V prejšnjem prispevku so bila koncizno predstavljena teoretična izhodišča dveh temeljnih smeri psihologije moralnega razvoja: kognitivne in afektivne. A ta so sprva nastala z namenom pojasniti izključno moralni razvoj individuuma. Zato nič nelegitimnega ne more biti vprašati se še po širših, družbenih razsežnostih, torej nas bodo v nadaljevanju zanimale zlasti ideološke implikacije.
Kognicije, moralni razvoj in ideološka orientacija
Kohlbergova odkritja moralnih stadijev so v strokovnih krogih postala tako čislana, da so se kmalu pričela pojavljati številna preverjanja, mnogi avtorji so preizpraševali ključne podmene, recimo tisto o invariantnosti ali holistični naravi stadijev, pa temeljnem principu pravičnosti itd. Za našo razpravo je zanimiva ena od zgodnjih ugotovitev, namreč, da se moralno rezoniranje na konvencionalni ravni (4. stadij) povezuje s konservativnostjo, tisto na post-konvencionalni ravni (5. stadij) pa z liberalizmom. Fishkin (1973) je pokazal, da so osebe s konvencionalno moralo (4. stadij) obenem tudi bolj konservativne, tiste s post-konvencionalno (5. in 6.stadij) pa ne. Zanimivo, da se ekstremni radikalizem pozitivno povezuje tako s pred-konvencionalno, kot post-konvencionalno moralo. Podobno sta Fontana in Noel istega leta razkrila, da ocene 4. stadija negativno korelirajo z levičarsko ideologijo (-0,35), zveze z ocenami 5. in 6. stadija pa niso signifikantne. Dovolj verjetno se tudi zdi, da je dobro znana negativna korelacija med avtoritarnostjo in inteligentnostjo posredovana ravno z moralnim razvojem. Vse to bi pomenilo, da so levičarji v moralnem smislu zrelejši od desničarjev. V nobeni študiji se ni pojavila nasprotna zveza, pa tudi skorajda ni bilo primera, kjer bi izostala pomembnost tega odnosa. Na tem mestu velja nekaj več pozornosti nameniti trem avtorjem.
Prvi je že v prejšnjem prispevku omenjeni James Rest (1979), ki je objavil izčrpen pregled dostopnih študij o zvezah med moralnimi sodbami (merjenimi z njegovim vprašalnikom DIT) in drugimi variablami (inteligentnostjo, stališči, osebnostnimi lastnostmi itd.). Poroča, da je z njim mogoče pojasniti celo do 40% variabilnosti političnih stališč, tipične korelacije naj bi obsegale rang med 0,40 in 0,65! Med zanimivejše študije sodi tista, kjer so povezali dosežke na DIT s tistimi na posebej konstruiranem vprašalniku glede zakona in reda (Law and Order Attitude Test). Korelacija je izpadla znatno negativna (-0,60), kar pomeni, da višji nivo moralnih sodb (oba post-konvencionalna stadija) implicira nižjo stopnjo konformizma. Ravno tako je poznejša desetletna longitudinalna študija potrdila povezanost med razvojem od konvencionalne k post-konvencionalni morali in spremembami glede politične orientacije, iz česar moremo sklepati, da moralni razvoj vsaj delno spreminja vrednote. Poleg tega se visoko razvita moralnost pričakovano pozitivno povezuje še s politično tolerantnostjo (manjšinskimi pravicami) in prosocialno orientacijo (vključenostjo v skupnost, družbeno odgovornostjo) ter negativno z antisocialnostjo (goljufanjem, delinkventnostjo, makiavelizmom). Getz (1985) pa je razvil inventar za merjenje širšega spektra človekovih pravic (svoboda govora, dopuščenost abortusa itd.) in dokazal, kako so te res tesno povezane prav z moralnostjo.
Restove teze dobro utemeljuje še genetski pristop. Posebej je póvedna vedenjsko-genetska študija skupine kanadskih raziskovalcev (Campbell et al., 2008), opravljena na vzorcu enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov istega spola. Avtorji so iskali zveze med moralnimi shemami, merjenimi z Restovim DIT-2 in potezami „temne“ triade (makiavelizmom, psihopatijo, narcisizmom). Najprej so našli, da sicer nizko, a pozitivno z najnižjo stopnjo moralnega razvoja (2. in 3. stadij po Kohlbergu) korelirata makiavelizem (0,20) in psihopatija (0,14), slednja poleg tega še pomembno negativno z najvišjo stopnjo (5. in 6. Kohlbergov stadij): -0,21. Drugače pa „temna“ triada pri povezavah z moralnimi shemami ne kaže genetske podstati, večinoma le vplive okolja. Indikativna je vedenjsko-genetska analiza, ki kaže tako na obseg genetskih, kot okoljskih vplivov. Medtem, ko je pri enojajčnih dvojčkih zveza z obema nižjima nivojema moralnega razvoja (2. in 3. stadij skupaj ter 4. stadij posebej) več kot dvakrat višja, kot pri dvojajčnih dvojčkih, kar nesporno nakazuje na izrazitost dednih (in tudi okoljskih) vplivov, pa sta zvezi med obema vrstama dvojčkov in najvišjim nivojem moralnega razvoja (5. in 6. stadij skupaj), praktično enaki, kar gre v celoti pripisati okoljskim faktorjem (večinoma nedeljenim). Torej je visoka moralnost podvržena vplivu izkušenj s pomembnimi osebami (starši, učitelji, drugi nosilci socialnih vlog).
