Zanikovanje podnebnih sprememb lahko imamo za posebno vrsto teorij zarot. Kontradiktorne, nejasne, celo zlonamerne informacije političnih in ostalih družbenih odločevalcev glede okoljske problematike v marsičem prispevajo k širjenju konspiracizma. Značilno je izpostavljanje vloge ekologov, ekspertov za podnebne spremembe in tudi nekaterih politikov, ki bi naj znanost zlorabljali za svoje lastne zavržne cilje. Teorije zarote o podnebnih spremembah se od drugih takih teorij precej razlikujejo, čeprav obstajajo tudi skupne značilnosti. V prvi vrsti jih spodbuja težnja po zanikanju ali zmanjševanju pomena tistih nujnih logičnih zaključkov, ki se zdijo ogrožajoči oz. katastrofični. Poleg tega so takšne trditve bolj kontroverzne ali sporne, še posebej pa bolj spolitizirane, saj jih vneto zagovarjata obe politični opciji. Zaskrbljujoče je odkritje angleških raziskovalcev Jolleya in Douglasove (2014), da se pomembne socialne posledice ne kažejo le v specifičnem ravnanju, kot je recimo ignoranca do zmanjševanja ogljičnega odtisa ali do skrbi za čisto okolje, nenazadnje oponiranje okoljskemu aktivizmu, ampak izpostavljenost zavajajočim informacijam o ekoloških vprašanjih prav tako zelo vpliva na splošno politično anemičnost. Tukaj odigrajo odločilno vlogo mediatorji ali posredne variable, npr. občutki nemoči (glede okolja in politike), osebna negotovost in razočaranje. Mehanizem posploševanja od specifičnih ekoloških problemov na širše ideološko-politične družbene vidike bi morda pojasnil koncept konspirološke miselnosti; a najbolj presenetljivo je, da se navkljub neizpodbitnim dokazom o antropogenih učinkih na podnebne spremembe, na katere vse bolj že leta opozarja širša strokovna javnost (npr. IPCC), raziskovalci tem psihološkim dejavnikom niso namenjali tolikšne pozornosti, kot onim, ki opredeljujejo druge vrste teorij zarot.
Kakšen je vpliv dominantne socialne paradigme in konservativnega svetovnega nazora na zanikanje podnebnih sprememb?
Že pred pol stoletja je v strokovni javnosti precej prahu dvignil koncept dominantne socialne paradigme (DSP), ki sta ga predstavila Pirages in Ehrlich – ta sicer ni nič drugega kot na ekoloških vidikih utemeljen Kuhnov pojem znanstvene paradigme. Gre za skupek temeljnih vrednot, prepričanj, navad in celo zdravorazumske modrosti glede fizičnega ter socialnega okolja, kar izoblikuje splošni družbeni svetovni nazor, kateri se prenaša od generacije do generacije s pomočjo institucionalne socializacije in na ta način predstavlja jedro kulturne zapuščine vsake družbe. Težavo predstavlja stopnjevanje okoljske krize, ko vsebinske lastnosti te paradigme (individualizem, neomejena rast, laissez faire kapitalizem itd.) nujno trčijo ob meje, ki jih postavlja narava sama. Resnici na ljubo je treba povedati, da je že Swan (1971) zatrjeval, da »so v jedru ekološke krize temeljne vrednote, na podlagi katerih je zgrajena naša družba«, Parsons (1977) pa je bil prepričan, da societalni vrednostni sistem postane nevzdržen, če se spremenijo pogoji, ki zadevajo samo družbo. Konec 70. let prejšnjega stoletja je še cela vrsta drugih avtorjev (Drengson, Rifkin, Robertson), zahtevala nadomeščanje zastarele paradigme z novo, trajnostno, ekološko, potem ko so spoznali, da se tovrstna, na predpostavki o izobilju osnovana civilizacija, ne more prilagoditi neizogibnim okoljskim zahtevam.
Kot že uvodoma rečeno, je bilo izvedeno razmeroma malo pravih empiričnih študij o povezavah med individualnimi lastnostmi in skrbjo za okolje. Med prvimi sta se tega lotila Dunlap in van Liere (1984), ko sta posebej razviti vprašalnik aplicirala na več kot 800 respondentih v ZDA. Ta meri osem faktorjev, temelječih na DSP: 1) sprejemanje omejene vloge države, 2) svobodno podjetništvo, 3) pravico do zasebne lastnine, 4) individualizem, 5) strinjanje s statusom quo, 6) zaupanje v znanost in tehnologijo, 7) podporo ekonomski rasti, 8) prepričanje v prihodnje obilje. Poleg tega sta avtorja na osnovi analize relevantne literature vključila še številne postavke s področij, ki merijo odnos do ohranjanja okolja: prenaseljenost, onesnaževanje, izčrpavanje naravnih virov, okoljsko regulacijo, financiranje okoljskih projektov in novo okoljsko paradigmo. Rezultati ne kažejo le, da je DSP negativno povezana s skrbjo za okolje, ampak tudi, da gre za najpomembnejši dejavnik, kjer demografske variable niso toliko važne. Posamezne podskale pojasnijo od 13 – 42% variabilnosti okoljske problematike. Odločilne so naslednje: zagovarjanje pravice do privatne lastnine, podpiranje ekonomske rasti, prepričanje v materialno obilje in sprejemanje omejene vloge države. Ti izsledki podpirajo tezo Piragesa in ostalih, da so tradicionalne ameriške vrednote ovira razvoju kvalitativno drugačne okoljske orientacije.
