Erich Fromm, Imeti ali biti, Vale-Novak, Ljubljana 2004, prevedel Milan Štrukelj
Erich Fromm (1900-1980) je bil psiholog, sicer po rodu iz Nemčije, a je večino svojega aktivnega raziskovalnega obdobja preživel v ZDA. Bil je pripadnik neopsihoanalitične šole, ki je bila vseskozi znana predvsem kot humanistična različica psihoanalize. Kot pisec pa se je vedno gibal na stičišču mnogih strok: od zdravstva, sociale, analize kulture do antropologije. Mnogo je simpatiziral z Marxovimi idejami, zato je bil tudi pri nas pred leti poznan predvsem med marksistično usmerjenimi filozofi. Danes je interes za njegove tekste med filozofi mnogo manjši, tako da za seznanjanje z njegovimi deli skrbijo predvsem založbe in posamezniki, ki se ukvarjajo s psihologijo, predvsem s t.i. popularno psihologijo. Kar pa ne pomeni, da je Fromma mogoče uvrstiti med moderne prodajalce cenenih nasvetov za uspešno življenje. K takšnemu zaključku bi nas lahko zmotno vodil njegov lahkotni in privlačni stil pisanja. Vendar pa se za to lahkotnostjo, ki je značilna za njegov celotni obsežni opus monografij, skriva resna misel, ki izraža predvsem veliko zaskrbljenost nad svetom, v katerem živimo, in hkrati v pravem duhu humanizma tudi nekaj upanja na možnost drugačnega in boljšega sveta.
V Frommovem delu Imeti ali biti iz leta 1976 je mogoče prepoznati prav takšen projekt: najprej kritika današnje kapitalistično-potrošniške družbe in nato še precej določno predstavljena zamisel o spremembi sveta na bolje. Vendar pa ne želi soditi med sanjave utopiste, ki jih danes nihče več ne jemlje resno, temveč hoče poiskati realne razloge za današno usmerjenost k pridobitništvu in lastništvu, ter poiskati realne možnosti za vzpostavitev drugačne družbe. »Da bi lahko ustvarili novo družbo, se moramo najprej zavedati skoraj nepremagljivih težav, s katerimi se moramo pri takem poskusu soočiti. Verjetno je nejasna zavest o teh težavah eden glavnih razlogov, da tako malo truda namenimo nujnim spremembam. Marsikdo misli:`Zakaj se truditi za nemogoče? Delujmo raje, kot da nas bo smer, ki se je držimo, pripeljala v varen in srečen kraj, ki nam ga kaže naš zemljevid.´ Tisti, ki nezavedno obupujejo, a si nadevajo krinko optimizma, niso nujno modri. Toda tisti, ki niso nehali upati, lahko uspejo le, če so realisti, če se znebijo vseh utvar in se zavedajo vseh težav. Po tej treznosti se budni `utopisti´ razlikujejo od sanjajočih.« (str.155)
Družbene kritike se loti preko analize dvojice konceptov: Imeti in biti. Ta dva pojma razume kot diametralno nasprotna si načina življenja, kot dvoje različnih usmerjenosti človekovega značaja in usmerjenosti celotne družbe. Jasno je, da je usmerjenost k imeti značilna za kapitalistično-potrošniško družbo, medtem ko pa je usmerjenost k biti tista, ki je nosilka možnosti nove družbe. Vendar pa pri usmerjenosti k biti ne gre za neko novo dimenzijo življenja, ki bi jo človek šele moral spoznati, temveč za tisto pristno naravo človeka, ki jo je človek nekoč že živel, a izgubil. Tukaj lahko prepoznamo srž celotne Frommove filozofije, ki sloni na pojmu ločenosti: človek je ločen od narave, človek je ločen od svojega pravega bistva, ločen od soljudi, od svoje ustvarjalnosti. V svojem delu The Art of Loving je v tej tragični razklanosti človeka našel razloge za različna ravnanja ljudi, predvsem pa edino pravo pot za človeka, ki je v tem, da v kulturi najde možnosti za ponovno srečanje s samim seboj, z naravo in z drugimi. V človekovi naravi je torej težnja, da se spoji, združuje, staplja z vsem okoli sebe. In