Drugi avtor je Škot Nicholas Emler. Ta je sprva iskal enostavne zveze med politično orientacijo in moralno zrelostjo ter prav tako nedvoumno ugotovil, kar so sicer razkrile že predhodne študije, da namreč levičarje označuje post-konvencionalna moralnost 5. stadija, desničarje pa konvencionalna 4. stadija. Nepričakovani rezultati pa so se pokazali takrat, ko so preskušanci odgovarjali na Restov DIT s perspektive, nasprotne njihovi lastni politični orientaciji, torej kako bi se obnesli ekstremno radikalni ali ekstremno konservativni posamezniki. V tem primeru so tudi konservativni in tisti zmerni pokazali trend k višji stopnji moralnosti. Ker pa iz Kohlbergove teorije sledi zaključek, da so levičarji bolj kognitivno sofisticirani od desničarjev, jo ta izsledek očitno izpodbija. Zato sta Emler in Reicher (1984) nadaljevala proučevanje in pokazala, da gredo razlike v moralni zrelosti na račun ideološko-politične identitete, ne pa razvojnih, kognitivnih značilnosti. Torej politična identiteta vpliva na moralno rezoniranje, ne obratno, kot je trdil Kohlberg. Če bi bili konservativci res zmožni moralnih sodb le na konvencionalnem nivoju, potem ne bi zmogli post-konvencionalne opredelitve, kot se je pokazalo prej pri zamenjavi perspektive, kar pomeni, da so moralne reakcije svojevrstni markerji socialne identitete, kažejo na pripadnost neki ideologiji, na sprejemanje takšnega ali drugačnega družbenega reda. Takšno razmišljanje ima daljnosežne posledice: konvencionalno in post-konvencionalno moralnost si ne gre več predstavljati kot invariantno sosledje razvojnih stadijev, ampak kot neke vrste moralno-politična prepričanja, ki se vsebinsko razlikujejo. Pri moralnem rezoniranju, kot obliki socialnega vedenja, imamo opraviti s komuniciranjem ideološko-politične identitete in spontano rabo specifičnih stilov samoprezentacijske strategije, torej namero po doseganju socialnih ciljev. Pomembno postane tisto, kar drugim sporoča nekogaršnja socialna aktivnost in kako jo ti razumejo. Takšna socialno-komunikacijska perspektiva bazira na konceptih socialne identitete in socialne reprezentacije. Odnos med moralnim rezoniranjem in ideološko-politično identiteto je tako socialno konstruiran. Različne ideološke pozicije so normativno definirane, ne razvojno kognitivno, kot to zagovarja Kohlberg, saj se generirajo skozi socialno vplivanje. Na ta način Emler popolnoma predrugači originalne Kohlbergove ideje.
Kot tretjega, ki je v mnogočem prispeval k moderni misli psihologije morale, velja omeniti nemškega psihologa Georga Linda, ko vse dotakratno teoretiziranje vrne k samemu začetku – k Piagetovi tezi o afektivno-kognitivnemu paralelizmu. Znano je, da Piaget oba aspekta človekovega delovanja, afekte in kognicijo, pojmuje ne le funkcionalno združeno, temveč tudi razvojno simultano. Da bi preveril to tezo, je Lind razvil poseben merski instrument (Moral Judgment Test – MJT), kombinacijo tehnike vprašalnika in eksperimentalnega, multifaktorskega načrta, s katerim je lahko meril oba aspekta moralnega vedenja hkrati. Pri tem se kognitivni vidik oz. kompetentnost odraža v t.i. C–skoru, ki meri stopnjo determiniranosti subjektivnih presoj »za« in »proti« konkretnim moralnim argumentom z izrecno moralnih vidikov, ne pa denimo zgolj s strinjanjem z običajnim mnenjem. Afektivni vidik (profil preferenc za šest Kohlbergovih stadijev moralnega razvoja) pa je preprosto povprečje evalvacij argumentov za posamični moralni stadij. V študijah s celega sveta, ki so jih izvedli drugi raziskovalci, se je vzorec korelacij med obema aspektoma pojavljal presenetljivo skladno: višja, kot je bila pri posameznikih sposobnost kreiranja moralnih sodb (kognitivni vidik), bolj so ti preferirali višje in zavračali nižje moralne stadije (afektivni vidik) ter obratno. Lind razširi model moralnega paralelizma še na politično-ideološko dimenzijo demokratične oz. nedemokratične orientacije. Pri tem kot izhodišče sprejme psihodinamično