Seveda novejše raziskave insistirajo na širšem pojasnjevalnem okvirju, kot so ga predvidevali starejši avtorji. Tako Kilbourne s sodelavkama (2002), izhaja iz hipoteze, da najsplošnejši, paradigmatski nivo (DSP) predstavljajo tri obširne domene, katere vplivajo na manifestna, konkretizirana okoljska stališča, šele ta pa nato spodbudijo pripravljenost na uvajanje sprememb. Te splošne domene so: tehnološka, ekonomska in politična, ki so jih številni drugi avtorji res proučevali že prej, a nikoli tako celovito, kot v tej študiji. To je namreč pomembno, saj je treba upoštevati interakcijski učinek med domenami, kateri omogoča vpogled, ki je prej izostal. Rezultati so pomenljivi, izkazalo se je, da bolj kot so izražene te tri domene (tehnološka: politični karakter tehnologije, tehnološki optimizem; politična: privatna lastnina, omejena vloga države, svobodni individualizem, ekonomska: osebna iniciativa, kot osnovni motivator, prosti trgi in učinkovitost kot kriterij dobrega tržnega delovanja, cene, ekonomska rast), manjša je skrb za okolje. Slednja seveda pričakovano močno vpliva na vedenje, npr. manjšo stopnjo potrošniške konsumpcije, zagovarjanje kompromisa med ekonomijo in okoljem, obseg socialnih sprememb.
V kakšni zvezi sta dominantna socialna paradigma (DSP) in konservativizem, kot splošni svetovni nazor? Ali v odnosu do okolja zagotavljata razvoj vsaj podobnih stališč? Če smo za konservativizem že v prejšnjih člankih večkrat poudarili, da gre za globoko zakoreninjeno težnjo po ohranjanju stabilnosti, po znanem in preizkušenem, kar se na polju ideologije manifestira kot sprejemanje obstoječega družbenega reda in posledično v predsodkih do vseh drugačnih, tujih socialnih skupin, ki bi naj pomenile grožnjo temu redu, potem upravičeno pričakujemo, da se analogni hierarhični odnosi odražajo še do narave.
Med prve relevantne doneske, ki se tudi sicer pogosto navajajo v strokovni literaturi, prištevamo tistega, ki ga je prispevala skupina ameriških avtorjev (Feygina et al., 2010). Raziskava, ki izhaja iz postulatov široko uporabne Jostove teorije opravičevanja sistema (system justification theory), ponuja empirična spoznanja o ideoloških in motivacijskih izvorih zanikovanja podnebnih sprememb. Diskrepanca v stališčih do okolja, ki nastopa pri politični orientaciji, se izkaže vsaj delno razložljiva s to težnjo. Mnogi empirični izsledki namreč močno napeljujejo na to, saj je že dolgo časa znano, da liberalno (»levo«) usmerjeni posamezniki, za razliko od konservativnih (»desno«) orientiranih, kažejo pomembno višjo skrb za okolje. Analogno v javnomnenjskih raziskavah v ZDA poročajo o skepsi slednjih glede resnosti posledic zaradi uničevanja naravnega okolja, onesnaževanja voda, globalnega segrevanja, tanjšanja ozonske plasti in izumiranja živalskih ter rastlinskih vrst. Feygina s sodelavci je v dveh zaporednih študijah dognala, da se močnejša tendenca po opravičevanju sistema povezuje z izrazitejšim zanikovanjem različne okoljske problematike, kar je sicer pri moških bolj izrazito, kot pri ženskah. Nato pa, ob vključevanju samoocene politične orientacije, prinaša večja pripadnost konservativnemu nazoru tudi izrazitejše opravičevanje sistema, tako glede ekonomskih vprašanj (β = 0,38; p < 0,05), kot na splošno (β = 0,44; p < 0,05). Isti vzorec je očiten še ob upoštevanju nacionalne identifikacije. A ključna lekcija te raziskave je, da ima takšno preoblikovanje ideološko-propagandnih sporočil, ki skrb za okolje obenem predstavi kot ohranjanje ameriškega načina življenja in da je to v nacionalnem interesu, ugoden učinek na manjše opravičevanja sistema pri konservativcih. To je vsekakor izrednega pomena za okoljski aktivizem, če vemo, da samodestruktivne posledice nastopajo tedaj, kadar individualni motivacijski mehanizmi obrambe neoliberalnega politično-ekonomskega reda paradoksalno privedejo do ignoriranja tistih ogrožujočih procesov, ki so največja grožnja ravno samemu družbenemu sistemu.
