih govorov pogosto zatečejo k »kitajskim pregovorom«, »Konfucijevim izrekom« ali »starim kitajskim modrostim«. Ta oznaka pogosto splošnim, samorazvidnim ali humornim izrekom dodaja avro starodavnosti, mistične eksotičnosti in neizpodbitnosti. Večina teh izrekov pa s Konfucijem ali kitajsko tradicijo nima nikakršne zveze, pri čemer je vir teh spodletelih citatov največkrat svetovni splet. V predstavitvi bo predstavljen izbor domnevno »Konfucijevih modrosti«, kot jih lahko zasledimo v spletnih zbirkah citatov. Sledila bo analiza njihov dejanskih virov teh citatov, ki poleg zgodovinskega Konfucija obsegajo tudi tako presenetljive reference, kot so francoski kipar in angleški pisatelj iz 18. stoletja. Ta analiza bo nazadnje omogočila refleksijo o vprašanju pripisovanja smisla konstruiranemu Drugemu, v tem primeru »kitajskemu modrecu« in o procesih, ki se skozi to razkrivajo.
Prezentacija (PDF)
***
Dr. Friderik Klampfer predava etiko in socialno in politično filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Poleg številnih člankov je objavil tudi tri knjige: »Etiški pojmovnik za mlade«, »Telovadnica za možgane: Uvod v kritično mišljenje« (skupaj z Janezom Bregantom in Smiljano Gartner) in »Cena življenja. Razprave iz bioetike«.
Bivanjski brezup
Bivanjski brezup, stiska oz. tesnoba je lahko psihološki pojav s psihološko anamnezo, ni pa zgolj to. Vsaj včasih se zdi, da imamo za obupavanje ne le nad svojim življenjem, temveč tudi nad usodo, ki neizogibno čaka prav vsakega izmed nas, objektivno dobre, tehtne in prepričljive razloge. Bivanjski nihilizem je torej lahko vrsta patologije ali pa znamenje modrosti.
Kot nekakšno obče mesto velja, da srečno življenje ni vedno že tudi smiselno in obratno. Receptom za srečo, ki jih ponuja pozitivna psihologija, in filozofskim naukom o smiselnem življenju pa je vendarle skupen vsaj en element – tako za subjektivno srečo kot za smisel je, se zdi, nujno, da predano, s strastjo in čim bolje počnemo nekaj, kar svet spreminja na bolje. Tudi če je ta sprememba neznatna in čeprav morda spreminjamo le sebe. Ob boleznih, izgubi ljubljene osebe, osamljenosti, ponavljajočih se neuspehih v intimnih ali poslovnih razmerjih nas v bivanjski obup pogosto pahnejo tudi nesmiselne, za nič dobre in nikomur koristne vsakodnevne dejavnosti, v mrežo katerih se vse preradi ujamemo.
V prispevku skušam nekatere sodobne pojavne oblike bivanjskega nihilizma razumeti in ovrednotiti s pomočjo pojma usranih, za-en-drek – a često dobro plačanih – služb, ki ga v svoji zadnji knjigi s prav takim naslovom razvija znani britanski antropolog David Graeber. Kakorkoli nefilozofsko že zveni, nam razmislek o objektivnih omejitvah poklicnih, z njimi pa tudi vseh drugih življenjskih izbir pomaga razmejiti, kaj bi bilo treba spremeniti na svetu in kaj na nas samih, da bi lažje potešili človeku inherentno potrebo po smislu.
***
Sandi Cvek je diplomiral iz filozofije, primerjalne književnosti in literarne teorije. Poučuje filozofijo na gimnazijah Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin. Descartes je ena njegovih življenjskih obsesij, knjigo o Meditacijah piše že prav neverjetno število let. Objavlja v reviji Filozofija na maturi.
Smisel življenja
Absurdno, vem, a mene vprašanje smisla življenja navdaja z nelagodjem natanko zaradi povezovanja smisla in življenja. S smislom kot lingvistično kategorijo niti nimam večjih težav, saj je zame neka izjava oz. trditev smiselna, če nekaj pomeni in ni smiselna, če ne pomeni nič; ne razumem, pa kako je ali pa ni smiselno neko življenje. Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se išče smisel življenja.
To nelagodje me je navdajalo že, ko sem tam nekje na začetku gimnazije prebral dve zame velepomembni knjigi: »Smisel življenja« Janeza Janžekoviča (moja sploh prva filozofska knjiga, ki se začne z izjavo: »O smislu življenja govore verstva«) in »Sirene s Titana« Kurta Vonneguta (ta biser cinizma in literarni evangelij moje mladosti se začne s posmehljivko: »Danes vsakdo ve. kako poiskati smisel življenja v sebi. Vselej pa človeštvo ni imelo te sreče«).
Zato je zame sedaj, ko sem iz gimnazijca zrasel v gimnazijskega profesorja filozofije, ki celo pripravlja dijake na maturo, smisel življenja predvsem ena izmed neprijetnih in nevarnih, a vse preveč pogostih tem na maturitetni poli št. 2: pri razpravljalnem eseju, ki kot taka odžira prostor kakšni meni in mojim dijakom ljubši ontološki temi – na primer ontološkemu dualizmu ali svobodni volji. Smisel življenja je tako mojim dijakom ena izmed prepovedanih tem, je pa očitno nevarna tudi vsem drugim, saj se ne spomnim, da bi kot zunanji ocenjevalec kdaj prebral in ocenil kakšen zares odličen esej na to temo, pri čemer nikoli ni manjkalo neprepričljivih pol-esejev, že skoraj prostih spisov.
Tej temi se dosledno izogibam tudi pri rednih urah filozofije, kjer smisla življenja nikoli niti ne omenim, a debato o njem tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih dijaki vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od razdajanja drugim, umetniške in znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet, pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega hedonizma), pri čemer jim nikoli ne pade na pamet, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma pozicijo, s katere lahko o njem sploh govorimo.
Ulična anketa:
kamera in montaža: David Lotrič Banović www.davidlotric.com
avtor koncepta, novinar/komentar,
bral: David Banović
celostna grafična podoba: Luka Mancini