naziranje razvoja Jaza, za katerega je že Jane Loevinger (1976) dejala, da gre z roko v roki s kognitivnim (in seveda tudi moralnim) dozorevanjem. Navsezadnje tudi Piagetovo tolmačenje decentracije, preseganja egocentričnih motivov, tistega, kar omogoča prehod od heteronomne k avtonomni moralnosti, vodi po Habermasovemu mnenju k pravi komunikacijski kompetentnosti, saj šele takrat subjektivno delovanje postane objektivno, družbeno priznano. Konsistentnost razvitih moralnih sodb spodbudi demokratični diskurz, torej brezpogojno sprejemanje določenih temeljnih vrednot. O demokraciji lahko govorimo tedaj, ko individualno vedenje opredeljuje visoka stopnja moralnosti, oz. ko dovolj dobro osebnostno integrirani posamezniki prevzemajo aktivne vloge v družbenem življenju. Lind je s sodelavcema (1981) za definiranje stopnje moči Jaza uporabil tri indikatorje: netolerantnost do dvoumnosti, lokus kontrole (internalnost – eksternalnost) in občutke negotovosti (šibkost Jaza). Raziskava je res potrdila hipotezo, da so moč Jaza (odsotnost obrambnih mehanizmov), višji stadiji moralnih sodb in demokratična stališčna orientacija, povezane.
Afekti, moralni razvoj in ideološka orientacija
Haidtova in Josephova teorija moralnih temeljev (Moral Foundations Theory – MFT) je že ob samem nastanku sprožila veliko polemike v strokovnih krogih, enega od glavnih razlogov bi najbrž našli v zoperstavljanju racionalističnemu izročilu psihologije morale. Doslej velikokrat empirično preverjana, sprva sicer zastavljena kot orodje za pojasnjevanje medkulturnih razlik, postanejo njeni postulati zanimivi še pri pojavih s področja politične psihologije. Haidta in sodelavce (2009) je že zgodaj pritegnilo vprašanje o razlikah v moralnih domenah med liberalci in konservativci. Izsledki, dobljeni z različno metodologijo, pri čemer je bil najbolj uporabljan posebej razviti vprašalnik MFQ (Moral Foundations Questionnaire – Graham et al., 2011), so bili enoznačni – prav v vseh študijah se je potrdila izrazita usmerjenost liberalnejših respondentov k prvima dvema moduloma (»skrbi«, »pravičnosti«), ob hkratni opazno manjši privrženosti zadnjim trem modulom (»lojalnosti«, »sprejemanju avtoritete«, »svetosti«) in veliko bolj uravnoteženo sprejemanje vseh petih modulov pri konservativnih posameznikih. Torej gre pri politični orientaciji enih in drugih za različne konfiguracije moralnih izvorov, kar razloži, zakaj takšno izrazito medsebojno razlikovanje glede skoraj vseh političnih vprašanj.
Omeniti je treba nadaljnje raziskovanje konstelacije moralnih izvorov in to pri več kot 20.000 respondentih, kjer so se v postopku klastrske analize (Haidt et al., 2009) izkristalizirale štiri podskupine. Prvo predstavljajo t.i. sekularni liberalci, z visoko razvitima moduloma »skrbi« in »pravičnosti« ter nizko razvitostjo »lojalnosti«, »sprejemanja avtoritete« in »svetosti«, poleg tega pa je izrazita še osebnostna lastnost »odprtosti za izkušnje« ter nizki dimenziji RWA in SDO. To skupino tvori do dvakrat več ateistov, kot je sicer značilno za ostale tri skupine. V drugem klastru so tipični libertarci, torej osebe z mešanico liberalnih in konservativnih lastnostmi obenem. A pri njih je zanimivo to, da je prav vseh pet moralnih modulov slabo razvitih, je pa po drugi strani očiten hedonizem in odpor do kakršnihkoli od zunaj vsiljenih moralnih regulacij. Za tretji klaster bi dejali, da je zopet kombinacija liberalnih in konservativnih stališč, a tokrat so oboja močno izražena in to ob izpričani religioznosti, kar bi pomenilo, da gre za osebe, katerim niso tuje številne moralne obligacije. Končno četrti klaster, diametralno nasproten prvemu, zasedajo najbolj nazadnjaško usmerjeni, to so socialni konservativci. Izmed vseh skupin sta pri njih najmanj razvita modula »skrbi« in »pravičnosti«, najbolj pa »lojalnost«, »sprejemanje avtoritete« in »svetost«. Poleg tega je »odprtost za izkušnje« pričakovano najnižja, najvišje pa so RWA, SDO in religioznost.