ker je to narvno sožitje za vedno izgubljeno, mu preostane le še kulturna različica takšnega sožitja. Tukaj lahko prepoznamo humanizem Frommove misli: obstaja nekaj takega, kot je pristna narava človeka, in vse kar človeka vodi proč od te pristnosti, je prisila, ki jo je nujno potrebno odpraviti, da bi človek lahko ponovno našel samega sebe. Usmerjenost k imeti je torej oblika odtujenosti človeka od svojega bistva. »Usmerjenost k biti se lahko pojavi le toliko, kolikor zmanjšamo usmerjenost k imeti, se pravi k nebiti – to je, ko prenehamo iskati varnost in ideniteto tako, da se oklepamo tega, kar posedujemo, svojega jaza in svoje lastnine. Kdor želi ´biti`, se mora odpovedati samoljubju in sebičnosti, ali povedano z besedami, ki jih pogosto uporabljajo mistiki, narediti se mora ´praznega` in ´siromašnega`. Vendar pa je za večino ljudi odpoved usmerjenosti k imeti pretežavna. Vsak tak poskus izzove pri njih hud strah in občutek, da izgubljajo vso varnost. Občutek imajo, kot bi jih vrgli v morje, a ne znajo plavati. Ne vedo, da bi – če bi odvrgli bergle lastništva – lahko začeli uporabljati svoje lastne sile in bi samostojno hodili. Zadržuje jih samoprevara, da ne morejo hoditi sami in da bi se zrušili, če bi jih ne podpirale stvari, ki jih imajo.« (str.83-84)
Ker je potrošniški način življenja mnoge že prepričal, da je človek že po svoji naravi bitje potreb, da je torej že po naravi kupec, hoče Fromm pokazati, da je prava narava človeka daleč od tega in da je pravzaprav kapitalistična ideologija tista, ki ustvarja utvaro o potrošniki naravi ljudi. Najbolj učinkovito je namreč tvoriti argumente na podlagi določenih predpostavk o pravi naravi ljudi, kajti s tem se ustvari pri ljudeh občutek nemoči: če smo namreč predestinirani za nenehno kupovanje, kako naj se potemtakem temu upremo? Fromm pa želi odpreti možnost neke nove znanosti, ki jo imenuje nova humanistična znanost, katere osrednji predmet raziskovanja bi bilo tudi raziskovanje potreb človeka, ki bi omogočilo razlikovanje med pravimi potrebami, katerim služi človekova eksistencialna usmerjenost k imeti in med umetno ustvarjenimi potrebami, ki vzpodbujajo človekovo nepristno značajsko usmerjenost k imeti. Da bi utemeljil svoje prepričanje o družbenem proizvajanju usmerjenosti k imeti, poskuša razložiti, kako se tovrstna usmerjenost kaže na različnih področjih. Npr. pri vprašanju o gotovosti in negotovosti, pri vprašanju učenja, znanja in spoznanja, pri vprašanju prava. Zanimivo je npr. kako je na podlagi raziskav nekaterih jezikoslovcev, predvsem Benvenista in Chomskega, izpostavil razvoj usmerjenosti k imeti v načinu vsakodnevnega izražanja ljudi: »Recimo, da oseba poišče pomoč psihoanalitika in začne pogovor takole:´Doktor, imam problem. Imam težave zaradi nespečnosti. Čeprav imam lepo hišo, krasne otroke in srečen zakon, imam veliko skrbi.` Pred nekaj desetletji bi bolnik namesto Imam problem, verjetno rekel Sem v stiski, namesto Imam težave zaradi nespečnosti, bi rekel Ne morem spati, namesto Imam srečen zakon pa Sem srečno poročen.« (str.25) Fromm v sodobnem načinu govora prepoznava precejšnjo odtujenost. Namesto da bi o sebi govorili z osebnim tonom, se večinoma govori na posredni način preko imeti nekaj. Na ta problem kaže tudi vedno večja uporaba samostalniških besed namesto glagolskih in drugih. Ker gre torej za doktrino lastništva in posedovanja, ki prodira na vsa področja človekovega življenja, moramo reči, da smo v potrošništvo indoktrinirani, in da torej nikakor nismo že kar po naravi bitja neskončnih potreb.
