V splošnem bi za moralo kot eno od oblik družbene zavesti lahko dejali, da predstavlja tisti imanentni del človekove biti, ki se zrcali v temeljnem odnosu do sveta, do soljudi in vseh ostalih živih bitij ter seveda do samega sebe. Nesporno je to pogoj učlovečenosti, brez moralnih temeljev človeško bitje v polnem pomenu te besede ne obstaja. Gre predvsem za vprašanja, kaj je dobro in kaj slabo ter kaj je pravilno in kaj napačno v našem ravnanju, zato nujno trči ob diskrepanco med individualnimi hotenji in družbenimi zahtevami. Opravka imamo z izrazito multidisciplinarnim predmetom proučevanja, ki si ga delijo mnoge véde: teologija, filozofija, antropologija, evolucijska biologija, sociologija, pedagogika in navsezadnje tudi psihologija. Vsaka od teh jo seveda obravnava s sebi lastnega zornega kota. Za razliko od ostalih véd z neprimerno daljšim izročilom pa v psihologiji prvi poskusi znanstvenega proučevanja moralnega razvoja in moralnega vedenja ne sežejo daleč nazaj, komaj do 30. let prejšnjega stoletja.
Kognitivistična konceptualizacija moralnega razvoja
Prvi se je za vprašanja v povezavi s kognitivnim razvojem začel zanimati sloviti švicarski razvojni psiholog in epistemolog, Jean Piaget. Spraševal se je o tem, kako otrok razume socialno-moralne situacije. Njegova teorija dveh stadijev ali bolje faz moralnega razvoja, heteronomne in avtonomne moralnosti, je splošno znana in vplivna do te mere, da je spodbudila še druge raziskovalce (Kohlberg, Rest, Lind itd.), da so kasneje nadgradili ali povsem na novo koncipirali njegova izhodišča. Tako bi naj bila za otroke med 2. in 7. letom značilna heteronomna morala, utemeljena na omejitvah, ki jim jih postavljajo odrasle osebe (predvsem starši). Ti omogočijo razvoj moralnega realizma oz. moralnosti omejitev, z drugimi besedami občutka obligacije, brezprizivne poslušnosti in pokoravanja zahtevam, kot edino pravilnih in zveličavnih, s prevladujočo orientacijo k nagradam in izogibanju kaznim. Otrok v tem zgodnjem obdobju izhaja izključno iz egocentrične perspektive ob usmerjanju pozornosti na izstopajoče vidike dane socialne situacije. Precej kasneje, šele nekje od 7. let dalje, se postopoma razvija avtonomnost, moralni relativizem oz. morala recipročnosti. V tem obdobju otroci v sovrstniški skupini ob medsebojnem sodelovanju in komunikaciji pričenjajo sami konstruirati lastna pravila, norme, predstavo o tem, kaj je dobro in kaj ni, utrjujejo se ideje o redistributivni pravičnosti in enakosti. Prehod od prve k drugi fazi je odvisen od razvoja kognitivnih kapacitet ob sočasnih intenzivnih socialnih izkušnjah. Otrok doseže z zorenjem dve važni spremembi: upadanje egocentrizma in zmožnost prevzemanja perspektive drugega (sprejemanje vlog). Ne samo da gre pri tem za paralelo med kognitivnim in moralnim razvojem, med logično in etično normativnostjo, Piaget verjame tudi v podobnost razvojnih zakonitosti med individualnim moralnim presojanjem in filozofsko tradicijo zahodnega sveta. Zgodovinsko gledano gre za napredek od avtoritativnega družbenega ustroja in konformizma k enakovredni recipročnosti odnosov avtonomnih posameznikov.