Podrobnejšo analizo specifične ideološke podskupine, konkretno libertarcev, pa je izvedla druga skupina avtorjev (Iyer et al., 2012). Tudi tukaj so bile v primerjavi s klasičnimi liberalci in konservativci njihove ocene vseh petih moralnih izvorov najnižje, iz česar bi sklepali, da pri njih morala ne igra bistvene vloge. A ko so vključili še dodatne postavke, ki so merile domeno svobode (ekonomska, z lastnino povezana svoboda in svobodni življenjski stil), so sedaj bistveno odstopali od ostalih dveh ideoloških skupin. Prav ti rezultati so privedli avtorje teorije moralnih temeljev do zamisli o vključevanju dodatne, šeste modalitete, to je »svobode/tiranije«, k skupnemu naboru moralnih temeljev, na kar smo sicer opozorili v prejšnjem prispevku.
V zadnjem času se množijo tudi študije na osnovi drugačne metodologije. Graham (2010) je razvil implicitno metodo evaluativnega priminga, s katero je skušal dognati, ali obstajajo tudi implicitne razlike med liberalci in konservativci pri sprejemanju različnih moralnih modulov, kar bi pomenilo, da so si oboji v marsičem na globljem nivoju podobni bolj, kot so to sami pripravljeni priznati. Rezultati tovrstnih študij niso povsem konsistentni, po eni strani so očitne ideološke razlike glede implicitnih, avtomatičnih reakcij na moralno relevantne dražljaje, po drugi strani pa obstajajo indici o skupni osnovi teh odgovorov. Tako so recimo liberalci na implicitnem nivoju izkazali več skupinsko orientirane moralnosti (kar je sicer tipično za konservativce), kot pa so eksplicitno priznavali.
Nekoliko drugače sta se lotila analize implicitnih moralnih temeljev Leidner in Castano (2012), ki izhajata iz hipoteze, da do zamenjave moralnih principov »skrbi« in »pravičnosti« z »lojalnostjo« in »sprejemanjem avtoritete« (»svetost« je izostala), najbolj zanesljivo prihaja tedaj, ko gre za nemoralno, celo nasilno ravnanje, ki ga je možno povsem nedvoumno pripisati lastni socialni skupini. Trije eksperimenti so potrdili to tezo, da namreč takšna zamenjava moralnih modulov nakazuje na obrambne mehanizme, ki se vzpostavijo pri tistih, kateri se močno identificirajo z lastno skupino ali jo celo pretirano glorificirajo, da v primerih, ko se pri tej pojavi dokazljivo nemoralno ravnanje, aktivno zaščitijo njeno pozitivno podobo in s tem lastno socialno identiteto. Nasprotno pa so posamezniki z nižjo stopnjo skupinske identifikacije do storjene očitne nemoralnosti bolj kritični.
Specifične so fiziološke oz. nevroznanstvene metode, praviloma uporabljene šele v zadnjem desetletju. Domnevali bi, da širitev moralnih domen izven obsega »skrbi« in »pravičnosti«, prinaša s sabo tudi širši obseg psihofizioloških reakcij na dražljaje, povezane z moralnimi dilemami. S tem vprašanjem se je ubadala skupina avtorjev (Cannon, et al., 2011), ko so z metodo obrazne elektromiografije (EMG), ta meri spremembe v obrazni ekspresiji, ugotovili najpogostejše pojavljanje izrazov gnusa tedaj, ko gre za kršenje modalitet »svetosti« in »pravičnosti«, nasprotno pa se izražanje jeze pojavlja takrat, če je prizadeta modaliteta »skrbi«. Avtorji sklepajo, da mišična aktivnost diferencirano napoveduje eksplicitne moralne sodbe različnega tipa. V neki drugi raziskavi (Lewis et al., 2012) pa so našli zvezo med rezultati na MFQ in volumnom sive možganovine v dorzomedialnem prefrontalnem korteksu, področju, povezanem z mentalnimi procesi in empatijo. Modaliteti »skrbi« in »pravičnosti« kažeta večjo povezanost z razvitostjo tega predela, modaliteta »svetosti« pa z več sive substance v neki drugi možganski regiji, levi anteriorni insuli, ta je med drugim odgovorna tudi za moralne emocije, posebej gnus.
