Tresla se je gora, rodila se je miš. Tako bi najbolje opisali zadnji medijski spin premierja Mira Cerarja, napovedano inventuro dela ministrske ekipe in, če bi se pokazala tovrstna potreba, tudi morebitno rekonstrukcijo vlade. Ljudstvo lahko mirno spi. Premier se je z ministri in ministricami temeljito pogovoril in vsi po vrsti so mu zagotovili, da delajo dobro. Le zakaj bi kdorkoli podvomil o njihovih besedah? Že mogoče, da se doslej niso izkazali z rezultati, in ja, nekateri med njimi, recimo kulturna in zdravstvena ministrica, so se uspeli zaradi nepremišljenih ukrepov spreti z vsemi deležniki, a hej, kdor dela, greši, in kdor veliko dela, pač veliko greši. In že res, da so si spet drugi nezakonito polnili žepe z davkoplačevalskim denarjem, zdaj pa drugim pridigajo vzdržnost, toda saj so se vendar nazadnje pokesali, vrnili ukradeno in sveto obljubili, da se poboljšajo. Naj vrže kamen prvi, kdor je brez greha.
V javnosti prevladujoč vtis, da se vlada v glavnem ukvarja sama s sabo, z odpravljanjem škode po vedno novih aferah, s poliranjem svoje načete javne podobe in z lastnim preživetjem, je, skratka, zgrešen. Vlada je v odlični kondiciji, hvala, ker ste vprašali. In ker jo čaka še veliko dela, bi bilo lepo, če bi prenehali jamrati in jo pustili delati to, kar najbolje zna. Reševati probleme. Težava je le, da ima naš premier v roki kladivo in da zato, kot pravi stara šala, vsak problem vidi kot žebelj. In čeravno zgledov njegove uradniške ozkomiselnosti in pravniškega fetišizma kar mrgoli (bodite pozorni, kako se nikoli ne zavzame za konkretne ljudi iz mesa in krvi, temveč vedno brani abstraktne tvorbe in pravne fikcije – od schengna do evropskih vrednot, karkoli že to je), tega nič ne potrjuje bolje kot njegova brezglava, protislovna, od-danes-do-jutri politika do beguncev. Nobene politične, kaj šele humanistične vizije, zgolj eichmannovska kombinacija zavzetosti ambicioznega uradnika na eni in brezbrižnosti do prevažanega tovora na drugi strani. In tako je, namesto da bi bil pomagal reševati njihove eksistencialne probleme, begunce najprej naredil za logistični, finančni in varnostni problem, zdaj pa mrzlično išče rešitve, kako bi ta problem naprtil nekomu drugemu. Recimo Grčiji, ki ga, na jugu meječ na širno morje, ne more preložiti na nikogar drugega kot nazaj na begunce. Najbrž kar tako, da jih potopi na dno Egejskega morja. Kar pa Cerarja kot novoiznajdenega realpolitika in varuha ozko razumljenih nacionalnih interesov seveda eno figo briga.
Kljub pomirljivim zagotovilom, da ni z vladnim etičnim kompasom nič narobe, je, priznajmo si, Cerarjeva moralna bilanca porazna. In nič ne simbolizira njegovega moralnega bankrota bolje kot sramotna žica na naši južni meji. Slabo prikrita dvoličnost in preračunljivo rahljanje etičnih standardov ob spregledanem pobalinstvu obeh SMC-jevih ministrov je samo pika na i. Če je pred volitvami obljubljal z etiko in moralo prekvašeno politiko, lahko po letu in pol vladanja mirno rečemo, da smo dobili bore malo politike – vsaj v bolj žlahtnem pomenu te besede, realpolitike smo se namreč v tem času več kot preobjedli – in še manj etike. Etika, v katero se premier tako rad odeva, je bila seveda že v izvoru tanka kot pajčevina. Stkana, kot je najkasneje ob aferi univerzitetni megazaslužki razkril vpogled v njegove obstranske pavšalne honorarje, bolj iz visokozvenečih besed kot iz pohvalnih dejanj. Zdaj, po letu dni nenehnih moralnih zdrsov, bolj spominja na nevidno, v resnici pa izmišljeno tkanino, ki sta jo v Andersenovi klasični pripovedi za cesarja stkala goljufiva krojača.