Piagetova dognanja je mnogo bolje elaboriral in izdatno razširil ameriški psiholog Lawrence Kohlberg, prav tako zavezan kognitivistični psihološki tradiciji. Stadije moralnega razvoja razume podobno kot prej Piaget: prvič, ti se pojavljajo v invariantnem zaporedju, drugič, med njimi obstajajo kvalitativne razlike glede modalitet mišljenja, tretjič, vsaka od teh modalitet se izoblikuje v strukturirano celoto in četrtič, stadiji so hierarhično integrirani. Vendar obstaja med avtorjema pomembna razlika – Piagetovo teoretično izhodišče je biologistično, Kohlbergovo imanentno socialno. Pravzaprav je slednji že s pomočjo Deweyeve taksonomije razvojnih faz (impulzivna, skupinsko-konformistična, refleksivna) nadgradil obe Piagetovi ravni morale, tako da poslej moralno razsojanje poteka skozi zaporedje šestih stadijev, ki sežejo bistveno dlje od otroštva. Ti stadiji so naslednji:
Prva raven: predkonvencionalna morala
Stadij 1: Orientacija h kaznovanju in poslušnosti do pomembnih oseb (Kako se izogniti kazni?)
Stadij 2: Naivni instrumentalni hedonizem (Kaj je dobro zame?; Ti meni, jaz tebi!)
Druga raven: konvencionalna morala (konformizem vlog)
Stadij 3: Moralnost »pridnega dečka (deklice)«, ohranjanje dobrih odnosov, iskanje odobravanja, vzajemnost pričakovanj, medosebna konformnost (Narediti nekaj za druge!)
Stadij 4: Orientacija k redu in zakonom širšega socialnega okolja, občutek dolžnosti, spoštovanje avtoritete, upoštevanje socialnih pravil in vlog (Opraviti svojo dolžnost!)
Tretja raven: postkonvencionalna ali načelna morala (notranji moralni principi)
Stadij 5: Orientacija k socialnemu pogajanju in demokratično sprejetim zakonom (Iskati razumni konsenz)
Stadij 6: Orientacija k univerzalnim etičnim principom (delovanje, skladno z lastnimi abstraktnimi etičnimi principi, še posebej s pravičnostjo, recipročnostjo in enakostjo ter spoštovanjem človekovega dostojanstva in individualnosti)
Gre za napredovanje logične in inkluzivne recipročnosti, uporabne pri reševanju konkretnih moralnih dilem. Jedro Kohlbergove teorije predstavlja ideja pravičnosti, skozi vsak naslednji stadij se manifestira v zmeraj širšem socialnem krogu. Avtor je izpeljal številne empirične raziskave, tista najbolj veljavna je rezultat kar dvajsetletne longitudinalne študije, začenši z 10, 13 in 16 letnimi dečki. Tukaj so se potrdili temeljni postulati njegove teorije stadijev. Najprej tisti o ireverzibilnosti, saj evidence o razvojnem nazadovanju ne presegajo napake merjenja, kar pomeni, da je napredovanje od nižjih k višjih stadijem konsistentno (razmerje med napredovanjem in nazadovanjem znaša kar 14,75:1). Nadalje, tezo o posameznem stadiju kot strukturirani celoti potrjuje najprej visoka interna konsistentnost odgovorov v intervjujih moralnega presojanja (67% pri vseh treh uporabljenih različicah), prav tako še faktorska analiza z izločitvijo enega samega relevantnega, generalnega faktorja, ki pojasni zdaleč največ variabilnosti pri odgovorih na različne moralne dileme. In končno, korelacija med starostjo in sosledjem stadijev znaša kar 0,78, kar kaže na stabilnost njihovega zaporedja. Celostna narava razvojnih sprememb je razvidna skozi vsa starostna obdobja.