Osnovne ideološke determinante stališč do podnebnih sprememb
Čeprav vse od 50. let prejšnjega stoletja dalje potekajo teoretične razprave glede človekovega odnosa do narave, pravo empirično proučevanje ne traja nič več kot dobri dve desetletji. Začetne raziskave so kot prediktor upoštevale le desničarsko avtoritarnost (RWA), kasneje je k novemu zagonu prispevala zlasti vplivna teorija socialne dominantnosti (SDT), katere implikacije smo v prejšnjih člankih že večkrat omenjali. Ponovimo na kratko: pri posameznikih in vsekakor med socialnimi skupinami obstajajo razlike glede tega, koliko so hierarhični socialni odnosi pomembnejši od egalitarnih. Očitno gre za generalizirano tendenco med različnimi socialnimi skupinami po sprejemanju neenakosti in odnosov nadrejenosti – podrejenosti. A so se nekateri raziskovalci kmalu pričeli spraševati, ali te predpostavke ne veljajo tudi za odnos človeka do narave, s čimer so ob empiričnem preverjanju bistveno razširili domet same teorije. Ne preseneča, da bodo tisti z visoko stopnjo orientacije k socialni dominantnosti (SDO) sprejemali širok nabor ideologij in t.i. legitimirajočih mitov, z namenom opravičevanja dominacije v njenih raznovrstnih oblikah, ne le med socialnimi skupinami, ampak tudi glede podrejanja narave in vseh ostalih živih bitij človeku. Kot primere vzemimo naslednje mite ali ideologije: judovsko-krščanski antropocentrizem, pa različne kulturne orientacije, kot je recimo Kluckhohnova »človek nad naravo« ali Schwartzove vrednote superiornosti (hedonizem, dosežki, moč). Takšne družbeno posredovane vsebine opravičujejo primernost, celo nujnost obvladovanja narave, živalskih in rastlinskih vrst, z namenom doseganja maksimalne koristi in blagostanja za človeka.
Že izvorna avtorja teorije o socialni dominantnosti, Sidanius in Prattojeva, sta resda bolj mimogrede, pa vendarle, opazila zvezo med SDO in podporo okoljevarstvenim politikam. Ta se je pri treh vzorcih izkazala kot negativna: – 0,38. Pomemben vidik okoljske problematike je t.i. okoljska neenakost, ali kot temu pravijo nekateri, okoljski rasizem. Govorimo o neenakopravnem položaju ekonomsko in socialno deprivilegiranih skupin, ki so razen tovrstne stigmatiziranosti izpostavljeni tudi večji okoljski degradaciji ter onesnaževanju. Jacksonova s sodelavci (2013) je opozorila na pomembno negativno korelacijo med SDO in okoljskimi stališči (r = -0,59) ter pozitivno zvezo med SDO in ideologijo prostega trga (r = 0,43). Konkretno ta variabla napoveduje še podporo okoljsko škodljivi rudarski industriji, torej primat biznisa nad naravo. Končno se pokaže še, da dominantnost pozitivno korelira z namero preusmerjanja ogljičnega odtisa umazane industrije od lastne dežele k bolj revnim okoljem, tistim z manjšo ekonomsko močjo. Vse te študije dokazujejo, da ideologija (SDO) igra pomembno vlogo pri vzdrževanju okoljske neenakosti.
Alvin Wang pa izhaja iz ekofeminističnih predpostavk filozofinje Karen Warren, katera v logiki dominacije vidi povezavo med opresijo patriarhata in antropocentričnim podrejanjem narave. To tezo je preverjal s posebnim psihološkim instrumentarijem in odkril pomembno pozitivno zvezo med stališči do žensk in do okolja in sicer pri obeh spolih (pri ženskah: 0,56; pri moških: 0,24) (Attitudes Toward Women Scale – ATW) in do okolja (New Enironmental Paradigm Scale – NEP). Razen tega je le pri ženskah našel same negativne korelacije: najprej med stališči do žensk in RWA (-0,57) ter SDO (-0,57), potem pa še med stališči do okolja in RWA (-0,36) ter SDO (-0,38 ). Pri moških so bile korelacije med temi variablami nekonsistentne, ali pa jih sploh ni bilo. Podatki tako potrjujejo tezo o skupnih izvorih obeh vrst opresije, tako do žensk, kot do okolja, kar je zakoreninjeno v RWA in SDO pri posameznikih.
Z vprašanjem ideoloških determinant odnosa do okolja in podnebnih sprememb se je v celi seriji raziskav ukvarjal še Taciano Milfont s sodelavci (2013). Najprej se je na obsežnem reprezentativnem nacionalnem vzorcu iz Nove Zelandije z več kot 6.000 respondenti pokazala negativna zveza med SDO in pripravljenostjo sprejemati okoljevarstvena stališča ter tista o podnebnih spremembah, nato se je isti vzorec potrdil še v meta študiji, ki je zajemala vzorce iz kar 27 držav, tokrat z bolj specifičnimi indikatorji varovanja okolja. Avtorje je poleg tega zanimal še vpliv spola na stališča do antropogenih klimatskih sprememb – izkazalo se je, da se z realnostjo teh ženske strinjajo v večji meri, kot pa moški. SDO in RWA pa sta z njimi pričakovano negativno korelirala. Važen izsledek je tudi, da lahko SDO nastopa v vlogi mediatorja pri vplivu spola na prepričanja o človekovi odgovornosti za klimatske spremembe, pri čemer tokrat prednjačijo moški. Celotna serija raziskav teh avtorjev tako dokazuje najpomembnejšo vlogo SDO pri zanikovanju podnebnih sprememb, kar bi morda indiciralo na vrednostno dimenzijo višjega reda, orientacijo k sebi, ne k drugim.