Nedolžen kompromis tu, nekoliko bolj boleč kompromis tam. Žrtvovanje načel zaradi višjih interesov ali ljubega miru. Ki se mu v cerarjevskem novoreku, ki je naše politično besedišče obogatil s kar nekaj biseri, od tehničnih ovir do etičnih napak, reče politična stabilnost. Pa občasna manipulacija s številkami, ki bi mu jo zavidal sam Machiavelli, če je treba zasejati strah med ljudmi in na ta način utreti pot bodičasti žici na južni meji, je jasno znamenje hoje po robu. In uporaba dvojnih meril – pravičniško ogorčenje, ko gre za “etične napake” koalicijskih kadrov, in mižanje na eno oko ter brezmejno, skoraj starševsko razumevanje ob lopovščinah osebnih ali strankarskih protežirancev.
Premierjev razhod z etiko se je seveda pričel veliko pred amatersko predstavo, ki sta jo pred ogorčeno javnostjo zaigrala z v ta namen navidez skesanim Mramorjem (in je le dokončno razkrinkala zlaganost Cerarjevega zaklinjanja na vrednote). Pa s tem ne mislim gnilih kadrovskih kompromisov, ki jih je bil prisiljen skleniti kmalu po volitvah, da bi bil strankarski volk sit in koalicijska koza cela, in ki so na ministrske stolčke pripeljali niz tretjerazrednih politikov in strokovnjakov. To je pač krvni davek koalicijskim kupčkanjem in plitkemu kadrovskemu bazenu vseh, tudi bolj dolgoživih političnih strank. Cerarjev spust v moralno brezno evropske realpolitike se je, potem ko je spočetka hladnokrvno odstranil nekaj malignih izrastkov, od s sumi kartelnih poslov obremenjenega Jožefa Petroviča do megazaslužkarice Stanke Setnikar Cankar, pričel s služnostjo bruseljski vrhuški. Načelno, na vrednotah temelječo politiko iz predvolilnih oglasov je zamenjalo zakulisno interesno kupčkanje in barantanje. Kot poslušen izpolnjevalec ukazov od zgoraj je najprej skupaj z zvestim ministrom Gregorjem pomagal zadrgniti vrvico okrog Ciprasovega vratu in grško ljudstvo obsodil na vsaj še desetletje životarjenja pod varčevalnimi ukrepi in dosmrten, nepoplačljiv dolg. Ter si v zameno izposloval zaupanje finančnih trgov in petminutno naklonjenost Angele Merkel. A to je bila šele uvertura, nekakšna preizkusna doba na bruseljskem parketu. Zdaj je med hladnimi evrobirokrati v bruseljskem monopoliju že prekaljen statist. A nič več kot to. Pomilovanja vreden statist.
Nihče si ne domišlja, da je vodenje vlade preprosto. V naših razmerah je velikokrat podobno vrvohodstvu. A najkasneje po zadnji pobudi za “reševanje” begunske krize na plečih beguncev je tudi najbolj naivnim med nami jasno, da je dal Cerar v vsiljeni izbiri med svojo službo in etiko prednost prvemu. Da je zaradi lastnih vladarskih ambicij etiko vrgel čez krov. To je seveda njegova svobodna odločitev. Ni pa treba, da (mu) ob tej obsojanja vredni moralni preobrazbi stojimo ob strani. Pridržimo mu ogledalo in ga vsaj prikrajšamo za prijetno utvaro, da je vse lepo in prav.
Dr. Friderik Klampfer, filozof