Nikakor ne kaže spregledati Kohlbergovega študenta Jamesa Resta, ki je ravno tako v mnogočem izboljšal teorijo in to zahvaljujoč vztrajnemu preverjanju z drugačno metodologijo. Njegov »Defining Issues Test (DIT)« danes sodi med najbolj razširjene preizkušnje raziskovanja moralnih stadijev. Ta spoznanja so ga vodila do sklepa, da moralnega ravnanja ne moremo ustrezno razložiti samo z moralnim rezoniranjem, ampak s širšim naborom dejavnikov. Najprej je razvil model štirih komponent moralnega vedenja (senzitivnost, razsojanje, motivacija, karakter), kateri kaže na posebno socialno kvaliteto, »na način, kako ljudje sodelujejo in koordinirajo svoje aktivnosti z namenom povečevanja skupnega blagostanja in kako presegajo konflikte med individualnimi interesi«, nato pa še »neo-kohlbergovski« pristop, utemeljen na shemah oz. posplošenih strukturah znanja, namesto na stadijih. Tukaj gre za razvoj treh struktur moralnega razvoja. Prva, poimenovana shema osebnih interesov v bistvu vključuje 2. in 3. Kohlbergov stadij, katera, kot že sam naziv pove, še ne vključuje širše, sociocentrične perspektive, ampak zgolj individualne interese in tiste, povezane z bližnjimi osebami. Druga je shema ohranjanja norm in pričakovano korespondira s 4. stadijem, zaobsega pa široko podrejanje splošno sprejetim, kategoričnim družbenim normam in ponotranjanje hierarhičnih vlog ter družbenega vpliva, avtoritete in dolžnosti. Tretja shema integrira 5. in 6. postkonvencionalni stadij, v ospredju so primarnost moralnih kriterijev, privlačnost in medsebojno sprejemanje idealov ter polna recipročnost. Rest poudarja, da večja kot je konsolidiranost v eni od shem, večja je konsistentnost procesiranja informacij in obratno, potem pa še, da raznovrstnost moralnih shem vpliva na razlike v odločanju. Tako bodo tisti, za katere je značilna druga shema moralnosti, tudi bolj konservativni in religiozno ortodoksni, oni s stabilno tretjo shemo pa bolj liberalni.
Afektivna konceptualizacija moralnega razvoja
Če sta bila Piaget in Kohlberg tista, ki sta orala ledino v kognitivni teoriji moralnega razvoja, jo je v afektivni Martin Hoffman. Ta najde inspiracijo že pri Humu, ki je trmasto zagovarjal primat afektov nad razumom. Samo srž Hoffmanove afektivne teorije moralnega razvoja in prosocialnega vedenja tvori biološko pogojena predispozicija empatije, na katere osnovi se šele razvije moralna socializacija oz. ponotranjanje moralnih norm. Poznejše študije so pokazale, da je mogoče biološki substrat empatije najti v nevrofizioloških povezavah med limbičnim sistemom (posebej amigdalo) in prefrontalnim korteksom. Na kvaliteto empatičnih reakcij tako vplivajo dedno pogojene individualne razlike v nevronski senzitivnosti, vendar to ni vse, avtor ves čas poudarja interakcijo med afektivnimi in kognitivnimi procesi ter socializacijo. Vsi trije dejavniki so neobhodni za razvoj zrelega moralnega ravnanja. Težko si predstavljamo izostanek vpliva socializacije, ko gre za moralno presojanje kompleksnejših, tudi bolj konfliktnih socialnih situacij. Zato je tovrstna podpora odraslih, otroku pomembnih oseb pri preseganju njegovega egocentrizma praktično nenadomestljiva. Njihovo posredovanje je ključno tekom ali takoj po prekršku, ki ga otrok stori. Tovrstne disciplinske intervencije ležijo v samem osrčju moralne socializacije. Pri tem je pomembna optimalna raven vzgojnih pritiskov, ravnotežje med avtoritarnim in permisivnim vzgojnim slogom. Čezmerna uporaba strogosti ali celo fizično zlorabljanje ugonablja otrokovo empatijo in prosocialno vedenje, saj se zunanji svet začne dojemati kot nekaj ogrožujočega in sovražnega, kar vodi do antisocialnega vedenja. Nasprotno pa se decentracija in prevzemanje perspektive drugega dosežeta edinole s kultivacijo empatije ter doživljanjem občutka krivde ob prekrških. Hoffman priporoča uporabo takšnih sporočil, ki omogočajo induktivno sklepanje in katera osvetljujejo položaj drugega. Gre za opozarjanje na vzročno povezavo med vedenjem in posledico, torej kako nekdo doživlja stres ob otrokovem negativnem vedenju. Proces moralnega ponotranjanja je v osnovi proces konstruiranja, vendar ni le preprosta transmisija zunanjih vplivov, ampak nekaj podobnega, kot Piagetov kognitivno-logični razvoj. Otrok sam namreč dokončno izoblikuje moralno normo glede upoštevanja potreb drugih.