Če zdaj živimo v zlaganem svetu, ki nas vodi v katastrofo, kaj je potem tisto, kar lahko omogoči novega človeka in novo družbu? Fromm želi tukaj najprej izpostaviti, da enostranski odgovor ni mogoč: niti ne moremo reči, da je potrebno prevzgojiti posameznike, da bo nato tudi celotna družbena ureditev spremenjena, niti ni učinkovito, kot so to počeli revolucionarji, spremeniti ureditev, da bi nato spremenili posameznike in posledično celotno družbo. Čeprav je bil sam v mnogih pogledih marksist, pa se ni strinjal z možnostjo revolucije, ki bi vodila k novi družbi. Kajti v kolikor se zgodi zgolj sprememba državne ureditve brez hkratne spremembe celotnega družbenega značaja, bo nova oblast takoj nadaljevala po principu posedovanja in lastništva, kajti to je značaj, ki je že zdavnaj zajel družbo v celoti. V tem mehanizmu so tudi izstopajoči posamezniki povsem nemočni. Razredni boj bo obstajal tako dolgo, dokler bo obstajala prevladujoča usmerjenost k imeti. Brez celovite družbene spremembe torej ni mogoča nobena nova družba, zato je bil tudi socializem po Frommu že na samem začetku propadel projekt in vsak revolucionar kljub zmagi zmeraj že poraženec.
S pojmom družbenega značaja Fromm označuje soodvisnost značaja posameznikov in družbeno-gospodarske ureditve. Sprememba družbenega značaja torej pomeni hkratnost spremembe vrednostnih sistemov posameznikov, ki določajo njihove značaje in spremembe družbeno-gospodarske ureditve. Trenutno prevljadujoči družbeni značaj je po Frommu t.i. tržni značaj. Ta ni značilen le za javno ureditev, ki je očitno kapitalistična, temveč tudi za značaj posameznikov. »…pri tej usmeritvi človek doživlja sebe kot blago in se ne ocenjuje po uporabni, ampak po ´menjalni vrednosti`…. Ker pa je uspeh precej odvisen od tega, kako nekdo prodaja svojo osebnost, se človek doživlja kot blago, še več, doživlja se hkrati kot prodajalec in prodajno blago. Človeka ne skrbita njegovo življenje in sreča, ampak to, kako bi se dobro prodajal. Cilj tržnega značaja je, da se popolnoma prilagodi in da bi bil zaželen v vsakršnih razmerah, ki vladajo na trgu osebnosti. Osebnosti s tržnim značajem pravzaprav sploh nimajo jaza (kot so ga imeli ljudje v 19. stoletju), ki bi se ga oklepali, ki bi jim pripadal, ki se ne bi spreminjal. Svoj jaz namreč nenehno spreminjajo v skladu z načelom:´Sem tak, kakršnega me želite.`« (str.133-134). Fromm se je torej že zelo zgodaj zavedal tega, kar je šele pred kratkim postalo predmet resne družbene debate: da se je namreč na pojmih svobode in stabilnega jaza temelječi liberalizem začel počasi sprevračati v svoje nasprotje.
Kljub temu, da se trenutni položaj zdi precej brezizhoden, pa Fromm vidi nekaj možnosti za celovito prenovo družbe, katere cilj je humanistična družba v pravem pomenu besede. V takšni družbi bi po njegovem mnenju morali politični in gospodarski razvoj podrediti in prilagoditi človekovemu razvoju. Razmisliti bi morali celo o gospodarstvu z ničelno rastjo. Razviti bi morali humanistično znanost o človeku, takšno, da bi prednjačila pred naravoslovnimi in tehničnimi znanostmi, ki si danes človeka podrejajo. Kot že rečeno, bi morali raziskati naravo človekovih potreb in nato preusmeriti proizvodnjo v korist tega, kar Fromm poimenuje ´zdrava potrošnja`. Sprožiti bi se morali potrošniški bojkoti, decentralizacija v politiki in gospodarstvu, ukinjanje birokratske administracije, ki uradnikom omogoča izogibanje osebni odgovornosti itd. Prevzgojiti bi morali človeka na tak način, da bi se odpovedal vrednotam, ki so vezane na pridobitništvo in lastnino in bi prevzel nove humanistične vrednote, ki so vezane na usmerjenost k biti. Kot pravi Fromm: »Uresničenje nove družbe in novega človeka je možno le, če bodo stare motivacije, kot sta dobiček in moč, nadomestile nove (bivanje, deljenje z drugimi, razumevanje), če bo ustvarjalnemu, ljubečemu značuju uspelo nadomestiti tržnega, če bo kibernetično vero zamenjal novi, radikalno humanistični duh.« (str.180)
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 9/2005, str. 81