Nedolgo zatem sta spet novozelandska avtorja (Milfont, Sibley 2014) na osnovi predhodnih ugotovitev poskušala dokazati še hipotezo o hierarhično pogojeni eksploataciji okolja. Predvidevamo lahko, da SDO napoveduje izkoriščanje naravnih virov zaradi tega, ker to služi poglabljanju prepada med socialnimi skupinami različnega statusa s pomočjo disproporcionalne alokacije. Poskusne osebe sta avtorja v hipotetični situaciji soočila z dejavnostjo rudarjenja redkih rudnin. Rezultat tega je bilo spoznanje, da bolj kot se takšna dejavnost zdi profitabilna in koristna za socialno skupino z visokim družbenim statusom, ne pa tudi za tisto z nižjim, bolj bodo posamezniki z visokim skorom SDO podpirali to idejo. In obratno, če se izkaže, da bodo profiti enakomerno razporejeni med vse člane skupnosti, vpliv SDO izgine. Več nasprotovanja projektu izkoriščanja naravnih virov je pričakovano značilnejše za tiste z nizko stopnjo SDO, torej za bolj egalitarne. Pravzaprav je zavračanje odvisno od pričakovanih socialnih posledic, od tega torej, komu koristijo takšni projekti.
Omeniti velja še prispevek Samanthe Stanley in sodelavcev (2017), ki so v dveh študijah pokazali, da le ena subdimenzija socialne dominantnosti, SDO-E kot opozicionalnost do egalitarnosti med skupinami, dobro napoveduje okoljevarstvena stališča in vedenje, druga, SDO-D (medskupinska dominantnost) pa ne. Iz tega sledi sklep, da brezbrižnost do okoljevarstvenih vprašanj izhaja iz namere po izkoriščanju narave zaradi tega, ker tako pridobljeni resursi vzdržujejo diskrepanco med dominantno in podrejeno skupino, kar potrjuje zgornjo hipotezo Milfonta in Sibleya. Narava se tako na nek način instrumentalizira za vzpostavljanje družbene privilegiranosti! Nedavno je Stanleyeva skupaj z Wilsonom (2019) opravila še meta-analizo na 53 neodvisnih vzorcih, pri čemer sta avtorja iskala povezave med ideološkima variablama SDO in RWA ter večimi indikatorji okoljevarstva. Toda v nasprotju z dognanji nekaterih drugih avtorjev (npr. Jylhä, 2015; Milfont, 2013), na negativne zveze med okoljevarstvenimi stališči in vedenjem ne vpliva samo SDO, ampak tudi RWA, čeprav je res, da je SDO pri večini indikatorjev močnejši prediktor.
Vpliv razširjenega nabora ideoloških variabel na zanikovanje podnebnih sprememb
V zadnjem času so nekateri raziskovalci razen standardne uporabe ideoloških variabel SDO in RWA, razširili nabor še z drugimi prediktorji, z namenom povečati spoznavno vrednost teoretičnega modela. Ena takih je, kot smo videli v zgornjih odstavkih, zagotovo pozicioniranost na klasičnem kontinuumu »levo – desne« politične orientacije (liberalizem, konservativizem). Švedski tandem Häkkinen in Akrami (2014) sta rezultate, dobljene na vseh treh psiholoških instrumentih povezala s tistimi, ki jih meri skala zanikanja podnebnih sprememb, katero sta razvila kar sama. Izsledki so bili konsistentni: socialna dominantnost (SDO) se je pokazala kot zdaleč najboljši prediktor podnebnega zanikanja (β = 0,46, p < 0,001), konservativnost znatno manj (β = 0,21, p < 0,007), desničarska avtoritarnost (RWA) pa sploh ne. Razen tega je študija pokazala še, da imajo predvajane informacije (kratek video, vsebinsko zasnovan na poročilu IPCC), ki so prikazovale vpliv človeka na podnebne spremembe, znaten vpliv na zanikanje in to ne glede na ideološko orientacijo respondentov.
Naslednje raziskovalne dosežke so tudi prispevali švedski raziskovalci. Najprej je bil Kirsti Jylhä tisti, ki je skupaj s prej omenjenim Nazarjem Akramijem (2015) oblikoval model, kateri je poleg SDO (RWA ni bila vključena) vseboval še druge, manj raziskovane spremenljivke: Jostovo težnjo k opravičevanju sistema, stališča do dominantnosti nad naravo (utemeljena na Dunlapovi novi okoljski paradigmi), nadalje na osebnostni lastnosti dominiranja in še na dispoziciji do empatije. Avtorja sta odkrila da SDO in dominantnost nad naravo, kot posebna variabla, predstavljata dva edinstvena izvora zanikovanja podnebnih sprememb, pri čemer se SDO izkaže kot boljši prediktor. To pomeni, da odvisna variabla zanikovanja podnebnih sprememb odraža tako čisto socialna, kot z naravo povezana stališča. Ostale tri spremenljivke (empatija, dominanca, opravičevanje sistema) pa so le posredovane s tema dvema izvoroma in na zanikovanje ne učinkujejo neposredno.