Empatične predispozicije aktivirajo številne modalitete ali mehanizmi, te avtor razvršča na osnovne in na zrele. Že v obdobju prvih nekaj mesecev opažamo elementarno obliko manifestiranja empatije in sicer kot čustveno vez med sabo (Selfom) in drugo osebo. Zaslediti jo je recimo pri afektivni sinhronosti igre med materjo in otrokom tedaj, ko je vzpostavljena čustvena navezanost (attachment). Osnovne modalitete so: mimikrija (posnemanje), klasično pogojevanje in direktna asociacija. Zrele modalitete se ob kognitivnem napredku in razvoju jezika porajajo od drugega leta naprej in omogočajo globljo čustveno povezanost z drugimi. Prvo takšno modaliteto predstavlja verbalno posredovano asociiranje (npr. doživljanje empatije ob prebiranju zgodb), drugo pa prevzemanje perspektive drugega (moralna recipročnost, reverzibilnost). V Hoffmanovi teoriji je centralnega pomena pojem empatičnega distresa, ki ni nič drugega kot posameznikov afektivni odgovor na neko ogrožujočo situacijo, v kateri se je znašla druga oseba. Stadiji empatičnega distresa zopet podležejo distinkciji na manj in bolj zrele. Med manj zrele stadije sodi najprej splošni, ta se npr. kaže v reakciji joka novorojenčka na jok nekoga drugega, kar že pomeni napredek od zgolj preprostega posnemanja, temu sledi egocentrični, ko otrok zaznava že bolj precizne znake distresa drugega, preden sam doživi enako in navsezadnje še stadij t.i. kvazi egocentričnega empatičnega distresa, ko otrok že tudi skuša na svoj način pomagati nekomu, ki se znajde v stresni situaciji. Z odraščanjem se povečuje gotovost glede razločevanja lastnih notranjih izkušenj od tistih, ki pripadajo drugim. Razvoja empatije ni brez razvoja lastne identitete in občutka Selfa. Od drugega leta naprej tako že lahko govorimo o doživljanju sočutja, avtentični potrebi nuditi pomoč drugim, za razliko od prejšnje egocentrične perspektive, namenjene zgolj razbremenitvi empatičnega distresa. Zrelejši stadiji se tako kažejo v pravi, socialno relevantni empatiji, taki, ki presega zgolj situacijsko zaznavanje, najvišja stopnja pa je empatija do deprivilegiranih socialnih skupin ali onih, ki se znajdejo v stiski.
Ob prelomu prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Jonathan Haidt in Craig Joseph dobesedno obrnila na glavo vse tiste razlage psihološkega moralnega razvoja, na katere so dotlej prisegali kognitivistično usmerjeni avtorji (Piaget, Kohlberg, Turiel), delno tudi afektivni teoretik Hoffman. Ko avtorja izhajata iz strogo nativističnih, biološko-evolucijskih temeljev in šele sekundarnega socialnega učenja ter funkcionalistično-pragmatične perspektive, vidita v primatu intuicije tisti razlagalni princip, od katerega je odvisno moralno ravnanje. Ta se pluralno manifestira v petih modulih, ki niso nič drugega kot evolucijsko pridobljene prilagoditve na dolgotrajne grožnje ali priložnosti v socialnem življenju in ki usmerjajo pozornost na določene dražljaje ter sprožajo intuitivne reakcije. Svojo taksonomijo utemeljujeta na obsežnih analizah povezav med temi adaptacijskimi zahtevami in pozitivnimi lastnostmi (vrlinami) posameznikov, ki jih v taki ali drugačni obliki najdemo v mnogih kulturah in jih poimenujeta kot: 1) »(izogibanje) škodi/nega«: skrb za druge osebe, negovanje, sočutje nasprotno od ogrožanja; 2) »pravičnost/proporcionalnost«: upoštevanje skupnih pravil, sprejemanje pravičnosti in nesprejemanje neenakosti nasprotno od izigravanja ali goljufanja; 3) »lojalnost/pripadnost«: požrtvovalnost, obveze do članstva v skupini, ki ji pripadamo nasprotno od izdaje; 4) »(spoštovanje) avtoritete«: spoštovanje socialnega reda, zavezanost hierarhičnim relacijam, poslušnost, izpolnjevanje predpisanih vlog nasprotno od prevratništva; 5) »čistost/svetost«: skrb za fizično in duhovno čistočo, izogibanje okužbi, čednost, skrb za zdravje, kontroliranje želja nasprotno od degradacije. Izkaže se, da prva dva modula (»skrb«, »pravičnost«) tvorita individualistični princip, saj ju najdemo v širokem naboru teorij in koncepcij, vse od recipročnega altruizma (Trivers) in etike pravičnosti (Kohlberg), pa do evolucije empatije (de Waal) in teorije navezanosti (Bowlby). Zadnji trije moduli pa predstavljajo drugačno kvaliteto, tisto, kar obstaja izven obsega »etike avtonomije«. Haidt jih razume kot povezovalni princip, saj se povezujejo z vrlinami, kot so npr. patriotizem, občutek dolžnosti, lojalnost lastni skupini, poslušnost do avtoritete, vzpostavljanje socialnih hierarhij, pa tudi v religioznih čustvih. Kasneje je dodal še šesti modul: svoboda nasproti tiraniji in prisili.