Kritika in nadgradnja teorije moralnih temeljev
Obenem s popularnostjo Haidtove teorije moralnih temeljev narašča tudi število kritičnih prispevkov, ki majejo kredibilnost njenih osnovnih postulatov. Še posebej težak udarec predstavlja longitudinalna raziskava s področja genetike Smitha in sodelavcev (2017), izvedena na obsežnem vzorcu dvojčkov, ostalih sorojencev in njihovih staršev, saj je ravno nativizem tisti temelj, na katerem počiva celotna teoretična zgradba MFT. Tem izsledkom je res težko karkoli oporekati, saj se je v dobro konstruiranem raziskovalnem načrtu pokazalo, da Haidt in sodelavci ne morejo razložiti pojava politične orientacije (liberalizma – konservativizma) kot posledice bioloških antecedensov. Nizka test-retest korelacija (0,33) indicira kvečjemu na spremenljiva kognitivna in emocionalna stanja, odvisna od konteksta, ne pa na stabilne, hereditarno pogojene poteze. A najpomembnejši vidik vpliva hereditarnosti na moralne module je presoja fenotipske variance. V eksperimentalni načrt so vključili dvojčke, ki so odraščali skupaj, kar omogoča oceno genetskih in okoljskih vplivov določenega fenotipa, vendar tak pristop ni nakazal na nobeno statistično signifikantno variabilnost genetskih vplivov. Poleg tega modeliranje strukturnih enačb pokaže na vzajemno vplivanje obeh variabel, pri čemer pa ima ideologija nekoliko večji vzročni vpliv na moralne module, kot obratno. Nadalje, ta študija pokaže še na prednost dvodimenzionalnega individualističnega in povezovalnega principa pred specifično strukturo petih moralnih modulov. In nenazadnje, vprašljiva je sama veljavnost merjenja, saj vprašalnik MFQ izvablja bolj kognitivne, kot pa intuitivne odgovore, zato politična stališča namesto »intuitivne etike«, pojasnjuje zgolj rezoniranje o moralnih dilemah.
Drug, podobno neprizanesljiv prispevek sta istega leta objavila še Sinn in Hayes. Avtorja ponujata alternativno, t.i. evolucijsko-koalicijsko teorijo, ta temelji na kompetitivni dinamiki socialnega okolja naših davnih prednikov. Testirala sta hevristično vrednost obeh teorij in odkrila, da MFT ne ponuja ničesar novega, je dobesedno kvazi teorija, saj pravzaprav ponovno »odkriva« dobro znana konstrukta RWA in SDO. Tako recimo moralna modula »skrb« in »pravičnost« odražata univerzalne motive v nasprotju z »lojalnostjo«, »sprejemanjem avtoritete« in »svetostjo«, kateri vsi asociirajo na avtoritarne motive. Poleg tega tretja vrsta motivov, dominacija, strukturira konservativizem. Vse to je nekoč služilo koalicijski kompeticiji. Izkaže se, da liberalizem implicira širše moralne zaveze v smislu univerzalizma (naravi, razumu, različnosti, javnemu dobru), ki zdaleč presegajo zgolj potrebo po avtonomiji, kot to želi predstaviti MFT. Podobno »povezovalni« moralni klaster zgreši pri razlagi konservativizma, saj njegovi moduli (»lojalnost«, »sprejemanje avtoritete«, »svetost«) dokazano korelirajo s hostilnostjo in strahom pred tujimi skupinami, kar je v nasprotju s proklamirano prosocialno kvaliteto tega skupka moralnih teženj. Nazadnje še faktorska analiza demantira petfaktorsko strukturo MFT, adekvatnejša se zdi dvofaktorska (avtoritarnost, univerzalizem), regresijska analiza pa ob kontroli RWA in SDO pokaže, da MFT ne prispeva k dodatni variabilnosti pri napovedovanju konservativnosti.
Potem je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavilo validiranje moralnih modulov s pomočjo različnih variabel dobro preizkušenega dualnega modela ideologije in predsodkov (Duckitt, Sibley; 2009). Kar nekaj avtorjev je ponudilo odgovore na Haidtov teoretični izziv, zato si kaže na kratko ogledati najpomembnejše prispevke. Med prvimi sta van Leeuwen in Park (2009) preverjala zveze med percepcijo socialne ogroženosti, moralnimi izvori in politično orientacijo ter odkrila »povezovalno« moralnost kot mediatorsko variablo, ki vsaj deloma posreduje med povečano zaznavo socialnih groženj in konservativnostjo. Ti rezultati bi naj govorili v prid tezi o moralnih izvorih, nanje, tako kot na politično orientacijo, vplivajo prepričanja o nevarnem svetu.