Nato pa je nedavno ponovno Jylhä, tokrat z Hellmerjem (2020), objavil dve nadaljnji pomembni študiji, od katerih nas bo zanimala predvsem druga. Sedaj sta bili na vzorcu nekaj več kot 900 poskusnih oseb uporabljeni obe meri ideoloških stališč SDO in RWA, poleg njiju pa še skala »odprtosti za izkušnje« iz znanega osebnostnega vprašalnika »Big Five« ter stališčne lestvice za merjenje »anti-esteblišmenta«, izključevanja/anti-egalitarizma in zanikovanja podnebnih sprememb. Že korelacijski koeficienti nedvoumno kažejo na same pozitivne zveze med zanikovanjem in ostalimi variablami, razen edine negativne in to z »odprtostjo za izkušnje«. Metoda regresijske analize pa pokaže še, da so najznačilnejši prediktorji zanikovanja podnebnih sprememb prav stališča do izključevanja oz. anti-egalitarizem (npr. zavračanje multikulturnosti ali feminizma), ki pričakovano izhajajo iz SDO. Zanimivo, da je pri RWA opaziti le posreden efekt, ponovno s pomočjo izključevanja/anti-egalitarizma, ne pa tudi neposrednega, na zanikovanje podnebnih sprememb.
Opozoriti pa velja, da vse doslej opisane študije uvrščamo med presečne, kar pomeni, da proučevanje nekega pojava poteka samo v določenem trenutku. Zato je njihova ključna pomanjkljivost nezmožnost ugotavljanja sprememb med variablami v daljšem časovnem obdobju. Prvo pravo longitudinalno študijo, čeprav resda krajšega intervala petih mesecev, je skupina nam že dodobra poznanih raziskovalcev iz Nove Zelandije (Stanley, Wilson, Milfont) na vzorcu študentov izvedla relativno pozno, šele leta 2017. Sprva se je ponovno potrdilo dobro znano odkritje prejšnjih presečnih študij, da višji kot je nivo SDO in RWA, bolj izrazito je zanikovanje podnebnih sprememb, potem pa je analitična strategija odkrivanja recipročnih odnosov med variablami v določenem časovnem intervalu, postregla s presenečenjem. Izkazalo se namreč je, da je RWA (ne pa SDO!) močnejši prediktor sprememb v času glede zanikovanja podnebnih učinkov, zaključek torej, ki nasprotuje vsem ostalim, zasnovanih na novejših presečnih študijah.
Ta kontradikcija je spodbudila raziskovalno skupino, da se je kmalu lotila istega raziskovalnega problema, a tokrat z dvema pomembnima prednostma: prvič, z reprezentativnim, veliko večjim nacionalnim vzorcem skoraj 23.000 respondentov in drugič, z mnogo daljšim časovnim intervalom petih let, kjer je merjenje potekalo v petih časovnih točkah. Tokrat presenečenj ni bilo, saj se je skladno z drugimi študijami spet pokazala višja korelacija okoljevarstvene problematike s SDO, kot pa z RWA. Interesantno je, da rezultati te obsežne študije indicirajo na dvosmerno zvezo med ideološkimi variablami in stališči do ohranjanja narave. Ideologija naj bi torej učinkovala na stališča do okolja, ta pa povratno nazaj na ideologijo! Prav osupljivo pa se je v danem časovnem intervalu pri stališčih do okolja pokazal močnejši vzročni učinek na SDO, kot pa obratno. Kako pojasniti te misteriozne podatke? Najprej, gre za reprezentativni vzorec iz splošne populacije, ne za študentski, ki je v mnogočem precej pristran. Poleg tega se v daljšem časovnem obdobju pokažejo drugačni trendi, kot v krajšem. Morda pa lahko odnos med ideologijo (RWA, SDO) in okoljevarstvenimi stališči razložimo še s kakšno tretjo variablo, ki je ta trenutek še ne poznamo? Ena od možnosti bi bila recimo vpliv povsem situacijskih, recimo ekonomskih faktorjev (omejenosti resursov, recesije itd.), ki po eni strani sprožajo intergrupne konflikte in diskriminacijo, po drugi pa zmanjšujejo pomen okoljevarstvenim vprašanjem. A tukaj smo že daleč stran od psihologije.
Nenazadnje kaže omeniti še meta-analize, s pomočjo katerih se razkrije širša slika odnosov med ideologijo in prepričanji glede podnebnih sprememb. Prvi je bil Hornsey s sodelavci (2016), ki je v mednarodni primerjavi, katera je vključevala kar 56 držav, razkril razlike med prepričanji o klimatskih spremembah in nekaterimi ideološkimi variablami. Splošne ugotovitve so bile sledeče: prvič, da strankarska pripadnost in politična orientacija ter svetovni nazor presegajo vpliv demografskih spremenljivk (spola, izobrazbe, starosti, rase), drugič, da se desničarske vrednote (individualizem, družbene hierarhije, tržna ekonomija) negativno povezujejo s prepričanji o klimatskih spremembah, po drugi strani pa sprejemanje nove ekološke paradigme, zaupanje v znanost, tudi osebne izkušnje o lokalnih vremenskih vplivih, pozitivno korelirajo in še tretjič, da ima sprejemanje dejstev o podnebnih spremembah le zmeren učinek na pripravljenost za okoljevarstveno vedenje.
Nekoliko kasneje, leta 2018, je večina istih avtorjev nadgradila prejšnja spoznanja na ta način, da so precejšnje korelacije med podnebnim skepticizmom in ideologijo pripisali izključno bolj profilirani politični kulturi v ZDA, ne pa tudi drugim okoljem (nekatere evropske, azijske in južnoameriške države). To bi pomenilo, da so predvsem v ZDA (delno tudi v drugih angleško govorečih državah), konspirološka prepričanja in konservativizem, še posebej izstopajoča ter slabo vplivajo na sprejemanje dejstev o klimatskih spremembah. Pa ne samo to, avtorji so v dodatni študiji razkrili, da največjo količino ogljičnega izpusta ustvarijo tiste države (ZDA, Kanada, Avstralija, Brazilija), pri katerih je opaziti najvišje stopnje povezanosti med skepticizmom do podnebnih sprememb in sprejemanjem konservativne ideologije ter individualističnimi in na hierarhijah zasnovanimi vrednotami!
