Josef Bordat izpostavlja dva glavna problema pri konceptu o pravicah živali po Petru Singerju: enakopravnost živali in ljudi ter razdelitev ljudi v različne kategorije.
I.
V nedavnih etičnih diskusijah najdemo veliko različnih razumevanj t.i. »pravic živali«. Nesporno je, da ima žival kot bitje določeno vrsto »dostojanstva« in zato prirojeno »pravico« do zaščite, kljub temu pa se zdi dvomljivo ali naj to vodi v »absolutne« pravice, konstituirane na isti ravni kot človekove pravice. Eno izmed vprašanj debate je, ali bi naj obstajale kakršnekoli izjeme pri zaščiti življenja živali v primerih, ko so živali namenjene za prehrano ljudi ali v znanstvene namene. Če vzamemo za primer krščanski koncept človeka, ustvarjenega po »božji podobi« in kot »krona stvarstva«, se zdi upravičeno, da se te izjeme dopuščajo, ker ljudje, v primerjavi z živalmi, zasedajo višji položaj.
Aktivisti za pravice živali ter tudi nekateri teoretiki, kot je avstralski filozof Peter Singer1, smatrajo tak odnos kot »speciesizem«2. Diskusije tečejo v smeri, da so te izjeme neke vrste »diskriminacija«. Uvrščajo jo na isto etično raven kot diskriminacijo črncev, ki so manj spoštovani kot belci (rasizem), ali žensk, manjvrednih v odnosu do moškega spola (seksizem). Če in ko imajo ljudje in živali enake interese, bi se z njimi moralo ravnati enako, npr. v primerih interesov, da mi nihče ne škodi ali povzroča bolečine. Singer to jasno izpostavi s primerjavo, če udarimo konja ali otroka3: »Če smatramo za napačno, da brez dobrega razloga prizadenemo toliko bolečine dojenčku, potem prav tako ni prav, brez dobrega razloga, razen če smo »speciesti«, zadati enake bolečine konju.« (str. 52) Ta utilitaristična racionalnost je po logiki pravilna in na prvi pogled opravičljiva.
Ampak po drugi strani postane kmalu precej jasno, da koncept interesa in enakega obravnavanja interesa ljudi in živali, vsebuje nevarne posledice. Te se lahko prej uporabijo, da zanemarimo osnovno človekovo pravico do življenja, kot pa da preprosto upravičijo pravico živali, da ni ubita, kar kažejo nekatere Singerjeve opazke o splavu4 in evtanaziji5. (str. 126-57)
II.
Singer trdi, da je vsakršno drugačno ravnanje z ljudmi in živalmi neupravičeno, ker krši načelo enakopravnosti osnovnih interesov. Posledično Singer ne ločuje ljudi od drugih bitij, ampak osebe (bitja, ki so sposobna imeti interese) od »neoseb« (bitja, ki niso sposobna imeti interesov). V prvo skupino spadajo6 »nekatere nečloveške živali« (str. 97) kot so recimo opice, vsak človeški zarodek pa spada v drugo skupino, »kajti noben zarodek ni oseba« (str. 118). Iz tega argumenta pridemo do zaključka, »da noben zarodek nima enake pravice do življenja kot oseba« (str. 118). Po Singerju zarodki, stari manj kot 18 tednov, zaradi njihovega živčnega sistema »niso zmožni čutiti ničesar«, ker za delovanje še niso dovolj razviti. Ta verjetnost zanj pomeni, da »splav v tem obdobja konča obstoj, ki pa je tako ali tako brez resnične vrednosti«7 (str. 118). V kasnejši nosečnosti »splava nikakor ne bi smeli jemati tako zlahka«, vendar »je težko obsojati družbo, ki pobija veliko bolj razvite oblike življenja samo zato, da bi okusila njihovo meso« (str. 118). Singer vztraja, da če ne želimo »speciesizma« zaradi kakršnegakoli religioznega ali drugega razloga in se ne želimo preobrniti v vegetarijance, ne moremo podpirati moralne zmote o splavu.