Nekaj let kasneje se je Federico s sodelavci (2013) lotil podobnega raziskovanja, s to razliko, da so bile variable v samem modelu podrobneje specificirane, izboljšano je bilo tudi vzorčenje (sodelovalo je blizu 1.500 respondentov). Ne glede na to, da so predvidevali smer delovanja ideoloških variabel in prepričanj na moralne module, so prav tako preverili tudi možnost obratnega vplivanja. Model stukturih enačb podpira prvo opcijo, torej da sta oba svetovna nazora (»nevarni svet«, »svet kot kompetitivna džungla«) antecedensa obema ideološkima variablama (RWA, SDO), ti dve pa zopet učinkujeta na moralne izvore. Tako RWA napoveduje večjo izraženost modulov »lojalnosti«, »poslušnosti do avtoritete« in »svetosti«, SDO pa manj »skrbi« in manj »pravičnosti«. Rezultati so konsistentni s predhodnimi (Graham et al, 2009), kjer se izkaže, da je liberalcem bliže »individualistična«, konservativcem pa poleg te še tudi »povezovalna« domena. Podobno novozelandski raziskovalci (Milojev et al., 2014) menijo, da RWA izrazito sovpada s »povezovalnostjo«, SDO pa odraža vzorce, kjer moralni moduli sploh niso razviti, še posebej ne »skrb« in »pravičnost«, kar bi kazalo na svojevrstno degradacijo moralnega razvoja. Vzročno zvezo med politično orientacijo in moralnimi moduli je prav tako skušala dokazati še skupina ameriških avtorjev (Kugler, Jost, Noorbaloochi; 2014), potem ko je Jost na osnovi pravkar opisanih predhodnih študij sprejel domnevo o zvezi med ideološkimi variablami in »povezovalnimi« moralnimi izvori. Rezultati analize poti se dobro prilegajo raziskovalnim dosežkom drugih avtorjev. Očitno je, da se RWA pozitivno povezuje z moralnimi moduli »lojalnosti« »poslušnosti do avtoritete« in »svetosti« ter je nepovezana z moduloma »skrbi« in »pravičnosti«. Po drugi strani se SDO ponovno pozitivno povezuje z »lojalnostjo« in »poslušnostjo do avtoritete«, nepovezana je s »svetostjo«, pomembne negativne korelacije pa se pojavljajo glede »pravičnosti« in »skrbi«. Indikativno je, da po eliminaciji nesignifikantnih poti v modelu, ostaja le direkten vpliv politične orientacije na modul »pravičnosti«, kar kaže na to, da se liberalni posamezniki bolj od konservativnih nagibajo k temu modulu, celo še tedaj, ko kontroliramo vpliv RWA in SDO. Skladno s hipotezo se izkaže, da RWA in SDO nastopata tudi kot mediatorski variabli, ker pomembno posredujeta med politično orientacijo in vsemi petimi moralnimi moduli. Študija tako pokaže, kako liberalne oz. konservativne značilnosti moralnih modulov pripišemo prej vplivu ideoloških variabel, kot pa moralni intuiciji kot taki, kar sicer zatrjuje Haidt.
V več predhodnih prispevkih smo že ugotavljali, da so ideološko-politične variable tesno povezane s subkliničnimi kategorijami t.i. „temne triade“ (makiavelizmom, psihopatijo, narcisizmom) in t.i. „temne tetrade“ (poleg omenjenih treh še sadizmom). Za pričakovati je, da se bo njihov vpliv odražal tudi v moralni intuiciji (Haidt) ali moralnem rezoniranju (Kohlberg). A začuda ta teza ni naletela na omembe vredni raziskovalni interes, prvi poskusi so se pojavili šele nedavno. Tako Arvan (2011) najde pozitivno zvezo med „temno triado“ in različnimi moralnimi stališči, ki odražajo predvsem socialni konservativizem (npr. istospolne poroke), manj ekonomskega (npr. prosti trg), Aharoni s sodelavci (2011) pa razišče vzorec zapornikov in ugotovi, da psihopatske tendence dobro napovedujejo indiferentnost do „skrbi“ ter „pravičnosti“, ne pa tudi do preostalih treh Haidtovih modulov, zato zaključuje, da psihopatija zrcali moralno abnormalnost, s katero pojasnimo antisocialno vedenje teh oseb. Nadalje je Jonason je s sodelavci (2014) v treh zaporednih študijah odkril, da psihopatija dosledno zmanjšuje pomen prav vsem petim moralnim modulom, makiavelizem se z njimi nedosledno povezuje, narcisizem pa najmanj izrazito. Pomembni so mediacijski učinki teh moralnih in tudi nekaterih drugih socialnih vrednot, ker pokažejo na posredovanost med spolom in potezami „temne triade“ – moški za razliko od žensk kažejo več psihopatije in makiavelizma. Podobno poročata še Djeriouat in Trémolière (2014), kjer se psihopatija izmed vseh „temnih potez“ zopet izkaže kot najbolj uspešen prediktor nemoralnega vedenja (t.i. utilitarna moralna presoja). Sicer pa ravno pri tej potezi in tudi pri makiavelizmu opažamo še pomembne negativne mediacijske učinke moralnega modula „skrbi“ in osebnostne lastnosti „poštenosti/usmiljenosti“ na utilitarno naravnanost. Študije o zvezah med razširjenim modelom „temne tetrade“ in moralnostjo so še redkejše. Tega sta najbolj vneto zagovarjala srbska raziskovalca Međedović in Petrović. Relacije s Haidtovimi moralnimi moduli v veliki meri pritrjujejo drugim izsledkom: negativne zveze je opaziti spet med „skrbjo“, „pravičnostjo“ in tokrat še „svetostjo “ ter prav vsemi „temnimi“ potezami, drugače pa makiavelizem in psihopatija pozitivno korelirata z modulom „lojalnosti“, samo makiavelizem pa z modulom „poslušnosti do avtoritete“. Sklepali bi, da sta zadnja dva modula, ki sta nedvoumno utemeljena na manipulaciji, izkoriščanju drugih, sebičnosti in pomanjkljivi empatiji, podlaga za vse prej kot moralno vedenje. Nenazadnje tudi indijsko-avstralska naveza (Karandikar et al., 2018) potrjuje pravkar povedano, ko nižje razvita modula „skrbi“ in „pravičnosti“ oseb z izrazitimi potezami „temne tetrade“ pojasnita utilitarni način reševanja moralnih dilem.