Podobno kot Hornsey, se tudi Lewis, Palm in Feng (2018), sedaj med 36. državami z vseh celin, lotevajo intrigantnega vprašanja o razlikah v stališčih do klimatskih sprememb. Izkaže se, da so tokratni izsledki v marsičem konsistentni s prej predstavljenimi. Ponovno je več kot očitno, da strankarska pripadnost najmočneje polarizira populacijo v zahodnih demokracijah (Avstralija, ZDA, Kanada, Nemčija, Izrael, Velika Britanija), ne pa tudi v preostalih državah po svetu, kar pripisujejo učinku dolgotrajne politične indoktrinacije. Zanimivo, da se ideologija (konservativizem – liberalizem) izkaže kot manj uspešen prediktor zagovarjanja podnebnih sprememb. Nadalje, tudi na nekatere demografske variable učinkuje politična polarizacija, a le v angleško govorečih državah. Tam so ženske in mladi bolj naklonjeni idejam o klimatskih spremembah, religiozni manj. Drugje po svetu tega trenda ni opaziti, ali pa je celo nasproten. Se je pa kot pomemben prediktor tovrstnih prepričanj v večini držav sveta izkazala še zavezanost demokratičnim principom.
Ko so nekoliko prej samo v ZDA isti avtorji raziskovali odnos do klimatskih sprememb na velikem reprezentativnem panelnem vzorcu (N = 9.500), so izhajali iz dobro preverjenih podatkov, da skoraj tretjina Američanov, po strankarski pripadnosti pretežno republikancev verjame, da klimatske spremembe bodisi ne obstajajo, bodisi niso posledica človekove dejavnosti. Drastična sprememba se je pripetila okrog leta 2014, zahvaljujoč intenzivnemu političnemu strankarskemu diskurzu in posledično politični polarizaciji. Prej so bila stališča o človekovem vplivu na podnebne spremembe dosti bolj homogena in so iz leta v leto celo zmerno naraščala. A med leti 2010 in 2014 je ostalo skeptičnih skoraj 85% republikancev, demokrati pa so bili nasprotno še bolj prepričani, da te spremembe dejansko obstajajo (skoraj 97%). Zanimivo in obenem zaskrbljujoče pa je, da neposredne izkušnje o teh vplivih (npr. vse toplejša poletja, pogostejše suše, naravne katastrofe) nimajo pričakovanega učinka! Izsledki podpirajo teorijo potrditvene pristranosti oz. motiviranega rezoniranja (Nickerson, 1998; Kahan et al., 2012), po kateri posamezniki aktivno iščejo tiste informacije, ki potrjujejo njihova prejšnja prepričanja. Če pa jih prilagajajo glede politično izpostavljenih tém, govorimo o politično motiviranem rezoniranju (Kahan, 2015).
Kako vpliva zgodnja socializacija na odnos do okolja?
Doslej so bile študije, v katerih so proučevali učinke zgodnje socializacije oz. vzgojnih stilov staršev na kasnejša stališča ter vedenje otrok do okoljskih vprašanj, prava redkost, čeprav je neizpodbitno, da odgovorov na te težave ni mogoče iskati toliko v sami tehnologiji, kot v spreminjanju vedenja, kjer je poudarek na psihosocialnih in pedagoških procesih. Tako je šele pred nekaj leti skupina španskih psihologov (Musitu-Ferrer et al, 2019), izpeljala odmevno študijo o vplivu vzgojnih stilov staršev na razvoj empatije in povezanosti z naravo pri njihovih otrocih. V vzorec je bilo vključenih skoraj 800 adolescentov (med 12. in 16. letom), ti so najprej izpolnili vprašalnik o starševski socializaciji (The Parental Socialization Scale, 2001), kateri vsebuje opise različnih scenarijev, značilnih za vsakdanje družinsko življenje, zatem pa še dva merska instrumenta glede okoljske empatije in povezanosti z naravo. Izsledki so izpadli več kot pomenljivi, saj jasno dokazujejo pomemben efekt starševskih vzgojnih stilov na otrokov odnos do narave, s čimer se potrjujejo tudi tista prejšnja odkritja, ki so pokazala na povezanost med čustvenim blagostanjem, osebno srečo in razvojem empatije na pozitiven odnos do narave. Tukaj se je izkazalo, da avtoritativen in popustljiv vzgojni stil vzbujata prav to empatijo ter občutek povezanosti z naravo in sicer mnogo bolj, kot pa ostala dva stila, avtoritarni in zanemarjujoči. Opravka imamo s tistima dvema funkcionalnima socializacijskima strategijama, ki ne vplivata le na razvoj medosebne empatije in skupinske povezanosti, temveč pri otrocih vzbujata tudi močan občutek navezanosti (attachment) in t.i. »epistemično« zaupanje, kar je odločilnega pomena pri vzpostavljanju tesne povezanosti z naravo. Zanimivo je, da ni opaziti razlik v razvitosti empatije pri deklicah in dečkih iz tistih družin, kjer prevladuje avtoritativni vzgojni stil, se pa te med spoloma spet pokažejo pri ostalih treh vzgojnih slogih, kjer deklice evidentno prednjačijo pred dečki. To razlagajo z učinkom spolne vloge.