Problem tega argumenta tiči v primerjavi dejanskega moralno relevantnega statusa človeškega zarodka s statusom razvite živali, na osnovi koncepta o interesih, pri čemer ne upošteva pojma potencialnosti. Bistvena, t.j. genska zasnova, ki konstituira človeka kot bitje resnih interesov (in ne le osnovnih, ki jih najdemo tudi pri živalih, kot je interes po odsotnosti bolečine), obstaja že neposredno po oploditvi. Zato bi morali že od samega začetka človeškega življenja to bitje smatrati kot »potencialno osebo«.
Po drugi strani pa se lahko Singerjevo primerjalno argumentacijo vzame kot opravičilo za ubijanje nekaterih ljudi. Problem je v Singerjevem poudarku na podobnem dejanskem moralno relevantnem statusu nekaterih živali (kot oseb) in tistih ljudi, ki so mentalno nesposobni (kot »neosebe«): »Nekatere nečloveške živali se zdijo racionalne in sebe zavedajoče ter se dojemajo kot od drugih ločena bitja z lastno preteklostjo in prihodnostjo. Če je tako, oziroma po naši najboljši vednosti je prav lahko tako, je primer proti ubijanju močen vsaj tako, kot je primer proti ubijanju trajno motenih ljudi na podobni mentalni ravni« (str. 103). Drugače povedano, bi to lahko pomenilo tudi: če pobijamo živali za našo korist, ne moremo obsoditi uboja človeka iste ali nižje mentalne ravni. Zame je to zelo problematična posledica, ki vodi neposredno v evtanazijo. To bi bil prvi korak navzgor po spolzkem klancu, ki bi se končal v popolni nemoralnosti in omogočil genocid na osnovi etičnega mišljenja, ki izhaja iz debate o pravicah živali. Singer poskuša tako alarmno tveganje zanikati z nekaj zgodovinskimi in antropološkimi opazkami: »Antični Grki so redno ubijali ali izpostavljali nevarnostim novorojenčke, a se zdi, da so bili pri jemanju življenj svojim someščanom vsaj tako »skrupulozni« kot srednjeveški kristjani ali sodobni Američani. V tradicionalnih eskimskih družbah je bilo v navadi, da so ubijali svoje stare starše, toda umor normalnih zdravih ljudi je bil nekaj nezaslišanega. Če so lahko te družbe razdelile ljudi v različne kategorije brez da bi to pomenilo prenašanje njihovega obnašanja od ene skupine na drugo, potem bi morali biti tudi mi, z bolj sofisticiranimi pravnimi sistemi in večjim medicinskim znanjem, sposobni, da storimo enako.
Moramo? Lahko? Smo res sposobni preprečiti situacijo, ki nam uide izpod kontrole? To je resno vprašanje, posebej v luči nedavne evropske zgodovine, ki vključuje nemški nacistični program evtanazije in holokavst. Čeprav je nedvomno narobe primerjati nacistično ideologijo s Singerjevimi predlogi, to še ne pomeni, da niso problematični: kdo določa »kategorije ločevanja«, kdo določa njihove meje in je zmožen postaviti te omejitve? Kdo opredeli nekoga za »someščana«, kdo določa, kdo je »normalen in zdrav«? Skratka, kdo lahko zagotovi, da ne bo zlorab, ko enkrat sprejmemo tak utilitarističen8 način razdelitve?
III.
Če sklenem, nisem proti zaščiti živali. Vendar, če to, kakor Singer, utemeljimo na pojmovanju pravic, ki temeljijo na »interesih«, vodi, kot sem poskušal predstaviti, k neželenim etičnim posledicam. Singerjev koncept o pravicah živali lahko z enačenjem živali in ljudi po eni, in z delitvijo ljudi »v različne kategorije« (str. 157) po drugi strani, slabo vpliva na neodtujljivo človekovo dostojanstvo. Navsezadnje, ne želim zgolj vztrajati v razlikovanju med človeškimi in nečloveškimi bitji na osnovi teološke ali metafizične obravnave, t.j. s sklicevanjem na koncept stvarjenja ali duše kot rarefikacije človeka, ki odsevata dolgo krščansko tradicijo. Namesto tega je moj namen posvariti, da zaščita živali, ki temelji na konceptu interesa in pravic, resno spodkopava status ljudi in ogroža poglaviten element iz doktrine človekovih pravic: življenje – človeško življenje. Po mojem mnenju je to previsoka cena.
Prevedla Lidija Bubnjar
Za objavo pripravila Tatjana Brumec