Ali je možna sinteza dveh kontroverznih tradicij psihologije morale?
Odkar je Jean Piaget med obema svetovnima vojnama opredelil moralni razvoj kot enovit kognitivno-afektivni fenomen, je to njegovo daljnovidno naziranje kmalu trčilo ob alternativno konceptualizacijo partikularnih entitet. Že njegov naslednik Kohlberg, čigar intelektualna zapuščina psihologije morale velja še danes za nepreseženo, je priznaval ambivalenco do kognitivno-afektivnega paralelizma, čeprav je po drugi strani res, da je nameraval s Hoffmanom tik pred svojo smrtjo zasnovati sintezo. Tako te shizme, tega radikalnega epistemičnega razkola, dolga desetletja znanstvena skupnost ni in ni zmogla preseči, celo več, z nastopom in širšo popularizacijo Haidtove teorije moralnih temeljev, je ta postajala le še bolj nepremostljiva. Počakati je bilo treba do kritično razmišljujočih Kohlbergovih naslednikov, ki srž njegove teorije (invariantnost stadijev, strukturalna celovitost itd.) v glavnem ohranjajo, a jo tudi bistveno preoblikujejo.
Pričel je Snearey (po Gibbsu, 2014), ko je Kohlbergovo zadrego zaradi nezadostnih evidenc razvitosti najvišjih moralnih stadijev razlagal kulturno inkluzivno, njihov obstoj gre namreč razumeti v smislu enotne moralne podstati vseh svetovnih filozofsko-ideoloških sistemov, nikakor kot samo zahodnjaško zapuščino Kanta ali Rawlsa. Drug avtor, James Rest, je kohlbergovsko tradicijo razvijal naprej, najprej z razširjenim modelom štirih komponent moralnega vedenja, ki presega zgolj moralno rezoniranje, nato še z zamenjavo statičnega pojma stadija z mnogo fleksibilnejšim pojmom sheme. Emlerjev socialno konstruktivistični poskus nadaljnjega preoblikovanja izvorne kognitivno-razvojne teorije je bil verjetno najbolj unikaten, ko je moralno rezoniranje postavil v socialno-komunikacijski kontekst socialne reprezentacije. Njegova socio-genetska razlaga s proliferacijo socialnega vplivanja, vse od primarne družine, do izkušenj s široko razvejanimi socialnimi mrežami tekom univerzitetnega študija, predstavlja pomemben dejavnik individualnega moralnega napredka in celovite demokratične orientacije. Tesni Kohlbergov sodelavec John Gibbs nato stopi še korak naprej v smeri, ki Kohlbergu ni bila več usojena, ko dokončno prizna primat obema izvoroma moralnega vedenja, kognicija (pravičnost) in afektivnost (empatija) sta komplementarna, se vzajemno ojačujeta. Prav tako se tudi Georg Lind vrača k izvorom kognitivno-razvojne teorije in opozarja na nujnost epistemološkega preloma, saj s svojim »neločljivim aksiomom«, simultanim obstojem kognicij in afektov kot atributov istega moralnega vedenja, morda najbolj od vseh avtorjev odločno zavrže zastarelo mehanicistično paradigmo, kartezijansko delitev, ki vodi v slepo ulico psihološkega spoznavanja, nekako tako, kot je moderna fizika s Heisenbergovim načelom nedoločenosti spremenila naš pogled na svet.
Potem, ko je že kazalo, da bodo nova spoznanja Kohlbergovih naslednikov psihologijo morale postavila na verodostojnejše temelje, še posebej, ker se je že nakazovala integracija s Hoffmanovim afektivnim pristopom, z njegovo interpretacijo biološko posredovane dispozicije empatije, katera šele omogoča moralno socializacijo, se je zgodil nepričakovan preobrat, lahko bi celo rekli regres k ponovni oživitvi vulgarnega nativizma. Nedvomno je Haidtova teorija moralnih temeljev v marsičem prispevala k razumevanju moralnega vedenja, po eni strani z vidika intuitivnih, avtomatičnih procesov, kot afektivne usedline naše skupne evolucijske zapuščine, k čemur so največ pripomogli dokazi sodobne nevroznanosti in evolucijske psihologije, po drugi pa z upravičenim poudarjanjem vpliva kulturne diverzifikacije. Če pustimo ob strani navdušenje politične desnice in njenih »think-tankov« ter nekoliko manj pričakovano popularnost v medijski in celo laični javnosti, je njen odjek v strokovnih krogih zvečine naletel na skepso, vznikale so utemeljene kritike.