Resnici na ljubo sta se s temi vprašanji že pred tem ukvarjala dva danska raziskovalca, Alice Grønhøj in John Thøgersen (2017). Kot je videti, kažejo mladi manj ponotranjene motivacije do skrbi za okolje v primerjavi s starejšimi generacijami, kar se drugače pokaže tudi v večih drugih, sorodnih raziskavah. Če pa že, so to predpisane norme glede okoljevarstva, te se zrcalijo v starševskem vedenju, ki ga otroci opazujejo ter ponotranjijo v procesu t.i. modelnega učenja. Pri tem je nadvse pomembno zaznavanje starševskega vedenja, ki ne sme biti ambivalentno, kontradiktorno, ampak pregledno in konsistentno. Pojavljati se mora pogosto, mora biti dovolj očitno. Tako se potrjuje stara modrost, da tisto, kar počenjajo, ne pa pridigajo starši, pomembno vpliva na otrokovo obnašanje. Razen tega je drug tak važen izvor socializacije tisti vzgojni stil staršev, ki podpira avtonomijo.
Tukaj je potrebno na kratko omeniti motivacijsko teorijo samodoločenosti (self-determination theory; Deci in Ryan, 1985), ta namreč dovolj dobro pojasnjuje medgeneracijski prenos okoljskih stališč od staršev na otroke. Do okolja prijazno vedenje se verjetneje pojavi takrat, če se bo že prej razvila višja stopnja intrinzične (notranje) motivacije. Takšno obliko motivacije razvije otrok v tistem družinskem okolju, ki zagotavlja primeren komunikacijski kontekst s pomočjo zagotavljanja svobodne izbire, ustreznih usmeritev, jasnih pričakovanj in aktivnega delovanja. Belgijec Meeusen (2014) je prepričljivo pokazal, kako imata oba starša odločilen vpliv na okoljsko skrb pri otrocih obeh spolov. Za prenos vrednot in posledično razvoj ustreznega vedenja, je namreč odločilna dovolj pogosta in avtentična komunikacija o okoljskih vprašanjih v primarni družini.
Še posebej je dragocena longitudinalna študija razvojne psihologinje Flourijeve, zasnovane na obsežni zbirki podatkov (British Cohort Study), v kateri so spremljali razvoj otrok, rojenih leta 1970 pa vse do leta 2012, kar je drugače v raziskavah stališč in vedenja do okolja prava redkost. Raziskovalko je zanimala povezava med neavtoritarnimi vzgojnimi stališči mater otrok pri dopolnjenih petih letih in kasnejšimi stališči tedaj že odraslih posameznikov v 30. letu starosti, lotila se je torej tega vprašanja z razvojnega vidika. Opazovanje je privedlo do pomembnega sklepa, da takšna vzgojna stališča mater dejansko pozitivno vplivajo na izpričan antirasizem in ugodna okoljevarstvena stališča ter negativno na odnos do avtoritete, politični cinizem, tradicionalne zakonske vrednote, celo na delovno etiko. In to polnih 25 let kasneje pri istih osebah, čeprav je pri tem potrebno upoštevati še vpliv drugih spremenljivk (družbenega razreda, fizičnega zdravja, depresivnega razpoloženja, religioznosti)!
Ugotovimo lahko, da igra socializacija v primarni družini odločujočo vlogo tudi pri transgeneracijskem posredovanju okoljevarstvenih vrednot, čeprav seveda vpliva širših družbenih dejavnikov, kot so šola, mediji, vrstniki itd., nikakor ne gre zanemarjati. A ob tem je povsem na mestu vprašanje, ali se vloga staršev kot taka, zreducira le na socializacijo otrok, ali pa gre tudi obratno za učinek na lastni osebnostni razvoj, tistega torej v zrelih letih, ki so ga lahko deležni samo starši, ne pa tudi posamezniki brez otrok? Drugače povedano, ali producira starševski status poseben učinek?