Primarne moralne emocije, kot so jeza, gnus, empatija, ljubezen, občutja krivde itd., karakteristične za posamezne module, se v kritičnih situacijah, ki vzbujajo moralno vedenje, v zavesti manifestirajo avtomatično, implicitno, mimo moralnega rezoniranja. Gre za nenadno, bliskovito, kratkotrajno doživljanje najbolj temeljnih afektivnih kvalitet: »dobro-slabo«, »prijetno-neprijetno«. Šele kasneje se tem rudimentarnim vtisom pridružijo kognitivna spoznanja, posebej v smislu razjasnjevanja situacije, racionalizacije, opravičevanja, a so vselej sekundarnega pomena. Ali kakor pravi avtor, »najprej intuicija, nato kognicija«. Ta dualnost se ne reflektira samo v vsakdanjem življenju, temveč tudi v ontogenezi in filogenezi nasploh. Ko Haidt kritizira kognitivistične metodološke prijeme in teoretična izhodišča, ne more mimo trditve, da sta tako Piaget, kot Kohlberg začrtala svoje podmene na osnovi nekakšnega »liberalnega konsenza«, v njunem času prevladujočega tako v akademski sferi, kot družbi nasploh. Ne trdi sicer, da bi naj te bile politično motivirane, vendar je več kot očitno, da njuna uporaba epistemološkega referenčnega okvirja izrazito glorificira liberalne ideale. Kako drugače razumeti opis Kohlbergovega končnega stadija moralnega razvoja, t.j. usmerjenosti k univerzalnim etičnim principom (k pravičnosti, recipročnosti, enakosti, individualnosti) ali Piagetovo dojemanje avtonomne moralnosti s pomočjo redistributivne pravičnosti in egalitarizma? Medtem je nek drug avtor, kulturni antropolog Shweder, ki trdi, da je družbeni red moralni red, ponudil preprosto razlago, zakaj se posamezniki v različnih kulturah tako zelo medsebojno razlikujejo. Pravi, da imamo opraviti z dvema nasprotujočima si družbenima orientacijama: sociocentrično in individualistično. Prva še zmeraj prevladuje v manj razvitih deželah, druga pa krasi zahodne demokracije vse od dobe razsvetljenstva naprej. To bi pomenilo, da so kognitivistične razlage nujno preozke in da je potrebno moralno problematiko analizirati v širšem kontekstu.
Že zelo zgodaj se je pri proučevanju moralnega razvoja pojavilo vprašanje, koliko različne teorije, recimo Kohlbergova, zmorejo razen medosebni (»mikromoralni«) nivo nadgraditi z interpretacijo pojavov tudi na družbenem (»makromoralnem«) nivoju. Isto pričakovanje doleti tudi Haidtovo teorijo moralnih temeljev, ki je bila sprva sicer zastavljena kot orodje za pojasnjevanje medkulturnih razlik, vendar so njeni postulati kmalu postali zanimivi še pri proučevanju ideoloških vprašanj, npr. glede kvalitativnih razlik med liberalci in konservativci. Vsekakor se bomo te problematike, torej ali so pojavi s področja politične psihologije lahko legitimni predmet raziskovanja psihologije morale, poglobljeno lotili v drugem delu prispevka. Pri tem ne bo izostalo še iskanje odgovora na vprašanje, ali je možna sinteza obeh tradicij psihologije morale, kognitivistične in afektivne.