Suhler in Churchlandova (2011) ji očitata konceptualno in terminološko nedoslednost, pristranost taksonomije moralnih modulov in njihovo ad hoc povezovanje s tipičnimi emocijami (npr. jezo, ki bi naj označevala modul »pravičnosti«, zlahka najdemo še kje drugje), pa tudi mehanizmi, na katere se zanaša ta teorija, se ne ujemajo najbolje s sodobnimi nevroznanstvenimi odkritji glede delovanja in razvoja možganov. Da so postali več kot vprašljivi sami temelji Haidtove teorije, pa je postalo dokončno jasno tedaj, ko so se pričele pojavljati validacijske študije, izhajajoče iz referenčnega okvirja dobro preizkušenega dualnega modela ideologije in predsodkov (Duckitt, Sibley; 2009). Več študij je ovrglo tezo Haidta in sodelavcev, da bi naj moralni moduli predstavljali antecedense ideologiji oz. politični orientaciji, torej da je moralna intuicija primarna, saj novejši doneski kažejo ravno nasprotno. Izkaže se, da moralni moduli nastopajo kvečjemu kot posredniki med zaznavo socialnih groženj in konservativnostjo (Leeuwen, Park; 2009) ali pa, da oba svetovna nazora («svet kot kompetitivna džungla« in »nevarni svet«) nastopata kot vzroka obeh ideoloških variabel, ti dve pa potem delujeta na moralne izvore, SDO na »individualistično« moralo, RWA pa na »povezovalno« (Federico et al, 2013). Tudi Milojev (2014) slednjemu pritrjuje, a tokrat nekoliko drugače kaže SDO z mankom katerihkoli moralnih modulov na degradacijo moralnega razvoja. Podobno je Kugler s sodelavcema (2014) iskal vzročne zveze med moralnimi moduli in politično orientacijo, RWA in SDO sta pričakovano določala »povezovalno« moralnost, »individualistične« pa ne.
Končno nam dodatne dokaze ponujajo še študije o povezanosti med subkliničnimi kategorijami »temne triade« oz. »temne tetrade« in moralnostjo, kjer se psihopatija izmed vseh potez izkaže kot najbolj zanesljiv negativni prediktor »individualistične« moralnosti (Aharoni et al., 2011) ali celo vseh petih modulov (Jonason et al., 2014) in je pričakovano pozitivno povezana z utilitarno usmeritvijo (Djeriouat in Trémolière, 2014). A Međedović in Petrović (2016), podobno tudi Karandikar s sodelavci (2018) najdejo nasprotja med prav vsemi potezami »temne tetrade« in še zlasti »individualistično« moralnostjo. Ker pri »povezovalni« moralnosti tovrstne negativne relacije s temnimi platmi osebnosti izostanejo, nekateri avtorji upravičeno dvomijo, da bi v tem primeru sploh lahko govorili o moralnosti v pravem pomenu besede, ki je nedvomno temelj demokratične osebnostne orientacije.
Morda najtežji udarec prihaja s strani, odkoder ga ne bi pričakovali. V novejši genetski študiji Smitha in sodelavcev (2017) ni zaslediti nobene signifikantne ocene hereditarnosti kateregakoli moralnega modula, prav tako je na glavo obrnjena Haidtova teza o kavzalnih vplivih morale na ideološko-politična stališča, poleg tega longitudinalni podatki ne potrjujejo, da gre pri moralnih modulih za stabilne entitete, ampak kvečjemu za spremenljiva stanja, odvisna od konteksta. Razen tega sta tudi Sinn in Hayes (2017) primerjala hevristično vrednost teorije moralnih temeljev in svoje t.i. evolucijsko-koalicijske ter našla, da prva, kot neke vrste kvazi teorija ne ponudi ničesar resnično novega, saj le drugače interpretira dodobra uveljavljena konstrukta RWA in SDO.
Vse kaže, da je dolga tradicija kognitivno-razvojnega pogleda, ki je bila spočeta v delih Piageta, Kohlberga, Resta in drugih, v primerjavi z naivnim nativizmom Haidtovih moralnih temeljev oz. intuicije, še posebej v današnjem času, ko je dosežena sinteza z afektivno podstatjo (Hoffman), pravi odgovor na težavno problematiko moralnega razvoja. Še posebej, ker je sedaj podprta z medkulturnimi primerjavami, genetskimi študijami in sodobno nevroznanostjo.