Res se je priznana skupina novozelandskih psihologov (Milfont et al., 2012) lotila tudi tega strokovnega izziva in skušala pritrditi zgornjemu vprašanju. Za ta namen so primerjali učinke okoljevarstvenih stališč na sprejemanje politične ideologije (izbiro političnih strank) pri respondentih, ki so že imeli otroke in pri tistih, ki jih niso. Raziskave nekaterih drugih avtorjev so doslej namreč nedvoumno potrdile, da okoljevarstvena stališča pomembno korelirajo z liberalno politično ideologijo in egalitarizmom ter negativno z avtoritarnostjo. A takšna stališča prinašajo tudi osebno dilemo: ali zagovarjati prosocialno orientacijo in dobrobit za vsakogar, ali se egoistično oklepati osebnih koristi? Ne bo presenečenje, če doženemo, da so posamezniki s pozitivnimi stališči do ohranjanja narave istočasno tudi bolj usmerjeni v prihodnost; nasprotno pa egocentrične posameznike zanima pretežno sedanjost. Med prve lahko brez težav prištevamo prav starše, ki s svojo skrbjo za otroke obenem skrbijo tudi za ohranjanje planeta, zato istočasno izbirajo tudi bolj liberalne oz. levičarske politične stranke, katere promovirajo tovrstno okoljevarstveno agendo. Model, ki so ga razvili raziskovalci iz Nove Zelandije, opredeljuje status staršev kot moderatorsko variablo, katera posreduje med stališči do podnebnih sprememb in izbiro političnih strank. Da bi razjasnili sprejemanje starševske dolgoročne perspektive, ki zadeva tako njihove otroke, kot sam planet, so vpeljali pojem generativnosti. Tega je že leta 1950 skoval psihoanalitik Erik Erikson skupaj z njegovim nasprotnim polom, stagnacijo. Gre za dimenzijo, ki predstavlja pozno, sedmo stopnjo psihosocialnega razvoja, nekje med 40. in 64. letom starosti. S tem pojmom se opredeljuje intergeneracijska kontinuiteta, ta se manifestira v različnih prostovoljskih in filantropičnih aktivnostih, v prenašanju znanja in izkušenj, mentorstvu, vzgajanju in vodenju, spodbujanju kreativnosti, vse z namenom prispevati k razvoju mlade generacije. Že Erikson je spoznal, da generativnost ni samo posledica zorenja, ampak tudi življenjske situacije, konkretno starševske vloge, v kateri se znajde posameznik. Milfont s sodelavci je desetletja kasneje prepričljivo pokazal, kako ravno ta vloga prispeva k medgeneracijski solidarnosti, s poudarkom na ekološki ozaveščenosti in pripravljenosti na delovanje v tej smeri.
Zanikovanje podnebnih sprememb kot tiščanje glave v pesek
Vse od malodane legendarne prognoze Rimskega kluba v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja o mejah rasti, ki je bila pozneje večkrat ažurirana, pa vse do periodičnih poročil Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC), ki so se pričela pojavljati od poznih 80. let naprej, aktualnost debate o podnebnih spremembah ne pojenja, prav nasprotno, zaostruje se in kot kaže, povzroča zmeraj večjo polarizacijo in kaos v volilnem telesu, še posebej v razvitih zahodnih deželah. Vse bolj se zdi, da lahko imamo zanikovanje podnebnih sprememb za posebno vrsto teorij zarot, ki jo namenoma producira večdesetletna intenzivna politična persuazija ultrakonservativnega ideološkega pola, ki gre z roko v roki z interesi »velikega biznisa«, torej z neoliberalno agendo.
Pri zanikovanju podnebnih sprememb je konservativni diskurz uporabil mnoge pritlehne, zahrbtne taktike, vse od razraščanja zloglasnih desničarskih »možganskih trustov« (think tanks), ki jih financira veliki kapital z namenom izničiti vpliv znanstvenih spoznanj o okoljski problematiki, pa do eklatantne medijske pristranosti, celo diskreditacij uveljavljenih znanstvenikov in ostalih pripadnikov kritične javnosti (začenši z znano publicistko Rachel Carson, katere legendarna knjiga »Nema pomlad« je sprožila intenzivno konservativno protiofenzivo) in navsezadnje direktnih anti-okoljskih izpadov samih politikov skrajne desnice (npr. Trump v ZDA, pri nas Grims iz SDS kot najbolj vztrajni zanikovalec podnebnih sprememb). Ultrakonservativna obramba neoliberalnih interesov je izrazito anti-intelektualistična in obenem podvržena popolnim izmišljotinam, produkciji lažnih vesti, sovražnega govora in teorijam zarot, kar pravzaprav sploh ne preseneča, če vemo, iz katerih zgodovinsko dokazanih izvorov se napaja: vsekakor iz antropocentričnega razumevanja sveta okoli nas, t.i. »velike verige bitij« in dominantne socialne paradigme, torej popolne podrejenosti narave človeku.
Nazadnjaško naziranje je doslej v zgodovini naše civilizacije doživelo tri odločilne udarce, ki so globoko ranili človekov narcisistični ponos in občutek večvrednosti: prvič, s kopernikansko predrznostjo, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je naš planet povsem nepomemben drobec v prostranem vesolju, drugič, da nima človeška vrsta v evolucijskem poteku tako zelo privilegiranega položaja izmed vseh ostalih vrst, kot bi si želeli in tretjič, kot je pokazala psihoanaliza, človek zaradi nezavednih procesov ne more biti več niti »gospodar v svoji hiši« (torej samega sebe!). Pripisovanje človekove krivde za obstoječe, nikoli prej videno porazno stanje našega planeta bi bilo enostavno preveč – zanikovanje podnebnih sprememb je tako obupen poskus ohranjanja osebne integritete predvsem tistih družbenih odločevalcev, ki so sami krivi za takšno stanje. Neoliberalne, ultrakonservativne, same sebe polne družbene elite so podobne nojem, ki tiščijo glave v pesek. Iz principa, raje si dajo izvrtati luknjo v koleno, kot priznati lastno odgovornost. Ker je njihov invalidni moralni razvoj bedni surogat zdrave, polno razvite človečnosti. Ker njihova, v sami srži plenilska narava (RWA, SDO) ne more drugače. Ker je grabljenje naravnih resursov njihov edini možni modus operandi, da s povečevanjem socialne moči med družbenimi skupinami doživijo tista občutja superiornosti, ki jih ohranjajo žive. Ker nikoli niso bili ljubljeni, ker jih mame niso imele rade. Zato je vprašanje: »Komu bodo nekoč naši vnuki scali na grobove?«, odveč. Stavimo, da celo njihovi lastni.